SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 2256
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
11.
Postopek prevzema d.d. - primerjalno slovensko in makedonsko pravo
Nikola Georgievski, 2017, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja s postopkom in primerjavo prevzema delniške družbe v Sloveniji in Makedoniji. Predstavljena je celotna normativna ureditev prevzemnega postopka v Zakonu o prevzemih in Zakonu za prezemanje na akcionerskite društva. Maja leta 2004 je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije. S tem se je zavezala spoštovati evropsko zakonodajo in uskladiti svojo nacionalno zakonodajo z evropsko. Makedonija je ob osamosvojitvi leta 1991 poudarila članstvo v Evropski uniji kot svoj strateški interes. Leta 2001 je ratificirala sporazum o stabilizaciji in asociaciji z državami članicami Evropske unije. S tem sporazumom se je zavezala postopoma uskladiti nacionalno zakonodajo z evropskimi pravili. Cilj prevzemne zakonodaje je zakonsko in učinkovito urediti varstvo manjšinskih delničarjev, investitorjev na trgu vrednostnih papirjev ter sam trg vrednostnih papirjev v postopku pridobitve kontrolnega deleža. Glavni institut, vezan na prevzemno zakonodajo, je obvezna ponudba za odkup vseh delnic. Institut obvezne ponudbe omogoča manjšinskim delničarjem zapustiti ciljno družbo s tem, da delnice odsvojijo po pravični ceni. Magistrsko delo je razdeljeno na tri sklope. V prvem sklopu je predstavljena pravna ureditev prevzemov v Sloveniji, v drugem pa v Makedoniji. Tretji sklop je namenjen primerjavi slovenske in makedonske prevzemne zakonodaje.
Ključne besede: prevzem, postopek prevzema, makedonska prevzemna zakonodaja, slovenska prevzemna zakonodaja, prijateljski prevzem, sovražni prevzem, kontrolni delež, obvezna ponudba, prostovoljna ponudba, prevzemni prag, osebe, ki delujejo usklajeno, prevzemna namera.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 12; Prenosov: 6
.pdf Polno besedilo (769,84 KB)

12.
Izključitev delničarja iz d.d. in družbenika iz d.o.o.
Nace Novak, 2017, magistrsko delo

Opis: Izključitev delničarja iz delniške družbe in družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo je omogočena s strani Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zakon v celoti ureja načine in posledice izključitve delničarja, medtem ko družbenikom v družbi z omejeno odgovornostjo pušča več svobode pri odločanju kdaj in kako je lahko družbenik iz družbe izključen. ZGD-1 za obe kapitalski družbi določa izključitev v primeru, če delničar oziroma družbenik nepravočasno vplača osnovni kapital. Gre za poseben kaducitetni postopek, katerega namen je zagotovitev osnovnega kapitala in izpolnitev glavne obveznosti delničarja, kot tudi družbenika. Prav tako zakon v delniški družbi dopušča izključitev družbenika v postopku prisilnega umika delnic. Takšna izključitev pa je mogoča zgolj v primerih, če je družbenik o tej možnosti seznanjen že pred prevzemom delnic. ZGD-1 pa celovito ureja še možnost izključitve manjšinskega delničarja. Kadar je glavni delničar imetnik vsaj devetdeset odstotkov delnic lahko enostransko izključi manjšinske delničarje in tako v celoti prevzame obvladovanje delniške družbe. Manjšinski delničarji ob izključitvi dobijo denarno nadomestilo za svoje izgubljene pravice in tudi za bodoče donose, ki bi jih dobili, če bi še vedno bili imetniki delnic. Družba z omejeno odgovornostjo nima tako strogih določb glede možnosti izključitve družbenika. V primeru d.o.o. je omogočeno, da se izključitev družbenika uredi že s samo družbeno pogodbo. Družbena pogodba lahko ureja tako pogoje, postopek, kot tudi posledice izključitve. Neglede na družbeno pogodbo pa je izključitev družbenika vedno mogoča tudi po sodni poti na način, ki ga določa ZGD-1.
Ključne besede: delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo, prisilni umik delnic, izključitev manjšinskega delničarja, družbena pogodba, kaduciteta.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 14; Prenosov: 4
.pdf Polno besedilo (657,67 KB)

13.
Postopek preventivnega prestrukturiranja
Peter Papež, 2017, magistrsko delo

Opis: Postopek preventivnega prestrukturiranja je sodni postopek, ki ga ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Postopek se vodi z namenom, da se dolžniku, za katerega je verjetno, da bo v obdobju enega leta postal insolventen, omogoči, da na podlagi sporazuma o finančnem prestrukturiranju izvede ustrezne ukrepe prestrukturiranja svojih finančnih obveznosti in druge ukrepe finančnega prestrukturiranja, ki so potrebni za odpravo vzrokov, zaradi katerih bi dolžnik lahko postal insolventen. Domneva se, da obstaja verjetnost za obstoj insolventnosti, če z začetkom postopka soglašajo upniki, ki skupaj dosegajo najmanj trideset odstotkov vseh finančnih terjatev do dolžnika. Magistrsko delo podrobno predstavlja postopek preventivnega prestrukturiranje s pomočjo in na podlagi zakonskih določb ZFPPIPP, sodne prakse, sporazuma o finančnem prestrukturiranju, Slovenskih načel prestrukturiranja dolgov v gospodarstvu in predstavitev ureditve postopka preventivnega prestrukturiranja na ravni Evropske unije, prav tako pa vključuje primerjavo z ureditvami držav članic, zunajsodnim prestrukturiranjem in prisilno poravnavo. Magistrsko delo je napisano tako, da bralcu na razumljiv in sistematičen način predstavlja obravnavano tematiko postopka preventivnega prestrukturiranja.
Ključne besede: postopek preventivnega prestrukturiranja, preventivno prestrukturiranje, sporazum o finančnem prestrukturiranju, načela finančnega prestrukturiranja, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 6; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (833,41 KB)

14.
Kazenska odgovornost in kazenski postopek proti mladoletnim storilcem - primerjalno z ZDA
Jerneja Čučnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Mladoletniki so kot vitalni del naše družbe neločljivo povezani tudi s kazenskim pravom. Že od nekdaj so ljudje verjeli, da mladoletni storilci kaznivih dejanj ne morejo biti obravnavani enako kakor polnoletni storilci. Skozi zgodovinski razvoj se je njihova kazenskopravna obravnava bolj ali manj enačila s polnoletnimi osebami, a je na koncu 20. stoletja vpliv preostalih znanosti, ki se ukvarjajo s človekom, le pomembno vplival, da se je ta veja kazenskega prava dokončno odcepila in zaživela svoje življenje. Še posebej velik vpliv na to je imel razvoj otroške psihologije, kjer je predmet preučevanja mladoletnikova osebnost. Posebne obravnave mladoletnih storilcev ne terjajo le razlogi moralnosti in pravičnosti, ampak tudi razlog posebnih fizioloških in psiholoških značilnosti mladoletnikov. V pričujočem magistrskem delu sem preučila slovensko in ameriško pozitivno kazenskopravno ureditev mladoletniškega kazenskega prava in ju medsebojno primerjala. Tako sem izluščila pomanjkljivosti in prednosti vsakega izmed pravnih sistemov in bralca opozorila na razlike in razhajanja med njima. Osredotočila sem se na tri sklope mladoletniškega kazenskega prava, ki sem jih skozi celotno delo smiselno in logično predstavila bralcu. In sicer sem v prvem poglavju bralca teoretično uvedla v predmet raziskave predmetnega magistrskega dela, predstavila sem mu uporabljene metode raziskovanja ter zastavljene cilje in hipoteze. V drugem poglavju sem obravnavala sam pojem mladoletniškega kazenskega prava, kjer sem bralcu med drugim predstavila temeljne značilnosti in karakteristike, da lahko razume koncept mladoletniškega kazenskega prava, njegov namen in normativno ureditev v pravnem sistemu. Nato sem bralca popeljala še skozi zgodovinski razvoj mladoletniškega kazenskega prava na kontinentu in v anglosaksonskem pravnem redu in mu predstavila modele kazenskega mladoletniškega prava, ki so se izoblikovali. Bralcu sem konkretneje predstavila razvoj mladoletniškega kazenskega prava v Sloveniji. V tretjem poglavju, ki nosi naslov Kazenska odgovornost, sem bralca sprva seznanila s samim pojmom kazenske odgovornosti na sploh in sem ga šele nato uvedla v pojem kazenske odgovornosti v luči mladoletniškega prestopništva, saj pojma ne nosita popolnoma enake vsebine. V tem poglavju sem se osredotočila na pomen starostnih mej in določitev le-teh. Najprej sem bralca spoznala s slovensko pravno ureditvijo, nato še z bolj strogo in kaznovalno usmerjeno ameriško pravno ureditvijo in specifikami, ki jih poznajo. Naslednje poglavje nosi naslov Kazenski postopek, kjer se bralec podrobneje seznani s posebnostim kazenskega postopka proti mladoletnim storilcem napram rednemu kazenskemu postopku in fazami le-tega. Predstavljene so možnosti za neformalen kazenski pregon, ki ga pozna slovenska kazenska zakonodaja. Primerjalno-pravno je prikazan še ameriški pravni sistem, njegove posebnosti in faze kazenskega postopka proti mladoletnikom. Magistrsko delo sem zaključila s poglavjem, v katerem sem bralcu predstavila nekatere sodne odločbe Vrhovnega sodišča ZDA, ki so korenito vplivale na mladoletniško kazensko pravo in varovanje mladoletnikov kot družbene skupine, ki ni popolnoma zrela in ima določene pomanjkljivosti na področjih razmišljanja, presojanja in nadzora svojih impulzov.
Ključne besede: mladoletniško kazensko pravo, mladoletniško prestopništvo, mladoletni storilec, kazenska odgovornost mladoletnika, statusni delikti, transfer pristojnosti, kazenski postopek proti mladoletnim storilcem
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 8; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (775,70 KB)

15.
Plain view doktrina pri presoji nedovoljenosti dokazov
Erik Ravbar, 2017, magistrsko delo

Opis: Z magistrskim delom, ki nosi naslov “Plain view” doktrina pri presoji nedovoljenosti dokazov skuša avtor bralcu predstaviti izvorno ureditev obravnavanega instituta oziroma potek razvoja instituta v ameriški sodni praksi, podati oceno uspešnosti implementacije tega instituta v slovenski pravni red, podati svoje mnenje o ustavnosti trenutne ureditve obravnavanega instituta v slovenski zakonodaji ter preko sodne prakse slovenskih sodišč prikazati uporabo instituta v praksi. Magistrsko delo sestavljajo poglavja in podpoglavja, ki si vsebinsko sledijo. V uvodnem delu je najprej predstavljena opredelitev problema z opredelitvijo ciljev magistrskega dela, navedbo metod za dosego cilja ter predpostavkami in omejitvami pri obravnavanju problema. Zaradi kasnejše umeščenosti v kontekst hišnih in osebnih preiskav ter preiskav elektronskih naprav so v drugem poglavju predstavljene nekatere, kar zadeva hišne in osebne preiskave ter preiskave elektronskih naprav, najpomembnejše temeljne človekove pravice in svoboščine. Sledi tretje poglavje z natančno predstavitvijo preiskave kot prve faze rednega kazenskega postopka s posameznimi preiskovalnimi dejanji, ki se praviloma opravljajo v okviru le-te. V četrtem poglavju se začne avtor spuščati v osrčje magistrskega dela s predstavitvijo osrednjega insituta in prikazom razvoja le-tega skozi izbrane sodbe ameriških sodišč. V zaključku poglavja je povzeto bistvo, v zadnjem podpoglavju pa je prikazan prenos instituta iz realnega v kibernetski svet. Temu poglavju sledi peto in hkrati osrednje poglavje tega dela, v katerem se avtor spusti v oceno uspešnosti implementacije tega instituta v slovenski pravni red in poda mnenje glede ustavnosti trenutne zakonske ureditve. Prav tako skozi oči obstoječe sodne prakse slovenskih sodišč prikaže uporabo instituta v praksi tako v realnem kot tudi kibernetskem svetu. V sledečem poglavju je na kratko predstavljen institut ekskluzije dokazov in poudarjena njegova vloga pri sankcioniranju kršitev kriterijev za uporabo obravnavanega instituta. V sedmem poglavju avtor svoje misli strne v celoto. Magistrsko delo sestavljajo poglavja in podpoglavja, ki si vsebinsko sledijo. V uvodnem delu je najprej predstavljena opredelitev problema z opredelitvijo ciljev magistrskega dela, navedbo metod za dosego cilja ter predpostavkami in omejitvami pri obravnavanju problema. Zaradi kasnejše umeščenosti v kontekst hišnih in osebnih preiskav ter preiskav elektronskih naprav so v drugem poglavju predstavljene nekatere, kar zadeva hišne in osebne preiskave ter preiskave elektronskih naprav, najpomembnejše temeljne človekove pravice in svoboščine. Sledi tretje poglavje z natančno predstavitvijo preiskave kot prve faze rednega kazenskega postopka s posameznimi preiskovalnimi dejanji, ki se praviloma opravljajo v okviru le-te. V četrtem poglavju se začne avtor spuščati v osrčje magistrskega dela s predstavitvijo osrednjega insituta in prikazom razvoja le-tega skozi izbrane sodbe ameriških sodišč. V zaključku poglavja je povzeto bistvo, v zadnjem podpoglavju pa je prikazan prenos instituta iz realnega v kibernetski svet. Temu poglavju sledi peto in hkrati osrednje poglavje tega dela, v katerem se avtor spusti v oceno uspešnosti implementacije tega instituta v slovenski pravni red in poda mnenje glede ustavnosti trenutne zakonske ureditve. Prav tako skozi oči obstoječe sodne prakse slovenskih sodišč prikaže uporabo instituta v praksi tako v realnem kot tudi kibernetskem svetu. V sledečem poglavju je na kratko predstavljen institut ekskluzije dokazov in poudarjena njegova vloga pri sankcioniranju kršitev kriterijev za uporabo obravnavanega instituta. V sedmem poglavju avtor svoje misli strne v celoto.
Ključne besede: Plain view” doktrina, nedovoljeni dokazi, ustavno varovane človekove pravice in svoboščine, hišna preiskava, osebna preiskava, preiskava elektronskih naprav, zaseg predmetov.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 9; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (1,07 MB)

16.
Kolizija ustavnih pravic pri neupravičenem prisluškovanju, zvočnem in slikovnem snemanju
Kristjan Zahrastnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje ter neupravičeno slikovno snemanje sta kot kaznivi dejanji določena v Kazenskem zakoniku. Kaznivi dejanji predstavljata hkrati tudi kršitev ustavne pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic, vendar ne predstavljata kršitve v primeru, ko gre za varovanje v luči okoliščin konkretnega primera pomembnejše ustavne pravice. V takšnih primerih nastane kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer najpogosteje med pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico, ki zagotavlja varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic. Takšno nasprotje med ustavnima pravicama se ne presoja s pomočjo načela sorazmernosti, ampak z metodo razlage, ki se imenuje praktična konkordanca. Pravilo praktične konkordance, poenostavljeno rečeno s tehtanjem pomena pravic v okoliščinah konkretnega primera določi, kateri kolidirajoči pravici je dana prednost. Rezultat kolizije ustavnih pravic ima lahko za posledico, da je zaradi zasledovanja pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ali katere druge ustavne pravice določeno prisluškovanje in zvočno snemanja ali slikovno snemanje upravičene narave. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu zasnovan v treh stopnjah. Zaradi omenjenega se postavlja vprašanje, ali se kolizija ustavnih pravic, v skladu s katero je bilo snemanje osebe upravičeno, rešuje na ravni biti (prva stopnja) ali v okviru protipravnosti (druga stopnja). Kazensko pravo vsebuje tudi izjeme, ki dajejo podlago za uporabo zvočnega in slikovnega snemanja. Utemeljeno uporabo naprav za tovrstno snemanje med drugimi dovoljujejo ukrepi, poimenovani prikriti preiskovalni ukrepi, ki predstavljajo upravičljivo prisluškovanje, zvočno in slikovno snemanje ter posledično izjeme od kaznivih dejanj neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja ter neupravičenega slikovnega snemanja. Izpostavljena je posebnost elektronskega dokaza kot dokaznega sredstva, ki nakazuje, da je potrebno elektronski dokaz zaradi svojevrstnosti v določenih primerih obravnavati izven že poznanih oblik dokaznih sredstev. Ker lahko pride do razhajanj med standardi, ki so uveljavljeni v materialnem delu kazenskega prava, in med tistimi, ki oblikujejo kazensko procesno pravo, je opravljena primerjava med pravno dopustnostjo tehničnih posnetkov kot dokaznega sredstva in ravnanja, ki pomeni neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje ali neupravičeno slikovno snemanje. Izbrana je pomembnejša sodna praksa slovenskih sodišč z namenom dodatne razjasnitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja oziroma kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja ter z namenom orisa kolizije ustavnih pravic, povzročene s snemanjem posamezne osebe ali njenega ravnanja.
Ključne besede: Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje, neupravičeno slikovno snemanje, kolizija ustavnih pravic, praktična konkordanca, osebnostne pravice in svoboščine, elektronski dokazi, prikriti preiskovalni ukrepi.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 7; Prenosov: 1
.pdf Polno besedilo (993,58 KB)

17.
Uspešnost družinske mediacije v korelaciji z normativnim okvirom urejanja
Andrea Mlakar, 2017, magistrsko delo

Opis: Družinska mediacija se je v Sloveniji na okrožnih in ostalih sodiščih začela intenzivno uveljavljati z letom 2010, in sicer po sprejemu Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov leto prej. Zakon v 4. členu namreč določa obveznost prvostopenjskim sodiščem (okrajnim, okrožnim in delovnim) ter višjim sodiščem in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, da sprejmejo in uveljavijo programe alternativnega reševanja sporov, v okviru katerih je obvezno potrebno zagotoviti mediacijo kot obliko ARS. Družinska mediacija kot podvrsta mediacije je proces, v katerem nepristranska tretja oseba pomaga udeležencem, ki so se znašli v situaciji razpada družine, še posebej parom ob ločitvi ali razvezi, da se bolje sporazumevajo med seboj ter se sporazumno in zavestno odločijo o nekaterih ali vseh zadevah glede ločitve, razveze, otrok, financ ali lastnine ter tako pripomorejo k izboljšanju komunikacije med strankama. Magistrsko delo na kratko predstavi pojem alternativnega reševanja sporov ter podlago za izvajanje programov alternativnega reševanja sporov, natančneje pa se osredotoči na sam pojem družinske mediacije, na njene podlage za izvajanje v Sloveniji ter njena temeljna načela, posebnosti in prednosti. Del magistrskega dela so tudi predstavljeni statistični podatki posameznih okrožnih sodišč od začetka izvajanja družinske mediacije posameznega okrožnega sodišča do leta 2017 glede števila zadev, ki se rešujejo z družinsko mediacijo, ter sama uspešnost družinske mediacije. Ta se osredotoča na pojem uspešnosti družinske mediacije ter možnemu trendu naraščanja uspešnosti zaradi vedno večje urejenosti družinske mediacije na zakonodajnem področju.
Ključne besede: Alternativno reševanje sporov, metode ARS, družinska mediacija, temeljna načela družinske mediacije, zakonodaja, okrožna sodišča, statistika, uspešnost izvajanja družinske mediacije.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 6; Prenosov: 1
.pdf Polno besedilo (1,42 MB)

18.
Primernost pravice do pozabe in njene izvedbe za varstvo zasebnosti
Žiga Kotošek, 2017, magistrsko delo

Opis: Osrednji del magistrske naloge prestavlja pravica do pozabe, ki jo je Sodišče Evropske unije ugotovilo v sodbi v zadevi C-131/12, Google proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mario Costeja González, ter spremembe, ki jih na tem področju prinaša nova Splošna uredba o varstvu podatkov. Sodišče Evropske unije je v tej prelomni sodbi navedlo, da lahko posameznik zahteva odstranitev hiperpovezav, ki so rezultat iskalnega termina po posameznikovem imenu oziroma sorodnih besednih zvezah, če je na podlagi teh mogoče (neposredno ali posredno) identificirati posameznika. Za to bo šlo predvsem takrat, kadar so podatki o posamezniku netočni, neprimerni, neustrezni, pretirani ali neažurni. Pri presoji posameznega zahtevka je potrebno vsakokratno tehtanje med nasprotujočimi si pravicami in interesi, v okviru katerega pa je treba upoštevati pomembnost pravic zadevne osebe iz 7. člena (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja) in 8. člena (varstvo osebnih podatkov) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Z obdelavo podatkov spletni iskalniki močno posegajo v pravice posameznika in omogočajo tretji osebi, da na podlagi seznama zadetkov sestavi o iskani osebi podroben profil, kar bi bilo brez internetnega iskanja onemogočeno ali vsaj zelo oteženo. Odločba je močno odmevala v medijih in požela ogromno kritik. Bistvo zadevne sodbe pa je prav v tem, da v določenih primerih varstvo podatkov in pravica do zasebnosti kot temeljni pravici prevladata nad ekonomskimi interesi spletnih iskalnikov in svobodo izražanja. Magistrska naloga je vsebinsko razdeljena na pet delov. V uvodnem poglavju je za lažji oris problema na kratko predstavljena citirana sodba Sodišča Evropske unije, njeni učinki ter pravna vprašanja, ki jih je navedena odločitev načela. Hkrati so navedene hipoteze, ki so dane v kritično presojo. Drugo poglavje služi predvsem nadaljnjemu razumevanju sodbe ter lažjemu utemeljevanju meril, ki utemeljujejo izbris. Ker so vse države članice Evropske unije tudi podpisnice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, poglavje obravnava tudi razmerje med Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, zaradi česar avtor delno načne tudi vprašanje same skladnosti pravice do pozabe s konvencijskih pravom. Obravnavane so tri temeljne človekove pravice (pravica do zasebnosti, pravica do varstva osebnih podatkov in pravica do svobode izražanja), katerih tehtanje oziroma uravnoteženje je pomembno v odnosu do pravice do pozabe oziroma se zahteva pri vsakokratni presoji izbrisnega zahtevka. Ker je poudarek magistrske naloge na obravnavanju pravice do pozabe, o čemer se ustrezno razglablja v tretjem poglavju, so omenjene pravice obravnavane omejeno, le kolikor je to potrebno za boljše razumevanje te magistrske naloge. Osrednje poglavje magistrske naloge se neposredno osredotoča na pravico do pozabe, njen zgodovinski razvoj ter analizo sodbe, predstavljeni so tudi kriteriji za tolmačenje posameznikovih zahtevkov. Ker se bo 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu podatkov, ki je prenovila oziroma posodobila določbe Direktive 95/46/ES iz leta 1995, je četrto poglavje osredotočeno na slednje ter na ureditev pravice do pozabe v zadevni uredbi. Predvsem avtor pri tem ugotavlja, da je na podlagi same Splošne uredbe o varstvu podatkov mogoča širša uporaba pravice do pozabe. Izražena je tudi kritična presoja statutarne pravne ureditve pravice, poglavje pa konstituira tudi rešitve v zvezi z nekaterimi pomanjkljivostmi dotične pravice v novi Splošni uredbi o varstvu podatkov. V zadnjem poglavju avtor preverja postavljene hipoteze ter podaja sklepne misli.
Ključne besede: Pravica do pozabe, Direktiva o varstvu osebnih podatkov, Splošna uredba o varstvu podatkov, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 25; Prenosov: 12
.pdf Polno besedilo (1,44 MB)

19.
Pravni vidiki Interneta stvari v Evropski uniji
Jerneja Horvat, 2017, magistrsko delo

Opis: Internet stvari je tehnologija, ki individualnim inteligentnim objektom omogoča, da se med seboj povezujejo, si izmenjujejo podatke in sprejemajo odločitve. Internet stvari pomembno posega na več pravnih področij, zaradi česar se pojavlja več vprašanj, zlasti v zvezi s pravico do zasebnosti ter z njo povezanega varstva podatkov in soglasja za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov, diskriminacijo, konkurenčnim pravom, nazadnje pa odpira tudi pomembna vprašanja na področju pogodbenega in odškodninskega prava. Zaradi kompleksnosti ekosistema Interneta stvari in posledične večplastnosti povezanih naprav utegne imeti uporabnik, v primeru nastanka škode, velike težave pri dokazovanju njenega izvora. Pravo EU sicer določa objektivno odgovornost za proizvode z napako, vendar zaradi vsestranskosti povezanih naprav pogosto ni mogoče ločiti med proizvodom in storitvijo, za katero pa ta pravila ne veljajo. Nadalje se zaradi avtonomnosti povezanih naprav oblikuje nov tip pravnih poslov, ki jih med sabo sklepajo avtonomne naprave. Pravna negotovost v zvezi s temi pogodbenimi razmerji izvira iz vprašanja, ali in pod kakšnimi pogoji je oseba, v imenu katere je povezana naprava vstopila v pravno razmerje, pravno zavezana. Zaradi tehnologije Interneta stvari prihaja tudi do fenomena Velikega podatkovja, ki pomeni ogromno količino zbranih podatkov, ki se shranjujejo v oblakih na spletu. Zaradi novo pridobljene tržne vrednosti podatkov se je oblikovala potreba po zakonodajni reformi varstva podatkov v EU, ki bi učinkoviteje uredila to področje in zapolnila nastale pravne praznine, zaradi česar je EU sprejela Uredbo (EU) 2016/179 in Direktivo (EU) 2016/680, ki prinašata nekaj pomembnih novosti. Med drugim nova pravila posameznikom zagotavljajo večjo kontrolo nad lastnimi podatki in njihovo obdelavo, podeljujejo jim pravico do pozabe ter pravico do obveščenosti o nepooblaščenem dostopu do podatkov, predvidevajo pa tudi vgrajeno varstvo podatkov ter varstvo podatkov s privzetimi nastavitvami. V luči pospešenega digitalnega razvoja je EU oblikovala tudi Strategijo za enotni digitalni trg, na katerem želi, upoštevaje posebnosti spletnega okolja, zagotoviti enake pogoje in varno poslovanje kot na notranjem trgu in v okviru katerega spodbuja tudi razvoj Interneta stvari.
Ključne besede: Internet, Veliko podatkovje, Računalništvo v oblaku, varstvo podatkov, zasebnost, soglasje, informacijsko-komunikacijske tehnologije, varnost, Splošna uredba.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 12; Prenosov: 4
.pdf Polno besedilo (1,45 MB)

20.
Posodobitev varstva osebnih podatkov v EU
Brigita Trobentar, 2017, magistrsko delo

Opis: Varstvo osebnih podatkov je danes temeljna pravica, ki se je razvijala počasi, od neobstoječe pravice pa vse do pravice z izjemno širokom področjem uporabe. Zaradi tehnološkega napredka in razvoja novih storitev, trenutni predpisi o varstvu osebnih podatkov ne sledijo več temu napredku in s tem ne morejo nuditi zadovoljivih odgovorov na sodobne praktične dileme, posledično pa je s tem ogrožena tudi temeljna pravica do varstva osebnih podatkov vsakega posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Maja 2016 so bili v Uradnem listu Evropske unije objavljeni trije akti Evropskega parlamenta in Sveta, ki bodo v prihodnje določali status naših osebnih podatkov, pri čemer je potrebno izpostaviti Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov, katere namen je varstvo posameznikov in hkrati prost pretok podatkov znotraj EU. Nekatera področja bodo urejena bistveno drugače, kot so bila v dosedanji ureditvi, kar se bo zrcalilo predvsem v praksi - reforma prinaša t.i. pravico do pozabe, pravico do prenosljivosti, obveznost obveščanja o kršitvah in pravila glede obravnave kršitev, ki presegajo meje ene države članice, jasnejšo opredelitev posameznikovega soglasja k obdelavi osebnih podatkov, podrobneje so tudi opredeljene splošne obveznosti upravljavcev in obdelovalcev. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov predvideva tudi nadaljnjo širitev področja uporabe varstva podatkov EU v tretje države. V praksi bo zelo pomembno, kako bodo države članice pristopile k prenašanju novih določb v nacionalno zakonodajo ter katera področja obdelave osebnih podatkov bo posamezna članica še lahko uredila ločeno. Upamo lahko, da bo Slovenija še naprej ohranjala visoko raven varstva osebnih podatkov.
Ključne besede: varstvo osebnih podatkov, reforma varstva osebnih podatkov, Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, pravica posameznika, soglasje posameznika, upravljavec osebnih podatkov, Ščit zasebnosti, pravica do pozabe, pravica do prenosljivosti podatkov.
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 74; Prenosov: 10
.pdf Polno besedilo (1,32 MB)

Iskanje izvedeno v 0.35 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici