SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 2311
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Zloraba telekomunikacijske tehnologije za izvršitev kaznivega dejanja
Rok Pleteršek, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Telekomunikacijske tehnologije predstavljajo enega izmed bistvenih elementov tehnološkega razvoja, ki ključno vplivajo na sedanjost in prihodnost delovanja sodobne družbe. V obdobju zadnjih štirih desetletij smo bili priča korenitim spremembam na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT), saj so slednje prodrle na vsa področja človekovega delovanja. Poleg fizičnega sveta so nam ponudile vstop v tako imenovan virtualni svet, ki zaradi svoje globalne narave praktično nima meja oz. še ima razvoj na tem področju toliko manevrskega prostora, da ob ovire še nismo trčili. Razvoj telekomunikacijske tehnologije pa ima tudi temno stran. Ta so zlorabe, ki se lahko pojavljajo v obliki tradicionalnih kaznivih dejanj, ki so izvršena s pomočjo IKT tehnologij, ali pa v obliki kaznivih dejanj kibernetskega kriminala. Telekomunikacije so namreč lahko tarča ali orodje kaznivega dejanja, lahko pa predstavljajo sredstvo pomoči pri kriminalnem dejanju. Z magistrskim delom želimo opozoriti na velik problem zlorab elektronskih komunikacij, predstaviti posledice le-teh ter ne nazadnje raziskati kazenskopravne opredelitve in standarde, ki jih postavlja domača kazenskopravna zakonodaja, ter ugotoviti, ali jih je sposobna sankcionirati. Uvodno poglavje dela je posvečeno ciljem, hipotezam, predpostavkam in omejitvam ter metodam raziskovanja. Nato sledi kratek pregled 2000-letnega razvoja telekomunikacijske tehnologije in oris same razsežnosti zlorab. V 3. poglavju definiramo pojem zlorabe telekomunikacijske tehnologije in izpeljemo delovno opredelitev, ki nas spremlja skozi vsa preostala poglavja. Bralca nato seznanimo s pojmom kibernetske kriminalitete ter mu predstavimo Konvencijo o kibernetski kriminaliteti Sveta Evrope in ga uvedemo v kaznivost zlorab telekomunikacijske tehnologije. Osrednji del magistrskega dela predstavljajo kazniva dejanja kibernetskega kriminala v 4. poglavju in izbrane metode ter tipi zlorab elektronskih komunikacij v 5. poglavju. Jedro sestavljata kazenskopravna opredelitev kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, ki jih postavljata Kazenski zakonik (KZ-1) in Konvencija o kibernetski kriminaliteti, ter predstavitev izbranih metod in tipov zlorab elektronskih komunikacij s konkretnimi primeri. V naslednjem poglavju analiziramo dogodek odtujitve mobilnega telefonskega aparata slovenskega uporabnika, ki mu je sledila zloraba v višini 64.254,03 EUR. Magistrsko delo zaključimo s temeljnimi ugotovitvami, s katerimi zavržemo oz. potrdimo hipoteze, povzamemo dileme na področju kibernetskega kriminala in napovemo, v katero smer bodo šle zlorabe telekomunikacijske tehnologije v prihodnje ter kako naj temu sledi kazensko pravo.
Ključne besede: zloraba elektronskih komunikacij, kibernetski kriminal, kibernetski prostor, kibernetska kriminaliteta, kazniva dejanja informacijske tehnologije, telekomunikacije, konvencija o kibernetski kriminaliteti, kazenski zakonik KZ-1.
Objavljeno: 14.06.2018; Ogledov: 27; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,51 MB)

2.
Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakse
Nastja Dolamič, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse.
Ključne besede: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo.
Objavljeno: 14.06.2018; Ogledov: 22; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (982,49 KB)

3.
Osebna služnost užitka v novejši sodni praksi
Darinka Perko, 2018, diplomsko delo

Opis: Ena izmed temeljnih človekovih pravic je tudi lastninska pravica, ki kljub popolnemu varstvu ni v celoti neomejena. Njena omejenost se meddrugim kaže v služnosti kot eni izmed stvarnih pravic na tuji stvari, s katero lahko »utesnjujemo« lastninsko pravico. Služnost omogoča njegovemu imetniku uporabljati tujo stvar ali od lastnika tuje stvari zahtevati, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari. Temeljna delitev služnosti izvira iz rimskega prava in se je ohranila vse do današnjih dni. Poznamo dve vrsti služnosti: stvarne in osebne. Stvarne služnosti so ustanovljene v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. So časovno neomejene in prehajajo na njegove pravne naslednike skupaj z lastninsko pravico. Osebne služnosti predstavljajo predmet mojega diplomskega dela. Temeljito so predstavljene v teoretičnem delu naloge. V praktičnem delu naloge sem predstavila primere novejše sodne prakse, s katerimi sem analizirala osebne služnosti v vsakdanjih pravnih razmerjih njihovih nosilcev. Osebne služnosti so ustanovljene v korist točno določene osebe. Ustanovijo se lahko na nepremičninah, premičninah in pravicah. So časovno omejene: v primeru njihove ustanovitve v korist fizične osebe lahko trajajo najdlje do smrti služnostnega upravičenca; če so ustanovljene v korist pravne osebe, lahko trajajo največ trideset let. Število osebnih služnosti je omejeno in se delijo na užitek, služnost rabe in služnost stanovanja. Med seboj se razlikujejo po vsebini in obsegu upravičenj. Temeljito sem predstavila užitek kot najobsežnejšo osebno služnost. Užitek najbolj omejuje lastninsko pravico lastnika in omogoča užitkarju pravico do uporabe in uživanja tuje stvari. Užitkar sme izvrševanje užitka prenesti na drugo osebo, kar pri služnosti rabe in služnosti stanovanja ni mogoče. Služnost rabe njegovemu imetniku ne dopušča možnosti uživanja tuje stvari, ampak dopušča samo rabo. Služnost stanovanja omogoča pravico imetniku služnosti in njegovim družinskim članom uporabljati tuje stanovanje ali njegove dele.
Ključne besede: lastninska pravica, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, užitek, služnost rabe, služnost stanovanja, sodna praksa
Objavljeno: 08.06.2018; Ogledov: 75; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (586,67 KB)

4.
Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti
Damjan Orož, 2018, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova obravnavan kot fenomen pravne varnosti; institut, ki ni samo materialne, je tudi procesne narave, katerega bistvena lastnost v naši ureditvi je njegova izključnost. To je hkrati izhodišče za določitev tako teme kot tudi polja raziskovanja. Doktorska disertacija prinaša pomembne sklepe, ki jih navajam v nadaljevanju. Na ugovor zoper sklep o izvršbi je treba najprej gledati kot na pravico dolžnika do izjave v postopku (22. člen Ustave). Da je hkrati pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, je drugotnega pomena. Ker je ugovor v našem sistemu izključne narave, mora biti ugovorni postopek voden tako, da obema strankama omogoča izvajanje pravice do sodelovanja v postopku. Logična posledica izključnosti je obseg upoštevnih ugovornih razlogov. Z ugovorom je dopustno uveljavljati prav vse ugovorne razloge, zaradi katerih je izvršba nedopustna. Če sodišče ne upošteva, da je ugovor dolžnikovo edino pravno sredstvo, je dolžniku odvzeta ustavna pravica do sodelovanja v postopku, predvsem pa pravica do pravnega varstva. Drugo, od tega ločeno vprašanje je, ali je optimalno, da o prav o vseh ugovornih razlogih odloča sodišče v izvršilnem postopku oziroma kako odprto je polje uporabe načela proste presoje dokazov v izvršilnem postopku. Sistem, ki bi dolžnika omejeval z dopustnimi ugovornimi razlogi in dokaznimi sredstvi, bi bil neustaven, če ne bi hkrati dolžniku ponudil drugih možnosti, to je možnosti izven tekočega izvršilnega postopka, da doseže učinkovito zaščito svojih pravic. Dokazano je, da je naša ureditev ugovornega postopka najenostavnejša. Dolžnik vsa nasprotovanja izvršbi uveljavi z enim pravnim sredstvom in to znotraj izvršilnega postopka. Zanj je taka pot ne samo najcenejša, je tudi najučinkovitejša. S tem naša ureditev bistveno odstopa od primerljive avstrijske, pa tudi nemške ureditve, ki sta v tem pogledu zelo zahtevni in komplicirani. Hkrati odstopa tudi od hrvaške ureditve, s katero nas povezuje nekdaj skupni izvršilni zakon. V naši ureditvi je spreminjanje postopkovnih zakonov pogosto. Doktorska disertacija je pokazala, da ureditev ugovora v našem pravu ne potrebuje bistvenih sprememb. Vsekakor ne v smeri razdrobitve ugovora na več pravnih sredstev. Zakonodajalec naj ima v mislih, da vsaka korenita sprememba postopkovnega zakona zahteva korenit odziv pravne prakse in pravne teorije ter čas za dosego usklajenih stališč, kar je nujno potrebno za zagotavljanja enakega varstva pravic. Zgodovinsko gledano je sedanja ureditev ugovora posledica ugotovitve o zlorabi izvršilnih tožb in težav, ki jih je imela sodna praksa pri odločanju o ugovoru po ureditvi pred spremembno ZIZ-A. Ureditev ugovornega postopka ni optimalna. De lege ferenda bi bilo treba slediti razlogom Ustavnega sodišča in v zakonu poudariti pomen ugovora kot oblike izvajanja pravice do izjave v postopku. Pri tem bi bilo treba razmisliti, ali bi vsaj pri opozicijskih ugovornih razlogih in ugovornem razlogu neprehoda terjatve ali obveznosti omejili dopustnost dokazov le na listinske dokaze, pa še te le na tako imenovane kvalificirane listine, ob dodatnem upoštevanju zakonskih domnev, splošno znanih dejstev in splošnega pravila o nespornosti ugovarjanih dejstev. To bi bilo primerno zlasti pri izvršbi denarnih terjatev.
Ključne besede: ugovor zoper sklep o izvršbi, ugovorni razlogi, obrazložitev ugovornih razlogov, opozicijski ugovori, impugnacijski ugovori, tožba zaradi nedopustnosti izvršbe, negativna ugotovitvena tožba, insolvenčni postopek, materialno procesno vodstvo v postopku ugovora.
Objavljeno: 08.06.2018; Ogledov: 76; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (4,04 MB)

5.
Omejitve lastninske pravice v zasebnem interesu
Ana Krajtner, 2018, diplomsko delo

Opis: Lastnik lahko svojo pravico omeji s pravnim poslom. Prva zasebnopravna omejitev lastninske pravice po volji lastnika, je prepoved odtujitve in obremenitve, ki lastniku prepoveduje razpolaganje s stvarjo in to pomeni, da je njegova nepremičnina res extra commercium-izven pravnega prometa. Prepoved pa velja le za odsvojitev lastninske pravice s pravnim poslom, recimo s prodajno pogodbo. Naslednji institut je odkupna pravica, ki pomeni obvezo lastnika, da odkupnemu upravičencu na njegovo zahtevo proda svojo stvar. Pogodbeno razmerje se tukaj oblikuje že na podlagi izjave odkupnega upravičenca, da kupuje stvar. Oba instituta sta neprenosljiva, nepodedljiva in sta lahko časovno omejena. Naslednjo omejitev lastninske pravice predstavlja pogodbena predkupna pravica, na podlagi katere pridobi predkupni upravičenec pravico prednostnega nakupa stvari, če se lastnik odloči stvar prodati. Lastnik stvari mora predkupnega upravičenca na primeren način obvestiti o nameravani prodaji, pogojih te prodaje ter mu ponuditi prodajo stvari pod enakimi pogoji. Omejitve lastninske pravice pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo publicitetne učinke, kar pomeni, da se nihče ne more sklicevati na to, da za obstoj posamezne omejitve ni vedel
Ključne besede: omejitve lastninske pravice v zasebnem interesu, odkupna pravica, pogodbena predkupna pravica, prepoved odtujitve in obremenitve, sosedska politika, imisije, meja
Objavljeno: 06.06.2018; Ogledov: 102; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

6.
Pravni položaj prokurista (primerjalno)
Žan Horvat, 2018, diplomsko delo

Opis: Prokurist je trgovski zastopnik gospodarskih družb. Značilnost prokure kot posebne oblike splošnega pooblastila je, da obseg takega pooblastila določa zakon. Prokurist zastopa družbo v vseh pravnih dejanjih, vključno v procesnopravnih. Omejen je glede odsvajanja in obremenjevanja družbinih nepremičnin, za kar potrebuje posebno pooblastilo. Prokurist nima poslovodnih upravičenj – družbo lahko zgolj zastopa nasproti tretjim osebam, znotraj same družbe pa odločitev ne more sprejemati. V primerjavi s hrvaškim in nemškim zakonom, je prokura pri nas urejena podobno, a skopo.
Ključne besede: prokurist, prokura, zastopanje, pooblastilo, vodenje poslov
Objavljeno: 06.06.2018; Ogledov: 128; Prenosov: 26
.pdf Celotno besedilo (1,22 MB)

7.
PREDZNAMBE V DIGITALIZIRANI ZEMLJIŠKI KNJIGI
Marjan Dragar, 2011, diplomsko delo

Opis: Predznambe so učinkovit pravni instrument za zavarovanje vrstnega reda pridobitve zemljiškoknjižne pravice. Uporabne so tako pri realizaciji pravnoposlovnih prenosov stvarnih pravic na nepremičninah, kot v sporih o pravicah pred sodišči in v upravnih postopkih ter v postopkih izterjave obveznosti. Z ustvarjanjem pogojnih učinkov dajejo zlasti pridobitelju pravice, ki se prenaša ali je sporna (najpogosteje kupcu nepremičnine) močno sredstvo, s katerim lahko sam zavaruje svoj vrstni red in ni popolnoma odvisen od zemljiškoknjižnih pobud prenosnika (prodajalca oz. odsvojitelja).
Ključne besede: zemljiška knjiga, stvarne pravice, nepremičnine, predznambe, zaznambe, avstrijsko pravo, informatizacija zemljiške knjige
Objavljeno: 29.05.2018; Ogledov: 62; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (479,03 KB)

8.
Institut usklajenega delovanja (acting in concert) v prevzemnem pravu
Denis Kostrevc, 2010, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga podaja bralcu oris instituta acting in concert v prevzemnem pravu. Opredeljena je problematika instituta ter njegova umeščenost v prevzemno pravo in umeščenost slednjega v kontekst drugih področij pravnega reda, zlasti korporacijsko in koncernsko pravo. V nalogi so obravnavana vprašanja glede osrednjih elementov usklajenega ravnanja ter tudi vprašanja v zvezi z domnevami koncertiranja. Pri tem so upoštevani izsledki primerjalnopravne analize nemškega, britanskega, avstrijskega in slovenskega pravnega reda ter prevzemne direktive, pri čemer je največji pomen dan nemški ureditvi. Osrednji elementi, ki v vseh obravnavanih pravnih redih opredeljujejo usklajeno ravnanje, so trije: (i) usklajeno ravnanje, (ii) sporazum kot podlaga za ravnanje, (iii) kontrola nad ciljno družbo (ali onemogočanje uspešnosti prevzemne ponudbe) kot cilj. Analiza ureditev pokaže, da poskuša večina obravnavanih pravnih redov institut opredeliti na dokaj podoben ali vsaj dokaj primerljiv način. V vseh je osrednje in najtežje vprašanje opredelitve pojma kontrola ter ravnanj, ki so primerna za pridobitev oziroma utrjevanje kontrole nad ciljno družbo. V zvezi s sporazumom kot podlago za usklajeno ravnanje se v vseh obravnavanih pravnih redih kot bistveno izkaže vprašanje njegovega obstoja in njegove pravne narave. V nadaljevanju magistrske naloge so pojasnjeni izsledki primerjalne analize pravnih domnev koncertiranja, razvrščeni po vsebini domnev in njihovi pravni naravi. V zaključku naloge so navedeni tudi konkretni predlogi za spremembo obstoječe ureditve nekaterih vprašanj instituta usklajenega ravnanja v veljavnem slovenskem zakonu o prevzemih.
Ključne besede: prevzem, prevzemno pravo, usklajeno ravnanje, acting in concert, koncertiranje
Objavljeno: 29.05.2018; Ogledov: 58; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (781,20 KB)

9.
Policijsko pooblastilo pregled osebe in stvari
Robert Gričnik, 2011, magistrsko delo

Ključne besede: policijska pooblastila, človekove pravice, pravica do zasebnosti, dokazni standardi
Objavljeno: 29.05.2018; Ogledov: 38; Prenosov: 3
URL Celotno besedilo (0,00 KB)

10.
Vpliv terorizma na človekove pravice
Damjan Klasić, 2011, magistrsko delo

Ključne besede: terorizem, človekove praice, teroristični protiukrepi, diskriminacija, mučenje
Objavljeno: 29.05.2018; Ogledov: 30; Prenosov: 6
URL Celotno besedilo (0,00 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici