| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 2668
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv Hammurabijevega zakonika na židovsko pravo Stare zaveze
Žan Frangeš, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo proučuje vpliv in uporabo Hammurabujevega zakonika v verzih Stare zaveze, natančneje v drugi Mojzesovi knjigi (Exodus) in peti Mojzesovi knjigi (Deuteronominum). Oba zakonika predstavljata pravne temelje svojih civilizacij in tudi v svetu. Mogočnost samih virov in njihov nastanek se je primerjal in po izročilu nastal iz rok božanstev in drugih metafizičnih bitij. S tem so takratni vladarji pridobili na avtoriteti in legitimnosti zakonikov. Natančno preučevanje pravnih virov nam prinese vpogled v njuno medsebojno prepletanje. Čeprav je prenosu zakonov iz enega zakonika v drugega nasprotovalo veliko zgodovinarjev in pravnih piscev, je uporaba Hammurabijevega zakonika v verzih Stare zaveze nepogrešljivo opazna. Podobnost lahko pripišemo bližnji geografski povezanosti, saj se je celoten razvoj odvijal med Egiptom in Babilonijo. Temelj Hammurabijevega zakonika je talionsko načelo, ki je tudi najširše poznano pravno načelo, ''zob za zob, oko za oko ''. Talionsko načelo se pojavlja v členih 196 do 205 Hammurabijevega zakomnika. Načelo je v Stari zavezi skoraj dobesedno prepisano, v verzih o poškodovanju nosečnice v 21,22-25. Kljub skoraj dobesednemu prepisu iz Hammurabijevega zakonika, to ni edini tak primer uporabe vsebine členov v Stari zavezi. Po kompleksni analizi obeh zakonikov, se uporaba Hammurabijevega zakonika opazi v skoraj v vseh predelih zakonika Stare zaveze. Sorodna enakost, ki se v pravnih virih pojavlja kot primer podobnosti, so verzi o volih v Stari zavezi (21,28-32). Verzi sledijo členom Hammurabijevega zakonika v enakem vrstnem redu, vsebinsko se skoraj prekrivajo, sama podobnost pa se razteguje tudi na kazenske sankcije. Največja uporaba Hammurabijevega zakonika je opazna v drugi Mojzsesovi knjigi (Exodus). Peta Mojzesova knjiga pokaže napredek v urejenih sodniških funkcijah in pravdnem postopku, kar Hammurabijev zakonik ne ureja. Omenja se samo v določenih členih kot možnost dokazovanja in priseganja pred samimi božanstvi. O samem pravnem postopku govori v epilogu, kjer poudarja Hammurabi prednost svojega zakonika, ki naj varuje slabotnega pred mogočnim, naj pomaga do pravice vdovi in siroti, ter naj vsakemu pojasni kaj ima pričakovati v pravdi. Primerjanje obeh pravnih virov pokaže napredek v razvoju, od nesistematično urejenih členov v Hammurabijevem zakoniku, do bolj sistematično in vsebinsko urejenih verzov Stare zaveze.
Ključne besede: Hammurabijev zakonik, Stara zaveza, Exosdus, Deuteronominum, židovsko pravo, primerjava, epilog, prolog, talionsko načelo
Objavljeno: 18.07.2019; Ogledov: 30; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (834,47 KB)

2.
Sodna ali tožilska preiskava?
Mojca Lešnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit. Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve. Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo. Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Ključne besede: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Objavljeno: 10.07.2019; Ogledov: 70; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (674,00 KB)

3.
Pravni vidiki paliativne oskrbe
Tamara Bubnjar, 2019, magistrsko delo

Opis: Paliativna oskrba je v veliki meri še dokaj neznan pojem, ki pa ima sam po sebi velik pomen, sploh pri človeku, ki boleha za neozdravljivo boleznijo, in kateremu konec življenja se neizprosno približuje. Ljudem okoli nas sta zelo znana pojma evtanazija in pomoč pri samomoru. Vemo, da je evtanazija v naši državi zakonsko prepovedana, čeprav je v zadnjih letih veliko govora o tem, da je mogoče vendarle skrajni čas, da se le – ta uzakoni in s tem omogoča končati življenje ljudem, ki trpijo za izredno težko in neozdravljivo boleznijo ter dobesedno umirajo v težkih mukah. Hkrati je treba vzeti v obzir tudi svojce in družino, ki z bolnikom trpijo in v nemoči opazujejo njegovo trpljenje. Paliativna oskrba, kot nasprotje evtanazije, bolniku z neozdravljivo boleznijo ohranja čim boljšo kakovost življenja in zagotavlja pomoč njegovim bližnjim med boleznijo, umiranjem in žalovanjem
Ključne besede: paliativna oskrba, zdravstvena nega, pacientove pravice, zakonodaja, evtanazija, lajšanje bolečin, pojasnilna dolžnost, pravica do dostojanstva.
Objavljeno: 10.07.2019; Ogledov: 85; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

4.
Priobčitev javnosti v avtorskem pravu v praksi sodišča evropske unije
Veronika Kuralt, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava pravico do javne priobčitve del skozi pravne akte in sodno prakso Sodišča EU. V skladu z Direktivo 2001/29 pravica do priobčitve javnosti zajema vsako oddajanje ali retransmisijo dela v javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve, po žici ali brez, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Sodišče EU je v pojem javne priobčitve vpeljalo več meril, ki so mu služila kot pravilo za določitev, ali gre v posamezni obravnavani zadevi za javno priobčitev del ali ne. Pri določenih merilih je Sodišče EU ubralo neko svojstveno razlago, kaj naj bi določeno dejanje z vsemi okoliščinami v okviru določenega merila pravzaprav pomenilo. Vsa merila so se nesistematično snovala s prakso Sodišča EU, ne da bi pri tem izhajala iz teoretičnih pravnih podlag ali oprijemljivih kazalnikov. Kriterij nove javnosti in dejanje hiperpovezav, trenutno veljata za najbolj sporna konstrukta Sodišča EU, katere pravni obstoj je prerekan iz več razlogov. Sodišče EU pri svojem utemeljevanju, nove javnosti, naredilo odmik pri razlagi posameznih določb pravnih aktov na katerih je gradilo temelje nadaljnjega sojenja. Koncept nove javnosti nima prav pozitivnega pridiha nekega trdnega kriterija, s katerim bi lahko določili priobčitev javnosti. Podobno usodo delijo hiperpovezave, ki sicer niso opredeljene kot kriterij priobčitve javnosti, vendar pa so zajete kot dejanje, ki priobči zaščiteno delo javnosti. Ugotavlja se, da je potrebno tudi hiperpovezave izločiti iz priobčitve javnosti. Posledice teh nejasnosti rezultirajo v neenaki sodni praksi pojma javne priobčitve.
Ključne besede: avtorsko pravo, avtorska pravica, javna priobčitev del, priobčitev, javnost, nova javnost, hiperpovezave, Direktiva 2001/29, Sodišče EU, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah
Objavljeno: 05.07.2019; Ogledov: 152; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

5.
Pranje denarja preko davčnih oaz in slamnatih podjetij
Gregor Nestorov, 2019, diplomsko delo

Opis: Pranje denarja je kaznivo dejanje, kjer se skuša premoženje, ki je pridobljeno s predhodnim kaznivim dejanjem, prikazati, kot da je pridobljeno na zakonit način. Od pojava tega kaznivega dejanja do danes, so se oblike izvršitvenih ravnanj nenehno spreminjale. V zadnjem času so v zvezi s pranjem denarja še posebej aktualne davčne oaze in slamnata podjetja. V začetku diplomskega dela je podrobneje predstavljen institut pranja denarja, značilnosti in vrste davčnih oaz ter slamnata podjetja. Kaznivo dejanje pranja denarja predstavlja vse večji in resnejši problem. Število teh kaznivih dejanj iz leta v leto narašča. Po celotnem svetu naj bi se pretakalo že na stotine milijard evrov umazanega denarja. Takšni strmi rasti je pripomogla svetovna globalizacija in na splošno modernizacija delovanja družbe. Prvi korak k zajezitvi razmaha te vrste organiziranega kriminala predstavlja ustrezna inkriminacija tega kaznivega dejanja v nacionalnem pravnem redu. V tretjem poglavju je predstavljena pravna ureditev pranja denarja v slovenski zakonodaji in nekaterih drugih evropskih državah ter v Evropski uniji, ki stremi k poenotenju prava na tem področju. Za uspešen boj proti pranju denarja so poleg ustrezne inkriminacije potrebni tudi drugi ukrepi, ki zajemajo delovanje nacionalnih organov ter povezovanje posameznih držav v mednarodne institucije, specializirane za boj proti pranju denarja. V drugi polovici diplomske naloge je tako predstavljen Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja ter nekatere izmed najvidnejših mednarodnih institucij, ki delujejo na tem področju. Kljub načeloma dobri inkriminaciji pranja denarja v Kazenskem zakoniku in drugih pravnih aktih, ki vključujejo tudi modernejša izvršitvena ravnanja, prihaja v pravni teoriji do nekaterih dilem v zvezi s tem kaznivim dejanjem. Pri razrešitvi teh vprašanj imajo odločilno vlogo sodišča, ki s svojimi sodbami postavljajo pravne standarde pri interpretaciji posameznih zakonskih določb. V zadnjem poglavju diplomskega dela je analizirano delovanje slovenskega pravosodja, prav tako pa so predstavljeni tudi nekateri primeri oziroma ugotovitve iz sodne prakse.
Ključne besede: kaznivo dejanje, pranje denarja, slamnata podjetja, davčne oaze, Urad
Objavljeno: 05.07.2019; Ogledov: 141; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (508,43 KB)

6.
Digitalni dokazi v slovenski zakonodaji in sodni praksi
Primož Zupanič, 2019, diplomsko delo

Opis: Digitalni dokazi so vrsta elektronskih dokazov, ki postajajo čedalje bolj pomembno dokazno sredstvo tudi v kazenskih postopkih. Pravosodnim sistemom povzročajo velike težave, saj so lahko relevantno dokazno sredstvo v vseh pravnih postopkih. Ker so prisotni praktično povsod, je pomembno, da se seznanimo z njihovo uporabo in posebnostmi. Velik poudarek moramo nameniti seznanitvi z novimi oblikami digitalnih dokazov, izobraževanju na področju odkrivanja in preiskovanja zlorab ter ureditvi postopkov zavarovanja in preiskav naprav, ki vsebujejo digitalne dokaze. Tukaj je namreč še vedno največ težav, saj je s pomočjo digitalne tehnologije zelo lahko skriti in omejiti dostop do podatkov, ki bi lahko bili upoštevano dokazno gradivo. Ravno tako jih je težko ovrednotiti enako kot klasične dokaze, saj zaradi svojih tehničnih karakteristik zahtevajo drugačen pristop, da so pravno dopustni in imajo dokazno vrednost. Zavarovanje in ohranjanje takšnih dokazov utegne biti zelo zapleteno in lahko vpliva na njihovo verodostojnost ter na potek in pravilnost končne sodbe. Ker so tudi digitalni dokazi predmet proste presoje, je nujno potrebna zadostna mera ozaveščenosti sodišča in ostalih organov na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije in upoštevanje temeljnih postopkovnih pravil. Glede na naraščajoče trende digitalizacije, je utemeljeno pričakovati porast kaznivih dejanj, kjer bo na različne načine prisotna informacijska tehnologija. Države bodo tako prisiljene zakonodajo urediti na način, ki bo omogočal čezmejno in geografsko neomejeno zagotavljanje nadzora. Razvoj sodobne tehnologije pa bo na novo postavil potrebo po presoji med različnimi nameni in cilji kazenskega postopka. Potrebno bo natančno razjasniti, kje se konča dopusten postopek pregona in kje se začne čezmerno poseganje v človekove pravice. V diplomskem delu zato proučujem pomen in uporabo digitalnih dokazov v postopkih in ureditev v slovenski zakonodaji. Raziskujem problematiko zlorab digitalnega gradiva, nastajanje novih načinov uporabe elektronskih naprav za izvrševanje kriminalnih aktivnosti in soočenje našega prava s temi zlorabami. Preučujem tudi primere iz sodne prakse, na podlagi katerih se bom seznanil s postopanjem organov pri uporabi digitalnih dokazov na kazenskem in na civilnem področju.
Ključne besede: Digitalni dokaz, elektronska naprava, ZKP-J, zloraba, preiskava, podatki, informacijsko-komunikacijska tehnologija.
Objavljeno: 05.07.2019; Ogledov: 121; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (425,23 KB)

7.
Otrok priča - žrtev v kazenskem postopku
Monika Marn, 2019, magistrsko delo

Opis: Vse odrasle osebe, ki prihajajo v stik z otrokom, ki je žrtev kaznivega dejanja, so dolžne poskrbeti, da se mu po tem, ko je travmatiziran že zaradi samega kaznivega dejanja, ne povzročajo še dodatne travme, do katerih bi prišlo zaradi podoživljanja dogodka v kazenskem postopku. Kadar otrok pred sodiščem nastopa kot priča - žrtev, je navadno prav on edina relevantna priča, na podlagi izpovedbe katere bodo izdane bodisi oprostilne bodisi obsodilne sodbe. Kot priča je lahko otrok zaslišan pri katerikoli starosti, pomembno je le, da je sposoben pričati. Da bo postopek na njem pustil najmanj možnih negativnih posledic, je treba poskrbeti ne le med postopkom, ampak že prej. Brž ko se storjeno dejanje odkrije, je treba otroka na njemu primeren način temeljito informirati o tem, kaj ga čaka, ter ga na zaslišanje psihično pripraviti, kar naj bi primarno bila naloga staršev oziroma skrbnikov. Pomembno je, da čuti podporo pooblaščenca, morebitnega zagovornika in drugih oseb, ki so mu blizu, ter da se med njimi vzpostavi trden in zaupljiv odnos. Zelo pomembno, morda celo bistveno vlogo ima pri zaslišanju zasliševalec (sodnik ali drug strokovnjak), ki mora imeti čut za delo z otroki ter za način, na katerega bo zaslišanje izvedel, pri čemer je poleg strokovnega znanja pomembno tudi obvladovanje veščin komuniciranja z otroki in poznavanje odzivanja v posameznih razvojnih stopnjah. Manjše število obravnav in skrajšanje postopka, otrokom prilagojen prostor, nenavzočnost javnosti in obdolženca med zaslišanjem in prisotnost osebe, ki ji otrok zaupa, so bistveni dejavniki, ki pripomorejo k zmanjšanju sekundarne viktimizacije. Poleg tega k zmanjšanju travmatičnosti in hkrati k učinkovitosti postopka pripomorejo še za delo z otroki posebej usposobljeni strokovnjaki, večdisciplinarno sodelovanje, namenjeno celostni obravnavi otroka žrtve, uporaba orodij za zaslišanje, ki otroku pomagajo ubesediti doživeto, zasliševalcu pa lažje razumeti, sprememba dokaznih pravil ter uporaba avdiovideo tehnologije. Za ustrezno zaščito je nujno poskrbeti med postopkom in tudi po njem, še zlasti, kadar otrok ostaja povezan s storilcem.
Ključne besede: kazenski postopek, zaslišanje, otrok priča, otrok žrtev, sekundarna viktimizacija, spolna zloraba, nasilje v družini
Objavljeno: 04.07.2019; Ogledov: 58; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

8.
Energetska učinkovitost v Evropski uniji
Tine Janžek, 2019, magistrsko delo

Opis: Energetska učinkovitost je način za zagotavljanje zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, zmanjševanja odvisnosti od zunanjih uvoznikov olja in plina, torej povečevanja energetske varnosti in neodvisnosti ter način za zagotavljanje trajnosti in energetskih prihrankov. Energetsko učinkovitost v Evropski uniji neposredno urejajo predvsem štirje temeljni akti, ki pokrivajo vsak svoje temeljno področje. Direktiva 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, ki jo spreminja Direktiva (EU) 2018/2002, kot krovna direktiva splošno ureja področje energetske učinkovitosti, Direktiva 2009/125/ES Ecodesign ureja energetsko učinkovitost produktov, Direktiva 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb, ki jo spreminja Direktiva (EU) 2018/844, ureja energetsko učinkovitost stavb in skuša uresničiti velik energetski potencial na področju stavb. Uredba (EU) 2017/1369 o energetskem označevanju ureja obveznost označevanja energetske učinkovitosti pri različnih kategorijah produktov. Leta 2016 je Evropska komisija sprejela predlog zakonodajnega paketa − »Zimski paket« oziroma »Čista energija za vse Evropejce«. Namenjen je področju energetske zakonodaje, ki prinaša spremembe na že urejenih področjih energetske učinkovitosti stavb in energetske učinkovitosti. V okviru zakonodajnega paketa sta bili sprejeti Direktiva (EU) 2018/2002 o energetski učinkovitosti in Direktiva (EU) 2018/844 o energetski učinkovitosti stavb, poleg tega pa je bilo na novo urejeno področje upravljanja energetske unije s sprejemom Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije. Energijski paket ohranja, razširja in na novo postavlja ambicioznejše in dolgoročnejše cilje v zvezi s spremembami že obstoječe ureditve. Uredba o upravljanju energetske unije (2018/1999) na novo določa postopke poročanja, nadzora in postopek v primeru neskladnosti razvoja nacionalnih politik držav članic s krovnimi cilji energetske unije. Temeljno načelo energetske unije je »energetska učinkovitost na prvem mestu«. Slednji se pripisuje tolikšen pomen, da je v evropskem pravnem redu opredeljena kot svoj energetski vir. Cilj je predstaviti pomen in vsebino ureditve energetske učinkovitosti v Evropski uniji, sistematično predstaviti ukrepe, ki urejajo to področje, ter pomen, ki ga je energetska učinkovitost pridobila znotraj evropske agende po dekarbonizaciji.
Ključne besede: Energetska učinkovitost, energetska učinkovitost stavb, ecodesign, energetsko označevanje, energetska unija, upravljanje energetske unije, EU ETS, energetska revščina, Evropska unija
Objavljeno: 01.07.2019; Ogledov: 118; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (569,80 KB)

9.
Vpliv Uredbe 650/2012 o dedovanju na zapuščinske postopke z mednarodnim elementom ter primerjalnopravni vidik vloge notarjev v Sloveniji in na Hrvaškem v zapuščinskih postopkih
Doroteja Čebular, 2019, magistrsko delo

Opis: V prvem delu magistrske naloge se posvetim uredbi, ki je namenjena poenotenju in harmonizaciji dednega prava med državami članicami. Razpršenost premoženja se iz leta v leto povečuje. V vsakodnevnem prometu, še posebej v primerih dedovanja, takšne tendence povzročajo kar nekaj težav. Pri problematiki mednarodnega dedovanja smo se srečevali s težavo različnih nacionalnih ureditev in pomanjkanjem poenotenih kolizijskih pravil posameznih držav članic. Glavna vprašanja, na katera se je moralo odgovoriti, je pravo katere države naj se uporabi in kateri organ naj bo pristojen. S sprejetjem Uredbe št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju se je kar nekaj področij dednega prava harmoniziralo. Na novo uveden instrument je evropsko potrdilo o dedovanju, ki bo strankam postopka olajšal dokazovanje njihovega položaja in njihovih pravic. Države članice so ubrale različne poti pri določitvi organov, ki so pristojni za nekatera nova opravila v zapuščinskih postopkih in imajo dovoljenje za izdajo evropskih potrdil o dedovanju, saj je na primer Slovenija obdržala sodišče, kot tisti organ, ki je pristojen za izdajanje evropskega potrdila o dedovanju, medtem, ko so na Hrvaškem notarji tisti, ki delujejo kot pooblaščenci sodišča in posledično oni vodijo zapuščinske postopke in izdajajo evropska potrdila o dedovanju. Drugi del magistrske naloge pa sem posvetila primerjavi pristojnosti v zapuščinskih postopkih med notarji v Sloveniji in na Hrvaškem. Že na prvi pogled je jasno, da je vloga slovenskega notarja v primerjavi s hrvaškim v zapuščinskem postopku občutno manjša. V Sloveniji je še vedno sodišče tisto, ki vodi ključna opravila, medtem ko lahko notar na Hrvaškem opravlja vsa dejanja in izdaja odločbe, ki jih sicer izdaja sodišče, če ni z zakonom drugače določeno. Prav tako so predstavljene prednosti in slabosti obeh sistemov, kakor jih vidi stroka, tako s področja teorije kot tudi iz prakse.
Ključne besede: Uredba o dedovanju, dedovanje s čezmejnim elementom, pristojnost, priznavanje in izvrševanje odločb, sprejemljivost in izvrševanje javnih listin, evropsko potrdilo o dedovanju, zapuščinski postopki, pooblastila notarja
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 217; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (661,11 KB)

10.
Oblike življenjskih skupnosti raznospolnih in istospolnih partnerjev - ureditev v slovenskem pravnem redu in primerjalnih pravnih sistemih
Matej Leljak, 2019, magistrsko delo

Opis: Kaj je pravica? Je tisto, kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o vrednotah. Razumemo jo lahko v smislu, da mora nekomu biti nekaj zagotovljeno. Najbolj pomembne so naravne pravice, ki ljudem pripadajo zato, ker so ljudje. Gre za človekove pravice, ki so neodtujljive in univerzalne in predstavljajo minimalni standard za vse ljudi. Pojem pravice je tesno povezan s pojmom pravičnosti, eden izmed vidikov iskanja pravičnosti v pravu je potreba po enakopravnosti. Načelo enakopravnosti vsakomur zagotavlja enake človekove pravice in svoboščine. Ena izmed pravic, ki je po vsem svetu verjetno ena izmed najbolj pomembnih socialnih in pravnih institucij, je pravica do zakonske zveze. Na mednarodni ravni je omenjena tudi v SDČP in EKČP, ki določata, da ima do sklenitve zakonske zveze pravico vsak posameznik, le to je država dolžna spoštovati in posameznika v to ne sme siliti, prav tako ga pri tem ne sme omejevati. Ni enotno njeno globalno razumevanje, zato definicije zakonske zveze dejansko ni, razlikujejo se tudi pogoji za njeno sklenitev in razvezo med posameznimi primerjalnimi sistemi. Je osnovno vodilo v vseh pravnih redih, da je zakonsko pravo del družinskega prava. Nekateri teoretiki ga opredeljujejo kot skupek pravnih norm, namenjen urejanju nastanka zakonske zveze, ki predstavlja razmerje med moškim in žensko, razmerja v zakonski zvezi, prenehanje zakonske zveze in razmerja povezana s prenehanjem. S takšno definicijo niso zajete druge partnerske skupnosti in ne skupnosti med istospolnimi partnerji. V RS je temeljna partnerska skupnost zakonska zveza, vendar daje DZ dejansko enake pravice, kot jih imata zakonca, tudi zunajzakonskima partnerjema, kjer gre za dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. V različnih državah je ta institut različno opredeljen in urejen, razlikujejo pa se tudi poimenovanja. Velika razhajanja se pojavljajo tudi pri istospolnih partnerjih, in sicer glede pravice le teh do sklenitve zakonske zveze ali kakšne druge partnerske skupnost. RS je leta 2015 uvedel institut partnerske zveze, ki istospolnim partnerjem daje enake pravice kot raznospolnim zakonska zveza, z izjemo na področju posvojitve in OBMP. V sodobnem času se je po vsem svetu razvilo prepričanje, da istospolni pari enako kot raznospolni ustvarjajo ljubeča in trajna partnerska razmerja. Zato so tudi ureditve v vedno več državah takšne, da so istospolna partnerska razmerja v primerljivem položaju z raznospolnimi. V okviru EU je ESČP obravnavalo že veliko število primerov na to temo in pojasnilo, da EKČP zavezuje države samo k priznavanju istospolnih partnerjev, ne tudi k dovoljevanju istospolnih zakonskih zvez- to je v diskreciji države same. V EU trenutno 23 od 28 držav priznava eno izmed oblik istospolne skupnosti, nekatere države dovoljujejo istospolne zakonske zveze, nekatere drugo obliko civilne unije, nekatere priznavajo istospolne zakonske zveze, opravljene po katerem tujem pravnem redu. Na drugi strani v ZDA možnost zakonske zveze istospolnih partnerjev velja za temeljno človekovo pravico, ki je zaščitena s strani zvezne ustave. Istospolni partnerji imajo tako enake pogoje, pravice in dolžnosti kot raznospolni pari v zakonski zvezi v vseh zveznih državah. Gre za pravico, ki je države same ne morejo omejevati.
Ključne besede: zakonska zveza, razveza, zunajzakonska skupnost, istospolna partnerska skupnost, prepoved diskriminacije, načelo enakosti.
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 127; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

Iskanje izvedeno v 0.53 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici