SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 2256
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Zaslišanje prič v predkazenskem postopku
Marko Škerjanc, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo predstavlja zaslišanje prič v predkazenskem postopku s strani državnega tožilca oziroma policije. Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije je podalo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku ZKP-N. Z novelo zakona se želi postopoma uveljaviti nov model kazenskega postopka v Republiki Sloveniji. Kot nov model kazenskega postopka se misli, namesto sedanjega dvofaznega predhodnega postopka, enofazni preiskovalni postopek, v katerem bi preiskovalno funkcijo opravljal državni tožilec in policija, preiskovalni sodnik pa bi obdržal le vlogo garanta oziroma varuha obdolženčevih pravic. Prve spremembe, k novemu modelu kazenskega postopka, so med drugim tudi možnost zaslišanja priče s strani državnega tožilca oziroma policije v predkazenskem postopku, kot tudi nekoliko drugačna ureditev pogojev za uvedbo preiskave. Predlagane spremembe so doživele nasprotovanja pravnih strokovnjakov, ker nov koncept policijske oziroma tožilske preiskave odpira nekatera ustavnopravna in doktrinarna vprašanja. V magistrskem delu je prvo predstavljen predkazenski postopek in sodna preiskava po trenutno veljavni ureditvi. Nato je predstavljena priča kot dokaz v kazenskem postopku. Za razumevanje današnjih sprememb je predstavljen tudi zgodovinski razvoj kazenskega procesnega prava na območju Slovenije s poudarkom na predkazenski postopek in preiskavo. V drugi polovici magistrskega dela pa je predstavljen Predlog novele ZKP-N in kakšna bo vloga preiskovalnega sodnika po noveli ter ustavnopravna in doktrinarna vprašanja glede zaslišanja prič v predkazenskem postopku s strani državnega tožilca oziroma policije. V sklepu magistrskega dela pa sem predstavil še moje stališče do predlagane ureditve.
Ključne besede: predkazenski postopek, preiskava, kazenski postopek, novela ZKP-N, zaslišanje prič v predkazenskem postopku, policijsko-tožilska preiskava.
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 12; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (1,25 MB)

2.
Kazenskopravne omejitve svobode izražanja
Ana Černec, 2017, magistrsko delo

Opis: Svoboda izražanja je ena najpomembnejših človekovih pravic, saj je pogoj za učinkovito demokratično državo in za funkcioniranje drugih pravic in svoboščin. Kljub svoji pomembnosti pa svoboda izražanja ni absolutna pravica, saj se jo lahko omeji zaradi varstva pravic drugih oseb in iz razlogov nacionalne varnosti, varstva javnega reda in miru, zdravja ali morale. Pri tem gre najpogosteje za kolizijo med pravico do svobode izražanja in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic. Kazenskopravne omejitve svobode izražanja so predvidene v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1). Tako KZ-1 omejuje svobodo izražanja v osemnajstem poglavju pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime ter v kaznivem dejanju javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (297. člen KZ-1). Prav pri tem kaznivem dejanju, ki je v bistvu sovražni govor v ožjem smislu, prihaja do največ nesoglasij glede njegove interpretacije. Največ prahu je dvignilo pravno mnenje Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki v svoji interpretaciji tega kaznivega dejanja dopušča minimalne omejitve svobode izražanja. Mnogi pravni strokovnjaki očitajo državnim tožilcem, da sovražne govora ne preganjajo dovolj, kar utegne povzročiti nestrpnosti v državi.
Ključne besede: človekove pravice, kazensko pravo, svoboda izražanja, omejitve svobode izražanja, sovražni govor, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 12; Prenosov: 1
.pdf Polno besedilo (850,30 KB)

3.
Prihodnost tujih neposrednih naložb
Jožica Lebar, 2017, magistrsko delo

Opis: Evropska unija je nadnacionalna državna tvorba, ki ima aktivno gospodarsko in politično vlogo. Gospodarska velesila, največja izvoznica in uvoznica ter vlagateljica. Vzpostavljeni enotni trg omogoča trgovanje z drugimi državami. Prosta trgovina je esencialnega pomena za gospodarsko rast ter odpiranje novih delovnih mest. Sem spadajo tudi neposredne tuje naložbe, katere največji svetovni vir je EU. Pred letom 2009 so to področje samostojno urejale države članice, ki so sklepale bilateralne investicijske sporazume. De iure so neposredne tuje naložbe po uveljavitvi Lizbonske pogodbe leta 2009 del skupne trgovine in v izključni pristojnosti EU. Z 207. členom PDEU je prišlo do vzpostavitve centralističnega urejanja tega področja. S tem je nastalo veliko odprtih vprašanj glede dosedanje veljavne ureditve bilateralnih investicijskih sporazumov in seveda same razlage 207. člena PDEU. Treba je vzpostaviti stabilno in predvidljivo zakonodajno okolje, ki bo varovalo investitorje v tuji oz. drugi državi ter povečevalo vpliv gospodarske integracije. Bistven varovalni element tujih neposrednih naložb je mehanizem za reševanje investicijskih sporov, le-ti omogočajo uveljavitev dogovorjene zaščite v praksi. Za razvoj geneze investicijskega prava EU bo potrebna skupna koordinacija držav članic in EU. Pričujoče magistrsko delo je razdeljeno na pet vsebinskih sklopov, ki se začenja z orisom skupne trgovinske politike EU, nadaljuje z viri mednarodnega investicijskega prava, kjer bo največji poudarek na BIS ter njegovih jamstvih, ki so zapisana v obliki klavzul npr. najboljša nacionalna obravnava, poštena in enaka obravnava, prost prenos sredstev brez omejitev, kompenzacija v primeru razlastitve ter reševanje sporov. Temeljno poglavje zajema predstavitev pravne ureditve neposrednih tujih naložb po sprejetju Lizbonske pogodbe ter kazuistike Sodišča EU. V tem poglavju bo avtorica podala razlago 207. člena PDEU. Avtorica delo zaključi z napovedjo nadaljnjega razvoja investicijskega prava EU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, 207. člen PDEU, bilateralni investicijski sporazumi, neposredne tuje investicije, skupna trgovinska politika, notranji trg, mednarodno javno pravo, investicijsko pravo, izključna pristojnost, alternativno reševanje sporov.
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 13; Prenosov: 1
.pdf Polno besedilo (1,09 MB)

4.
Pridržek lastninske pravice kot sredstvo zavarovanja plačil
Sergeja Mevc, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava institut pridržka lastninske pravice kot sredstvo zavarovanja plačil. Za lažje razumevanje instituta so skozi delo zajeti in obrazloženi tudi pojmi, ki so s pridržkom lastninske pravice povezani, in sicer lastninska pravica, posest, anticipiran posestni konstitut, cesija, pričakovalna pravica, prodajna pogodba, stečaj in izvršba. Pridržek lastninske pravice predstavlja posebno pogodbeno klavzulo, s katero si prodajalec pridrži lastninsko pravico do celotnega plačila kupnine s strani kupca. Gre za obliko zavarovanja prodajalčevega položaja v primeru neizpolnitve kupčeve obveznosti. Posledica neplačila celotne kupnine s strani kupca namreč predstavlja upravičenje prodajalca, da s stvarnopravnim oziroma reivindikacijskim zahtevkom zahteva vrnitev stvari, ki jo je na podlagi prodajne pogodbe izročil kupcu. Pridržek lastninske pravice je namreč v funkciji zavarovanja upnika in ne dolžnika, kar pomeni, da je upnik tisti, ki ima pravico do izbire, ali zahteva izpolnitev obveznosti ali vrnitev stvari. Predmet lastninskega pridržka so lahko le premične stvari, pri nepremičninah pa se zavarovanje prodajalčeve terjatve zagotavlja z drugimi sredstvi, predvsem s hipoteko. Za dogovor pridržka lastninske pravice med pogodbenima strankama ni potrebna notarska oblika, dogovorjen je lahko pisno ali celo ustno. Za učinkovanje lastninskega pridržka nasproti kupčevim upnikom pa je predpisana strožja obličnost, in sicer oblika notarskega zapisa, vendar pa lahko okoliščina, da je bila prodajna pogodba, ki je vsebovala pridržek lastninske pravice, sklenjena brez notarske overitve določila, ki vsebuje pridržek lastninske pravice, vpliva le na veljavnost pridržka lastninske pravice, ne pa tudi na veljavnost pogodbenega razmerja med strankama, ki je bilo veljavno izpolnjeno. Zaradi neprimernosti in nezadostnega zavarovanja, ki ga daje klasični pridržek lastninske pravice, je poslovna praksa izoblikovala izvedene oblike pridržka lastninske pravice, ki imajo pomembno vlogo pri razvoju gospodarskega pogodbenega prava. Sem sodi podaljšani pridržek lastninske pravice, ki je rezultat razvoja avtonomnega gospodarskega prava in ima, kljub temu da v pravnih redih držav ni zakonsko urejen, pomembno mesto v blagovnem prometu. Predstavlja situacijo, kjer prodajalec kupcu proda in izroči premično stvar, s čimer kupec pridobi upravičenje do nadaljnjega razpolaganja s stvarjo, hkrati pa se zaveže, da bo na prodajalca prenesel terjatve, ki jih bo pridobil iz nadaljnje prodaje stvari tretjim. Naslednja izvedena oblika lastninskega pridržka, ki je odraz potreb poslovne prakse, je pridržek lastninske pravice s klavzulo o predelavi. Prodajalec v tem primeru proda in izroči premično stvar kupcu, ki jo predela. Prodajalec in kupec se s klavzulo o predelavi dogovorita, da si bosta na novi stvari delila solastninsko pravico v razmerju vrednosti surovin in proizvodnih stroškov, kar se opravi z anticipiranim posestnim konstitutom. vi Izvedeno obliko pridržka lastninske pravice predstavljata tudi razširjeni pridržek lastninske pravice in preneseni pridržek lastninske pravice, ki ima dve pojavni obliki, in sicer nadalje izgovorjeni pridržek in priključeni pridržek. Bistvo pridržka lastninske pravice se torej kaže v razmerju med prodajalcem in drugimi upniki kupca, kadar kupec še ni poravnal celotne kupnine, saj lahko prodajalec svojo pravico uveljavlja tudi v stečaju. Ker slovenska insolvenčna zakonodaja ne ureja položaja pogodbenih strank pri pridržku lastninske pravice, kadar se začne stečajni postopek nad prodajalcem ali kupcem, se v tem primeru uporabijo splošna pravila o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah. Zaradi pravne narave pridržka lastninske pravice, ki je sklenjen pod odložnim pogojem plačila celotne kupnine, preneha, ko kupec plača celotno kupnino.
Ključne besede: pridržek lastninske pravice, pričakovalna pravica, posestni konstitut, fiduciarna cesija, neposestno realno zavarovanje, magistrska dela
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 13; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (1,18 MB)

5.
The legal and political challenges for the European Union migration policy - The case of the Republic of Bulgaria
Desislava Naydenova, 2017, magistrsko delo

Opis: Motivi za izbor teme izhajajo iz krize, v kateri se trenutno nahaja celotna Evropska Unija ter v zvezi s tem problemom imigrantska politika moje države - Bolgarije. Aktualnost teme je utemeljena na podlagi v zadnjih letih (zlasti v letih 2015 in 2016) povečanega migracijskega toka, ki postavlja na preizkušnjo vrednote evropske civilizacije (njeno humanost in solidarnost) ter dosežke prava Evropske Unije (enotni notranji trg s prostim gibanjem oseb, skupna imigrantska politika ob upoštevanju načel nevračanja in posredovanja ustrezne zaščite) in dosežke Šengenskega območja (ukinjanje mejne kontrole oseb, prevoznih sredstev in blaga).
Objavljeno: 16.11.2017; Ogledov: 39; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (1,40 MB)

6.
Varstvo človekovih pravic - EU in Svet Evrope
Nastja Trstenjak, 2017, magistrsko delo

Opis: Varstvo človekovih pravic je v Evropi prepuščeno dvema organizacijama, to sta Svet Evrope, kot že od nekdaj ključni akter na področju človekovih pravic ter Evropska unija, ki na začetku svojega obstoja človekovim pravicam ni naklanjala posebne pozornosti, saj je bil prvotni smisel integriranja v njenem okviru predvsem gospodarski, temu pa je drugače danes, saj varstvu človekovih pravic daje vse več pomena. Naloga magistrskega dela je bila predvsem predstaviti vse vidike varstva človekovih pravic s strani obeh organizacij ter razmerje pristojnosti med njima. Vsaka od teh organizacij ima svoj dokument človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o človekovih pravicah ter Listina EU o temeljnih pravicah, pri čemer se pravice, ki so v dokumentih zapisane bolj ali manj prekrivajo. Prav tako pod okriljem vsake organizacije deluje lastno sodišče, in sicer Evropsko sodišče za človekove pravice pod okriljem Sveta Evrope in Sodišče Evropske unije pod okriljem Evropske unije. V preteklosti sta ti najpomembnejši evropski sodišči delovali eno mimo drugega. Medtem ko se je ESČP vse bolj uveljavljalo kot najpomembnejši varuh človekovih pravic v Evropi, je luksemburško sodišče stremelo h kontinuirani graditvi Evropske unije, še zlasti na ekonomskem področju. Pozneje se je Sodišče EU v vse večji meri začelo ukvarjati tudi s človekovimi pravicami in sprejeti so bili akti, na podlagi katerih tudi EU zagotavlja njihovo varstvo. Ker se je zavedanje o pomembnosti varstva pravic tudi znotraj EU začelo vse večati, so se začele pojavljati ideje o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ideja se je začela uresničevati z Lizbonsko pogodbo, ki je določila pravno podlago za možnost priključitve in pristop omogočila. Kmalu po njenem sprejemu so se začela med Svetom Evrope in EU pogajanja, ki so pripeljala do sporazuma in osnovan je bil osnutek pogodbe o pristopu. Ko je SEU odločalo o njegovi skladnosti s Pogodbama, je ugotovilo nezdružljivost s pravom EU in pristop je bil začasno odložen. Ker pa omenjen pristop v skladu s Pogodbo o Evropski Uniji za EU ni samo možnost, temveč obveza, se bodo pogajanja v prihodnosti morala zaključiti v obliki, ki bo skladen s pravom EU in bo upošteval posebno naravo njenega pravnega reda. Na podlagi tega EU ne bo imela popolnoma enakega položaja kot ga imajo druge države podpisnice, saj je bil namreč Svet Evrope doslej le zveza držav. S tem, ko bi naj h Konvenciji pristopila nadnacionalna sui generis organizacija, se je odprlo specifično pravnopolitično vprašanje, na katerega bo uspešno odgovorjeno takrat, ko bo dorečen način, na podlagi katerega bo v Evropi prišlo do okrepljenega, skladnega ter kar je najpomembneje, učinkovitega varstva človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava zgoraj opisano, pri čemer je vsako poglavje bilo poskušano obravnavati v luči učinkovitega varstva pravic, saj pravica per se brez, da bi stanju de iure sledila ustrezna realizacija v praksi, kot vemo, ne bi imela pomena.
Ključne besede: Temeljne pravice, človekove pravice, učinkovito sodno varstvo, nadnacionalno sodno varstvo, Svet Evrope, Evropska Unija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropska socialna listina, Listina EU o temeljnih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropske Unije, Evropski komisar za človekove pravice, Evropski varuh za človekove pravice, Agencija EU za človekove pravice, pristop Evropske Unije k Evropski konvenciji za človekove pravice.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 33; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (1,58 MB)

7.
Državljanstvo Evropske unije v sodni praksi Sodišča Evropske unije
Sabina Horvat, 2017, magistrsko delo

Opis: Državljanstvo Unije je institut, ki se je od uvedbe naprej vsebinsko spremenil in dopolnil predvsem z aktivnim delovanjem Sodišča EU. Čeprav ne gre zanemariti njegov postopni razvoj v zakonodaji EU vse odkar je leta 1993 bilo uvedeno, je prav Sodišče EU tisto, ki je (vsaj v določeni meri) pojasnilo vsebino državljanstva Unije. To je sicer tesno povezano z nacionalnim državljanstvom, kar izhaja že iz primarne zakonodaje in se kaže tudi v tem, da so države članice pristojne za določanje pogojev za pridobitev in izgubo državljanstva, vendar pa ob tem še vedno morajo spoštovati temeljna načela EU. Prelomni korak v razvoju sodne prakse na področju državljanstva Unije in z njim tesno povezano pravico do prostega gibanja, je prinesla novejša sodna praksa z uvedbo merila dejanskega izvrševanja bistvene vsebine pravic, ki so podeljene zaradi statusa državljana Unije. Pristop Sodišča EU namreč daje podlago za širšo uporabo prava EU. Merilo omogoča, da se v primerih, kadar bi bilo onemogočeno dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ali kadar bi bilo oteženo izvrševanje pravic državljana Unije, pravo EU lahko uporabi, čeprav ni podanega čezmejnega elementa. Takšen pristop Sodišča EU, kljub restriktivni razlagi, je sicer omogočil sklicevanje na pravo EU tudi v primerih, ki po prejšnjem pristopu z njim niso bili zajeti, vendar pa v ospredju še vedno ostaja problem obratne diskriminacije v povezavi s popolnoma notranjimi položaji in vprašanje razmerja s temeljnimi pravicami. Tako se tudi niso uresničili strahovi držav članic, da bi takšen pristop razširil področje uporabe prava EU. Vsekakor gre za področje, ki je z nacionalno zakonodajo držav članic tesno povezano, in ki bo v prihodnosti vplivalo predvsem na oblikovanje politike priseljevanja držav članic. To se kaže tudi v velikem številu intervencij držav članic v zadeve s področja državljanstva Unije, saj je državljanstvo institut in eden izmed pokazateljev suverenosti, ki se jim države članice niso pripravljene odpovedati v celoti. Tako je državljanstvo Unije predmet nenehnih sprememb, ki je v marsičem olajšalo življenje svojih državljanov, je pa za njegovo učinkovito varstvo potrebno vnesti več jasnosti, določnosti in predvidljivosti, zato da se bodo državljani Unije na te pravice z gotovostjo lahko zanesli.
Ključne besede: Pravo EU, državljanstvo, prosto gibanje in prebivanje, državljani tretjih držav, Direktiva 2004/38, popolnoma notranji položaji, obratna diskriminacija, temeljne pravice.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 33; Prenosov: 3
.pdf Polno besedilo (916,75 KB)

8.
Fiduciarna cesija in izvršba
Nikita Zatler, 2017, magistrsko delo

Opis: Fiduciarna cesija je institut zavarovanja hibridne narave, s katerim preide terjatev, ki naj služi za zavarovanje, iz premoženjske sfere fiducianta v premoženjsko sfero fiduciarja. Gospodarski namen fiduciarne cesije je zavarovanje, zato se v primeru plačilne nesposobnosti kot ekonomski imetnik terjatve smatra fiduciant, in ne fiduciar. Na ta način se izravna prenos več pravne oblasti, kot pa je to nujno potrebno glede na namena tega instituta. Fiduciarna cesija se je razvila kot alternativa zastavni pravici. S odstopom terjatve v zavarovanje so se poskusile odpraviti določene pomanjkljivosti ureditve zastavne pravice na terjatvi. Glavna prednost fiduciarne cesije je njena neakcesorna narava, zaradi česar bo to pogosto primernejši institut zavarovanja, kot pa sama zastavna pravica. Fiduciarna cesija namreč omogoča, da fiduciar in fiduciant vzpostavita zavarovanje za terjatve, ki izvirajo iz njunega medsebojnega sodelovanja, pri čemer obstoj zavarovanja ni vezan na samo terjatev, ter ne preneha ob prenehanju zavarovane terjatve. Ker je fiduciarna cesija zavarovani terjatvi neakcesorna, bo zavarovanje obstajalo še naprej, vendar bo v mirovanju. Fiduciarna cesija omogoča tudi diskretnost poslovanja, saj se bo fiduciar razkril cessusu šele, če ob zapadlosti zavarovane terjatve le ta ne bo poravnana. S tem pa se odprejo tudi nekatere težave in pomanjkljivosti v zvezi s fiduciarno cesijo. S tiho fiduciarno cesijo bo fiduciar pogosto tvegal, da svoje zavarovanje izgubi. In čeprav fiduciarna cesija ni vezana na pogoj obvestitve dolžnika, se bo fiduciarju to splačalo storiti, kadar posluje s fiduciantom, ki mu ne zaupa najbolj. Čeprav se v primeru fiduciantove plačilne nesposobnosti, za uveljavljanje pravic iz fiduciarne cesije (ločitvena pravica in ugovor nedopustnosti izvršbe) zahteva strožja oblika sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje (notarski sporazum), lahko še vedno trdimo, da ima fiduciarna cesija več prednosti in ponuja zadovoljivo alternativo zastavni pravici na terjatvi. Ker je fiduciarna cesija kot institut zavarovanja v praksi in poslovanju subjektov veliko premalo izkoriščen institut, so s tem namenom v magistrski nalogi predstavljene določene situacije v katerih se utegnejo znajti subjekti, kadar jim kot sredstvo zavarovanja svojih terjatev služi fiduciarna cesija. Z osvetlitvijo problemov v praksi sem hkrati predstaviti določene rešitve na težave, s katerimi se subjekti srečajo v izvršilnem postopku.
Ključne besede: Fiduciarna cesija, odstop terjatve v zavarovanje, izvršilni postopek, zastavna pravica na terjatvi, sistem posredne pridobitve terjatve, rubež terjatve, prenos terjatve
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 36; Prenosov: 8
.pdf Polno besedilo (869,07 KB)

9.
Davčna pravičnost
Anja Korošec, 2017, magistrsko delo

Opis: Pojem pravičnosti se pojavlja v mnogih najpomembnejših pravnih aktih, vključno z Ustavo Republike Slovenije ter Pogodbo o delovanju Evropske Unije. Kljub temu, je njena natančna definicija razprava mnogih filozofov, teologov in pravnikov. Vsi pravni sistemi si morajo prizadevati ohraniti ideal pravičnosti s poštenim in pravilnim upravljanjem zakonodaje, pa vendar to predstavlja največji izziv vsake zakonodajne oblasti, tako danes kot v zgodovini. Zagotavljanje pravičnosti je predpogoj za dobro delovanje vsake države in njeno stabilnost. Nič ni bolj pomembno, kot zaupanje državljanov v sodne in zakonodajne procese, ki ščitijo temeljne človekove pravice in zagotavljajo enakopravnost ter pravično obravnavo. Pri obdavčitvi gre za plačilo v obliki uvedbe obveznih dajatev. Cena s katero se sofinancira infrastrukturo in storitve zagotovljene s strani države. Skoraj povsod po svetu je plačevanje davkov primarna obveza vseh davčnih subjektov. Gre za neizogibno davčno obremenitev, zato je nujno stremeti k temu da je le ta pravično porazdeljena. To pomeni da morajo vsi davčni subjekti (pravne in fizične osebe) plačati ustrezen znesek davka in s tem enako prispevati k delovanju družbe. Davčne pravičnosti ni mogoče doseči v absolutnem obsegu, vendar pa se je država dolžna nagibati k čim bolj optimalni obdavčitvi z vidika najbolj preprostega davkoplačevalca ter k preprečevanju davčnih zlorab, ki ustvarjajo vedno večje javnofinančne primankljaje. Davčna pravičnost danes predstavlja globalni problem predvsem zaradi odprtega trga in prostega pretoka kapitala, ki zaradi neusklajenih mednarodnih davčnih sistemov lahko hitro uide izpod nadzora. Nepravični davčni sistem, ki take zlorabe dopušča lahko ošibi socialno, ekonomsko in gospodarsko funkcijo države. Vprašanje s katerim se sooča tako Evropska Unija, Republika Slovenija in ostale države po svetu je kako zaščititi poštene davkoplačevalce z doseganjem večje davčne pravičnosti in izboljšati davčno politiko, ki bi se odražala v učinkovitem in pravičnem davčnem sistemu, višji stopnji davčne morale in boljšem gospodarstvu in socialni funkciji države. Najboljši odgovor po mnenju teoretikov je v pregledni in razumljivi davčni zakonodaji brez očitnih davčnih vrzeli v korist izbranim, vertikalni in horizontalni izenačenosti davčnih subjektov, postopkovni pravičnosti, odgovornem delovanju javne uprave, pravični izmenjavi med odvedenimi davki in pridobljenimi koristmi, učinkovitem davčnem nadzoru, zmanjšani davčni tajnosti ter primernem sankcioniranju velikih davčnih zlorab.
Ključne besede: Davek, obdavčitev, enakost, davčna pravičnost, davčna morala, etika obdavčitve, davčni sistem, davčna politika, davčni zavezanec, davčna zloraba
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 31; Prenosov: 6
.pdf Polno besedilo (974,64 KB)

10.
Odlog in obročno plačevanje davka za poslovne subjekte v primerih hujše gospodarske škode
Milena Derling, 2017, magistrsko delo

Opis: Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v 1. odstavku 102. člena omogoča odlog oziroma obročno plačevanje davka za poslovne subjekte v primerih hujše gospodarske škode in določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejši kriteriji in način za ugotavljanje hujše gospodarske škode so določeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (PZDavP-2), ki podrobneje ureja izvajanje ZDavP-2, v členih od 40 do 43.a. Na podlagi 2. odstavka 102. člena ZDavP-2, davčni organ lahko v primerih preventivnega finančnega prestrukturiranja ali poenostavljene prisilne poravnave v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), dovoli obročno plačilo davka v največ 60 mesečnih obrokih, če davčni zavezanec predloži pravnomočni sklep, s katerim je potrjen sporazum o finančnem prestrukturiranju, ali sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. V 1. odstavku 103. člena ZDavP-2 so določeni posebni primeri odloga oziroma obročnega plačevanja davka. Ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 102. člena ZDavP-2, davčni organ lahko dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali dovoli odlog plačila davka za največ 24 mesecev, če davčni zavezanec predloži katerikoli instrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2 ali dovoli vknjižbo zastavne pravice v ustrezen register.
Ključne besede: davek, davčni organ, davčni zavezanec, poslovni subjekt, odlog plačila davka, obročno plačevanje davka, trajnejša nelikvidnost, izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov, hujša gospodarska škoda
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 8; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (905,00 KB)

Iskanje izvedeno v 0.41 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici