| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 2674
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Varstvo otrokovih pravic v digitalnem okolju
Verena Horvat, 2019, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava precej moderno tematiko, tj. novodobni – digitalni svet. V povezavi s tem se v delu osredotočamo na raznorazne kršitve, ki jih uporaba moderne tehnologije prinaša, predvsem za otroke in mladostnike, katerih uporaba tovrstne tehnologije iz leta v leto vedno bolj narašča. S strani raznoraznih raziskav je nesporno dokazno, da današnja mladina svoj prosti čas preživlja drugače, kot je to bilo še pred desetletji, ko digitalizacije še ni bilo na razpolago oziroma vsaj ne v tolikšni meri. Posledično uporabi, pa se porast kršenja pravic otrok veča. Za dosledno razumevanje tematike magistrske naloge smo na začetku razdelali in pojasnili osnovne pojme, predvsem kaj digitalno okolje sploh pomeni in kaj vse zajema. Ugotoviti je bilo potrebno tudi, nosilci katerih vseh pravic otroci sploh so in izhajajoč iz tega, katere od slednjih so največkrat tarča kršitev s strani dejanj storjenih v digitalnem okolju. Po raziskovanju, katere pravice otrokom pripadajo, je bilo moč ugotoviti, da so pravice otrok urejene v širokem pravnem obsegu, kar zajema zakonodajo tako na ravni EU kot tudi v domači zakonodaji. Iz pregleda le-te smo spoznali, da je možnosti za kršitev teh pravic v digitalnem okolju ogromno, zato je zelo pomembno, da je to pravno področje dodobra urejeno. Najpogostejše oblike kršitev, ki se na internetu pojavljajo predstavljajo pornografija, pedofilija in kibernetsko nasilje, tj. nasilje povzročeno preko digitalne tehnologije.
Keywords: otrok, pravice, internet, pedofilija, pornografija, kibernetsko nasilje, zasebnost, osebnost.
Published: 13.09.2019; Views: 30; Downloads: 3
.pdf Full text (1,76 MB)

2.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, master's thesis

Abstract: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Keywords: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Published: 12.09.2019; Views: 34; Downloads: 7
.pdf Full text (1,56 MB)

3.
Sovražni govor kot kaznivo dejanje
Jasmina Mitev, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Sovražni govor se je kot pojem najprej pojavil v anglosaškem svetu, danes pa je postal pereč problem sodobne družbe ne samo v ZDA, temveč tudi na evropskih tleh. Univerzalne definicije ni, se pa največkrat glede vprašanja, kaj je sovražni govor, uporablja tista, ki jo je podal Svet Evrope v dodatku k Priporočilu št. R (97) 20 iz leta 1997. Zakonodaja v Republiki Sloveniji tega pojma izrecno ne vsebuje, ga pa inkriminira na osnovi 297. člena KZ-1 kot javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Če je evropska zakonodaja zgled solidne ureditve prepovedi sovražnega govora, tega po kritični presoji veljavnega prava ne moremo trditi za zakonodajo v Republiki Sloveniji. Težava se pojavi že pri samem (ne)poimenovanju termina sovražni govor, kjer ni mogoče zaslediti njegove dosledne omembe ali opredelitve. Novela KZ-1B je prinesla pomembno spremembo, s katero je bila uvedena zahteva, da je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, kar pomeni, da je prag politike pregona za to kaznivo dejanje postavljen visoko, tožilstvo in sodišča v Republiki Sloveniji pa ta domet še širijo z zahtevo po konkretni ogrozitvi ali z uporabo konkretne grožnje, zmerjanja ali žalitev, pri tem pa razlagajo drugi del ureditve kumulativno, namesto alternativno, kot je to storilo Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih sodbah, po katerih bi se morala sodišča v Republiki Sloveniji zgledovati. Glede na sedanjo ureditev je praktično nemogoče doseči kazenski pregon kaznivega dejanja sovražnega govora ali njegovo obsodbo, zato bi se moral spremeniti bodisi 297. člen KZ-1 bodisi pravno stališče o pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti Vrhovnega državnega tožilstva RS po 297. členu KZ-1 bodisi razlaga sodišč, ki ne prepoznajo hibridne narave tega člena, morebiti pa vse od naštetega. Zadostovalo bi samo nekaj jasnih in dobro osnovanih sodnih primerov, ki bi opozorili javnost na meje zakonitega in sprejemljivega. Posledično bi se lažje določila tudi meja med sovražnim govorom in svobodo govora kot pravico, katero je pod določenimi pogoji dopustno omejiti, ter med sovražnim govorom kot prekrškom in kot kaznivim dejanjem.
Keywords: Sovražni govor, sovražni govor kot kaznivo dejanje, svoboda govora, sovražni govor kot prekršek, javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Published: 06.09.2019; Views: 93; Downloads: 9
.pdf Full text (394,83 KB)

4.
Pravna pomoč pri pridobivanju dokazov v civilnem postopku
Špela Boček, 2019, master's thesis

Abstract: Da se v civilnem sodnem postopku izda zakonita odločba je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje zadeve v skladu s sodniškim silogizmom in izreči v materialnem pravu predvideno sankcijo. Tako je treba izvesti vse dokaze za ugotovitev resničnosti pravnorelevantnih dejstev. V praksi se lahko pojavi potreba, da je potrebno posamezne dokaze izvesti na območju sodišča, ki ni pristojno za odločanje v glavni stvari. Pristojnost izvajanja procesnih dejanj, ki pripada posameznemu sodišču, se namreč razteza le na njegovo območje. V določbah ZPP in Sodnega reda je prav zato vzpostavljeno sodelovanje med sodišči oziroma možnost pridobivanja dokazov po zaprošenem sodišču. Zaprošeno sodišče, na območju katerega se nahajajo dokazi lahko izvede določena procesna dejanja na svojem območju, z namenom zagotoviti dokaz za sodišče, ki je v konkretnem postopku pristojno za odločanje. Nadaljnje vprašanje se postavi, kako je z izvajanjem posameznih dokazov, ki se nahajajo v drugi državi. Kadar pride do takšnega primera in je potrebno določene dokaze pridobiti oziroma dejstva ugotoviti v tuji državi pa se uporabijo posebna pravila ZPP, ki veljajo za mednarodno pravno pomoč, to je pomoč med domačimi in tujimi sodišči, ki pa imajo v razmerju z mednarodnimi akti s tega področja subsidiarni pomen. Nacionalna sodišča imajo namreč pristojnost izvajati procesna dejanja le na ozemlju svoje države, zato le teh, na ozemlju tuje države, brez poseganja v suverenost te države ne morejo opraviti brez pomoči njenih sodišč oziroma drugih njenih organov. Na tej točki si lahko sodniki in sodišča pomagajo z različnimi mednarodni pravni akti, ki omogočajo pravno pomoč pri pridobivanju dokazov na mednarodnem nivoju ali z načelom vzajemnosti. Prvi mednarodni akt, ki je vseboval zametke mednarodne pravne pomoči pri pridobivanju dokazov v civilnih zadevah je bila Konvencija o civilnem postopku. Zaradi potrebe po bolj natančnih določbah v zvezi z mednarodno pravno pomočjo je bila nadalje sprejeta Konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini. Ta konvencija omogoča državam pogodbenicam uporabo aktivne pravne pomoči pri pridobivanju dokazov v tujini, kjer gre za posredno pridobivanje dokazov s pomočjo tujih sodnih organov in osrednjih organov ter uporabo neenakovredne pasivne pravne pomoči, kjer gre za neposredno pridobivanje dokazov s pomočjo diplomatskih, konzularnih predstavnikov in komisarjev. Na področju pravne pomoči pri pridobivanju dokazov pa je ključen akt za države članice EU sprejela tudi EU in sicer Uredbo Sveta (ES) št. 1206/20001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah. Uredba državam članicam EU omogoča medsebojno sodelovanje med sodišči teh držav pri pridobivanju dokazov z aktivno pravno pomočjo kjer gre za posredno pridobivanje dokazov na območju druge države članice s pomočjo tujih sodnih organov in s pasivno pravno pomočjo, kjer gre za neposredno pridobivanje dokazov na območju tuje države članice, članov sodnega organa države članice kjer poteka postopek. Poleg naštetih večstranskih mednarodnih aktov, ki jih lahko uporablja Slovenija za pridobivanje dokazov v tujini pa ima Slovenija z nekaterimi državami podpisane tudi bilateralne sporazume na katere se lahko upre kadar potrebuje mednarodno pravno pomoč pri pridobivanju dokazov v tujini in te države niso članice EU ali pogodbenice Konvencije o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini oziroma določbe dvostranskih sporazumov vsebujejo bolj učinkovite in ekonomične določbe pridobivanja dokazov v tujini.
Keywords: civilni postopek, načelo neposrednosti, razpravno načelo, preiskovalno načelo, pridobivanje dokazov, sodelovanje med sodišči, pravna pomoč po zaprošenem sodišču, mednarodna pravna pomoč, Konvencija o civilnem postopku, Konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, Uredba Sveta (ES) št. 1206/20001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah, aktivna pravna pomoč, pasivna pravna pomoč, bilateralne pogodbe in sporazumi.
Published: 30.08.2019; Views: 50; Downloads: 11
.pdf Full text (1,26 MB)

5.
Normativna ureditev delovanja Državnega zbora Republike Slovenije
Luka Špoljar, 2019, master's thesis

Abstract: Med vire parlamentarnega prava uvrščamo normativne akte na ravni ustave, zakona in notranjih aktov parlamentov (poslovnikov). Poslovniki parlamentov odražajo avtonomijo predstavniških teles in predstavljajo pomemben vir pravil za delovanje parlamentov, ter kot takšni v demokratičnih državah omogočajo jasen postopek, skozi katerega poslanci pridejo do konsenza pri normativnem urejanju družbenih področij. Ustava Republike Slovenije določa, da ima Državni zbor Republike Slovenije poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Poslovnik Državnega zbora je svojevrsten pravni akt, ki vsebuje tako ustavno kot zakonsko materijo oziroma prvine, in je odraz parlamentarne tradicije, družbenega, gospodarskega ter političnega okolja. Oblikovanje manjšinske vlade se odraža tudi pri delovanju Državnega zbora, saj v primeru nejasnosti pravnega statusa posameznih poslanskih skupin odpira določena poslovniška vprašanja. Poslovnik ne ureja jasne definicije o položaju koalicijske in opozicijske poslanske skupine. Določene dvoumnosti in vprašanja, ki so se pojavila pri oblikovanju manjšinske vlade in delovanju osmega mandata Državnega zbora, so poslanci in poslanke rešili na podlagi političnega kompromisa in dogovora. Vendar bi moral tudi slovenski Poslovnik slediti nekaterim drugim primerjalno-pravnim praksam, kjer viri parlamentarnega prava vsebujejo jasne določbe o pravnem statusu poslanskih skupin vladajoče večine ali manjšine. Cilj magistrskega dela je podrobna preučitev normativne ureditve delovanja Državnega zbora ter odgovoriti na vprašanja povezana z avtonomijo Državnega zbora in opredelitev vpliva manjšinske vlade na delovanje in organizacijo parlamenta. Zaključno delo je razdeljeno na dva glavna vsebinska sklopa. V prvem sklopu je narejen oris ključnih virov parlamentarnega prava in opredeljena avtonomija parlamentov, ki je odraz ustavnega načela delitve oblasti. V sklopu prvega vsebinskega sklopa so predstavljeni tudi aktualni predlogi za dopolnitev ali spremembo Poslovnika državnega zbora. V drugem vsebinskem sklopu so nadalje izpostavljene teoretične in praktične predpostavke za oblikovanje manjšinske vlade ter oris trenutnega položaja 13. slovenske vlade, posebej v odnosu do organizacije dela v Državnem zboru. V tem poglavju so v ospredju odnosi med koalicijskimi partnerji ter pravni in politični položaj poslanske skupine, ki je pogodbeni partner manjšinske vlade.
Keywords: predstavniška telesa, viri parlamentarnega prava, avtonomija, zakonodaja, poslovnik, manjšinska vlada, poslanske skupine
Published: 30.08.2019; Views: 47; Downloads: 3
.pdf Full text (1,40 MB)

6.
Obnovljivi viri energije, medsebojno trgovanje in nove tehnologije na področju energetike (izbrani pravni vidiki)
Urška Stopar, 2019, master's thesis

Abstract: Eden izmed glavnih dejavnikov, ki povzročajo podnebne spremembe, so konvencionalni viri energije, zato naj bi se zmanjšala njihova uporaba, deloma preko večje energetske učinkovitosti in varčnosti, deloma pa z njihovo ustrezno nadomestitvijo z OVE. Tako bi poskrbeli za ublažitev podnebnih sprememb. Nov energetski sveženj »Čista energija za vse Evropejce« gre v prej navedeni smeri. S t. i. točko preloma in vse večjim prehodom na OVE se bo za uresničitev zadanih političnih ciljev in predvidene zakonodaje, ki strmi k bolj čisti energiji, spremenil obstoječi (elektro)energetski sistem, in sicer med drugim v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, zaradi lokacijske razpršenosti naprav, ki pridobivajo energijo iz obnovljivih virov. Pričakovani porast razpršenosti naprav za proizvajanje energije iz obnovljivih virov, vključno s samooskrbnimi napravami, omejeni resursi, vključno z infrastrukturo, in podobno, so prinesla nova vprašanja o tem, ali in kako je mogoča prodaja oziroma dobava električne energije iz OVE posameznikom. To bi po mnenju nekaterih lahko pripomoglo k doseganju ciljev EU in zmanjšanju stroškov, saj bi prišlo do trgovanja brez klasičnih posrednikov, ki so sedaj prisotni v verigi elektroenergetskega sistema. Da bi se električna energija, pridobljena s pomočjo naprav, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov, porabila v pretežni meri na decentraliziranem območju, je potrebno omogočiti tudi prodajo električne energije med lokacijsko povezanimi posamezniki. Sam koncept trgovanja z električno energijo med posamezniki je sicer v sami osnovi preprost, pri čemer si dva enakovredna posameznika med sabo prodajata določeno količino električne energije. Zaradi vse večje digitalizacije in potenciala novih tehnoloških rešitev, je v tej nalogi osvetljen tudi ta vidik, s poudarkom na tehnologiji veriženja podatkovnih blokov in možnosti njene uporabe na področju energetskega prava. Omenjena tehnologija udeležencem namreč po mnenju nekaterih omogoča, da bi lahko posamezniki postali neodvisni udeleženci na trgu z električno energijo ter se tako ukvarjali s transakcijami z električno energijo. To bi prineslo ključne spremembe na elektroenergetskem področju, ki pa seveda morajo biti, ne le tehnološko, temveč tudi pravno podprte. Slednje je rdeča nit te naloge.
Keywords: obnovljivi viri energije, medsebojno trgovanje, tehnologija veriženja blokov, energetika, prodaja električne energije, samooskrba, energetski prehod
Published: 22.08.2019; Views: 119; Downloads: 20
.pdf Full text (801,47 KB)

7.
Vpliv Hammurabijevega zakonika na židovsko pravo Stare zaveze
Žan Frangeš, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo proučuje vpliv in uporabo Hammurabujevega zakonika v verzih Stare zaveze, natančneje v drugi Mojzesovi knjigi (Exodus) in peti Mojzesovi knjigi (Deuteronominum). Oba zakonika predstavljata pravne temelje svojih civilizacij in tudi v svetu. Mogočnost samih virov in njihov nastanek se je primerjal in po izročilu nastal iz rok božanstev in drugih metafizičnih bitij. S tem so takratni vladarji pridobili na avtoriteti in legitimnosti zakonikov. Natančno preučevanje pravnih virov nam prinese vpogled v njuno medsebojno prepletanje. Čeprav je prenosu zakonov iz enega zakonika v drugega nasprotovalo veliko zgodovinarjev in pravnih piscev, je uporaba Hammurabijevega zakonika v verzih Stare zaveze nepogrešljivo opazna. Podobnost lahko pripišemo bližnji geografski povezanosti, saj se je celoten razvoj odvijal med Egiptom in Babilonijo. Temelj Hammurabijevega zakonika je talionsko načelo, ki je tudi najširše poznano pravno načelo, ''zob za zob, oko za oko ''. Talionsko načelo se pojavlja v členih 196 do 205 Hammurabijevega zakomnika. Načelo je v Stari zavezi skoraj dobesedno prepisano, v verzih o poškodovanju nosečnice v 21,22-25. Kljub skoraj dobesednemu prepisu iz Hammurabijevega zakonika, to ni edini tak primer uporabe vsebine členov v Stari zavezi. Po kompleksni analizi obeh zakonikov, se uporaba Hammurabijevega zakonika opazi v skoraj v vseh predelih zakonika Stare zaveze. Sorodna enakost, ki se v pravnih virih pojavlja kot primer podobnosti, so verzi o volih v Stari zavezi (21,28-32). Verzi sledijo členom Hammurabijevega zakonika v enakem vrstnem redu, vsebinsko se skoraj prekrivajo, sama podobnost pa se razteguje tudi na kazenske sankcije. Največja uporaba Hammurabijevega zakonika je opazna v drugi Mojzsesovi knjigi (Exodus). Peta Mojzesova knjiga pokaže napredek v urejenih sodniških funkcijah in pravdnem postopku, kar Hammurabijev zakonik ne ureja. Omenja se samo v določenih členih kot možnost dokazovanja in priseganja pred samimi božanstvi. O samem pravnem postopku govori v epilogu, kjer poudarja Hammurabi prednost svojega zakonika, ki naj varuje slabotnega pred mogočnim, naj pomaga do pravice vdovi in siroti, ter naj vsakemu pojasni kaj ima pričakovati v pravdi. Primerjanje obeh pravnih virov pokaže napredek v razvoju, od nesistematično urejenih členov v Hammurabijevem zakoniku, do bolj sistematično in vsebinsko urejenih verzov Stare zaveze.
Keywords: Hammurabijev zakonik, Stara zaveza, Exosdus, Deuteronominum, židovsko pravo, primerjava, epilog, prolog, talionsko načelo
Published: 18.07.2019; Views: 49; Downloads: 12
.pdf Full text (834,47 KB)

8.
Sodna ali tožilska preiskava?
Mojca Lešnik, 2019, master's thesis

Abstract: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit. Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve. Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo. Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Keywords: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Published: 10.07.2019; Views: 101; Downloads: 12
.pdf Full text (674,00 KB)

9.
Pravni vidiki paliativne oskrbe
Tamara Bubnjar, 2019, master's thesis

Abstract: Paliativna oskrba je v veliki meri še dokaj neznan pojem, ki pa ima sam po sebi velik pomen, sploh pri človeku, ki boleha za neozdravljivo boleznijo, in kateremu konec življenja se neizprosno približuje. Ljudem okoli nas sta zelo znana pojma evtanazija in pomoč pri samomoru. Vemo, da je evtanazija v naši državi zakonsko prepovedana, čeprav je v zadnjih letih veliko govora o tem, da je mogoče vendarle skrajni čas, da se le – ta uzakoni in s tem omogoča končati življenje ljudem, ki trpijo za izredno težko in neozdravljivo boleznijo ter dobesedno umirajo v težkih mukah. Hkrati je treba vzeti v obzir tudi svojce in družino, ki z bolnikom trpijo in v nemoči opazujejo njegovo trpljenje. Paliativna oskrba, kot nasprotje evtanazije, bolniku z neozdravljivo boleznijo ohranja čim boljšo kakovost življenja in zagotavlja pomoč njegovim bližnjim med boleznijo, umiranjem in žalovanjem
Keywords: paliativna oskrba, zdravstvena nega, pacientove pravice, zakonodaja, evtanazija, lajšanje bolečin, pojasnilna dolžnost, pravica do dostojanstva.
Published: 10.07.2019; Views: 115; Downloads: 24
.pdf Full text (1,10 MB)

10.
Priobčitev javnosti v avtorskem pravu v praksi sodišča evropske unije
Veronika Kuralt, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga obravnava pravico do javne priobčitve del skozi pravne akte in sodno prakso Sodišča EU. V skladu z Direktivo 2001/29 pravica do priobčitve javnosti zajema vsako oddajanje ali retransmisijo dela v javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve, po žici ali brez, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Sodišče EU je v pojem javne priobčitve vpeljalo več meril, ki so mu služila kot pravilo za določitev, ali gre v posamezni obravnavani zadevi za javno priobčitev del ali ne. Pri določenih merilih je Sodišče EU ubralo neko svojstveno razlago, kaj naj bi določeno dejanje z vsemi okoliščinami v okviru določenega merila pravzaprav pomenilo. Vsa merila so se nesistematično snovala s prakso Sodišča EU, ne da bi pri tem izhajala iz teoretičnih pravnih podlag ali oprijemljivih kazalnikov. Kriterij nove javnosti in dejanje hiperpovezav, trenutno veljata za najbolj sporna konstrukta Sodišča EU, katere pravni obstoj je prerekan iz več razlogov. Sodišče EU pri svojem utemeljevanju, nove javnosti, naredilo odmik pri razlagi posameznih določb pravnih aktov na katerih je gradilo temelje nadaljnjega sojenja. Koncept nove javnosti nima prav pozitivnega pridiha nekega trdnega kriterija, s katerim bi lahko določili priobčitev javnosti. Podobno usodo delijo hiperpovezave, ki sicer niso opredeljene kot kriterij priobčitve javnosti, vendar pa so zajete kot dejanje, ki priobči zaščiteno delo javnosti. Ugotavlja se, da je potrebno tudi hiperpovezave izločiti iz priobčitve javnosti. Posledice teh nejasnosti rezultirajo v neenaki sodni praksi pojma javne priobčitve.
Keywords: avtorsko pravo, avtorska pravica, javna priobčitev del, priobčitev, javnost, nova javnost, hiperpovezave, Direktiva 2001/29, Sodišče EU, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah
Published: 05.07.2019; Views: 194; Downloads: 16
.pdf Full text (1,18 MB)

Search done in 0.66 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica