SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 2272
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Samoprijava v davčnem postopku
Maša Žehelj, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi se ukvarjam z institutom s področja davčnega prava, in sicer z davčno samoprijavo. Ta institut je bil v našo zakonodajo sprejet z novelo Zakona o davčnem postopku - ZdavP-2B, leta 2005. Urejen je v 55. in 63. členu ZDavP-2, zakon pa sicer samega pojma ne definira. V nalogi skušam ugotoviti, ali bi se oprostitev na prekrškovni ravni morala raztegniti tudi na kazensko pravo, s čimer bi se onemogočilo, da se zavezanec z uporabo instituta davčne samoprijave inkriminira za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Ugotovljeno je bilo, da število davčnih samoprijav z leti, odkar je bil institut sploh sprejet v našo zakonodajo, narašča, s čimer se tudi polni proračun, ki se drugače ne bi.
Ključne besede: Davčno pravo, davčni postopek, davčna samoprijava, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje
Objavljeno: 18.01.2018; Ogledov: 22; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

2.
Obveščanje delavca in vročanje pisanj delavcu s strani delodajalca
Urška Turk, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so sistematično predstavljeni primeri, v katerih zakonodajalec delodajalcu nalaga obveznost obveščanja delavca glede na posamezne faze delovnega razmerja. ZDR-1 v večini primerov določa pisno obliko obvestila, ustna oblika je določena le izjemoma. Zakonodajalec je na nekaterih mestih predpisal obveščanje delavcev na pri delodajalcu običajen način in že sam ponudil možne načine obveščanja. Z namenom poenostavitve postopka obveščanja je ZDR-1 v določenih primerih na novo določil, da je mogoče delavce obveščati tudi po elektronski pošti. Zakon ne ponuja odgovora na vprašanje, kdaj se pisanje poslano na tak način šteje za vročeno, zato je v magistrskem delu podan predlog rešitve. Prav tako ni jasno, ali lahko delodajalec delavce obvešča po elektronski pošti tudi v primerih, ko tega načina ZDR-1 izrecno ne določa, kot npr. glede obračuna plače. Glede na to, da so vanj vključeni varovani osebni podatki, bi lahko sklepali, da se je zakonodajalec namenoma odločil za takšno ureditev. Magistrsko delo obravnava vročanje odpovedi v slovenskem delovnem pravu, prav tako pa tudi precej drugačne pristope nemškega in avstrijskega delovnega prava. Največ težav pri nas povzroča vročanje odpovedi po pošti, ki se je skozi čas precej spreminjalo. Ustavno sodišče je razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 glede vročanja odpovedi s priporočeno pošiljko s povratnico, saj je ureditev z vidika pravice do sodnega varstva štelo za ustavno sporno. Nemška in avstrijska delovnopravna ureditev glede vročanja odpovedi po pošti vsaka na svoj način težita h kompromisu med omogočanjem dejanske seznanitve delavca z odpovedjo in preprečevanjem izogibanja vročitvi, za kar bi si bilo potrebno prizadevati tudi pri oblikovanju nove ureditve vročanja po pošti v ZDR-1. Magistrsko delo opozarja tudi na neprimernost določitve roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 kot materialnega, kar delavcem tudi v primeru opravičljivih razlogov za zamudo roka onemogoča vrnitev v prejšnje stanje. Z zadnjo, prav tako procesno temo, pa se želi opozoriti na pomembnost pravilnega štetja rokov slovenskih sodišč v povezavi z nastopom fikcije vročitve, saj je nanjo vezan začetek teka roka za vložitev tožbe.
Ključne besede: obveznosti delodajalca, obveščanje delavca, elektronska pošta, obračun plače, odpoved pogodbe o zaposlitvi, vročanje pisanj, fikcija vročitve, vrnitev v prejšnje stanje, nemško pravo, avstrijsko pravo.
Objavljeno: 18.01.2018; Ogledov: 22; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

3.
Novosti revizije po noveli ZPP-E
Maja Ruhitel, 2017, magistrsko delo

Opis: Glavna sprememba revizije po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, v nadaljevanju: novela ZPP-E) je ukinitev dovoljene revizije oziroma ukinitev vrednostnega kriterija, ki je avtomatsko pomenil dostop na vrhovno sodišče. S tem smo zavzeli bolj povezan in celosten pristop k obravnavanju zadev, kjer je edini kriterij dopuščene revizije pomembnost pravnega vprašanja, ki je obenem pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Pravila postopka so temu primerno spremenjena, sicer pa tek postopka ostaja bistveno enak. Novela ZPP-E je uvedla institut ločenih mnenj vrhovnih sodnikov, možnost javne obravnave na vrhovnem sodišču ter možnost javne razglasitve odločitve vrhovnega sodišča. Tudi razlogi za vložitev revizije so delno spremenjeni in določeni pregledneje. Opustitev vrednostnega kriterija pri postopku revizije ni novost v kontinentalnem sistemu, namreč Nemčija je tak pristop ubrala že več kot pred desetletjem. Tudi Ustavno sodišče RS se je že pred časom izreklo, da institut dovoljene revizije ne ustreza vlogi vrhovnega sodišča zato menim, da je bila taka sprememba pričakovana. Vrhovno sodišče je na tak način načeloma dobilo v roke »škarje in platno« v celoti, kajti zakon več ne določa, v katerih primerih je zadevo (ob izpolnjevanju še vseh ostalih predpostavk), zaradi vrednosti, nujno potrebno sprejeti v postopek obravnavanja. Učinke uvedbe ločenih mnenj in javne obravnave bo pokazal čas. Ločena mnenja sodnikov pripomorejo in stremijo k poglobljenemu študiju zadeve in možnosti popolne izjave sodnika v konkretnem primeru, uvajajo se pa po vzoru ločenih mnenj Ustavnega sodišča RS, medtem ko uvedba javnih obravnav prinaša neposredni stik s strankami. Tudi razlogi za vložitev revizije so rahlo spremenjeni oziroma poenostavljeni, kar je obenem prineslo tudi dobrodošlo nomotehnično, preglednejšo ureditev.
Ključne besede: novela, dovoljena revizija, dopuščena revizija, vrhovno sodišče, izredno pravno sredstvo
Objavljeno: 03.01.2018; Ogledov: 89; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (743,34 KB)

4.
Tadić pred mednarodnim kazenskim sodiščem za bivšo Jugoslavijo
Katra Kozinc, 2017, magistrsko delo

Opis: Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo (MKSJ), s polnim imenom Mednarodno kazensko sodišče za pregon oseb, domnevno odgovornih za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava na ozemlju nekdanje Jugoslavije od leta 1991 dalje, je bilo ustanovljeno dne 25. 5. 1993 z resolucijo št. 827 Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Duško Tadić, rojen leta 1955, po narodnosti bosanski Srb, je bil predsednik lokalnega odbora Srbske demokratske stranke (SDS) v Kozarcu in rezervni policist v občini Prijedor. Maja in junija 1992, v času, ko so bosanski Srbi izvajali etnično čiščenje območja, je Tadić sodeloval v zbiranju in prisiljenem transportu civilistov ter pri umorih in pretepanjih in nečloveškemu ravnanju s civilisti. Leta 1993 se je preselil v Nemčijo, kjer je bil februarja 1994 aretiran. Nemška policija ga je pridržala kot osumljenega genocida in vojnih zločinov. Na pobudo haaškega tožilca je bil aprila 1995 premeščen v Haag pred MKSJ. Obtožnica je Tadića na podlagi osebne kazenske odgovornosti (člen 7(1) Statuta) bremenila hudih kršitev Ženevskih konvencij (2. člen), kršitev zakonov in običajev v vojni (3. člen) ter hudodelstev zoper človečnost (člen 5). Zagovarjal se je kot nedolžen očitanih dejanj. Sojenje na prvi stopnji se je začelo 7. maja 1996 in je trajalo vse do konca novembra. V tem času je bilo pred sodišče poklicanih 125 prič. Svojo sodbo je sodišče izdalo 7. maja 1997, v njej pa so obtoženega spoznali kot nedolžnega v 20 točkah obtožnice, kot krivega pa so Duška Tadića spoznali zločinov zoper človečnost in kršitev zakonov in običajev v vojni. Izrečena kazen je bila 20 let zapora. Pritožbeni senat je svojo sodbo, s katero je zavrnil Tadićevo pritožbo iz vseh razlogov, izdal 15. julija 1999. Sodbo senata s prve stopnje je pritožbeni senat spremenil in obtoženega na podlagi osebne kazenske odgovornosti spoznal krivega hudih kršitev Ženevskih konvencij iz leta 1949, hudodelstev zoper človečnost ter kršitev zakonov in običajev v vojni. Pritožbeni senat je potrdil kazen zapora 20 let.
Ključne besede: Duško Tadić, Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo, hude kršitve Ženevskih konvencij iz leta 1949, kršitev zakonov in običajev v vojni, hudodelstva zoper človečnost, individualna kazenska odgovornost, oboroženi spopad, (ne)mednarodni konflikt, območje bivše Jugoslavije.
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 20; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

5.
Pravica do samoodločbe na primeru Tibeta
Lea Teraž, 2017, diplomsko delo

Opis: Pravica do samoodločbe se je sprva razvijala v zatišju ostalih načel, postopoma je bila z mednarodnimi dokumenti povzdignjena v samostojno načelo, v procesu dekolonizacije pa je bil razvoj najvidnejši. K novejši razlagi vsebine pravice so pripomogli vidiki človekovih pravic, predvsem razvoj pravic manjšin in pravic avtohtonega prebivalstva. Danes je pravica do samoodločbe priznana kot univerzalna kolektivna pravica in spada med običajno mednarodno pravo. Pravica je omejena z načelom državne suverenosti, načelom neintervencije in načelom prepovedi uporabe sile. Upravičenci pravice so opredeljeni kot skupine individualnih ljudi, ki imajo za skupno: zgodovino, tradicijo, rasno ali etnično identiteto, kulturo, jezik, religijo ali ideologijo, teritorialno povezavo in skupno ekonomsko življenje. Z razvojem demokracije se pojmovanje pojma »peoples« spreminja. Pravica do samoodločbe se v teoriji deli na zunanjo in notranjo samoodločbo. Teoretična razlika med zunanjo in notranjo samoodločbo se nanaša na izčrpanost pravice s postavitvijo in realizacijo zahtevka. Tibetansko vprašanje se nanaša na teritorialnost in samoodločbo. Tibetanci so ljudstvo z lastnim jezikom, skupno identiteto, kulturo, vero in gospodarstvom. Poveljuje jim vodja Dalai Lama, ki združuje posvetno in religiozno oblast. Od razglasitve državne neodvisnosti leta 1913 do kitajske okupacije leta 1950 je de facto užival neodvisnost. Leta 1951 je bil z Ljudsko republiko Kitajsko podpisan Dogovor sedemnajstih točk, ki ureja upravljanje Tibeta. Pod komunističnim kitajskim režimom je leta 1965 bila ustanovljena Avtonomna regija Tibet, ki pa de facto ni uresničevala notranje samoodločbe Tibetancev. Leta 1987 je Dalai Lama sprejel Pet točkovni mirovni plan, s katerim se je odpovedal nekaterim zahtevam v zameno za izvrševanje določene stopnje notranje samoodločbe. Ljudska republika Kitajska je vedno nasprotovala vsem zahtevam, saj so jim formalno zagotavljali vse zahtevane pravice glede izvrševanja avtonomije. Pri razreševanju težav so posredovali Združeni narodi, ki so sprejeli tri resolucije glede tibetanskega vprašanja, s katerimi so priznali in pozvali k prenehanju kršitev osnovnih človekovih pravic in svoboščin Tibetancev. 2008 je tibetanska vlada v izgnanstvu izdala memorandum z zahtevami o pristni avtonomiji, ki ga LR Kitajska ne upošteva. Možne teoretične rešitve zahtevkov za notranjo samoodločbo bi lahko bile dosledno upoštevanje predpisov, sprememba volilnega prava LR Kitajske, vzpostavitev koncepta »associated statehood« kot moderno obliko protekcionistične države in obravnavanje primera pred mednarodnim sodiščem.
Ključne besede: samoodločba, ljudstvo, narod, Združeni narodi, Tibet, avtonomija
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 26; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (672,93 KB)

6.
Ekonomski in pravni vidiki factoringa s sodno prakso sodišč Republike Slovenije
Aleksandar Kokerić, 2017, magistrsko delo

Opis: Factoring predstavlja aktualni gospodarski instrument oziroma finančno pravni posel sodobnega časa, ki omogoča zunanje financiranje gospodarskih subjektov. Izboljšuje likvidnost subjekta in vpliva na optimizacijo poslovanja. V pravnem kontekstu factoring predstavlja kompleksno obliko pogodbe, sestavljeno iz več različnih pravnih institutov. Slednji kot normativno urejeni ali normativno ne urejeni, med seboj ne ustvarjajo nove homogene celote, temveč ohranjajo svoje temeljne lastnosti, ki kot posamezna pravila urejajo pogodbo o factoringu in razmerja med strankami. Ta pravila imajo le instrumentalni značaj za doseganje temeljnega cilja pogodbe, pa se pod njih ne more subsumirati samostojne pogodbe o factoringu. Za slednjo je precej pomemben namen in interes strank, ki pogodbo oblikujeta in jo konkretizirata v pravnem prometu. Bistvo factoringa predstavljajo funkcije financiranja in funkcije del credere jamstva, od katerih je odvisna sama pojavna oblika factoring posla in obveznosti strank, ki izvirajo iz tega. Nepreciznost in nepopolnost regulacije factoringa v pravnem redu R. Slovenije, še vedno predstavljata omejevalni faktor za nadaljnjo rast in razvoj tega instituta, čeprav je ta mogoč in dopusten. Ali bo regulacija sledila ustvarjanjem novih določb v že obstoječe zakone in definiranjem factoringa kot nominatne pogodbe ali ustvarjanjem novega, posebnega zakona kot lex specialis, ki bi celovito uredil pravni posel in odklonil vse dvome, je vprašanje nadaljnjih potreb prakse in odločitve zakonodajalca. Prizadevanje mednarodnih organizacij za ponujene rešitve in določanje okvirjev factoringa skozi konvencije UNIDROIT IN UNCITRAL ter splošne pogoje poslovanja FCI predstavljajo pomemben rezultat na področju unifikacije pravil mednarodnega factoringa in mednarodnega gospodarskega prava kot celote. Normativna nedoločljivost factoringa ne vpliva na dejstvo, da je slednji v praksi zelo uveljavljen in standardiziran kot samostojni pravni posel.
Ključne besede: Factoring, odkup terjatev, financiranje, cesija, mešana pogodba, UNIDROIT, UNCITRAL, FCI.
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 30; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

7.
Novosti vročanja po ZPP-E
Tadej Pauman, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem primerjal institut vročanja pred uveljavitvijo novele ZPP-E in po tem. Med pisanjem diplomskega dela sem ugotovil, da je zakonodajalec področje vročanja posodobil in uskladil s pravno ureditvijo in sodno prakso. Postopek je s tem postal hitrejši, zanesljivejši in bolj ekonomičen. Pri spremembah se je zakonodajalec zgledoval po tuji pravni ureditvi in sodni praksi višjih sodišč ter postopek prilagodil nedavnim odločitvam ustavnega sodišča. Na področju elektronskega vročanja se je zgledoval predvsem po drugih postopkih s področja kazenskega, upravnega in zemljiškoknjižnega prava, ki vročanje po elektronski poti že urejujejo. Pisanja se vročajo po pošti, po varni elektronski poti, po delavcu sodišča, na sodišču, na predlog stranke po detektivu ali izvršitelju in v poštni predal. Sodišče vroči pisanje po elektronski poti, če oseba sporoči, da želi vročanje po tej poti, ali če stranka uporabi elektronsko pot za vložitev svoje vloge. Sodišče pa lahko samo, brez želje naslovnika, določi vročitev po elektronski poti, če izpolni v zakonu določene pogoje. Sodišče ima možnost, da lahko ustno povabi na naslednji narok in posebno vročanje vabil ni potrebno. Prav tako lahko sodišče odredi neposredno vročanje med odvetniki kot obvezno. Poenotena so pravila vročanja za pravne osebe, tudi za odvetnike, notarje in samoupravne lokalne skupnosti. Vročanje odvetnikom se tako izenači z vročanjem pravnim osebam in drugim profesionalnim subjektom. Zakon ni razlikoval med osebno in navadno vročitvijo po varni elektronski poti. Za vsa pisanja, ki so se vročala po varni elektronsko poti, so veljala enaka pravila. S spremembo je zakonodajalec uredil tudi možnost navadnega vročanja po varni elektronski poti. Fizični osebi z neznanim naslovom se vroča tako, da vročevalec pisanja avtomatsko prepošlje na nov naslov, če ga izve. Če to ni mogoče, sodišče poišče naslov v registru ali pozove nasprotno stranko, da sporoči nov naslov, hkrati pa sproži postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča ali poizvedbo pri osebah, ki bi lahko vedele za nov naslov.
Ključne besede: novela ZZP-E, elektronsko vročanje, poštni predal, vročanje odvetniku, osebno in navadno vročanje, vročanje odsotni osebi
Objavljeno: 19.12.2017; Ogledov: 36; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (860,84 KB)

8.
9.
Primerjalnopravna ureditev enotirnega sistema upravljanja delniških družb v Sloveniji, Evropski uniji in Veliki Britaniji
Petra Frešer, 2017, magistrsko delo/naloga

Opis: Delniška družba je pravnoorganizacijska oblika kapitalske družbe, ki ima svoj kapital razdeljen na delnice. Kot pravna oseba upnikom odgovarja z vsem svojim premoženjem, delničarji pa za obveznosti družbe upnikom ne odgovarjajo. Ker je pravna oseba potrebuje organe upravljanja. Upravljanje družb je tradicionalno opredeljeno kot sistem, s katerim se družbe vodijo in obvladujejo, prav tako pa vključuje vrsto povezav med vodstvom družbe, odbori, delničarji in drugimi zainteresiranimi stranmi. Tako kot v slovenski zakonodaji, je tudi v primerjalni korporacijski zakonodaji opazno povečevanje števila opcijskih modelov, torej modelov, ki družbam omogočajo avtonomno izbiro med enotirnim in dvotirnim sistemom upravljanja. K temu razvoju je pomembno prispevala Uredba Sveta (ES) št. 2157/2001 o statutu evropske delniške družbe (Societas Europea - SE), ki je države članice prisilila, da družbam, organiziranim kot SE, zagotovijo možnost izbire med obema sistemoma. V Sloveniji je od ZGD-1 dalje omogočena avtonomna izbira med enotirnim in dvotirnim sistemom upravljanja tako za nacionalne delniške družbe kot za SE, Velika Britanija pa za nacionalne delniške ureja obvezen enotirni sistem upravljanja. Avtorica v magistrskem delu analizira in primerja pravno ureditev enotirnega sistema upravljanja delniških družb v Sloveniji, Veliki Britaniji in Evropski uniji. Predstavi ureditev enotirnega sistema upravljanja normirano v slovenskem Zakonu o gospodarskih družbah, britanskem Companies Act 2006 in Uredbi Sveta (ES) o ustanovitvi Evropske delniške družbe. Podrobno predstavi ugotovitve slovenske in britanske teorije, ter evropsko ureditev in njen vpliv na pravno ureditev enotirnega sistema upravljanja v Sloveniji in Veliki Britaniji. Prikaže skupne značilnosti in razlike med obema nacionalnima sistemoma, ter sistemom upravljanja določenim na ravni Evropske unije.
Ključne besede: korporativno upravljanje, enotirni sistem upravljanja, upravni odbor, izvršni direktorji, neizvršni direktorji, Zakon o gospodarskih družbah, Companies Act 2006, Uredba Sveta 2157/2001
Objavljeno: 13.12.2017; Ogledov: 60; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

10.
Predhodne odredbe
Maja Zelenko, 2017, magistrsko delo

Opis: Upniki, ki imajo z odločbo zagotovljeno denarno terjatev zoper dolžnika, vendar ta še ni izvršljiva, se velikokrat znajdejo pred dilemo, ali bodo lahko svojo denarno terjatev od dolžnika sploh kdaj izterjali. Da bi upnikom omogočil opravo bodoče izvršbe, je zakonodajalec v Zakonu o izvršbi in zavarovanju predvidel institut predhodne odredbe, ki ga obravnava to magistrsko delo. Predhodne odredbe so začasna in časovno omejena oblika zavarovanja denarnih terjatev, s katerimi se opravijo posamezna izvršilna dejanja, še preden je mogoča prava izvršba. Njihov namen ni prodaja stvari, temveč upniku zagotoviti zavarovanje njegovega vrstnega reda pri bodoči prodaji stvari. V prvem delu magistrsko delo celovito predstavi institut zavarovanja denarnih terjatev s predhodnimi odredbami. Pozornost je posvečena predstavitvi posebne oblike tega instituta, to je zavarovanja še ne zapadlih občasnih dajatev s prehodno odredbo ter njegova primerjava z izvršbo še ne zapadlih občasnih dajatev. Iz primerjave je razvidno, da je v praksi za upnika najugodnejše, da kumulira ta dva medsebojno neodvisna pravna instituta. Drugi del magistrskega dela je namenjen predstavitvi vpliva postopkov zaradi insolventnosti na postopek zavarovanja denarne terjatve s predhodno odredbo. Vključitev Slovenije v Evropsko unijo in posledično v enoten trg Evropske unije, kjer se ljudje, blago, storitve in denar gibljejo brez omejitev, je upnikom povzročila nemalo težav. Predvsem tistim, katerih dolžniki so svoja denarna sredstva, ki so jih imeli na bančnem računu v Sloveniji, na hitro prenesli na bančni račun v drugi državi članici Evropske unije, in to še preden je upnik uspel z zavarovanjem ali izvršbo poseči na njihov bančni račun v Sloveniji. Da bi na ravni Evropske unije omejili oškodovanja upnikov zaradi prenašanja dolžnikovih denarnih sredstev med bančnimi računi odprtimi v različnih državah članicah, je bil sprejet poseben institut zavarovanja, tako imenovani evropski nalog za zamrznitev bančnih računov, ki bo predstavljen v tretjem delu magistrskega dela.
Ključne besede: postopek zavarovanja denarnih terjatev, občasne dajatve, preživninske terjatve, postopek zaradi insolventnosti, evropski nalog za zamrznitev bančnih računov
Objavljeno: 05.12.2017; Ogledov: 74; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

Iskanje izvedeno v 0.34 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici