SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


31 - 40 / 2311
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
31.
Raba neustreznih prevodov in izrazov v slovenskih verzijah uredb EU na področju letalstva
Žan Majhenič, 2018, diplomsko delo

Opis: Z vstopom v EU je Slovenija prevzela pravni red, ki velja v EU, in možnost sooblikovanja zakonodaje EU, s tem pa pravico, da zakonodajne akte, ki so bili prej na ravni mednarodnih pogodb, pridobiva izvirno v svojem jeziku in ne izvedeno s pomočjo prevodov in razlag. To pa je državi prineslo tudi obveznost, da s svojimi pravnimi strokovnjaki in strokovnjaki z urejanega področja ubesedi zakonodajne akte EU na primerno visoki ravni. Na primeru Izvedbene uredbe komisije (EU) št. 923/2012 z dne 26. septembra 2012 o določitvi skupnih pravil zračnega prometa in operativnih določb v zvezi z navigacijskimi službami in postopki zračnega prometa poskušam pokazati pasti in stranpoti slabo opravljenega dela. Tako se polotim posameznih izrazov v omenjeni uredbi, ki so po mojem mnenju ubesedeni slabo do te mere, da predstavljajo nepotrebno omejitev v nasprotju z osnovnim namenom ideje pripraviti strokoven in ustrezen prevod dokumenta. Da je omenjena uredba pomanjkljiva zaradi neustreznosti prevodov in uporabljenega izrazoslovja ni zgolj moje mnenje, saj je prišlo pred časom do popravka omenjene uredbe, zato se v nadaljevanju naloge dotaknem tudi popravka. Primerjam, kako se popravek dotika delov prvotne uredbe, ki jih vzorčno prikazujem kot primere slabih prevodov in uporabljenih izrazov. Tudi popravek je, kot kaže, zgrešil merjeni cilj, da izboljša razumljivost in odpravi napake, saj na nekaterih mestih mogoče celo poslabša razumevanje in jasnost obravnavane tematike. Izbrana uredba, na katero je osredotočena naloga, je pomembna zato, ker je obsežna in obdeluje pomembno in obsežno področje letalstva (SERA Del A), po drugi strani pa je v pripravi sorodna in podobno obsežna uredba (SERA Del B), kjer se lahko na osnovi zaznanega, in upajmo, da tudi naučenega, izognemo podobni neustreznosti.
Ključne besede: uredba, popravek, prevod, letalstvo, navigacijske službe zračnega prometa, kontrola zračnega prometa, primerjava razumljivosti, letalsko izrazoslovje
Objavljeno: 12.03.2018; Ogledov: 65; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

32.
Zamenljive obveznice in obveznice z delniško nakupno opcijo ter pogojno povečanje osnovnega kapitala
Janez Vončina, 2018, doktorska disertacija

Opis: Zamenljive obveznice in obveznice z delniško nakupno opcijo so obveznice, ki predstavljajo instrumente t.i. mezaninskega kapitala, kajti združujejo tako elemente lastniškega kot dolžniškega kapitala. Čeprav se te obveznice načeloma uvrščajo med instrumente dolžniškega financiranja delniške družbe, jih obeležuje pomembna dodatna kvaliteta: njihovi imetniki lahko pod določenimi pogoji pridobijo delnice družbe. Upravičenju do pridobitve delnic, ki je inkorporirano v zamenljive obveznice oziroma v obveznice z delniško nakupno opcijo, je imanentno tveganje razvodenitve kapitalske udeležbe obstoječih delničarjev, zato je treba njihove interese primerno zavarovati. Slovenski pravni red po zgledu na primerjalne korporacijske ureditve varstvo vzpostavlja na dveh nivojih. Zaostruje pogoje za izdajo teh obveznic, saj sme poslovodstvo emisijo izvršiti le, če s tem soglaša skupščina delničarjev, ter delničarjem zagotavlja prednostno pravico do nakupa obveznic ob njihovi izdaji. Soglasje k izdaji obveznic skupščina poda bodisi z obvezujočim bodisi s pooblastitvenim sklepom. Proceduralne zahteve so v obeh primerih enake. Prednostna pravica delničarjev do nakupa obveznic se lahko tudi izključi, če so za to izpolnjene zahtevane formalne in materialne predpostavke. Pri izvedbi emisije na podlagi pooblastitvenega sklepa sme skupščina za izključitev prednostne pravice pooblastiti poslovodstvo, kar je nujno za ohranitev potrebne fleksibilnosti pri pridobivanju hibridnega kapitala. Varovanje delničarjev s prednostno pravico se zagotavlja ne le v postopku izdaje obveznic, temveč tudi v primeru njihove odsvojitve s strani družbe - izdajateljice, ki je obveznice poprej derivativno pridobila. Upravičenje imetnikov obveznic, da pridobijo delnice družbe, za slednjo pomeni obveznost, da delnice efektivno zagotovi. Najprimernejši mehanizem za ta namen je pogojno povečanje osnovnega kapitala, to pa zaradi tega, ker funkcionalno uravnoteži interese vseh deležnikov - družbe, imetnikov obveznic in obstoječih delničarjev. Temeljna predpostavka za izdajo delnic iz naslova pogojnega povečanja osnovnega kapitala je vpis sklepa skupščine (o takšnem povečanju osnovnega kapitala) v sodni register. Če je sklep skupščine neveljaven, je neveljaven tudi vpis izdaje delnic, zato je treba s tožbo v pravdnem postopku - če naj bo ta sposobna za meritorno obravnavo - uveljavljati dva zahtevka - ničnostni oziroma izpodbojni zahtevek zoper sklep skupščine in zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa izdaje delnic. Ob emisiji delnic je poslovodstvo vezano na dve omejitvi: - izdati jih je mogoče le za namen, ki je opredeljen v sklepu skupščine o pogojnem povečanju osnovnega kapitala; - izdaja je dopustna šele po plačilu celotnega emisijskega zneska. Ključna razlika med njima se pokaže v primeru njihovih kršitev. Če namreč poslovodstvo delnice izda za drugačen namen, kot ga je določila skupščina, so delnice nične, medtem ko so delnice, izdane pred njihovim polnim plačilom, veljavne.
Ključne besede: zamenljive obveznice, obveznice z delniško nakupno opcijo, pogojno povečanje osnovnega kapitala, osnovni kapital, pogojni kapital, doktorske disertacije, convertible bonds, bonds with stock purchase warrant, conditional increase of share capital, share capital, conditional capital, dissertation theses
Objavljeno: 05.03.2018; Ogledov: 121; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

33.
Kolizijska pravila v konkurenčnopravnih sporih - problem neopredeljenosti pojmov v uredbi Rim II
Nina Bezjak, 2018, magistrsko delo

Opis: Rim II ne definira pojmov nelojalne konkurence in ravnanj, ki omejujejo svobodno konkurenco, četudi se pravila glede določitve merodajnega prava v konkurenčnopravnih sporih nanašajo na ta dva pojma. Poleg omenjenih, določitev ustreznega prava v konkurenčnopravnih sporih otežujejo še nekateri drugi pomensko odprti pojmi, denimo (upoštevni) trg, škoda in kraj nastopa škodne posledice kot eni najpomembnejših. Ob tem se postavlja vprašanje, kako se sploh lotiti določitve ustreznega merodajnega prava, saj je odločitev v prvi fazi odvisna od tega, ali spor izvira iz pogodbene ali nepogodbene obveznosti. V nekaterih primerih tožba temelji tako na pogodbenih kot nepogodbenih elementih, zaradi česar je izbira prava še toliko bolj problematična. To magistrsko delo naslavlja problematiko kolizijskih pravil v konkurenčnopravnih sporih, pri čemer se osredotoča na definicijo trga in ostale pomensko odprte formulacije, saj je njihova opredelitev ključna za presojo, katere določbe v konkretnem primeru uporabiti. Tudi od tega je namreč odvisna pravna varnost udeležencev na trgu. Ugotoviti je, da Sodišče Evropske unije skuša z avtonomno razlago kazuistično razložiti vsebino pojmov in tako oblikovati poenotena pravila, ki jih lahko nacionalna sodišča uporabijo pri reševanju primerov. Razlaga SEU ni ostala povsem brez praznin, zato so naposled nacionalna sodišča vendarle tista, ki to razlago dopolnijo s svojo lastno, kar posledično nedvomno pomeni različne rezultate postopkov v različnih državah.
Ključne besede: nelojalna konkurenca, omejevanje konkurence, nepogodbene obveznosti, učinek na trgu, izbira merodajnega prava, upoštevni trg, avtonomija volje, člen 6 Rim II
Objavljeno: 05.03.2018; Ogledov: 122; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

34.
KRŠITEV PRAVICE NA PODLAGI 6. ČLENA EKČP V RAZMERJU DO UPORABE PRAVIL ZPP Z ANALIZO SODNE PRAKSE
Sergeja Podvršnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu obravnavamo prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, torej pravico do poštenega sojenja. V navedenem odstavku je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. V magistrskem delu zraven teorije predstavljamo razlage, stališča ter odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice glede kršitev navedenega odstavka. Najpomembnejša pridobitev z vidika Evropskega sodišča je reševanje pritožb posameznikov, preko katerih se ohranja in širi pomen človekovih pravic ter vzpodbuja oziroma prisili vlade posameznih držav sprejemati ukrepe za izboljšanje delovanja domačih institucij. Pristop Evropskega sodišča je torej kazuističen ter praviloma zahteva, da so upoštevane vse okoliščine konkretnega primera in poznavanje celotnega judikata. Ravno s tega vidika smo podrobneje predstavili novejši sodbi proti Sloveniji, in sicer Tence proti Sloveniji in Aždajić proti Sloveniji, ter še nekatere druge sodbe tako proti Sloveniji kot tudi proti drugim državam. Pravica do poštenega sojenja je ena izmed največkrat uveljavljenih kršitev s strani pritožnikov hkrati pa največ sodb zadeva prav kršitev te pravice. Slovenija je s podpisom Konvencije omogočila, da so odločbe slovenskih sodišč, na podlagi posameznih pritožb povržene presoji ESČP. Procesna jamstva glede civilnih sodnih postopkov lahko uvrstimo v dve temeljni skupini. V prvi skupini so pravice posameznika do sodišča, to je zagotovitev, da lahko posameznik doseže, da bo o njegovih pravicah odločalo sodišče. V drugi skupini pa imamo pravice posameznika v postopku, ko do njega pride. V okviru te skupine so predstavljene pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka, pravica do enakega varstva pravic, pravica do pritožbe ter pravica do sojenja v razumnem roku. V magistrskem delu je predstavljeno tudi, kako je pravica do poštenega sojenja zagotovljena skozi določila Zakona o pravdnem postopku, ter nekatere s tem povezane novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E. ESČP je pristojno le za odločanje o tem, ali je država kršila EKČP ali katerega od njenih protokolov, in v primeru, da nacionalno pravo države podpisnice dovoljuje le delno zadoščenje, lahko ESČP oškodovani stranki nakloni pravično zadoščenje. Države podpisnice v večini primerov upoštevajo sodbe ESČP, a se načini izvrševanja med seboj razlikujejo med drugim tudi zato, ker države izvršujejo sodbe Sodišča skladno s svojimi nacionalnimi predpisi. V zadnjem delu magistrskega dela je predstavljeno, kaj sodba Sodišča pomeni za oškodovanca v Sloveniji ter ureditev v nekaterih tujih državah, ki imajo v svojih civilnih procesnih zakonih predvideno izredno pravno sredstvo v primeru sodbe Sodišča.
Ključne besede: pravica do poštenega sojenja, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravica dostopa do sodišča, pravice v postopku, Zakon o pravdnem postopku, ukrepi za vzpostavitev prejšnjega stanja
Objavljeno: 23.02.2018; Ogledov: 115; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (924,62 KB)

35.
Spor majhne vrednosti s spremembami po noveli ZPP-E in analizo sodne prakse
Mihela Predikaka, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava področje civilnega prava, natančneje postopek v sporih majhne vrednosti, ki ga Zakon o pravdnem postopku uvršča med posebne postopke. Postopek v sporih majhne vrednosti je zasnovan tako, da sta zaradi nizke vrednosti spornega predmeta v ospredje postavljeni načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Da ne bi prišlo do situacije, ko bi stroški postopka bili višji od vrednosti spornega predmeta, je zakonodajalec v postopkih v sporih majhne vrednosti oblikoval posebna pravila, ki odstopajo od pravil rednega pravdnega postopka in zreduciral nekatere faze rednega pravdnega postopka. Ker postopek v sporih majhne vrednosti temelji na načelu pisnosti, komunikacija med strankami poteka na podlagi pisnih vlog, v katerih stranke navajajo vsa dejstva in predlagajo dokaze. Zakon o pravdnem postopku pod določenimi pogoji dopušča možnost izdaje sodne odločbe brez izvedbe glavne obravnave. Vendar pa mora sodišče v skladu z najnovejšo ureditvijo uvedeno z novelo ZPP-E vedno razpisati glavno obravnavo, če tako zahteva katera od strank. Novela ZPP-E je na novo uredila tudi institut obrazložitve sodbe in s tem ni samo pospešila postopka, ampak tudi razbremenila sodnike. V magistrskem delu sem analizirala zakonsko ureditev v postopku v sporih majhne vrednosti ter z analizo sodne prakse ugotovila, kje v praksi nastajajo težave. Prav tako sem predstavila novosti, ki jih je uvedla novela ZPP-E na področju spora majhne vrednosti in podala razloge za spremembe. Postopek v sporu majhne vrednosti sem tudi primerjala s tujo pravno ureditvijo in analizirala morebitne podobnosti ali razlike.
Ključne besede: Spor majhne vrednosti, postopek v sporih majhne vrednosti, novela ZPP-E, glavna obravnava, obrazložitev sodbe v sporih majhne vrednosti.
Objavljeno: 23.02.2018; Ogledov: 103; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (979,01 KB)

36.
Negativen vpliv konkurence na dejavnost zasebnega varovanja v Republiki Sloveniji
Mojca Kolar, 2018, magistrsko delo

Opis: Po osamosvojitvi Slovenije se je na slovenskem trgu začela intenzivno razvijati tudi dejavnost zasebnega varovanja in število varnostnih služb je začelo strmo naraščati. Močna konkurenca med njimi je z leti prinesla v dejavnost varovanja veliko negativnih posledic. Ena izmed teh so tudi plače varnostnega osebja, ki so danes daleč pod slovenskim povprečjem. Toda za sistemom plač zaposlenih stoji plačni sistem storitev na trgu varovanja. Magistrska naloga obravnava problematiko neobičajno nizkih cen fizičnega in tehničnega varovanja, kar je posledica nelojalne konkurence in drugih oblik izkrivljanja konkurence. Nelojalna konkurenca se lahko kaže na različnih področjih, tudi v tistih oblikah, ki jih ZPOmK-1 sicer taksativno ne našteva, vendar kljub temu sodijo v domet generalne klavzule. Zbornica za zasebno varovanje je konec 90. let sprejela sklepe združenja, s katerimi je želela preprečiti nezakonita ravnanja članic in nelojalno konkurenco med njimi. Urad za varstvo konkurence je nato odločil, da predmetni sklepi omejujejo konkurenco in so zato nični. ZPOmK-1 sicer pod določenimi pogoji dovoljuje izjemo od prepovedi sklepanja omejevalnih sporazumov, vendar kljub številnim pozitivnim razlogom ne moremo zagotovo trditi, da bi bil sklep podjetniškega združenja, s katerim bi se določile izhodiščne cene storitev zasebnega varovanja, dovoljen. Glede na to, da bi družbe za zasebno varovanje ali njihovo združenje težko dosegli veljavni sporazum, pa preostane le še vloga zakonodajalca, da uredi problematiko dejavnosti varovanja. V tem primeru govorimo o »izjemi glede na vrsto dejavnosti oz. sektorski izjemi«. Nekatere dejavnosti so namreč zelo pomembne za življenje ljudi ter za nemoteno delovanje organizacij in države. Država lahko takšne dejavnosti opravlja sama, lahko pa v določenem obsegu dejavnost ali del dejavnosti prepusti gospodarskim družbam. Družbe opravljajo dejavnost v javnem interesu države, ta pa njihovo delovanje strogo nadzira. Ena izmed takšnih dejavnosti je tudi zasebno varovanje. V takšnem primeru omejitve konkurence ne moremo pripisati, kot to zahteva 6. člen ZPOmK-1, samostojnemu protikonkurenčnemu dejanju družb in so te zaščitene pred vsemi posledicami kršitve omenjenega člena. Država lahko zato s posebnim zakonom v določenem obsegu regulira plačni sistem dejavnosti in v tem vidimo veliko priložnost za rešitev plačne problematike zasebnega varovanja. Stabilizacija plačnega sistema v dejavnosti zasebnega varovanja bi prispevala k ravoju kakovosti storitve, s tem pa večji varnosti naročnikov ter seveda k večji varnosti in zadovoljstvu zaposlenih.
Ključne besede: Zasebno varovanje, nelojalna konkurenca, neobičajno nizke cene, omejevalni sporazum, sklep podjetniškega združenja, tarifa storitev varovanja
Objavljeno: 09.02.2018; Ogledov: 425; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (2,87 MB)

37.
Varstvo tajnega znanja in izkušenj ter poslovnih skrivnosti v luči slovenskega prava in prava EU
Tanja Gole, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava poslovno skrivnost ter tehnično znanje in izkušnje v luči slovenskega pravnega reda in prava EU. V zvezi s tem ugotavlja, da pojem poslovna skrivnost ni poenoten, kar predstavlja problem in povzroča zmedo pri osebah, ki jih pravo s predpisi varuje. V slovenskem pravnem redu je poslovna skrivnost definirana v različnih zakonih, a jo določeni zakoni interpretirajo širše kot drugi. Določeni podatki se tako po enem zakonu smatrajo za poslovno skrivnost in jih zakon kot take tudi varuje, medtem ko se ti isti podatki ne štejejo za dovolj bistvene, da bi jih po drugem zakonu lahko kvalificirali kot poslovno skrivnost. Tudi v pravu EU pojem ni bil poenoten do sprejema Direktive o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj, katere namen je harmonizacija pravil s področja varovanja poslovne skrivnosti ter s tem pospeševanje mednarodnega sodelovanja. Različna pravila glede varstva poslovne skrivnosti ter tajnega znanja in izkušenj namreč preprečujejo nemoteno delovanje ter rast notranjega trga, kar ni dobro niti za gospodarske družbe niti za Unijo samo. Slovenski pravni red bo navedeno direktivo implementiral z Zakonom o poslovnih skrivnostih. Zakon je trenutno v pripravljalni fazi tako da se še ne ve, ali bo upošteval načelo minimalne harmonizacije in določena področja morda uredil strožje z namenom boljšega varstva poslovne skrivnosti. Z njegovim sprejetjem pa bo tako tudi v slovenskem pravnem redu poenotena definicija pojma poslovna skrivnost. Ugotoviti je mogoče, da kljub pravni naravi poslovne skrivnosti in njenemu namenu varovanja konkurenčne prednosti gospodarske družbe na trgu, zakon še vseeno daje prednost javnemu interesu v določenih primerih. Ekonomski interes se tako umakne javnemu interesu v primeru varstva javnega zdravja, varovanja okolja ter zaščiti potrošnikov. Prav tako je ugotoviti, da pojem tajno znanje in izkušnje spada pod poslovno skrivnost in sicer kot poseben del poslovne skrivnosti zaradi njegove tehnične narave in pogoja tajnosti. Kljub temu pa delo predstavi tudi mnenja različnih avtorjev, ki si niso enotni in je v literaturi zato mogoče najti tri različna stališča – tajno znanje in izkušnje so del poslovne skrivnosti, tajno znanje in izkušnje so svojevrstna kategorija ter tajno znanje in izkušnje so poseben, bolj specializiran del poslovnih skrivnosti. Pravo EU je navedeno dilemo rešilo tako, da razlaga pojem poslovna skrivnost široko in z njim razume tudi tajno znanje in izkušnje. Navedeni problemi so v magistrskem delu obravnavani predvsem s pomočjo razlage zakonov, strokovnih del in tudi s sodno prakso.
Ključne besede: poslovna skrivnost, tajno znanje in izkušnje, Direktiva o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj, TRIPS, nezakoniti načini pridobitve poslovne skrivnosti, pogodba o licenci, sporazum o nerazkritju informacij
Objavljeno: 09.02.2018; Ogledov: 115; Prenosov: 26
.pdf Celotno besedilo (933,42 KB)

38.
Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravu
Maja Dukarić, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravu zajema opredelitev služnosti tako po slovenskem kot tudi po hrvaškem pravu in primerjavo le-teh. Služnosti predstavljajo klasični institut stvarnega prava, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Pravnemu subjektu služnosti zagotavljajo določeno oblast na stvari, ki je sicer v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari služnost omejuje, zaradi česar pa le-ta ne more obstajati na lastni stvari. V hrvaškem in tudi v slovenskem stvarnem pravu poznano dve osnovni kategoriji služnosti, to sta stvarna ter osebna služnost. V slovenskem pravu so služnosti urejene v Stvarnopravnem zakoniku in sicer v členih od 210 do 248, v hrvaškem pravu pa so urejene v Zakonu o vlastništvu i drugim stvarnim pravima, v členih med 174 in 245. Pomembno je dejstvo, da se osebne in stvarne služnosti medsebojno pomembno razlikujejo, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Končna ugotovitev magistrskega dela pa je, da po slovenski kakor tudi po hrvaški zakonodaji, bistvenih razlik med služnostmi praktično ni.
Ključne besede: služnosti, osebne služnosti, stvarne služnosti, služnosti v hrvaškem pravu, služnosti v slovenskem pravu
Objavljeno: 09.02.2018; Ogledov: 124; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (669,49 KB)

39.
Samoprijava v davčnem postopku
Maša Žehelj, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi se ukvarjam z institutom s področja davčnega prava, in sicer z davčno samoprijavo. Ta institut je bil v našo zakonodajo sprejet z novelo Zakona o davčnem postopku - ZdavP-2B, leta 2005. Urejen je v 55. in 63. členu ZDavP-2, zakon pa sicer samega pojma ne definira. V nalogi skušam ugotoviti, ali bi se oprostitev na prekrškovni ravni morala raztegniti tudi na kazensko pravo, s čimer bi se onemogočilo, da se zavezanec z uporabo instituta davčne samoprijave inkriminira za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Ugotovljeno je bilo, da število davčnih samoprijav z leti, odkar je bil institut sploh sprejet v našo zakonodajo, narašča, s čimer se tudi polni proračun, ki se drugače ne bi.
Ključne besede: Davčno pravo, davčni postopek, davčna samoprijava, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje
Objavljeno: 18.01.2018; Ogledov: 138; Prenosov: 54
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

40.
Obveščanje delavca in vročanje pisanj delavcu s strani delodajalca
Urška Turk, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so sistematično predstavljeni primeri, v katerih zakonodajalec delodajalcu nalaga obveznost obveščanja delavca glede na posamezne faze delovnega razmerja. ZDR-1 v večini primerov določa pisno obliko obvestila, ustna oblika je določena le izjemoma. Zakonodajalec je na nekaterih mestih predpisal obveščanje delavcev na pri delodajalcu običajen način in že sam ponudil možne načine obveščanja. Z namenom poenostavitve postopka obveščanja je ZDR-1 v določenih primerih na novo določil, da je mogoče delavce obveščati tudi po elektronski pošti. Zakon ne ponuja odgovora na vprašanje, kdaj se pisanje poslano na tak način šteje za vročeno, zato je v magistrskem delu podan predlog rešitve. Prav tako ni jasno, ali lahko delodajalec delavce obvešča po elektronski pošti tudi v primerih, ko tega načina ZDR-1 izrecno ne določa, kot npr. glede obračuna plače. Glede na to, da so vanj vključeni varovani osebni podatki, bi lahko sklepali, da se je zakonodajalec namenoma odločil za takšno ureditev. Magistrsko delo obravnava vročanje odpovedi v slovenskem delovnem pravu, prav tako pa tudi precej drugačne pristope nemškega in avstrijskega delovnega prava. Največ težav pri nas povzroča vročanje odpovedi po pošti, ki se je skozi čas precej spreminjalo. Ustavno sodišče je razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 glede vročanja odpovedi s priporočeno pošiljko s povratnico, saj je ureditev z vidika pravice do sodnega varstva štelo za ustavno sporno. Nemška in avstrijska delovnopravna ureditev glede vročanja odpovedi po pošti vsaka na svoj način težita h kompromisu med omogočanjem dejanske seznanitve delavca z odpovedjo in preprečevanjem izogibanja vročitvi, za kar bi si bilo potrebno prizadevati tudi pri oblikovanju nove ureditve vročanja po pošti v ZDR-1. Magistrsko delo opozarja tudi na neprimernost določitve roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 kot materialnega, kar delavcem tudi v primeru opravičljivih razlogov za zamudo roka onemogoča vrnitev v prejšnje stanje. Z zadnjo, prav tako procesno temo, pa se želi opozoriti na pomembnost pravilnega štetja rokov slovenskih sodišč v povezavi z nastopom fikcije vročitve, saj je nanjo vezan začetek teka roka za vložitev tožbe.
Ključne besede: obveznosti delodajalca, obveščanje delavca, elektronska pošta, obračun plače, odpoved pogodbe o zaposlitvi, vročanje pisanj, fikcija vročitve, vrnitev v prejšnje stanje, nemško pravo, avstrijsko pravo.
Objavljeno: 18.01.2018; Ogledov: 205; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

Iskanje izvedeno v 0.37 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici