SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


21 - 30 / 2188
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
21.
Pravna ureditev javnih agencij v Republiki Sloveniji
Urška Požlep, 2017, diplomsko delo

Opis: Pojem agencije se pred uveljavitvijo Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA) leta 2002 v dotedanji ureditvi ni uporabljal enotno, saj so poimenovanje uporabljali organizacijsko različni javnopravni subjekti (npr. Agencija za energijo, Agencija za trg vrednostnih papirjev itd.), kot tudi organi v sestavi ministrstva. Zaradi zmede na področju poimenovanja subjektov javnega sektorja se je pojavila potreba po sprejetju sistemskega zakona, za odpravo anomalij na tem področju. S sprejemom ZJA se je uredila statusna oblika nosilcev javnih pooblastil in njihovo delovanje. Namen javnih agencij je zmanjševanje obsega državne uprave ter zadovoljevanje potreb po neodvisni regulaciji (tj. samostojnem urejanju določenega področja). Nekaj let po uveljavitvi ZJA se je v praksi izkazalo, da je ureditev javnih agencij v nekaterih delih neustrezna. Na to je opozorilo Računsko sodišče Republike Slovenije v revizijskem poročilu in od vlade zahtevalo ureditev spornih določil. Vlada se je na revizijsko poročilo odzvala z ukrepi, ki jih je Računsko sodišče v porevizijskem poročilu označilo kot zadovoljive. Zavezala se je spremeniti ZJA v delih postopka ustanovitve javne agencije, učinkovitejše in preglednejše upravljanje, načrtovanje dela ter poročanje direktorja, kar je storila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih agencijah, ki je trenutno v obravnavi v državnem zboru.
Ključne besede: zakonska ureditev, javne agencije, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih agencijah, revizijsko poročilo, porevizijsko poročilo, Računsko sodišče Republike Slovenije
Objavljeno: 12.09.2017; Ogledov: 48; Prenosov: 6
.pdf Polno besedilo (922,48 KB)

22.
Prenos lastninske pravice na nepremičninah s pregledom aktualne sodne prakse
Vanessa Maksimovič, 2017, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrsko delo z naslovom Prenos lastninske pravice na nepremičninah s pregledom aktualne sodne prakse obravnava način in potek prenosa lastninske pravice na nepremičninah, pri čemer so izpostavljene predpostavke veljavnega prenosa lastninske pravice, na katere je potrebno biti pri prometu z nepremičninami izredno pozoren. V magistrskem delu sem na kratko opredelila pomen lastninske pravice in pojasnila, kdo ima razpolagalno sposobnost za prenos lastninske pravice, kako je z dobrovernostjo pridobitelja ter kako doseči učinek absolutnosti. Opisala sem postopek prenosa lastninske pravice na nepremičninah, z opredelitvijo najpogostejših pravnih poslov, ki predstavljajo pravno podlago za njen prenos. Poudarjen je pomen zakonitih predkupnih pravic, ki so določene bodisi z namenom varstva javnega ali zasebnega interesa ter pojasnjene posledice neupoštevanja le-teh. Upoštevaje, da je prenos lastninske pravice na nepremičninah na podlagi pravnega posla povezan tudi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti, sem v magistrskem delu predstavila tudi davke, s katerimi je promet z nepremičninami obdavčen in opredelila davčne zavezance, primere, ki so oproščeni plačila davka, ter davčne osnove in davčne stopnje. Nenazadnje sta v magistrskem delu opredeljena vloga notarja ter postopek vpisa prenosa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zaradi posebne ureditve sem v magistrskem delu pojasnila posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi, nepremičninami na zavarovalnem območju, nepremičninami, ki imajo lastnost kulturne dediščine, ter vodnimi zemljišči. Teoretični del magistrskega dela je sproti podkrepljen s sodno prakso.
Ključne besede: lastninska pravica, promet z nepremičninami, davki, kmetijska zemljišča, gozdovi, vodna zemljišča, nepremičnine z lastnostjo kulturne dediščine, nepremičnine na zavarovalnem območju, zemljiška knjiga, notar, zakonita predkupna pravica
Objavljeno: 12.09.2017; Ogledov: 47; Prenosov: 18
.pdf Polno besedilo (1,05 MB)

23.
Izobraževanje otrok na domu
Anja Aleksič, 2017, diplomsko delo

Opis: Starši imajo pravico zahtevati od države, da njihovemu otroku zagotovi možnost izobrazbe, vključno s tem pa imajo starši pravico do svobodne izbire osnovnošolskega izobraževanja za svojega otroka. Odločijo se lahko za osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok v javni šoli ali zasebni šoli ali pa za izobraževanje na domu. Izobraževanje na domu je ena izmed najbolj raznolikih in prilagodljivih oblik izobraževanja, ki so danes na voljo. Starši se za izobraževanje otrok na domu odločajo iz več različnih razlogov, in sicer zaradi krepitve družinskih vezi, individualnega dela z otrokom, posvečanja otrokovim interesom in talentom, kakovostnejšega znanja in podobno.
Ključne besede: Otrok, starši, izobraževanje, pravica do izobraževanja, izobraževanje na domu, šola, socializacija, standardi znanja.
Objavljeno: 12.09.2017; Ogledov: 36; Prenosov: 8
.pdf Polno besedilo (883,79 KB)

24.
Hämäläinen proti Finski - sprememba spola in prisilna razveza zakonske zveze
Matej Leljak, 2017, diplomsko delo

Opis: Spol je temelj identificiranja, ki nam je pripisan ob rojstvu. Binarni spolni sistem loči na moške in ženske, pri čemer pa izključuje transspolne osebe in onemogoča svobodno izražanje spolne identitete. Transspolnost je pojem za ljudi, katerih spolna identiteta se ne ujema s spolom, ki jim je dodeljen ob rojstvu. Te osebe se s svojim biološkim spolom ne morejo poenotiti in se počutijo kot nasprotni spol. Ena izmed transspolnih identitet pa je tudi transseksualnost. Transseksualne osebe pa so tiste, ki se odločijo za medicinski poseg, s katerim spremenijo svoje telo tako, da se le to ujema s spolno identiteto, za katero čuti, da ji pripada. Transspolne in transseksualne osebe se v vsakdanjem življenju soočajo s številnimi težavami, saj so pogosto izključene v družbi, velik problem pa jim predstavlja tudi vsak vsakodnevni dogodek, pri katerem morajo pokazati na primer svojo osebno izkaznico, iz katere je razviden drug spol, kot ga oseba v resnici čuti. Omogočeno jim je pravno priznanje spola, da se v takšnih situacijah ne bi znašle, vendar se za izvedbo takšnega postopka zahtevajo določeni pogoji, ki se od države do države razlikujejo. Gre dejansko za postopek spremembe imena in uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih, namen pa je priznanje spolne identitete. V Sloveniji posebnega zakona o postopku za pravno priznanje spola ni, spremembo imena in priimka pa ureja Zakon o osebnem imenu. Postopek je urejen v Pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru, ki določa tudi pogoje, ki jih mora izpolniti oseba, da lahko dobi pravno priznanje spremembe spola, uveljavljanje te pa pravice pa pri nas ni mogoče brez pridobitve medicinske diagnoze. Takšno ureditev ima tudi večina drugih evropskih držav in predstavlja diskriminacijo ter krši človekove temeljne pravice in svoboščine, ki izhajajo iz 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Prva država, ki je ureditev spremenila in ukinila pogoj, da mora biti diagnosticirana duševna motnja za priznanje spola, je bila Danska, sledile pa so ji tudi druge. V večini držav pa je uveljavljena tudi tako imenovana prisilna razveza, saj se od osebe, ki želi pridobiti pravno priznano spremembo spola in je že v zakonski zvezi zahteva, da le to razveže ali pa da jo preoblikuje v istospolno registrirano partnersko skupnost. Kot specifika pa naj poudarim tudi ureditev na Japonskem, kjer se kot pogoj zahteva tudi sterilizacija osebe, ki je spremenila spol in želi pravno priznanje. Odmevna odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na pravno priznanje spola in na pogoj razveze že obstoječe zakonske zveze je bila leta 2014 v zadevi Hämäläinen proti Finski, kjer je sodišče odločilo, da zakonska zveza ni človekova pravica za istospolne partnerje, ampak je v takšnih primerih na voljo drugi institut, in sicer registracija istospolne partnerske skupnosti, ki predstavlja zadostno rešitev. S tem je Evropsko sodišče za človekove pravice želelo zaščititi tradicionalno pojmovanje zakonske zveze med moškim in žensko. V zadevnem primeru je bila pritožnica Heli Hämäläinen, ki ji je bila na Finskem zavrnjena zahteva za pravno priznanje spremembe spola, saj je bila v zakonski zvezi in le te ni želela razvezati, saj je menila, da bi to vplivalo na njeno ženo in otroka ter bi ji s tem kršilo pravico do družinskega življenja. Sklicevala se je na kršitev 8. in 12. člena Evropske konvencije za človekove pravice, ki določata pravico do zasebnega in družinskega življenja. Pritožnica je menila, da ni v skladu z Evropsko konvencijo za človekove pravice zahteva, da se mora, ali razvezati od svoje dosedanje zakonske partnerice, ali pa se mora odpovedati pravnemu priznanju spola.
Ključne besede: Transseksualnost, pravno priznanje spola, istospolni partnerji, nevtralna zakonska zveza, istospolne poroke držav Severne Evrope
Objavljeno: 12.09.2017; Ogledov: 35; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (432,69 KB)

25.
KAFALA
Urška Tomaž, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga na splošno obravnava pravno ureditev in pojem kafale ter skuša najti stične točke in razlike med institutom slovenske posvojitve. Nastanek instituta kafale izvira iz Korana. Maroko je država z islamskim pravom, zato ne pozna instituta posvojitve in ima v svoji zakonodaji le skrbništvo nad otroci pod kafalo. Najpomembnejše razlike med posvojitvijo in kafalo se kažejo glede varovanja rodbine, poročanja sorodnikov med seboj ter pri dedovanju. Obdelane so najpomembnejše mednarodne konvencije iz področja posvojitev in varstva otrokovih pravic, ter predstavljeni poskusi treh držav implementirati kafalo v svoj pravni sistem. Prvo evropsko sodišče, ki je odločalo v zvezi s kafalo je bilo sodišče v Franciji, o zadevi Harroudj proti Franciji.
Ključne besede: posvojitev, islam, Maroko
Objavljeno: 12.09.2017; Ogledov: 18; Prenosov: 4
.pdf Polno besedilo (207,42 KB)

26.
RAVNANJE S STVARNIM PREMOŽENJEM DRŽAVE IN SAMOUPRAVNIH LOKALNIH SKUPNOSTI
Ana Marinac, 2013, diplomsko delo

Opis: Stvarno premoženje v lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti je zelo kompleksno področje. Država in občine morajo ravnati s svojim premoženjem čim bolj racionalno, transparentno in v skladu z načelom gospodarnosti, pri tem pa morajo slediti javnemu interesu. Na področju ravnanja s stvarnim premoženjem države je pričela zoreti ideja po celoviti ureditvi tega področja. Zakon o javnih financah je bil okvir, ki je predstavljal temelje za nadgradnjo zakonodaje, po drugi strani pa jo je v začetku nekako omejeval. Zaradi tega se je pokazala potreba po večkratni spremembi zakonodaje. Cilj je bil zagotovitev identificiranja in vzpostavitev evidence stvarnega premoženja, boljše in bolj transparentne priprave pravnih poslov, upravljanje in reševanje prostorskih potreb upravljavcev in uporabnikov stvarnega premoženja za njihovo delo. Največji korak je bil narejen s sprejemom Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin in Uredbe o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin. Upravljanje je bilo izrazito decentralizirano, kar je pomenilo veliko upravljavcev. Zaradi želje po večji efektivnosti, je v nekem trenutku kazalo, da bi bilo gospodarjenje s stvarnim premoženjem učinkovitejše, če bi ustanovili pravno osebo javnega prava – javni sklad, ki bi delovala izključno za namene upravljanja s stvarnim premoženjem. Ideja je botrovala spremembi Zakona, Uredbe in sprejemu Zakona o javnem nepremičninskem skladu. Glavni razlogi za ustanovitev javnega sklada so bili nujnost načrtnega in enotnega gospodarjenja z nepremičninami države, ki naj bi bile prenesene ali v last ali v upravljanje javnega sklada, s čim manjšimi stroški in na podlagi metod, ki bodo omogočale najugodnejše rezultate za njegovo poslovanje. Potreba po hitrejšem in učinkovitejšem reševanju zadev, vzpostavitev evidence nepremičnin ter njihove pravne in dejanske urejenosti, razbremenitev vlade in drugih organov so bili nekateri cilji, ki bi jih realno najlaže dosegli.. Hkrati s sprejemom Zakona o javnem nepremičninskem skladu, sta se okoliščinam prilagodila tudi Zakon in Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti v letu 2010. Poleg manjših popravkov, ki jih je zahtevala praksa, sta morala upoštevati in zagotoviti izvedbo večjih sprememb ob ustanovitvi javnega nepremičninskega sklada. Vse to pa se očitno ni izkazalo za najbolj uspešen »manever«, zaradi česar je prišlo do nove spremembe še pred dokončno vzpostavitvijo javnega nepremičninskega sklada in začetka njegovega delovanja. Novela je skladna s konceptom vlade, da se centralizacija v okviru javnega sklada ne izvede, iz česar izhaja, da Novela razveljavlja Zakon o javnem nepremičninskem skladu ter določbi Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki urejata prenos nepremičnega premoženja in posameznih nalog upravljanja na javni sklad.
Ključne besede: Stvarno premoženje, država, občina, načelo gospodarnosti, upravljanje, javni nepremičninski sklad.
Objavljeno: 23.08.2017; Ogledov: 58; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (526,39 KB)

27.
UPRAVNA IN CIVILNA ODGOVORNOST DRŽAVE ZA UPRAVLJANJE Z VODAMI GLEDE POPLAVNE ŠKODE
Tadej Žurman, 2013, diplomsko delo

Opis: Problematika poplav in poplavne škode kot posledice v zadnjih letih pridobiva na aktualnosti z vedno pogostejšim pojavljanjem poplavnih dogodkov, pri čemer je tudi njihov škodni potencial zmeraj večji. Kot je bilo ugotovljeno že v marsikateri državi, protipoplavni nasipi in podobni ukrepi ne zadostujejo za odvrnitev ali znatno zmanjšanje škodne posledice. K problematiki je potrebno pristopiti proaktivno in preučiti širša območja vodnih teles z različnih vidikov, pri čemer je gotovo najpomembnejše vzdrževanje samih vodnih teles in vodnogospodarskih objektov in smotrnejše prostorsko načrtovanje, ki bo predvidelo ključna mesta škodnih dogodkov in potencial njihove variacije. Naštete naloge so v Sloveniji zaupane načeloma izključno upravnim organom, organom lokalne skupnosti in drugim osebam javnega prava. Iz tega razloga se je nujno potrebno lotiti obravnavanja predmetne problematike z vidika upravnih odgovornosti, ki jih ima država v izvedbeni ali nadzorstveni obliki. Šele ko lahko zaobjamemo ključne upravne naloge, ki najbolj prispevajo k nastanku oziroma odvrnitvi poplavne škode, si lahko zastavimo vprašanje, ali in v kakšni meri je država lahko odškodninsko odgovorna za opustitev nalog, ki so ji bile zaupane s strani zakonodajalca, kako bi lahko primerno in pravočasno ukrepanje zmanjšalo ali v celoti preprečilo škodne posledice et.al. Zaradi praktično neobstoječe strokovne literature in pravne prakse na področju odškodninske odgovornosti države za upravljanje z vodami glede poplavne škode je obravnavanje predmetne tematike hkrati oteženo, a ravno zaradi tega in zaradi aktualne narave izjemno zanimivo.
Ključne besede: poplave, poplavna škoda, upravna odgovornost, odgovornost države
Objavljeno: 23.08.2017; Ogledov: 52; Prenosov: 8
.pdf Polno besedilo (469,07 KB)

28.
ZAKONITOST STAVKE
Dimitrij Adi Šuc, 2013, diplomsko delo

Opis: Tako kot v drugih državah smo bili tudi v samostojni Republiki Sloveniji priča številnim stavkam, v zvezi s katerimi se je večkrat sprožil spor o zakonitosti le teh. V diplomski nalogi ugotovimo kako in s katerimi predpisi je urejena pravica do stavke v naši pravni ureditvi v primerjavi z mednarodno pravno ureditvijo, v kateri so nepogrešljiva stališča nadzornih teles nekaterih mednarodnih organizacij. Na podlagi pravne opredelitve stavke oziroma pravice do stavke je izpostavljeno vprašanje zakonite stavke v našem pravnem sistemu. Vprašanje zakonitosti stavke je na prvem mestu obravnavano iz ureditve v Ustavi RS, izhodišče obravnavane problematike pa predstavlja predvsem Zakon o stavki ter drugi zakonski predpisi in kolektivne pogodbe. Ob upoštevanju navedenih predpisov in sodne prakse se razkrije cilj diplomske naloge, ki je bil ugotoviti katere predpostavke oziroma kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za zakonito stavko, način reševanja spora o zakonitosti stavke ter kakšne pravne posledice nastopijo v primeru nezakonite stavke. Pri tem pa so izpostavljene tudi omejitve, ki se v zvezi s pravico do stavke nanašajo na določen krog subjektov. Na koncu je prikazana primerjava problematike z nemško pravno ureditvijo in praktičen primer spora o zakonitosti stavke v Sloveniji. Kljub ugotovitvi, da Zakon o stavki ne daje enovite pravne podlage za rešitev vseh vprašanj v zvezi s stavko, pa se izkaže, da je dovolj jasen ter ne predstavlja ovire in ne postavlja pretežkih zahtev za izvedbo zakonite stavke. Prav tako pa je vsaj v večini tudi v skladu z mednarodnimi pravnimi normami oziroma stališči.
Ključne besede: stavka, pravica do stavke, omejitve pravice do stavke, zakonitost stavke, pogoji za zakonito stavko, pravne posledice nezakonite stavke, spor o zakonitosti stavke
Objavljeno: 23.08.2017; Ogledov: 66; Prenosov: 3
.pdf Polno besedilo (1,23 MB)

29.
KAZENSKA ODGOVORNOST JAVNIH FUNKCIONARJEV
Eva Štromajer, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava odgovornost nosilcev javnih pooblastil, pri čemer se osredotočam predvsem na premiso med politično in kazensko odgovornostjo javnih funkcionarjev s posebnim ozirom na župane. Javni funkcionarji so voljeni ali imenovani ˝predstavniki ljudstva˝, ki svojo funkcijo opravljajo poklicno ali nepoklicno in predstavljajo osebe, če izhajamo iz zakonske opredelitve, ki jih na funkcijo volijo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, predsednik in člani predsedstva Republike Slovenije in delegati v zborih skupščin družbenopolitičnih skupnosti, kakor tudi funkcionarji pravosodnih organov, ki jih imenujejo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, funkcionarji družbenega pravobranilca samoupravljanja, namestniki republiških sekretarjev ter generalni sekretarji Predsedstva Republike Slovenije, Skupščine Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. V večini primerov za nastop funkcije in njeno opravljanje, posebni strokovni pogoji, ki bi jih funkcionarji morali izpolnjevati, niso potrebni. Pri opravljanju svojih funkcij so nosilci javnih pooblastil sicer do neke mere avtonomni, zakonodaja jih pa v določenem obsegu skuša omejevati. Kakršnokoli omejevanje pa ne doseže svojega namena in posledično temu učinka, saj ne glede na dejstvo, da so kazenskopravne, politične in civilne oziroma odškodninske sankcije zakonsko sicer opredeljene, je pojem odgovornosti javnega funkcionarja, iz prakse izhajajoč, nepopolno definiran in kot tak neoprijemljiv. Redki so primeri, ko funkcionarji za svoja ravnanja, ki so lahko kazenskopravno preganjana in imajo določene materialnopravne sankcije, dejansko odgovarjajo, ravno zaradi ohlapno urejene zakonodaje na tem področju. Če povzamemo, so funkcionarji moralno in etično odgovorni za dejanja, ki jih pri opravljanju svoje funkcije zagrešijo, pojem morale in etike pa lahko skorajda zatrdimo, je slovenskim funkcionarjem, v večini primerov, tuj. Ureditev odgovornosti funkcionarjev ima več podvrst, s skupno značilnostjo, ki se kaže v zahtevi, da mora kršitev nastati pri opravljanju funkcije. Drug problem, ki se kaže predvsem skozi prakso predstavlja dejstvo, da (pre)večkrat pride do zlorabe objektivne odgovornosti, v smislu prehajanja iz sfere pravne v objektivno politično odgovornost, o čemer govorimo v smislu odgovornosti poslancev, ministrov, tudi predsednika in drugih funkcionarjev. Šibkost ureditve pravne odgovornosti je predvsem posledica nenehne uporabe objektivne odgovornosti. Zato lahko govorimo o zlorabi objektivne odgovornosti, ker ne pride do ugotavljanja pravne odgovornosti, četudi za le-to obstajajo razlogi. Tudi v okviru objektivne politične odgovornosti pa, žal, opažamo, da do sankcij pravzaprav ne pride. Razlog je, kot ugotavljam v tem diplomskem delu, v zakonodaji, ki tega ne določa dovolj natančno in je določila, ki govorijo o sankcijah, mogoče obiti. Druga pomanjkljivost oziroma neprimernost sankcije se kaže v nesorazmernosti sankcije z izvedenim kaznivim dejanjem ali prekrškom, kar se tipično kaže v primeru kršitve 27. v povezavi z 28. členom ZIntPK, ki kot sankcijo določa nesorazmerno oglobitev posameznega funkcionarja. Glavni razlog je nepopolna zakonodaja v smislu razpršenosti določil v več zakonih, ki veljajo za nosilce javnih pooblastil. Zato potrebujemo zakon, ki bo enotno urejal oblike odgovornosti funkcionarjev in predvideval konkretne materialnopravne sankcije in predvsem potrebujemo institut, ki bo omogočal razrešitev županov, ki so po trenutno aktualni zakonodaji skorajda nedotakljivi. Diplomsko delo je v jedru razdeljeno na tri temeljne dele, od katerih v prvem podrobno opredeljujem pojem javnega funkcionarja in povzemam temeljne značilnosti in naloge posameznih. V drugem delu so izpostavljene oblike odgovornosti javnih funkcionarjev, od politične, do kazenske in nazadnje, odškodninske odgovornosti. V okviru odgovornosti obravnavam tudi institute za uveljavljanje le-te. Tretji del jedra diplomskega dela predstavlja obr
Ključne besede: javni funkcionar, nosilec javnih pooblastil, kazenska odgovornost, kazensko pravo, politična odgovornost, etika in morala, uveljavljanje odgovornosti, odškodninska odgovornost, instituti uveljavljanja odgovornosti, župan
Objavljeno: 23.08.2017; Ogledov: 38; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (1,95 MB)

30.
OCENA SPLETNIH STRANI SLOVENSKIH OBČIN
Urška Travner, 2013, diplomsko delo

Opis: Narejena je bila prva celovita analiza spletnih strani vseh 212 slovenskih občin. V ta namen je bil sestavljen model za ocenjevanje, ki je sestavljen iz 76 kriterijev, razdeljenih v osem sklopov: vsebino, verodostojnost in ažurnost, uporabnost, dostopnost, tehnično oceno, vizualni vtis, testno nalogo in odzivnost. Analiza je pokazala, da obstajajo statistično značilne razlike med ocenami občin, med drugim glede na število prebivalcev, med mestnimi občinami in ostalimi občinami ter med statističnimi regijami.
Ključne besede: Spletne strani, večkriterijski ocenjevalni model, občine, mestne občine, statistične regije.
Objavljeno: 23.08.2017; Ogledov: 42; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (1,28 MB)

Iskanje izvedeno v 0.34 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici