SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


21 - 30 / 2650
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
21.
Postopki za reševanje prezadolženosti fizičnih oseb v slovenski in italijanski pravni ureditvi (osebni stečaj in postopki zaradi prezadolženosti)
Kristina Kanevče, 2018, diplomsko delo

Opis: V slovenski pravni ureditvi je osebni stečaj uveden leta 2008 z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventosti in prisilnem prenehanju. Ta zakon omogoča prezadolženim fizičnim osebam, da pod določenimi pogoji in po točno predpisanem postopku upnikom poskušajo poplačati terjatve iz premoženja, ki je del stečajne mase, za preostanek dolgov, ki niso zmoženi plačati pa lahko zaprosijo v posebnem postopku odpust obveznosti. V italijanskem pravnem sistemu so fizične osebe izključene iz stečajnega zakona, saj so opredeljene kot »soggetti non fallibili« oz. osebe, nad katerimi ni mogoče začeti stečajnega postopka. Iz tega razloga italijanska pravna ureditev ne pozna instituta osebnega stečaja, ampak je leta 2012 uvedela poseben zakon, zunaj stečajnega zakona, ki se imenuje Legge n. 3/2012 in ureja postopke za reševanje prezadolženosti fizičnih oseb. Italijanska zakonodaja omogoča dva postopka finančne reorganizacije, na podlagi katerih se prezadolženi dolžnik skuša dogovoriti o poplačilu svojih dolgov z upniki, tretji postopek pa je podoben našemu institutu osebnega stečaja in predpisuje postopek likvidacije (stečaja) premoženja dolžnika, pod določenimi pogoji tudi odpust obveznosti. Namen diplomske naloge je predstaviti s čim manj teorije postopke za reševanje prezadolženosti fizičnih oseb v slovenski in italijanski pravni ureditvi in predstaviti glavne razlike med dvema ureditvama.
Ključne besede: osebni stečaj, odpust obveznosti, postopki zaradi insolventnosti, insolvenčno pravo, dolžnik, stečajni postopek
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 556; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (487,41 KB)

22.
Oblikovanje tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih
Nastja Leskovar, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavana tema oblikovanje tožbenih zahtevkov v delovnopravnem področju. Sistematično je zajeta delovnopravna zakonodaja, predvsem uporaba Zakona o delovnih razmerjih ob subsidiarni uporabi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter Zakona o pravdnem postopku. Vsebina magistrske naloge v celoti opredeljuje individualne delovne spore ter kolektivno tožbo. Predvsem se nanaša na oblikovanje tožbenih zahtevkov, ki so tako v praksi kot v teoriji jedro same tožbe ter opredeljuje različne možnosti delavca v predsodnem in sodnem postopku. S pomočjo sodne prakse različno stopenjskih sodišč, nacionalne zakonodaje ter raznih strokovnih člankov in knjig se spoznamo s primerno oblikovanimi tožbenimi zahtevki postavljenimi s strani pooblaščenca tožnika in navsezadnje z samim delovanjem slovenskega sodstva. S predmetnim magistrskim delom je prikazano celovito varstvo tožnika, ki zajema krajšo predstavitev dejanskega stanja, ki se nadaljuje z predstavijo različnih možnosti, ki jih ima delavec v predsodnem postopku ter zaključi z vložitvijo tožbe na pristojno delovno sodišče. Nadaljnje je kot novost predstavljen tudi Zakon o kolektivnih tožbah, za katerega lahko predvidevam, da bo na delovnopravno področje vpeljal veliko sprememb in novitet, vendar sodna praksa na to temo še ne obstaja. V magistrskem delu sem preučila zakonsko ureditev oblikovanja tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih ter med souporabo sodne prakse izpostavila najpomembnejša zakonska določila in ustrezno uporabo zakonskih predpisov.
Ključne besede: delovno pravo, delovno sodišče, delovno razmerje, pogodba o zaposlitvi, terjatev, tožba, tožbeni zahtevek, dokazno breme
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 377; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

23.
Neposredna tožba zoper državo članico zaradi kršitve obveznosti postavitve vprašanja v predhodno odločanje nacionalnih sodišč zadnje stopnje
Miha Satler, 2018, magistrsko delo

Opis: V svoji magistrski nalogi se ukvarjam s postopkom predhodnega odločanja po 267. členu PDEU in neposredno tožbo Evropske komisije proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti njenega sodišča iz 267. člena PDEU na podlagi 258. člena PDEU. Na začetku obravnavam temeljne značilnosti predhodnega odločanja in izpostavim izjeme od obveznosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje. Poseben poudarek dajem posledicam nespoštovanja obveznosti predložitve ali napačne odločitve nacionalnega sodišča. Najprej opisujem prvo, bolj pogosto uporabljeno sankcijo, in sicer možnost odškodninske tožbe stranke proti državi članici, katere sodišče ni izpolnilo svoje predložitvene obveznosti. Nato se lotim podrobne analize možnosti Evropske komisije, da proti državi članici sodišča zaradi omenjene kršitve vloži tožbo na podlagi 258. člena PDEU. V zadnjem delu obravnavam neposredno tožbo Evropske komisije v luči zadeve Komisija proti Franciji (C-416/17), v kateri je po več kot šestdeset letih prišlo do spremembe načina delovanja Evropske komisije, ki je ravno v tej zadevi prvič vložila tožbo proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi 258. člena PDEU, zaradi kršitve 267. člena PDEU, ki določa obveznost postavitve vprašanja v predhodno odločanje. Sama sodba Sodišča EU na prvi pogled izgleda precej tehnična, vendar pa v sebi skriva revolucionaren razvoj sodstva EU. S svojo odločitvijo je Sodišče EU poslalo močno sporočilo nacionalnim sodiščem zadnje stopnje (denimo vrhovnim sodiščem). S tem dopolnjuje svojo odločitev v zadevi Ferreira da Silva (C-160/14), ko je prvič razglasilo kršitev CILFIT doktrine acte claire. Tako lahko rečemo, da je CILFIT »nabrusil zobe, Sodišče pa je pripravljeno z njimi gristi.« V prihodnje bo zelo zanimivo opazovati nadaljnji razvoj odnosov in gradnjo zaupanja med najvišjimi sodišči držav članic in Sodiščem EU po tej prelomni odločitvi Evropske komisije. Končno odločitev za vložitev takšne tožbe bo še zmeraj na plečih Evropske komisije in posledično odvisna od njene (politične) volje. Zanimivo bo spremljati, glede katerih kršitev nacionalnih sodišč in še posebej proti katerim državam članicam, se bo Evropska komisija odločala za vlaganje tožb.
Ključne besede: Predhodno odločanje, dolžnost postaviti vprašanje v predhodno odločanje, doktrina acte clair, kršitev EKČP, tožba Evropske komisije proti državi članici
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 351; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

24.
Samopomoč z analizo aktualne sodne prakse
Ana Pušnik, 2018, magistrsko delo

Opis: Samopomoč je izjema v posestnem varstvu, zato je nujno, da so pogoji za samopomoč zelo strogo določeni. Kriteriji za dopustno samopomoč so določeni taksativno in morajo biti izpolnjeni vsi hkrati (kumulativno). To pomeni, da če eden od kriterijev ni podan, samopomoč ni dopustna. To je razvidno tudi iz sodne praksa (VSL sklep II Cp 4064/2011 z dne 18.1.2012, VSL sklep II Cp 1196/1993 z dne 26.1.1994). Iz analize aktualne sodne prakse ugotavljam, da so sodišča v sodbah večkrat samopomoč ocenila za nedovoljeno, kot dovoljeno. Osebno menim, da je to zato, ker je kumulativno določene pogoje za dovoljeno samopomoč, glede na dejansko stanje v konkretnih primerih pred sodiščem izredno težko izkazati in dokazati. Za dopustno samopomoč morajo biti podani vsi elementi iz 31. člena SPZ. V magistrski nalogi sem analizirala posamezne pogoje za dovoljeno samopomoč, glede na dejansko stanje v sodbah. Tako kot po ZTLR se tudi po SPZ zahteva, da je nevarnost neposredna, samopomoč nujna in da je način samopomoči ustreza okoliščinam v katerih obstaja nevarnost. ZTLR za razliko od SPZ ni poznal pogoja, da mora biti samopomoč takojšnja. SPZ je v primerjavi z ZTLR poostril kriterije za dovoljeno samopomoč (VSL sklep I Cp 1215/2013 z dne 12.6.2013). Samopomoč se mora po SPZ tudi časovno ujemati z neupravičenim posegom v posest. Pri analizi aktualne sodne prakse sem ocenila, da je problematičen predvsem pogoj takojšnje samopomoči. Pri kriteriju takojšnje samopomoči je pomembno, da se samopomoč izvrši takoj, ko je to objektivno mogoče (VSL sklep II Cp 4064/2011 z dne 18.01.2012, VSL sklep I Cp 1215/2013 z dne 12.6.2013, VSL sklep II Cp 75/2015 z dne 4.3.2015). Poznamo različne oblike samopomoči. Pri defenzivni samopomoči posestnik vrši samoobrambo svoje posesti za razliko od ofenzivne samopomoči, kjer posestnik odvzame kršilcu posest nazaj. SPZ ureja posebno obliko samopomoči, ki se nanaša na pravico odstraniti korenine in veje. Z izročitvijo predmeta leasinga pridobi leasingojemalec neposredno dejansko oblast nad predmetom in s tem položaj neposrednega posestnika. Neposredno posest pridobi v trenutku, ko mu je predmet izročen, in traja ves čas leasing razmerja oziroma dokler leasingojemalec predmet leasinga ob prenehanju pogodbe o leasingu ne vrne leasingodajalcu. Leasingodajalec in leasingojemalec nimata pravice samovoljno spreminjati obstoječe posestno stanje. Če leasingojemalec po predčasnem prenehanju pogodbe predmeta leasinga prostovoljno ne vrne, mora leasingodajalec vrnitveni zahtevek uveljavljati sodno in ne sme sam s silo ali na skrivaj odvzeti predmeta proti volji leasingojemalca.
Ključne besede: samopomoč, dovoljena samopomoč, pogoji za samopomoč, neupravičen poseg v posest, obrambno dejanje, posestnik, sodna praksa, samopomoč leasingodajalca in leasingojemalca
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 250; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (793,35 KB)

25.
Pravni izzivi vozil brez voznikov v Evropski uniji
Sergeja Smogavec, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava tematiko avtomatiziranih vozil, ki bodo spremenila transport, kot ga poznamo danes. Do leta 2020 bi naj bilo že mnogo avtomatiziranih vozil na naših cestah. Vozila brez voznika se zanašajo na GPS sistem, ki zaznava lokacijo vozila, laserje, ki zaznavajo okolico okoli sebe, ter podatke vozila, kot so hitrost, poraba goriva ter podobno. V praksi se uporablja veliko različnih poimenovanj avtomatiziranih vozil ter stopenj avtomatizacije, ki počasi ena za drugo vstopajo v naš sistem. Razvoj avtomatiziranih vozil se je začel s servitizacijo, kar pomeni, da produktu dodamo storitev, kar poveča vrednost samemu produktu. V diplomski nalogi ugotavljam, da je Evropska unija (odslej EU) začela posvečati ogromno časa ter sredstev v namene raziskovanja vpliva vozil na transport, okolje in ljudi. Cilj EU je tako imenovana »vizija nič«, kar pomeni nič smrtnih žrtev na cestah. Sčasoma naj bi se izoblikovala zavezujoča pravila na ravni EU, ki bodo omejevala avtonomijo držav članic. Najpomembnejša pravila, ki trenutno urejajo področje avtomatiziranih vozil v EU, pa so Amsterdamska deklaracija, Direktiva o zavarovanju motornih vozil in Direktiva o odgovornosti za proizvode, ki pa avtomatiziranih vozil ne urejajo neposredno. Za popolno ureditev področja avtomatiziranih vozil bi bilo potrebno enotno urejanje pravil za vstop vozil na svetovni trg, sprejeti enotna pravila kibernetske varnosti ter urediti področje odgovornosti v primer prometnih nesreč. Zunaj mej EU se razvoju nove tehnologije posvečata predvsem Japonska in Združene države Amerike (odslej ZDA). Japonska je razvila napredne ITS-sisteme, ki omogočajo delovanje povezanih vozil. Po tem zgledu tudi EU razvija sistema Galileo in C-ITS, ki naj bi služila istemu namenu. ZDA se je na drugi strani odločila za nezavezujoča pravila, postavljena s strani Uprave za varnost na avtocesti, kar je vodilo v raznoliko zakonodajo med državami, kjer nekatere celo ne dovolijo vožnje avtomatiziranih vozil, spet druge pa so postavile zavezujoča pravila glede njihovega vstopa na trg.
Ključne besede: Avtomatizirano vozilo, Evropska unija, odgovornost, povezana vozila, kibernetska varnost, servitizacija, avtomatizacija, zakonodaja, spremembe.
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 307; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

26.
Izziv Uberja za delovno pravna razmerja v Evropski uniji
Urška Temlin, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava digitalno platformo Uber, ki deluje kot posrednik med vozniki ter med uporabniki, ki potrebujejo prevoz. Predstavlja nove zaposlitvene možnosti osebam, ki bi rade zaslužile vir dohodka kot opravljanje izključno te storitve ali pa kot dodatni vir finančnih sredstev. Aplikacija Uber predstavlja za uporabnike cenovno ugodnejšo obliko prevoza od tradicionalnih avto-taksi prevozov, prav tako so vozila Uberjevih voznikov bolj dostopna in številčnejša, kar uporabniki vidijo kot prednost. V diplomskem delu je izpostavljena tudi socialna varnost Uberjevih voznikov. Ti opravljajo storitve prevoza ob kateremkoli času, na kateremkoli kraju. Plačila za opravljeno delo ne dobijo neposredno. Od zneska posamezne vožnje si Uber odtegne provizijo, preostali znesek vozniku nakaže na bančni račun. Vozniki pa tvegajo tudi možnost izključitve iz aplikacije zaradi nezadostne ocene vožnje (kot tudi ocene voznikov samih), ki jo podajo uporabniki preko aplikacije ob zaključeni vožnji, in sicer anonimno. V mnogih državah Evrope je bila večina storitev, ki jih ponuja Uber, prepovedana. Uber je kot odgovor na to vložil pritožbo na Evropsko komisijo, kjer se sklicuje na svobodo ustanavljanja ter svobodo opravljanja storitev. Diplomsko delo izpostavlja predvsem problematiko kvalificiranja Uberjevih voznikov. Sodišča po Evropi in ZDA se nenehno soočajo z vprašanjem, ali opredeliti voznike partnerje kot neodvisne izvajalce ali pa kot delavce, in to predstavlja trenutno najbolj pereče pravno vprašanje glede aplikacije Uber. Odgovor na to vprašanje je nedavno podalo Sodišče EU, ki je podjetje Uber opredelilo kot prevozno storitev. Posledica te odločitve je, da se bo Uber moral ravnati po pravilih, ki veljajo za tradicionalne avto-taksi službe, Uberjevi vozniki pa bodo deležni ugodnosti, ki pripadajo osebam iz rednega delovnega razmerja.
Ključne besede: Uber, digitalna ekonomija, digitalizacija, delovno pravo, razmejitev med delavci in samozaposlenimi, socialna varnost.
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 653; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (607,21 KB)

27.
VOLILNA UDELEŽBA MLADIH
Nejc Frantar, 2018, diplomsko delo

Opis: Volitve so neločljiv del predstavniške demokracije. Na volitvah volivci izražajo svojo voljo in izbirajo predstavnike, ki jih bodo zastopali v zakonodajnem telesu oziroma bodo vodili izvršno oblast. Vendar pa kljub pomembnosti volitev volilna udeležba po svetu upada in to celo na vseh kontinentih. To je pereče vprašanje, s katerim se države sveta spopadajo že več desetletij. Najbolj problematično pri upadu volilne udeležbe pa je, da je ta največja pri mladih volivcih. V svoji diplomski nalogi sem v prvem delu predstavil volilno udeležbo v svetu, predvsem sem se osredotočil na volilno udeležbo mladih volivcev v Evropi in ZDA in pa na vzroke in faktorje, ki nanjo vplivajo. V drugem delu diplomske naloge sem na kratko predstavil zgodovino volilne udeležbe v Republiki Sloveniji, kasneje pa analiziral podatke, zbrane iz volilnih imenikov treh občin. Na vzorcu 6063 preštetih volivcev, razdeljenih v starostne skupine in po spolu, sem skušal dobiti kar se le da točen vpogled v to, kakšna je razlika v volilni udeležbi med starejšimi in mlajšimi generacijami v Sloveniji.
Ključne besede: volilna udeležba, mladi, volitve, lokalne volitve, starostne skupine
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 415; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (2,13 MB)

28.
Pravna ureditev stavbne pravice v slovenskem pravnem redu
Patricija Jazbec, 2018, diplomsko delo

Opis: Stavbna pravica je stvarna pravica, ki se je v slovenskem pravnem redu pojavila leta 2003 z uvedbo Stvarnopravnega zakonika(SPZ). Po vsebini bi jo lahko primerjali z služnostjo, vendar je stavbna pravica svojevrstna stvarna pravica s povsem drugačnimi lastnostmi, kar izhaja že iz njene zakonske definicije. Gre namreč za stvarno pravico, ki omogoča ločeno lastništvo na zgradbi, brez hkratnega lastništva na zemljišču, na katerem je zgradba zgrajena. Stavbna pravica načeloma nastane na podlagi pravnega posla. Na podlagi pravnega posla lahko tudi preneha, poleg tega pa so možni tudi drugi načini prenehanja stavbne pravice, med katerimi je najpogostejši način najverjetneje prenehanje zaradi preteka časa, za katerega je bila ustanovljena. Stavbna pravica je stvarna pravica, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, zaradi česar je potrebna usklajenost stvarnopravnih določb, ki urejajo stavbno pravico, tudi z določbami Zakona o zemljiški knjigi(ZZK-1). V svoji diplomski nalogi bom podrobneje predstavila pravno ureditev stavbne pravice v slovenskem pravnem redu. Najprej bom povzela njene temeljne lastnosti, nato pa bom na podlagi zakonske ureditve predstavila nastanek stavbne pravice, razmerje med lastnikom nepremičnine in imetnikom stavbne pravice in možne načine njenega prenehanja. Pri pisanju si bom pomagala tudi s pravno literaturo in s sodno prakso slovenskih sodišč. Na podlagi vsega bom na koncu poskušala predstaviti prednosti, ki jih prinaša ustanovitev stavbne pravice v primerjavi z ostalimi stvarnimi pravicami.
Ključne besede: stavbna pravica, zgradba, zemljišče, Stvarnopravni zakonik, zemljiška knjiga
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 291; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (732,63 KB)

29.
Pravna analiza finančnih zavarovanj s pregledom sodne prakse
Valentina Gorjanc, 2018, diplomsko delo

Opis: Zaradi vse večjega financiranja s pomočjo kreditov narašča tudi potreba po zagotovitvi ustreznega zavarovanja. Pri več milijonskih transakcijah je pomembno, da je zavarovanje likvidno in ga je mogoče hitro realizirati. Kot posledica Akcijskega načrta za finančne storitve je bila sprejeta Direktiva 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2002 o dogovorih o finančnem zavarovanju, ki daje državam članicam pravne okvirje za ureditev področja finančnih zavarovanj. Direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o finančnih zavarovanjih. Namen ureditve je hiter in neformalističen način realizacije finančnih zavarovanj, s katerim se zagotovi likvidnost finančnih trgov. Pomembno pa je poudariti, da je ureditev Zakona o finančnih zavarovanjih specialnejša od nekaterih splošnih pravil slovenske zakonodaje, predvsem v postopkih insolventnosti. Stranke, ki lahko uporabljajo finančna zavarovanja, morajo izpolnjevati določene pogoje. Gre predvsem za profesionalne subjekte, pri katerih se domneva, da poslujejo z visoko mero strokovnosti in skrbnosti. Prav zaradi tega je mogoče pri Direktivi in posledično pri Zakonu o finančnih zavarovanjih zaznati odmik od kogentnih pravil in drugih formalnosti, saj se predvideva, da za profesionalne subjekte takšna visoka stopnja strogosti ni potrebna. Stranke pogodbe o finančnih zavarovanjih lahko na finančnem instrumentu, gotovini ali bančnem posojilu ustanovijo bodisi zastavno pravico, bodisi prenesejo polno pravico na finančnem instrumentu, gotovini ali bančnem posojilu na prejemnika finančnega zavarovanja. V primeru nastopa neizpolnitve lahko prejemnik zavarovanja hitro in učinkovito realizira finančno zavarovanje. Slednjega lahko zunajsodno proda, si predmet prisvoji ali poda pobotno izjavo. Namen teh pravil je upniku omogočiti pospešeno poplačilo svoje zavarovane terjatve. V Zakonu o finančnih zavarovanjih sta urejena tudi notarska hipoteka in postopek notarske prodaje, ki prav tako sledita namenom in ciljem Direktive po hitri realizaciji zavarovane terjatve.
Ključne besede: Finančno zavarovanje, zastavna pravica, fiduciarni prenos, insolvenčni postopki, Direktiva 2002/47/ES, notarska prodaja.
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 204; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (975,61 KB)

30.
Tajnost pri opravljanju zdravstvenih storitev
Matej Koželj, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo Tajnost pri opravljanju zdravstvenih storitev temelji na izhodišču, da je zaupanje bistveni del razmerja med zdravnikom in bolnikom. Bolniki se lahko zaradi pomanjkanja zaupanja začnejo izogibati zdravljenju ali zdravniku zaupajo premalo potrebnih informacij za uspešno zdravljenje. Dolžnost varovati poklicno skrivnost, ki je opredeljena v Zakonu o pacientovih pravicah, je tesno povezana s poklicno etiko. Za poklicno skrivnost se šteje informacija, ki jo zdravnik pridobi med opravljanjem svojega poklica. Načela medicinskega kodeksa zdravnika ne vežejo, če za skrivnost izve zasebno ali po naključju. Sodoben zdravstveni sistem brez zbirke velikega števila medicinskih podatkov v računalniških sistemih ne bi mogel delovati, saj prav te pospešujejo delovanje učinkovitega zdravstvenega sistema. Za zbiranje medicinskih podatkov je potrebna dosledna uporaba varnostnih ukrepov, kar mora izhajati iz nacionalne zakonodaje (Zakona o varstvu osebnih podatkov in Zakona o pacientovih pravicah) in zakonodaje Evropske unije. Maja 2016 je Evropska unija sprejela novo Splošno uredbo 2016/679 o varovanju osebnih podatkov (z angleško kratico GDPR), ki je stopila v veljavo 25. 5. 2018. Uredba zagotavlja pacientom več pravic, predvsem da so bolje obveščeni o uporabi njihovih osebnih podatkov, na drugi strani pa nalaga več odgovornosti subjektom, ki upravljajo osebne podatke. Nacionalni informacijski sistem eZdravje omogoča veliko pozitivnih rešitev za učinkovito obdelavo pacientovih podatkov, vendar je treba opozoriti na možnost zlorab znotraj sistema. V magistrskem delu bodo analizirani bistveni elementi podanih iztočnic in zaključne ugotovitve glede na opravljeno raziskavo predmetne tematike.
Ključne besede: medicinska tajnost, zdravniška skrivnost, zasebnost pacienta, varstvo osebnih podatkov pacientov, Zakon o varstvu osebnih podatkov, Zakon o pacientovih pravicah, GDPR, eZdravje
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 402; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici