1. |
2. Legislation and practice in the Republic of North Macedonia through the prism of the Istanbul Convention for the prevention and combating of violence against women and domestic violence : master's thesisHristina Najdovska, 2022, magistrsko delo Opis: Spolno nasilje in nasilje na podlagi spola je danes eden največjih humanitarnih izzivov. Pojavlja se v različnih oblikah in v različnih situacijah in kontekstih po vsem svetu. Spolno nasilje in nasilje na podlagi spola ni problem, povezan z nesrečami in konflikti. Nasilje v intimnem partnerju je ena najpogostejših vrst spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola, z napadi, grožnjami, zanemarjanjem in posilstvom, ki se dogajajo v domovih in na drugih mestih, kjer bi morali biti ljudje varni. Trgovina z ljudmi, zgodnje poroke in prisilna prostitucija so prav tako oblike spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola, tako kot druge oblike spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola, pojavljajo se med nesrečami in izrednimi razmerami, vendar niso neposredno povezane z njimi in se lahko pojavijo kadar koli in kjer koli.
Spolno nasilje in nasilje na podlagi spola pušča globoke brazgotine na preživelih, družinah in skupnostih ter sekundarno preživelih žrtvah1
spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola. To je zelo razširjena težava z resnimi čustvenimi in socialnimi posledicami, ki vpliva na dolgotrajen proces okrevanja, kar vodi v dolgotrajen stres, zdravstvene zaplete, invalidnost in celo smrt. Zato je potrebno učinkovito izvajanje že obstoječih politik in praks ter razvoj novih mehanizmov, ki bodo vodili k zaščiti in preprečevanju nasilja nad ženskami.
Ključne besede: nasilje na podlagi spola, javni red in postopek, nasilje v družini, Istanbulska konvencija.
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 66; Prenosov: 3
 Celotno besedilo (1,39 MB) |
3. Pridobitev državljanstva po ukrajinskem in slovenskem pravu : magistrsko deloKarolina Berkun, 2023, magistrsko delo Opis: Turbulentno in zahtevno obdobje je spremenilo pogled posameznika na vprašanje državljanstva. V zadnjih letih gre za dvig stopnje nacionalne zavesti državljanov, samoidentifikacije naroda in povečanja zanimanja in vključevanja državljanov v državogradnjo procesov.
Magistrsko delo obravnava nastanek in razvoj pojma državljanstva ter temeljna načela pridobitve državljanstva. Magistrsko delo se osredotoča predvsem na pravno ureditev postopka pridobitve državljanstva v Ukrajini in v Republiki Sloveniji. Pri tem je analiza med obema ureditvama preiskana z vidika Slovenije kot države članice Evropske unije in Ukrajine kot »tretje« države. V nalogi so raziskane podobnosti in razlike med pravnimi ureditvami, poudarjena je problematika postopkov pridobitve državljanstva tako v Ukrajini kot v Sloveniji. Koruptivna dejanja v javnem sektorju Ukrajine ter pomanjkljiva ureditev časovnih rokov v postopku pridobitve državljanstva v Sloveniji sta poglavitna vzroka za predolg in zapleten postopek sprejema v državljanstvo.
Prispevek magistrskega dela se kaže v opozorilih na pomanjkljivo zakonodajno ureditev postopka pridobitve državljanstva v obeh državah ter predlogih za izboljšanje le-teh.
Ključne besede: državljansko pravo, pravica, državljanstvo, ukrajinsko državljanstvo, slovensko državljanstvo, Evropska konvencija o državljanstvu, postopek
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 71; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,48 MB) |
4. Položaj in opredelitev obnovljivih virov energije v pravu Evropske unije : magistrsko deloTina Ušaj, 2023, magistrsko delo Opis: OVE so zelo pomembni za našo prihodnost, saj so neomejeni, se neprestano obnavljajo in imajo manjši vpliv na okolje kot pridobivanje električne energije iz fosilnih goriv. Z obnovljivimi viri se želi nadomestiti neobnovljive vire - fosilna goriva, ki imajo veliko negativnih učinkov. Obnovljivi viri, ki so opredeljeni v različnih uredbah in direktivah, v EU najpomembnejši Direktivi 2018/2001, zajemajo sončno energijo, vetrno energijo, geotermalno energijo, energijo okolice, energijo plimovanja, valovanja in drugo energijo oceanov, vodno energijo ter iz biomase, deponijskega plina, plina, pridobljenega z napravami za čiščenje odplak, in bioplina. V definicije OVE v različnih evropskih pravnih aktih ves čas spadajo podobni viri energije in se definicija veliko ne spreminja, medtem ko globalni primerjalno pravni vidik razkrije precej neenotno definiranje obnovljivih virov.
Onesnaževanje narave oziroma okolja in podnebne spremembe sta že dolgotrajni problem, zato se sprejema veliko pravnih aktov na tem področju, da bi se to v čim večji meri ublažilo. V ta namen sta bila na globalni mednarodnopravni ravni med drugim sprejeta Kjotski protokol in Pariški sporazum.
PDEU kot temeljna pogodba ustavnega prava EU vključuje tudi določbe glede OVE. EU sprejema veliko pravnih aktov na tem področju, saj želi s pomočjo OVE doseči cilje, da bo do leta 2050 postala podnebno nevtralna celina in da bo do leta 2030 dosegla 45 % deleža OVE. OVE so iz tega vidika zelo pomembni, saj nam pomagajo doseči takšne cilje. V okviru svežnja »Pripravljeni na 55« se želi doseči cilj v EU, da do leta 2030 zmanjšamo neto emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 % v primerjavi s stanjem neto emisij iz leta 1990.
Sicer se EU ves čas na področju energetike srečuje z različnimi vprašanji, kot so na primer odvisnost EU od uvoza, visokih nestabilnih cen energije, z vprašanji razogljičenja ter vedno večjimi vplivi na okolje. To se je sedaj zelo pokazalo, kot odraz vojne med Rusijo in Ukrajino. Ugotovili smo namreč, da smo z nabavo fosilnih goriv zelo odvisni od Rusije. Zaradi trenutne situacije je EU stopila skupaj in začela iskati hitre rešitve, da bi postali v čim večji meri samostojni in da bi začeli reševati podnebno krizo. V okviru tega se je sprejel »REPowerEU« načrt, ki zaradi preoblikovanja energetskega trga spodbuja in še v večji meri uvaja OVE.
Trenutne razmere so pripeljale do situacije, zaradi katere se bo lahko oblikovala nova definicija OVE. EK je v okviru Uredbe 2020/852 pristojna, da lahko sprejema delegirane akte. Leta 2021 je EK sprejela Delegirano uredbo 2021/2139 ter zaradi sprememb in dopolnitev, je leta 2022 bila sprejeta Delegirana uredba 2022/1214, ki spreminja prejšnjo Delegirano uredbo 2021/2139. Nova uredba v taksonomijo EU, torej v sistem razvrščanja v posamezne gospodarske dejavnosti, ki prispevajo k podnebnim in energetskim ciljem kot prehodni dejavnosti uvršča tudi jedrsko energijo in zemeljski plin. EK meni, da jedrska energija pripomore k razogljičenju in da zemeljski plin v primerjavi z ostalimi fosilnimi gorivi tudi onesnažuje v manjši meri. Pričakuje se, da bi s tem lahko dosegli cilje in postali podnebno nevtralni do leta 2050, vendar je v tej zvezi še precej neznank in negotovosti.
Kot pričakovano so se na prej navedeno odločitev DČ glede uporabe jedrske energije odzvale z različnimi mnenji. Avstrija je že vložila tožbo, da bi se delegirani akt razveljavil.
Slovenija kot DČ EU sprejema v svoj pravni sistem vse pravne akte EU. Na področju energetike je tudi Slovenija morala narediti korak naprej in vključiti večjo uporabo OVE. Najpomembnejši zakon trenutno v veljavi je ZSROVE, ki ureja OVE v Sloveniji. Tudi pri nas imamo podobno definicijo, kot je opredeljena s pravom EU, prav tako pa tudi pri nas OVE odpirajo nekatera politična in pravna vprašanja, na katere ni enostavnih odgovorov v smislu črno-belo.
Ključne besede: obnovljivi viri energije, čista energija, razogljičenje, taksonomija EU, trajnost, delegirani akti, jedrska energija in zemeljski plin, zeleni prehod, prehodne dejavnosti
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 72; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,15 MB) |
5. Pravni in etični vidiki varne transfuzijske dejavnosti : magistrsko deloKatja Motaln, 2023, magistrsko delo Opis: Kri je najdragocenejše darilo, ki ga človek lahko da sočloveku in je dar življenja. Odločitev za darovanje krvi lahko reši bodisi eno bodisi več življenj. Kri je potrebna za reševanje. V nekaterih primerih pa služi za vzdrževanje življenj tistih z zdravstvenimi težavami. Darovalci, ki redno darujejo, skrbijo za stabilno preskrbo s krvjo. Staranje prebivalstva predstavlja veliko težavo, saj je zaradi tega zagotavljanje krvi oteženo, predvsem zaradi pomanjkanja krvodajalcev. Na področju transfuzijske medicine osrednjo problematiko predstavlja odklanjanje transfuzije zaradi verskega prepričanja. Ravno to je področje, ki sproža razna etična, moralna in tudi pravna vprašanja v zdravstvenih ustanovah. Zdravniki se vsakodnevno srečujejo s številnimi etičnimi vprašanji, kot je zavračanje transfuzije krvi iz verskih razlogov, vendar ima vsak duševno sposoben posameznik absolutno moralno in zakonsko pravico zavrniti transfuzijo. Zdravnikov osebni odnos do življenja, bolezni in zdravja je odločilnega pomena pri opravljanju njegovega strokovnega dela. Ob stiku z bolniki in posledično njihovimi problemi se pogosto sprašuje, kako bi sam odreagiral v podobnih situacijah. Zdravniki so se v preteklosti ravnali po smernicah, ki so na prvo mesto postavljali ohranitev pacientovega življenja in tako niso imeli nobenih težav zaradi etičnih dilem. V zadnjem času pa vedno bolj v ospredje prihaja pacientova pravica do samoodločbe. Spoštovanje pacientove samoodločbe je osrednje etično načelo zdravstvene oskrbe. Vsak posameznik ima pravico samostojno odločati o svojem zdravju, tudi če se nekaterim osebam te odločitve zdijo nerazumljive. Vse to so razlogi, zakaj se zdravniki pri svojem delu srečujejo s številnimi težavami pri sprejemanju etičnih vrednot, čeprav so te vrednote v nasprotju z medicinsko etiko. Spoštovanje pacientove avtonomije kot tudi zakonskih pravic zahteva pridobitev informirane privolitve pred vsakim medicinskim posegom. Zadevna dokumentacija ščiti tako pravico pacienta do odločanja o lastnem zdravstvenem varstvu kot poklicno prakso zdravstvenih delavcev.
Ključne besede: Transfuzija, darovanje krvi, Jehovove priče, pravica do samoodločbe, ugovor vesti, strokovna napaka.
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 83; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,10 MB) |
6. Mednarodna odgovornost držav za okoljsko škodo : magistrsko deloHelena Talan, 2023, magistrsko delo Opis: Mednarodna odgovornost držav za okoljsko škodo se nanaša na obveznosti držav, da preprečijo in obravnavajo okoljsko škodo, ki jo povzročijo s svojimi dejavnostmi, vključno z dejavnostmi zasebnih povzročiteljev, ki delujejo v njihovi pristojnosti. Ta odgovornost izhaja iz različnih virov mednarodnega prava, vključno z običajnim mednarodnim pravom, mednarodnimi pogodbami in splošnimi načeli mednarodnega prava.
Mednarodno okoljsko pravo je tesno povezano s podnebnimi spremembami, saj so podnebne spremembe eno od najbolj pomembnih okoljskih vprašanj, s katerimi se danes sooča svet. Zagotavlja pravni okvir za obravnavanje podnebnih sprememb, vključno z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov in spodbujanjem trajnostnega razvoja, na podlagi številnih pogodb in sporazumov, kot so UNFCCC in Pariški sporazum.
Degradacija okolja je povezana tudi s kršenjem temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, zdravja ter varnega in zdravega okolja. Zato se v mednarodnem okoljskem pravu vse bolj priznava pomen varstva človekovih pravic v okviru onesnaževanja okolja. Podnebne spremembe so priznane kot grožnja človekovim pravicam, zlasti pravicam ranljivih skupin prebivalstva, kot so avtohtone skupnosti, ženske in otroci. Zato mednarodni organi vse bolj priznavajo, da morajo države za zaščito človekovih pravic sprejeti ukrepe za blažitev in prilagajanje posledicam podnebnih sprememb.
Ključne besede: mednarodna odgovornost, okoljska škoda, podnebne spremembe, previdnostno načelo, načelo prepovedi povzročanja škode, načelo trajnostnega razvoja, UNFCCC, Pariški sporazum, človekove pravice, ARSIWA
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 73; Prenosov: 7
Celotno besedilo (826,26 KB) |
7. Koncept maksimalne določenosti in koncept supremacije teleološke interpretacije v praksi slovenskih sodišč : magistrsko deloMaja Kokot, 2023, magistrsko delo Opis: Prvi odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Skozi omenjeni člen se v kazenskem pravu zrcali načelo zakonitosti (»nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege«), iz katerega izhaja splošno sprejeta zahteva, da mora biti kazensko pravo samo zakonsko pravo, saj dotična pravna panoga najhuje posega v temeljne pravice posameznikov in je zato pomembno, da jo ohranjamo znotraj ustavno začrtanih meja.
Že v drugi polovici osemnajstega stoletja sta Beccaria in Montesquieu opozarjala na samovoljo sodnikov in zakonodaje ter iz tega razloga ravno kot prva oblikovala načelo zakonitosti. Nastanek predmetnega načela, njegova vsebina in poznejši razvoj kažejo, da se skozenj zagotavlja garantna funkcija v kazenskem pravu, saj je njegova poglavitna vsebina zaščita posameznika, ki je v konfliktu z državo, oziroma zagotovitev pravne varnosti le-temu pred samovoljnimi, nezakonitimi in čezmernimi posegi kazenskega represivnega aparata.
V zvezi z zahtevo po zagotavljanju načela zakonitosti v kazenskem pravu je potrebno omeniti problematiko zelo raznolikih razlag kazenskopravnih določb slovenske teorije in sodne prakse, ki so neredko v nasprotju z načelom zakonitosti. Največje težave pri razlagi nastajajo pri zakonskih znakih, ki so pomensko bolj odprti, dvomljivi, nejasni in od sodnika zahtevajo vsebinsko vrednostno zapolnitev. Analiza judikature sicer ne ponuja nikakršne striktne metodologije sodišč pri odločanju, pokaže pa, da je podlaga nezakonitih odločitev sodišč, največkrat argument sistematične metode razlage kazenskopravnih določb ter, po nekakšnem notranjem občutku za pravičnost razlagalca, iskanje takšne razlage posamezne določbe, da bo temeljna dobrina karseda zavarovana. Povedano predstavlja hudo napako in pomanjkljivost našega pravnega sistema, saj so s tem ogrožena številna načela pravne države, na primer: načelo enakosti pred zakonom, načelo delitve oblasti, pravna varnost ipd.
Zaradi težnje po enakem varstvu pravic in poenotenju sodne prakse sta se v teoriji pojavila dva teoretično-filozofska pogleda na načelo zakonitosti - koncept maksimalne določenosti in koncept supremacije teleološke interpretacije, ki ponujata odgovor na vprašanje, koliko svobode ima sodnik pri razlagi zakonskih določb KZ-1 in kako lahko le-te razlaga, da pri tem ne krši načela zakonitosti. Pri določbah splošnega dela KZ-1, ki navajajo splošne institute ter jih podrobneje razvijata kazenskopravna teorija in praksa, se zdi smiselno uporabiti koncept supremacije teleološke interpretacije, pri razlagi določb posebnega dela KZ-1 pa se zdi pravilneje, zaradi načela »lex certa«, ki je tukaj bistveno bolj stogo uveljavljeno, dati prednost konceptu maksimalne določenosti. Magistrsko delo odraža trenutno, kaotično stanje slovenske kazenskopravne teorije in sodne prakse z vidika načela zakonitosti ter pokaže očitno ignoriranje in nezavedanje razlagalcev, da razlaga zakona ne sme nikoli biti korektura zakona.
Ključne besede: načelo zakonitosti, kazenskopravna norma, določenost zakona, prepoved retroaktivnosti, analogija, teleološka razlaga, jezikovna razlaga, kazensko materialno pravo, zakonski znaki kaznivega dejanja, jasnost zakonskega zapisa
Objavljeno v DKUM: 24.04.2023; Ogledov: 149; Prenosov: 40
Celotno besedilo (1,20 MB) |
8. Hibridnost pravnega normiranja v Evropski uniji : pravni in institucionalni vidiki uporabe mehkega prava in pojav hibridnih pravnih področijVerena Rošic Feguš, 2023 Opis: Normativno okolje EU je postalo dinamičen regulativni okvir, v katerem normativno raznoliki pravni akti, sprejeti v posledici medsebojno različnih postopkov odločanja, postajajo vse pomembnejši, tradicionalna zakonodajna metoda EU pa kljub ohranjanju svoje osrednjosti, izgublja kot izključen način pravnega reguliranja. Zaradi sence hierarhije, ki jo zavezujoče pravo nudi mehkemu pravu, kadar se »prošnja« mehkega prava za upoštevanje izjalovi, prihaja do »prostovoljne prisile« in kreativnega pravotvorja: inter alia ob obstoju specifičnih okoliščin mehko uporablja mehanizme izvrševanja identične mehanizmu izvrševanja zavezujočega prava, zato v končnem rezultatu razlike za države članice glede na naravo uporabljenega prava ni. Po empirični raziskavi treh pravnih področij knjiga ponuja ugotovitve o hibridnosti pravnega normiranja v EU, kjer sooobstoj mehkega in zavezujočega prava tvori hibridna pravna področja, na katerih je vloga mehkega prava spremenljivka predpogojena s politično konfliktnostjo področja ter odvisna od razlikovalnega kriterija vrste pristojnosti EU, predlaga pa tudi vpeljavo minimalnih procesnih standardov za zagotovitev demokratične legitimnosti.
Ključne besede: normativno okolje EU, mehko pravo, hibridnost, komplementarnost, minimalni procesni standardi
Objavljeno v DKUM: 18.04.2023; Ogledov: 143; Prenosov: 29
Celotno besedilo (12,79 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
9. |
10. |
