SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 2650
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
11.
Pravni vidiki povojnih pobojev in ravnanja z ujetniki na širšem območju zasavja
Nejc Gabrijel, 2019, diplomsko delo/naloga

Opis: Tematika diplomskega dela zavzema pravni pogled povojnih pobojev na širšem področju Zasavja v letu 1945. Po kratkem orisu vojnega prava sledi pregled mednarodnih konvencij, predvsem ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929, ki je takrat najbolj celovito urejala področje vojnih ujetnikov. Nato sledi Martensova klavzula, ki opredeljuje postopanje vojskujočih strani v primeru, kjer situacija ni pravno opredeljiva. Na kratko je opisana Uredba o vojaških sodiščih, ki je avtonomen partizanski vir za področje kazenskega prava. Po pregledu takrat veljavnega prava sledi ugotavljanje odgovornosti za storjene zločine iz dveh vidikov. Prvi je komandna odgovornost, drugi pa institut udeležbe v skupini, ki je zakrivila vojne zločine. Vsebinski del se nadaljuje z opisom kršitev prava s strani prič in opredelitvijo glavnega problema – kaj je šlo takrat narobe, da je pravo odpovedalo? Ter posledično - kaj lahko storimo, da se takšni dogodki ne ponovijo?
Ključne besede: Povojni poboji, Zasavje, 1945, komandna odgovornost, ženevska konvencija, Martensova klavzula, partizani
Objavljeno: 25.03.2019; Ogledov: 63; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (698,65 KB)

12.
Pravna ureditev izrednega sklepa delniške družbe v slovenskem in nemškem pravu
Jan Ketiš, 2019, magistrsko delo/naloga

Opis: Izredni sklep delniške družba je urejen v slovenskem Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) in nemškem delniškem zakonu Aktiengesetz (AktG). ZGD-1 predstavlja temelj korporacijsko pravnega področja in v celoti ureja delniško družbo in izredni sklep delniške družbe. Izrednemu sklepu je v osnovi namenjen le 313. člen zakona, ki določa postopek sprejemanja izrednega sklepa. Dodatne zahteve, vezane na izredni sklep, ZGD-1 ureja posebej pri vsakem primeru, kjer zahteva izredni sklep. Enako nemški AktG namenja izrednemu sklepu en člen, 138. člen, posebne pogoje pa določa pri vsakem posameznem primeru. Statusna preoblikovanja nemški zakonodajalec ne ureja v AktG, ampak v zakonu o preoblikovanjih Umwandlungsgesetz (UmwG), ki ga je treba upoštevati glede izrednega sklepa pri pripojitvi in delitvi delniške družbe, če ima družba več razredov delnic. Izredni sklep, za razliko od skupščinskega sklepa, ni sklep, s katerim se sprejemajo odločitve v delniški družbi. Tako slovenski kot nemški zakonodajalec izredni sklep zahtevata k določenim najpomembnejšim odločitvam v delniški družbi. Za razliko od skupščinskega sklepa, o izrednem sklepu nimajo pravice glasovati vsi delničarji, ampak le določeni. Praviloma imetniki delnic določenega razreda, je pa potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti, kdo ima pravico glasovati o izrednem sklepu. Ker nimajo pravice glasovati vsi delničarji, je glasovanje o izrednem sklepu vedno ločeno glasovanje, ki se lahko izvede na sami skupščini delniške družbe ali na ločenem zasedanju, kjer imajo pravico biti prisotni le delničarji, ki imajo pravico glasovati o konkretnem izrednem sklepu. Brez izrednega sklepa je skupščinski sklep ali odločitev poslovodstva neveljavna. Glede večine, potrebne za sprejetje izrednega sklepa, oba zakonodajalca napotujeta na smiselno uporabo določb o skupščinskih sklepih, po katerih se zahteva navadna večina oddanih glasov. Vendar pri posameznih primerih ZGD-1 in AktG zahtevata praviloma tričetrtinsko večino zastopanega kapitala. Pri ustvarjanju celotnega ZGD-1 se je slovenski zakonodajalec zgledoval po nemški korporacijsko pravni ureditvi, vsled česar je tudi področje izrednega sklepa urejeno v bistvenem delu popolnoma enako. Manjše razlike se pojavljajo le pri posameznih primerih, ko zakon zahteva izredni sklep.
Ključne besede: ZGD-1, AktG, delniška družba, izredni sklep, ločeno glasovanje, ločeno zasedanje.
Objavljeno: 25.03.2019; Ogledov: 58; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (676,41 KB)

13.
Pravne ureditve nekrivdnih odškodninskih shem v tujih zdravstvenih sistemih
Matic Kocjančič, 2019, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrsko delo predstavlja pravno analizo nekrivdnih odškodninskih shem v tujih zdravstvenih sistemih, natančneje pravnih sistemih skandinavskih držav (Švedska, Danska in Norveška) in Nove Zelandije. Jedro naloge izhaja iz teze, da je potrebna reforma slovenskega zdravstvenega sistema in z njim povezanega sistema odškodovanja za škodo nastalo zaradi zdravstvenih napak. Prav zato so v nalogi preučene možnosti drugih oblik odškodovanja, in sicer po modelu nekrivdnih odškodninskih shem iz skandinavskih držav. Ta model predstavlja noviteto na področju odškodovanja, saj vzpostavlja drugačen odškodninski režim, s katerim se odškoduje pacienta, četudi krivde zdravstvenega delavca ni mogoče ugotoviti. Z njim se lahko izognemo visokim postopkovnim stroškom, nezadovoljstvu v razmerju med zdravnikom in pacientom ter se osredotočimo na promocijo varnosti v zdravstvu. Kljub temu pa sistem ne prinaša zgolj prednosti, saj je deležen tudi določenih kritik, ki so povezane s krogom oškodovancev. Pojavlja se vprašanje glede izražanja resnične pravice in pomanjkanja učinka »strahu«, ki ga poznamo iz klasičnega pravdnega postopka. Vsled tega naloga na kratko v začetku predstavi izvirni »no fault« oziroma nekrivdni odškodninski sistem iz Nove Zelandije, potem pa se poglobi v tri področja, ki so potrebna za rešitev problema: materialne značilnosti nekrivdnih odškodninskih shem, postopkovno ureditev ter razpravo o kvalitetah in slabostih obravnavanega sistema.
Ključne besede: nekrivdne odškodninske sheme, nekrivdne, odškodninske, sheme, odškodninske sheme, tuji zdravstveni sistemi, tuje zdravstvo, zdravstveni sistemi, zdravstvena škoda, zdravstvena napaka, medicinska napaka, napaka v medicini, odškodovanje pacienta, škoda, pacientova škoda, napaka v zdravljenju, napaka pri zdravljenju, Nova Zelandija, skandinavski zdravstveni sistem, Švedsko zdravstvo, Dansko zdravstvo, Norveško zdravstvo, pacient, primerjalno pravna analiza zdravstvenih sistemov, primerjalno pravna, analiza zdravstvenih sistemov, uvedba nekrivdnih odškodninskih shem
Objavljeno: 25.03.2019; Ogledov: 68; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (653,23 KB)

14.
Davčno obravnavanje trikotnih in verižnih poslov v sistemu DDV na področju mednarodne trgovine
Maruša Pozvek, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Vzpostavitev notranjega trga je temeljni razlog za uvedbo instituta tristranskih poslov. Prost pretok blaga, ki je ena izmed svoboščin EU, omogoča zaporedno prodajo blaga od prvega prodajalca do zadnjega kupca, ki jo sklenejo trije davčni zavezanci, vsak iz svoje države. Tristranske posle, ki so podvrsta verižnih poslov, delimo na prave in neprave. Kadar so davčni zavezanci vsak iz svoje države EU, govorimo o pravih tristranskih poslih, za katere je značilna poenostavitev, ki olajšuje pretok blaga znotraj EU in zmanjšuje administrativne obveznosti. Tristranski posli spadajo med najzahtevnejša področja, z vidika davčne obravnave. Posebej problematični so nepravi tristranski posli pri katerih je en člen fizična oseba, ima podjetje, ki je eden izmed členov v verigi, sedež izven EU, ali ko blago potuje iz prve države najprej v drugo in šele nato v tretjo državo. Pri nepravih tristranskih poslih za kombinacije dobav znotraj EU z izvozom in uvozom blaga je potrebna ustrezna davčna analiza, saj ne veljajo poenostavitve, zato se davčne rešitve razlikujejo od primera do primera. V praksi udeleženci v posameznih poslih pogosto zlorabljajo identifikacijske številke za DDV za protipravne namene, kot so različne goljufije in utaje davkov. Pri mednarodnem poslovanju v sistemu DDV je potrebno veliko pozornosti nameniti veljavni zakonodaji v drugi državi bodisi državi članici ali tretji državi. Zapletena določila in definicije v direktivi DDV lahko nacionalnim davčnim organom omogočajo preveč manevrskega prostora pri odločanju in podajanju stališč, ki so za davčnega zavezanca zavezujoča. Torej, če nacionalni organi različno razlagajo iste institute in drugače uporabljajo enake ukrepe lahko to privede do kršitev pravic davčnih zavezancev. Razlike v pristopih lahko privedejo do resnih težav, kot je dvojno obdavčevanje ali pa do obdavčitve sploh ne pride. S tem se ustvarja pravna negotovost in povzročajo nepotrebni materialni stroški za gospodarske subjekte, ki poslujejo po vsej EU. S sistemom DDV in verižnimi posli so tesno povezane trgovinske klavzule Incoterms, saj se z vključitvijo ene od klavzul Incoterms v kupoprodajno pogodbo stranki jasno in nedvoumno dogovorita o tem, kdaj šteje, da je prodajalec izpolnil svojo dolžnost dobave blaga. Med zavezanci ABC transakcij v sistemu DDV večkrat prihaja do sporov, ker mora vsak člen v verigi dokazovati, da je izpolnil vse svoje davčne obveznosti.
Ključne besede: Davek na dodano vrednost, davčna obveznost, verižni posel, tristranski posel, uvoz blaga, izvoz blaga, dobava blaga, pridobitev blaga, ID številka za DDV, mednarodna trgovina, davčne obveznosti, sistem DDV, trgovinske klavzule Incoterms.
Objavljeno: 22.02.2019; Ogledov: 207; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (5,05 MB)

15.
Pomen načela omejenega kroga stvarnih pravic za razumevanje stvarnopravnih razmerij
Ana Kac, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom Pomen načela omejenega kroga stvarnih pravic za razumevanje stvarnopravnih razmerij zajema opredelitev načela numerus clausus stvarnih pravic in drugih stvarnih načel, ki so z njim tesno povezana. V našem pravnem redu so stvarne pravice izključujoče in nastanejo samo po volji zakona in ne po volji posameznih subjektov. Njihova tipska prisila bistveno pripomore k varnosti pravnega prometa. Pravice stvarnega prava so določene v 2. členu Stvarnopravnega zakonika , pravna teorija pa jih razvršča v dve kategoriji. V prvo kategorijo spada lastninska pravica, kot temeljna pravica stvarnega prava. V drugo kategorijo se uvrščajo vse druge stvarne pravice, ki so izvedene iz lastninske pravice in jih poimenujemo stvarne pravice na tuji stvari ali omejene stvarne pravice. Te pravice so zastavna pravica, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Prav tako kot zakon določa omejeno število stvarnih pravic, pa je predpisana tudi njihova vsebina, ki je stranke prostovoljno ne morejo spreminjati. Bistvo magistrske naloge temelji na numerus clausus stvarnih pravic v širšem smislu, ki zajema kogentno določeno vsebino posameznih stvarnih pravic in pravni temelj nastanka, prenosa in prenehanja teh pravic. Najpomembnejša je lastninska pravica, saj se na podlagi 13. člena SPZ zakonska določila o lastninski pravici glede pridobitve, prenosa, varstva in njenega prenehanja, smiselno uporabljajo tudi za nastanek in prenos ostalih stvarnih pravic. Niso pa zakonska pravila za vse stvarne pravice določena v enakem obsegu in enako strogo, npr. pri služnosti in pravici stvarnega bremena se lahko njihova vsebina določi šele na podlagi konkretnega pravnega razmerja.
Ključne besede: stvarnopravna razmerja, stvarne pravice, načelo numerus clausus, nastanek, vsebina, prenehanje stvarnih pravic.
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 197; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (907,36 KB)

16.
Varstvo osebnih podatkov delavca v luči Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov
Uroš Bencak, 2019, magistrsko delo

Opis: Velik napredek informacijske tehnologije prinaša različne pasti na področju zasebnosti, na katere je potrebno biti pozoren in se na njih ustrezno odzivati. Zaradi tega je bila leta 2016 s strani Evropske unije sprejeta in objavljena Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je pričela veljati 25. 5. 2018. Ljudje veliko časa preživijo na delovnem mestu, zato je varstvo podatkov na delovnem mestu pomembno. Za vsako obdelavo osebnih podatkov mora delodajalec imeti zakonito pravno podlago. Nova Uredba 2016/679 določa šest pravnih podlag, med katerimi velja privolitev za najbolj razširjeno. Vendar se zaradi specifičnosti delovnega razmerja, delodajalec le stežka sklicuje na privolitev in le-ta prihaja v poštev zgolj izjemoma. Delodajalci morajo imeti drugo pravno podlago, pri čemer pa so vedno dolžni upoštevati načelo sorazmernosti in obdelujejo samo podatke, ki so nujno potrebni. Uredba 2016/679 vsebuje preventivne ukrepe, ki naj pripomorejo k temu, da se zmanjšajo tveganja za kršitve varstva osebnih podatkov. Eden izmed ukrepov je ocena učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov, pri kateri morajo delodajalci že vnaprej prepoznati in oceniti tveganja. Delodajalci v praksi tega ne smejo razumeti kot neko dodatno obremenitev, ker je le-ta določena v njihovo korist, da se izognejo kršitvam in morebitnim kaznim. Velika novost je prav tako imenovanje pooblaščene osebe za varstvo podatkov. Njena funkcija je, da pomaga, svetuje, nadzoruje in skrbi za podjetje, da posluje v skladu z zakoni in predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Kot smo ugotovili, pooblaščena oseba ni osebno odgovorna, da podjetje posluje v skladu z določbami o varstvu podatkov, ampak je dokazno breme na delodajalcu. Delodajalec ji mora zagotoviti ustrezna sredstva (čas, denar, prostore), da lahko nemoteno opravlja naloge. Uredba 2016/679 ni tipična uredba, ker državam članicam pušča širok prostor, ki ga morajo zapolniti z lastnimi rešitvami na področju varstva osebnih podatkov. Zaradi tega so imele države dve leti časa, da svojo zakonodajo prilagodijo evropskemu okvirju, vendar Slovenija tega do danes še ni storila. Značilnost uredb je, da se uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se določbe Uredbe 2016/679 uporabljajo tudi pri nas, zato so jih podjetja dolžna upoštevati. V primerih, kjer so določbe Uredbe 2016/679 v nasprotju z ZVOP-1, to pomeni, da se v teh primerih ZVOP-1 ne sme uporabiti, ampak se uporabi navedena uredba. Glede določb, ki niso v nasprotju z Uredbo 2016/679, pa se ZVOP-1 do njegove razveljavitve in sprejetja ZVOP-2 še naprej uporablja. Navedeno ustvarja pravno negotovost, saj je potrebno v posameznem primeru konkretno primerjati oba pravna akta in v primeru kolizije uporabiti Uredbo 2016/679. To je še posebej težko v primerih, kjer nasprotja niso čisto jasna, in v primerih, ko so posamezne določbe Uredbe 2016/679 napisane na splošno. Do danes sta bila obravnavana dva osnutka Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). V osnutkih je opaziti še veliko napak in nedoslednosti, določena področja so zgolj prepisana iz Uredbe 2016/679. Prva država, ki je posodobila svojo nacionalno zakonodajo, je bila Nemčija. To je storila v predpisanem roku, vendar zaradi pomanjkanja časa določenih področij ni uredila izčrpno. Upamo lahko, da bo Slovenija čimprej prilagodila svojo zakonodajo in da bo nov ZVOP-2 dovolj izčrpno urejal to področje, kot se za področje varstva osebnih podatkov tudi pričakuje.
Ključne besede: Osebni podatek, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, privolitev delavca, pooblaščena oseba za varstvo podatkov, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 214; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (820,30 KB)

17.
Priposestvovanje služnosti v javno korist
Špela Podobnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 163; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (771,72 KB)

18.
Pravne značilnosti apostille in primerjava s konzularno overitvijo tujih listin
Barbara Ogorevc, 2018, diplomsko delo

Opis: Apostille pomeni potrditev resničnosti podpisa, funkcije podpisnika listine in žiga ali pečata na listini. To potrditev opravi pristojni organ države izvora listine, ki se bo uporabljala v drugi državi in se ne navezuje na njeno vsebino. Potrditev, oziroma Apostille, se na listino pripne, odtisne ali priveže. Apostille je nastal, da bi se izognili postopku konzularnega potrjevanja tujih listin, t.i. »dolga overitev« oziroma legalizacija. Nekatere države so podpisale Haaško konvencijo o odpravi legalizacije tujih javnih listin z dne 05.10.1961 in jo nadomestile z žigom Apostille. Listine, ki so opremljene s tem žigom v državah podpisnicah Haaške konvencije ni potrebno še dodatno overiti.
Ključne besede: Apostille, konzularna overitev, listina, tuje javne listine, legalizacija, verodostojnost, pristnost, podpis, dokazna moč, istovetnost
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 112; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (1,61 MB)

19.
Zgodovinski razvoj pravic invalidov do sprejetja MKPI
Miha Erhatič, 2018, diplomsko delo

Opis: Invalidi so heterogena skupina, za katero so značilne različne invalidnosti in zato lahko v literaturi srečamo številne definicije invalidnosti. Tako kot je pri številu definicij invalidnosti, je tudi področje urejanja človekovih pravic močno razvejano. Naloga prikazuje pomembnejše dokumente, ki urejajo človekove pravice invalidov do sprejetja Mednarodne konvencije o pravicah invalidov. Pravna ureditev pravic invalidov je zahtevna tematika, ki je med seboj zelo prepletena in s tem tako na mednarodni kot tudi na ravni RS urejena s številnimi zakoni. Na mednarodni ravni so v nalogi predstavljeni predpisi, ki to področje urejajo in so jih sprejele: OZN, Mednarodna organizacija dela, Svet Evrope in Evropska unija. Na nacionalni ravni pa je ureditev pravic invalidov prikazana po različnih področjih. Tako je prikazano področje vzgoje in izobraževanja, dela in zaposlovanja, zdravstvenega varstva, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, starševskega varstva in družinskih prejemkov, socialnega varstva vojnih invalidov ter kulture.
Ključne besede: invalidi, pravice invalidov, mednarodna ureditev, nacionalna ureditev
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 90; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (749,34 KB)

20.
Pravica do čistega zraka kot temeljna človekova pravica
Taja Požru, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Podnebne spremembe in onesnaženje zraka bodisi neposredno ali posredno vplivajo na uživanje človekovih pravic, vključno s pravico do najvišje dosegljivih zdravstvenih standardov. Svet Organizacije združenih narodov za človekove pravice je nevarnosti onesnaženja zraka in podnebnih sprememb na kakovost življenja priznal in začel aktivno izvajati podnebne ukrepe. Resolucija št. 29/15 priznava, da podnebne spremembe vplivajo na širok spekter človekovih pravic in poziva k posebnemu poudarku vpliva, ki ga ima degradacija okolja na pravico do zdravja. Kot odgovor na Resolucijo in korak proti učinkovitim ukrepom je sprejetje Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (poznane tudi kot Pariški sporazum) kot prvega univerzalnega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah. V Preambuli Pariškega sporazuma je zaveza držav podpisnic, da bodo aktivno ukrepale pri reševanju podnebnih sprememb, spoštovale, spodbujale in upoštevale njihove obveznosti glede človekovih pravic, pravice do zdravja, pravic avtohtonih prebivalcev, lokalnih skupnosti, migrantov, otrok, invalidov in ljudi v občutljivih razmerah ter pravice do razvoja ter enakosti spolov, krepitve vloge žensk in medgeneracijski kapital. Tudi Evropska Unija, kot podpisnica sporazuma izvaja aktivno politiko k reševanju tovrstne problematike, tako s sprejemanjem pravnih aktov, najpomembnejše je sprejetje Direktive 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo in njeno izvajanje, kot v izvajanju postopkov proti državam članicam za kršitev obveznosti iz Direktive. Namen magistrske naloge je oceniti ali trenutna ureditev pravice do čistega zraka, ki se uresničuje v sklopu 72. člena Ustave Republike Slovenije in določa pravico do zdravega življenjskega okolja, zadostuje k ustreznemu pravnemu varstvu ali bi bilo smiselno pravico do čistega zraka povzdigniti v samostojno človekovo pravico in s tem napraviti odmik od sistema, ki je antropocentrično naravnan. Rezultati študije so pokazali, da tako Evropska Unija kot slovenski pravni sistem ponuja določeno mero sodnega varstva pravice znotraj individualnih in kolektivnih sporov, ki pa je zaradi abstraktnosti pomanjkljiva. Dikcije zakonov, ki urejajo tovrstno problematiko velikokrat uporabljajo splošne pravne standarde, ki napotujejo na konkretizacijo v sodnih sporih. Zaradi neugodnega položaja tožnikov, saj se največkrat znajdejo v postopkih zoper nasprotne stranke, ki so zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo v očitnem nesorazmerju moči, se spori zaradi tveganosti niti ne začnejo. Posledično je sodna praksa pri konkretiziranju pravnih standardov skopa in ne ponuja širok nabor rešitev. Dolgotrajnost postopkov in tveganje o plačilu stroškov so glavni razlogi ne samo, da se spor pred rednimi sodišči sploh ne začne, ampak tudi, da se razprava o pravici ne nadaljuje pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, ki imata poleg zakonodajalca bistveno vlogo pri kreiranju prava.
Ključne besede: podnebne spremembe, onesnaževanje, človekove pravice, svoboščine notranjega trga, imisije, zdravo življenjsko okolje, pariški sporazum.
Objavljeno: 07.01.2019; Ogledov: 440; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

Iskanje izvedeno v 0.27 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici