| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 2827
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravica graditi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (legalizacije)
Nik Fanedl, 2021, magistrsko delo

Opis: Pravica graditi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in v postopkih legalizacije je urejena enako, bistvena razlika v veljavni ureditvi je le v primeru legalizacije objekta daljšega obstoja, kjer se ne preverja pravice graditi za gradnjo priključkov na javno infrastrukturo. Do sprejetja Gradbenega zakona na področju legalizacije ni bilo nikakršnega razvoja, zato se tudi pravica graditi v okviru postopkov legalizacije ni mogla razvijati. Z razvojem institutov legalizacije se bo razvijala tudi pravica graditi, vendar počasneje, ker nadaljnji razvoj pomeni omejevanje lastninske pravice. Dejstvo je, da so nelegalne gradnje v Sloveniji pogoste, razlog za mnoge je tudi nemožost izkazati pravico graditi, predvsem za gradnjo priključkov na javno infrastrukturo. Zaradi navedenega je potrebno tako pri razvoju legalizacije kot pri razvoju pravice graditi tehtati med statusom legalnih in nelegalnih objektov ter med zasebnim interesom čim manjših posegov in motenj na zemljiščih (lastnini) ter javnim interesom širjenja komunalne infrastrukture ter zaračunavanja dajatev. Pri tem bo potrebno paziti, da se ne bo bolj izplačalo graditi brez gradbenega dovoljenja in da se bo kršitve ustrezno sankcioniralo. Del razvoja obeh institutov ter celotne področne zakonodaje pa mora predstavljati tudi opismenjevanje prebivalstva z vidika namena in pomena gradbene ter prostorske zakonodaje.
Ključne besede: lastninska pravica, služnost, dokazilo o pravici graditi, nelegalna gradnja, objekt daljšega obstoja, soglasje solastnikov, priključki na javno infrastrukturo
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 36; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

2.
Neposredno izvršljiv notarski zapis po slovenskem in evropskem pravu ter sodna praksa
Sara Čobec, 2021, magistrsko delo

Opis: Neposredno izvršljiv notarski zapis je javna listina, ki jo sestavi pooblaščena oseba (notar) in dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano. Stranki se lahko že v naprej dogovorita , da bo pogodba neposredno izvršljiva, ki jo skleneta v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Ko so izpolnjeni zakonski pogoji, ni potrebno najprej vlagati tožbe, čakati na pravnomočno sodbo in šele na podlagi tega predlagati izvršilni postopek. Upnik lahko takoj zahteva izvršbo, kar pomeni, da lahko pride do poplačila svoje terjatve hitreje in tudi ugodneje. Z globalizacijo pa so se razširili tudi čezmejni ali mednarodni pravni posli, kar je pokazalo potrebo po ureditvi izvršilnega postopka, ki bi bil hiter in enoten. Države članice so poskušale vzpostaviti poenostavljene postopke za izvršbo terjatev, ampak se vsebina nacionalnih zakonodaj tako kot tudi učinkovitost domačih postopkov močno razlikujejo. Poleg tega pa so tudi izvršilni postopki v čezmejnih zadevah pogosto nedopustni ali celo neizvedljivi. Evropski nalog za izvršbo oziroma evropski izvršilni naslov uvaja unificirana pravila za čezmejno izvršbo na podlagi tujih odločb in prispeva k izboljšanju razumevanja ureditev izvršbe v Evropski Uniji (v nadaljevanju: EU). Uredba o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: UEIN) zagotavlja hitro in učinkovito izvršbo neporavnanih, a nespornih terjatev, kar je pa tudi bistvenega pomena za gospodarske subjekte v EU, saj zamude pri plačilih ogrožajo plačilno sposobnost podjetij. Razlike med nacionalnimi sistemi tako povzročajo tudi izkrivljanje konkurence, zaradi ovir za dostop do učinkovitega pravnega varstva v čezmejnih zadevah in neenakih procesni sredstev, ki so na voljo upnikom v različnih državah članicah. Zato je potrebna enotna zakonodaja na tem področju, ki omogoča enake pogoje za upnike in dolžnike po vsej EU. V magistrski nalogi obravnavam neposredno izvršljiv notarski zapis po pravu Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) in po pravu EU s poudarkom na Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.
Ključne besede: Uredba št. 805/2004, izvršljiva notarska listina, tuj notarski zapis, izvršilni postopek, mednarodni izvršilni postopek, evropski izvršilni naslov, javne listine.
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 43; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

3.
Obdavčitev dobička iz kapitala po ZDoh-2
Žan Horvat, 2021, magistrsko delo

Opis: Dobiček iz kapitala zakon uvršča v širšo kategorijo dohodkov iz kapitala, ki predstavljajo relativno novost v slovenskem davčnem sistemu. Zakonodajalec je za obdavčitev dohodkov iz kapitala predvidel t. i. cedularni način obdavčitve. Dobiček iz kapitala zakon opredeljuje kot dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Za odsvojitev kapitala se šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala, kot sta zlasti prodaja ali menjava kapitala. Zakon vsebuje različne določbe, ki v praksi zagotavljajo neobdavčenost določenih transakcij s kapitalom. Kot obliko davčne olajšave je šteti tudi institut odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Tehnična narava določb o obdavčitvi kapitala (in v glavnem dohodninskega zakona kot takega) dopušča kaj malo možnosti različne razlage in aplikacije vsebujočih pravil, kar je ključno za zadoščenje načela pravne varnosti.
Ključne besede: dobiček, kapital, dohodnina, davek, davčna stopnja
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 29; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (501,87 KB)

4.
Odziv institucij Evropske unije na krizo vladavine prava v Evropski uniji
Jana Najdenov, 2021, magistrsko delo

Opis: Vladavina prava predstavlja hrbtenico modernih pluralističnih in demokratičnih družb. Člen 2 Pogodbe o Evropski uniji vladavino prava določa kot eno izmed temeljnih vrednot, ki so skupne državam članicam in na katerih temelji Unija. Vladavina prava je ključnega pomena za zagotavljanje enake obravnave pred zakonom in zaščito pravic državljanov Unije, poleg tega pa tudi predpogoj za varovanje vseh ostalih vrednot EU, saj zagotavlja, da vsi javni organi delujejo v mejah določenih z zakonom, skladno z vrednotami demokracije in pod nazdorom neodvisnih in nepristranskih sodišč. Vloga neodvisnih in nepristranskih sodišč pri zagotavljanju vladavine prava je bila še posebej poudarjena z Lizbonsko pogodbo, ki je državam članicam naložila vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Če države članice ne spoštujejo vrednot Unije oz., da ne izpolnjujejo obveznosti iz Pogodb, le ti predpostavljata različne postopke sankcioniranj. Osrednji instrument za ukrepanje v primeru obstoja očitnega tveganja hujše kršitve oz. je hujša in vztrajna kršitev vrednot iz člena 2 PEU že ugotovljena, je politični postopek iz člena 7 PEU. Poleg tega pa Pogodba o delovanju Evropske unije predvideva tudi sodne postopke, za uporabo katerih je potrebno dokazati kršitev prava EU. Sodni postopki kljub dolgotrajnosti največkrat privedejo do uspešne rešitve, vprašanje pa se pojavi, kako reševati izzive v DČ, ki ne spadajo na področje uporabe prava EU, torej jih ni mogoče obravnavati kot kršitev konkretne obveznosti iz Pogodb, vendar pa pomenijo sistemsko nevarnost za vladavino prava. Politični napad na poljsko vrhovno sodišče, izveden z znižanjem upokojitvene starosti, ki je starejše sodnike prisilila v predčasno upokojitev, uvedba novega disciplinskega senata in novih disciplinskih postopkov zoper sodnike, prevzemanje nadzora nad državnimi institucijami, omejevanje medijske svobode, prikrajanje zakonodaje, spodkopavanje moči ustavnega sodišča itd. so ukrepi s katerimi sta Poljska in Madžarska Evropsko unijo pahnili v krizo vladavine prava, ki traja že več kot desetletje. Kljub številnim naporom Komisije, Evropskega parlamenta in Sodišča EU se kriza ne zmanšuje, ravno nasprotno, prihaja do vse pogostejših trenj in neposrednih političnih obračunov med državama članicama kršiteljicama in institucijami EU. V magistrski nalogi bom poskusila osvetliti pomankljivosti ukrepanja institucij EU pri spopadanju s krizo vladavine prava v EU v luči pravnega okvira EU, še zlasti neaktivnost Evropske komisije. vrednote EU, člen 2 PEU, člen 19 (1) PEU, politični postopek, člen 7 PEU, tožba zoper državo članico zaradni neizpolnjevanja obveznosti iz Pogodb, kriza vladavine prava v EU, Poljska, Madžarska, odzivi instutucij EU.
Ključne besede: vrednote EU, člen 2 PEU, člen 19 (1) PEU, politični postopek, člen 7 PEU, tožba zoper državo članico zaradni neizpolnjevanja obveznosti iz Pogodb, kriza vladavine prava v EU, Poljska, Madžarska, odzivi instutucij EU.
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 29; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

5.
Nevtralnost interneta: človekova pravica v digitalni dobi?
Andreja Breškon, 2021, magistrsko delo

Opis: Pojav interneta velja za globalni fenomen, saj si življenja brez njegove pomoči ne bi več znali predstavljati. Internet lahko svoj uspeh pripiše ravno odprtosti, saj je z lahkoto prosto dostopen vsakomur in vsepovsod. Uporabniki, ki imajo možnost internetne povezave, lahko do informacij na internetnem omrežju dostopajo skoraj neomejeno. Da bi se omogočile čimbolj kakovostne spletne storitve in splošna internetna uporaba, pa se posamezniki ne smejo soočati s posebnimi omejitvami glede dostopa do omrežja ali drugimi omejitvami pri uporabi storitev, aplikacij in vsebin na internetu. Za takšne primere se je zato uveljavilo načelo nevtralnosti omrežja. Uvodoma magistrsko delo prikazuje splošno opredelitev pojma in njegov razvoj ter, primerjavo pravnega področja nekaterih neevropskih držav (predvsem Združene države Amerike). Področje nevtralnosti interneta namreč izhaja iz pravice do interneta in se tako razteza po vsem svetu. Ne glede na različne nacionalne zakonodaje je definicija načela vedno opredeljena enako. Za boljše razumevanje je predstavljena tudi sodna praksa, ki pa se v Evropski uniji zaenkrat osredotoča zgolj na en primer Sodišča Evropske unije, saj je nevtralnost omrežja relativno nov pojem. Ne glede na ustrezno evropsko zakonodajo in smernice, ki so v pomoč državam članicam pri uveljavitvi nacionalne zakonodaje o nevtralnem internetu, pa tveganje še vedno predstavlja pravna neenotnost držav članic na tem področju. Magistrsko delo med drugimi preučuje tudi ustreznost ureditve slovenske uzakonitve pojma nevtralnosti ter ali le-ta zadostuje ali bi bile na tem področju potrebne dopolnitve. Ugotavljam, da se nevtralnost omrežja hkrati povezuje tudi z načelom odprtega interneta in načelom brezplačnega interneta. Kljub hitremu razvoju digitalnega ekosistema pa glavno težavo še vedno predstavlja pomanjkljiva tehnična infrastruktura in cenovna nedostopnost interneta. Glavna tema, na katero se v magistrski nalogi osredotočam, je odgovor na vprašanje »Ali bi se nevtralnost interneta lahko uvrščala v sklop temeljnih človekovih pravic?«. Razprave o tem, da bi internet lahko postal nova človekova pravica, se sicer že pojavljajo, vendar zaenkrat še niso dovolj intenzivne za dejansko uresničitev. Pravica do interneta s svojo učinkovitostjo, razsežnostjo in vplivom trenutno še ne izpolnjuje kriterijev za uvrstitev med temeljne človekove pravice. Podobno velja tudi za nevtralnost interneta. Če bi bila nevtralnost interneta temeljna človekova pravica, bi posamezniki namreč imeli takšne privilegije, da bi lahko prosto odločali, na kakšen način in kako bodo uporabljali internet, katere informacije, storitve ali aplikacije bodo z njegovo pomočjo iskali in se jih posluževali, brez omejitev. Slednje bi vplivalo na celotno strukturo svetovne družbe. Prihodnost interneta in telekomunikacijskih sredstev zaenkrat ostaja še vedno nepredvidljiva in posledično nedorečena. Razvoj se trenutno usmerja v brezplačno dostopne točke na javnih mestih. Na takšen način se omogoča vsaj začasno dostopanje do interneta tistim uporabnikom, ki si ga sicer ne morejo privoščiti. Ker internetna povezava na žalost ostaja posebna ugodnost sodobne družbe, pravne določbe o priznanju novih človekovih pravic v digitalni dobi ostajajo prevelik izziv.
Ključne besede: nevtralnost omrežja, odprt internet, ponudniki internetnih storitev, Uredba 2015/2120, Zakon o elektronskih komunikacijah, BEREC, svoboda izražanja
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 29; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (852,56 KB)

6.
Privolitev v sistemu splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov (GDPR)
Elena Fridau, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava elemente in določbe o privolitvi s primeri ter mnenja relevantnih institucij oziroma organov, ki so vodilne na področju varstva osebnih podatkov tako na evropski kot na nacionalni ravni. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je bila sprejeta 25. maja 2018 in se neposredno uporablja v vseh državah članicah EU, v točki (a) prvega odstavka 6. člena določa, da je obdelava zakonita takrat in če posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov. Za primerjavo, predstavljam tudi slovensko in avstrijsko zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov oziroma določbe glede privolitve, kot pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov. Nadalje predstavljam izzive in tveganja za kazni, ki jih določajo evropski in nacionalni predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Globa, ki jo Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov predvideva v primeru kršenja določb, je v višini štirih odstotkov letnega prihodka podjetja oz. 20 milijonov evrov, odvisno od tega, kateri znesek je višji. V osrednjem delu magistrskega dela so predstavljeni določeni primeri ter primerjava med ZVOP-1, DSG in Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov na področjih, ki odpirajo največ vprašanj, na primer: privolitev otrok, dokazovanje privolitve, umik privolitve, privolitve posameznikov, ki so bile pridobljene pred uveljavitve Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov ter privolitvena nesposobnost. V tem delu magistrskega dela se pokažejo razlike in hkrati podobnosti med različnimi zakonodajami ter področnimi zakoni, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Za zaključek magistrsko delo obravnava predlog ZVOP-2 v delu, ki se nanaša na privolitev kot pravno podlago ter analizo novosti, ki jih prinaša na področju privolitve. Slovenija, kot ena izmed zadnjih držav članic, ki še ni sprejela zakona, ki bi implementiral določbe Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, želi s predlogom ZVOP-2 doseči čimprejšno harmonizacijo predpisov in ureditev področja varstva osebnih podatkov.
Ključne besede: SPLOŠNA UREDBA O VARSTVU OSEBNIH PODATKOV, PRIVOLITEV, OSEBNI PODATKI, ZVOP-1, DSG, INFORMIRANOST, PROSTOVOLJNOST, NEDVOUMNOST, SPECIFIČNOST
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 19; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1003,06 KB)

7.
Vpliv (ne)uporabe gensko spremenjenih organizmov na pravico do zdravstvenega varstva – primerjalnopravni vidik
Katja Meško Kuralt, 2021, doktorska disertacija

Opis: Pravne posledice minimalnih standardov kakovosti v zvezi z zagotavljanjem ustreznega zdravstvenega varstva so tiste posledice, ki nastajajo, in tiste, ki nastajajo, a se v znanosti ne morejo izraziti z gotovostjo, temveč s stopnjo verjetnosti (npr. na področju GSO tako ni mogoče trditi obstoja nekaterih pravnih posledic, saj zaradi kratkotrajne uporabe GSO na trgu, le-te še niso dokazane s stopnjo gotovosti, kljub temu pa so pomembna informacija za ohranjanje zdravja ljudi in okolja). Pravne posledice sem razvrstila glede na njihov vpliv na zdravje ljudi in varstvo okolja, in sicer na pozitivne in negativne pravne posledice ter tudi glede na učinek uporabe GSO (tj. neposredne in posredne pravne posledice). Z namenom opredeliti minimalne standarde kakovosti zdravstvenega varstva v luči uporabe GSO sem v doktorski disertaciji analizirala pravna pravila, ki se med primerjalnopravnimi področji držav članic razlikujejo, predvsem z vidika implementacija pomembnih uredb in direktiv, ki se (ne)posredno nanašajo na področje uporabe GSO. Prav tako sem analizirala tudi pomembne sodbe SEU, ki so povezana z GSO, in sicer z vidika sankcij zoper nepravilnosti oziroma morebitne posledice, ki sledijo po zaključenih sodnih procesih.
Ključne besede: pravica do zdravstvenega varstva, vpliv na zdravje ljudi in okolja, ocena tveganja, pravne posledice uporabe GSO, previdnostno načelo
Objavljeno: 11.10.2021; Ogledov: 56; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (3,72 MB)

8.
Delovnopravna zaščita žvižgačev v Republiki Sloveniji v luči Direktive EU o žvižgačih
Patricija Kržan, 2021, magistrsko delo

Opis: Žvižgači imajo ključno vlogo pri odkrivanju kršitev, ki lahko ogrožajo javni interes in nasploh vladavino prava, vendar jih lahko neučinkovita in razdrobljena zaščita pred povračilnimi ukrepi odvrača od razkrivanja nepravilnosti. Direktiva EU o žvižgačih z vzpostavitvijo močnih minimalnih standardov poskuša poenotiti do sedaj razdrobljeno in neenakomerno zaščito žvižgačev v EU, vendar pa velja le za prijave oziroma razkritja kršitev določenih področij prava EU. V Republiki Sloveniji je zaščita žvižgačev razdrobljena v različnih področnih zakonih, ki v različnem obsegu žvižgačem zagotavljajo zaščito pred povračilnimi ukrepi, ki so najpogosteje delovnopravne narave in spreminjajo delovnopravni status žvižgača. Slovenska delovnopravna zakonodaja trenutno ne ureja vprašanja zaščite žvižgačev, ugotavljamo pa, da se lahko žvižgači kljub temu sklicujejo na nekatere institute, katerih namen je varstvo delavcev pred nedopustnimi ravnanji delodajalca. Ugotavljamo, da s trenutno ureditvijo ni dosežen poglavitni cilj zaščite žvižgačev, to je spodbujati razkrivanje nezakonitih, neetičnih in nevarnih dejavnosti, s čimer se omogoča odprava posledic kršitev in preprečevanje prihodnjih kršitev. Zato se zavzemamo za sprejem specialnega predpisa, s katerimi bi se v nacionalni pravni red prenesla Direktiva EU o žvižgačih, hkrati pa naj se zaščita razširi tudi na osebe, ki prijavijo kršitve domačega prava. Menimo, da je poleg tega potrebna dopolnitev delovnopravne zakonodaje, s čimer bi se okrepila delovnopravna zaščita žvižgačev.
Ključne besede: žvižgači, žvižgaštvo, postopek prijave, zaščita, prepoved povračilnih ukrepov, zaščita identitete žvižgačev
Objavljeno: 11.10.2021; Ogledov: 33; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (837,54 KB)

9.
Pravne posledice izbrisa gospodarskih družb brez likvidacije
Sara Tajnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Oblikovanje tržnega gospodarstva, kot ga poznamo danes, je zahtevalo veliko število žrtev, tako pravnih oseb kot tudi fizičnih. Osamosvojitev Slovenije je bila poglavitni razlog za sprejemanje nove zakonodaje na vseh področjih, med drugim tudi na področju korporacijskega prava. Novonastala država je sprva spodbujala k ustanovitvi podjetij, a so kmalu nastopile težave, ker so se v podjetniške vode podali neizkušeni podjetniki, kar je povzročilo, da je bilo v sodni register vpisano veliko število nedelujočih, nelikvidnih podjetij, v nekaterih primerih tudi brez premoženja ali zaposlenih, kar je po mnenju zakonodajalca predstavljalo grožnjo gospodarskemu trgu. Še pred začetkom 21. stoletja zakonodajalec sprejel zakonsko ureditev, ki je ne pozna nobena druga država, in sicer omogočala je prisilen izbris gospodarskih družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti brez predhodno opravljenega postopka likvidacije družbe, če so bili izpolnjeni ne tako zahtevni kriteriji za izbris podjetja, hkrati pa so na družbenike in delničarje (v nadaljevanju: družbeniki) ex lege prešli dolgovi izbrisane družbe, za katere so odgovarjali solidarno in neomejeno. Takšna odgovornost je v praksi povzročila izvršbe na zasebnem premoženju fizičnih oseb, ki so bile vpisane v sodni register kot družbeniki kapitalskih družb. Zakonska ureditev je bila sporna z vidika treh pravnih področij, katerih načela so bila z začetkom veljavnosti zakona prekršena, to so ustavno, korporacijsko in civilno pravo, vendar je pred razveljavljenjem zakonodaje nastala škoda tako gospodarskim družbam neposredno z dejanjem izbrisa kot tudi v zasebni sferi posameznikov oziroma družbenikov kapitalskih družb. Zakonodajalec je sprejetje sporne zakonske ureditve skušal utemeljiti kot sankcijo za neupoštevanje kogentnih določb (jus cogens) drugega zakona, na katerega je napotovala. Izpostavljeno je bilo tudi dejstvo, da bi bila sodišča ob običajnem vodenju stečajnih postopkov nad podjetji preobremenjena. Korporacijska zakonodaja je, preden je bila leta 2011 ugotovljena kot protiustavna in nesorazmerna, veljala presenetljivih 12 let in za seboj pustila negativne posledice, večkrat je bila izpodbijana na Ustavnem sodišču in enkrat celo na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), vendar je bilo šele na slednjem ugotovljeno, da so oškodovanci zakonodaje na vseh nacionalnih instancah postavljali napačna vprašanja s tega področja, in sicer družbeniki so na nacionalnih instancah zatrjevali, da so direktni oškodovanci, morali pa bi se sklicevati, da so sekundarno oškodovani. Zakonodajalec je, ko je leta 2011 opazil svojo napako sprejetja sporne zakonodaje, ki je dala državi možnost tako radikalnega posega v različna področja prava in pravice ne le družb, ampak tudi njenih družbenikov osebno, s številnimi zakoni neuspešno poskušal odpravljati daljnosežne posledice do leta 2021, ko je bil Državnemu svetu prvič podan predlog zakona, ki vključuje odškodninsko odgovornost države.
Ključne besede: Izbris iz sodnega registra po uradni dolžnosti, prisilno prenehanje, finančno poslovanje družb, spregled pravne osebnosti, aktivni družbeniki, pasivni družbeniki, večkratna sprememba zakonodaje, saniranje posledic, drugačen pristop s strani ESČP.
Objavljeno: 11.10.2021; Ogledov: 33; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

10.
Obdavčitev trgovanja ter ostalih oblik ustvarjanja dohodka s kriptovalutami
Gianluca Holderjan, 2021, magistrsko delo

Opis: Tradicionalne metode obdavčitve teh dohodkov zmeraj niso več primerne, tako da sem se odločil skozi magistrsko delo prikazati, na kak način se je s tem problemom soočila predvsem Republika Slovenija. Gre za eno novejših davčnih problematik, saj sama možnost trgovanja v 24-urnem, 7 dni na teden trajajočem trgu prinaša nove izzive za učinkovito in pošteno davčno regulacijo. Visoka volatilnost kriptovalutnega trga prinaša možnost trgovalcu, da v kratkem času izvede večje število nakupov in prodaj, kar hkrati pomeni težave za finančni organ, da bi kriptovalute ustrezno prilagodila v že obstoječo, tradicionalno davčno zakonodajo. Namen magistrske naloge je bil raziskati in predstaviti, kako poteka obdavčitev različnih oblik ustvarjanja dohodka s kriptovalutami. Magistrsko delo je primarno osredotočeno na Bitcoin kot osrednjo figuro tehnologije veriženja blokov. Zaradi popolnejšega pregleda sem skozi osnove tehnologije veriženja blokov prikazal pomen te tehnologije, kakšne prednosti in slabosti prinaša v moderno računalniško, finančno in davčno dobo. Nadalje je prikazano kako, za koga in kdaj se je slovenski davčni organ - FURS odločil obdavčiti trgovanje, rudarjenje ter ostale načine pridobivanja dohodka s kriptovalutami. Primerjalno je prikazana tudi davčna ureditev kriptovalut v ZDA, v Nemčiji, na Hrvaškem ter še nekaterih drugih državah.
Ključne besede: Kriptovalute, Bitcoin, Ethereum, davki, trgovanje, dobiček, izguba, rudarjenje.
Objavljeno: 11.10.2021; Ogledov: 54; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

Iskanje izvedeno v 1.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici