| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 2793
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Izbrana pravna vprašanja digitalizacije energetskega sektorja
Patrik Velički, 2021, master's thesis

Abstract: Razvoj energetskega sektorja je cilj vsake države na svetu, saj energenti vplivajo na državno varnost, komunikacijo, logistiko in na številne druge družbene podsisteme, ki so nujni za normalno delovanje družbe. Trenutna uporaba konvencionalnih goriv pri proizvodnji električne energije je skozi študije učinkov uporabe pokazala okoljsko škodo in posledice le-te. Delno rešitev pri tem vsekakor predstavljajo ozaveščanje in izobraževanje družbe o učinkih uporabe tradicionalnih goriv ter spodbujanje pri uporabi obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE). To bi bilo nujno tudi zaradi dejstva, da fosilnih goriv ni neomejeno na voljo in je zato treba narediti energetski prehod, kjer bo večji poudarek na energetski učinkovitosti ob pridobivanju OVE. Trenutna stopnja implementacije novejših digitalnih tehnologij še ni preveč razširjena, zato so morebitni zapleti v praksi še nepoznani. Težavo bodo predstavljali tudi dokazovanje vmesnih procesov tehnologije in vprašanja, ki so povezana s podatki, ki v industriji 4.0 veljajo za ''novo nafto''. Proces digitalizacije energetskega sektorja bo možen le, če bo zato obstajal regulatorni okvir, ki bo omogočal pravno varnost za uporabnike omrežja. V ta namen je Evropska komisija (v nadaljevanju Komisija) pripravila nekatere spodbudne ukrepe za novejše tehnologije v zakonodajnem svežnju Čista energija za vse Evropejce. Digitalizacija je pri energetskem prehodu nujno zlo, če želimo doseči določene cilje iz nekaterih sporazumov in narediti prehod iz tradicionalnih fosilnih goriv na OVE ob hkratnem zavedanju, da smo za varnost odgovorni tudi posamezniki. Če želimo uresničiti digitalni energetski prehod, je kljub dobro dodelani teoriji potrebno sodelovanje več držav na tem področju. Določena pravna vprašanja, ki se pojavljajo v energetskem sektorju, se bodo z digitalizacijo prenesla v kibernetski prostor, ki bo težje nadzorovan brez določenih mehanizmov ali aktivnosti uporabnikov energetskega omrežja.
Keywords: digitalizacija, energetika, industrija 4.0, GDPR, konkurenčno pravo, veriženje blokov, kibernetska varnost.
Published: 16.04.2021; Views: 17; Downloads: 7
.pdf Full text (815,95 KB)

2.
Postopek za delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku
Karmen Preložnik, 2020, undergraduate thesis

Abstract: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja. Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino. Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja. Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Keywords: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Published: 24.03.2021; Views: 24; Downloads: 6
.pdf Full text (1,36 MB)

3.
PRISPREVEK PROF. DR. METODA DOLENCA H KAZENSKOPRAVNI ZNANOSTI
Janko Ogrizek, 2009, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi sem predstavil svoj pogled na delo dr. Metoda Dolenca in njegov vpliv na razvoj kazenskega prava na Slovenskem. Njegov prispevek k razvoju kazenskega prava sem razdelil na dva dela. Prvi del se nanaša na obdobje, ko smo Slovenci živeli v Kraljevini Jugoslaviji. V tem obdobju je bilo njegovo delo usmerjeno k izboljševanju razmer na področju kazensko pravne zakonodaje s posebnim ozirom na Slovence ter raziskovanju slovenske pravne zgodovine. Metod Dolenc je poudarjal enakopravnost slovenskega prava in pomembnost njegove zgodovine, pomen vzpostavitve slovenske pravne terminologije ter nujnost ustanovitve slovenske univerze kot osnovnega dejavnika, ki bi prinesel razvoj pravne znanosti na slovenskem. Dolenc je nasprotoval razširitvi srbskega kazenskega prava na slovensko ozemlje in politično motiviranim zakonom, zagovarjal in sodeloval je pri nastajanju enotne kazenske zakonodaje. Drugi del pa se nanaša na Dolenčevo znanstveno dediščino na kazenskem področju. Metod Dolenc je bil vedno v stiku z najnovejšimi idejami in trendi razvijajoče se kazenske znanosti. Njegovo delo pa je presegalo obdobje, v katerem je ustvarjal, ker je obravnaval probleme kazenskega prava in zagovarjal ter pravno teoretično utemeljeval institute in načela kazenskega prava, ki so del kazenske zakonodaje še v današnjem obdobju. Dolenc je zagovarjal načelo odgovornosti za krivdo, na katerem naj temelji kazenska zakonodaja. Pri kazenskem obravnavanju storilcev kaznivih dejanj je v ospredje postavljal njihovo osebnost in šele nato storjeno dejanje. Zavzemal se je za posebno obravnavanje storilcev iz prepričanja in mladoletnih storilcev kaznivih dejanj in za uvedbo institutov bistveno zmanjšane prištevnosti in pogojne obsodbe. Skrajno silo je pojmoval kot razlog za izključitev protipravnosti in ne zgolj kot razlog za izključitev kaznivosti. Nasprotoval je vzvratni veljavnosti materialnih določb kazenskega prava in uvedbi kaskadne odgovornosti v tiskovno kazensko pravo. S pravnoteoretičnega in etičnega vidika je obravnaval vedno aktualne družbene probleme: evtanazija, samomor, splav, kastracija. Ključne besede: slovenska pravna zgodovina, skrajna sila, bistveno zmanjšana prištevnosti, odgovornost za krivdo, pogojna obsodba
Keywords: slovenska pravna zgodovina, skrajna sila, bistveno zmanjšana prištevnosti, odgovornost za krivdo, pogojna obsodba
Published: 24.03.2021; Views: 33; Downloads: 3
.pdf Full text (507,38 KB)

4.
Plačna neenakost med spoloma
Tanja Plevčak, 2021, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu obravnavam pravne vidike problematike plačne neenakosti med spoloma s poudarkom na zakonski ureditvi načela enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti, njegovem uresničevanju v praksi ter nekaterih posledicah, ki jih s seboj prinese pomanjkljivo izvrševanje oziroma neizvrševanje načela. Plačna enakost moških in žensk je ena od temeljnih vrednot in ciljev tako na evropski kot mednarodni ravni. Kljub številnim zakonodajnim aktom, ki na evropski, mednarodni ter nacionalni ravni določajo enakost spolov ter konkretneje – plačno enakost, se v Evropski uniji še vedno spopadamo z relativno visoko plačno vrzeljo med spoloma. Na ravni Evropske unije se kot kazalnik plačne vrzeli uporablja neprilagojena plačna vrzel (angl. Unadjusted Gender Pay Gap), ki predstavlja harmoniziran kazalnik razlik v plačah med spoloma in je podana z razliko med povprečno bruto urno postavko zaposlenih moških in žensk kot delež od povprečne bruto urne postavke zaposlenih moških. Neprilagojena plačna vrzel pomeni, da ni prilagojena v skladu z nacionalnimi razlikami v zvezi z merljivimi individualnimi značilnostmi moških in žensk, ki bi utegnile pojasniti del plačne razlike, zato prikazuje splošno stanje neenakosti moških in žensk na trgu dela. Takšne značilnosti se med drugim nanašajo na tradicijo v izbiri izobrazbe ter karierne odločitve moških in žensk, neravnovesje med spoloma pri delitvi družinskih obveznosti, sposobnost pogajanja in visoke feminiziranosti del s krajšim delovnim časom. Po drugi strani pa prilagojena plačna vrzel kljub temu ne pojasni dobršnega dela plačne razlike med spoloma, kar je domnevno rezultat čiste plačne diskriminacije. Problematika plačne neenakosti velja za kompleksno področje, obstoj katerega tvori množica dejavnikov, kot so spolni stereotipi in poklicna segregacija, slabše vrednotenje dela žensk, slabi pogoji za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ekonomske krize, nepreglednost plačnih sistemov ter nenazadnje plačna diskriminacija oziroma nezadostno izvrševanje načela enakega plačila v praksi. V tem pogledu gre za širši pojem od koncepta enakega plačila za enako in enakovredno delo, neizvajanje katerega predstavlja zgolj enega od dejavnikov za pojav te problematike. Evropska komisija se skladno s svojimi pristojnostmi in sprejetjem številnih dokumentov že vrsto let zavzema za zmanjšanje plačne vrzeli med spoloma. S svojimi priporočili, strategijami in smernicami usmerja države članice pri pravilni uveljavitvi in uporabi že obstoječih pravil, ki se nanašajo na plačno enakost med spoloma. Prav tako je Sodišče Evropske unije skozi vrsto sodnih odločb pojasnjevalo obseg in omejitve uporabe načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti. Kljub temu se plačna neenakost med spoloma zmanjšuje počasi, ponekod stagnira ali pa se še povečuje. Mednarodna organizacija dela celo ocenjuje, da bomo s trenutnim pristopom zmanjševanja plačne vrzeli popolno plačno enakost med spoloma dosegli šele v roku 70 let. Slovenija se uvršča med države članice Evropske unije z najmanjšo plačno vrzeljo, vendar je zaskrbljujoče to, da ravno v Sloveniji plačna vrzel narašča najhitreje. Načelo enakega plačila je sicer izrecno urejeno v delovnopravni zakonodaji, natančneje v 133. členu Zakona o delovnih razmerjih, ki je v tesni povezavi s 6. členom, v okviru katerega je prepovedana tako neposredna kot posredna diskriminacija na podlagi katerekoli osebne okoliščine, torej tudi spola in glede vseh aspektov zaposlitve, vključno s plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja. Problematika plačne vrzeli pa se stopnjuje v tretjem življenjskem obdobju v obliki še večje pokojninske vrzeli, stopnja tveganja revščine starejših žensk pa je v Sloveniji med večjimi v Evropski uniji.
Keywords: Načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti, plačna diskriminacija, neprilagojena plačna vrzel, pokojninska vrzel, učinek steklenega stropa
Published: 10.03.2021; Views: 33; Downloads: 11
.pdf Full text (1,07 MB)

5.
Ženske in otroci - najpogostejše žrtve nasilja in zlorab v družini
Anja Aleksič, 2021, master's thesis

Abstract: Nasilje v družini, žrtve katerega so večinoma ženske in otroci, spada med najpogostejše kršitve človekovih pravic in kršitve človekovega dostojanstva ter diskriminacijo žensk. Za problematiko nasilja v družini in boj proti njemu je izjemnega pomena, da se o njem govori. Družba mora ponotranjiti dejstvo, da ne gre za problem, ki spada v zasebno sfero posamezne družine, temveč gre za problem celotne družbe in družbeno odgovornost nosi vsak izmed nas. Potrebno je doumeti pogostost nasilja v družini in se prenehati slepiti o »redkosti« tega pojava, saj je popolnoma mogoče, da je tudi nekdo od naših bližnjih žrtev družinskega nasilja, pa tega ne upa priznati, ker se tako kot večina žrtev boji, da mu nihče ne bo verjel, da pomoči ne bo dobil ali da bo po priznanju samo še huje. Kolektivno družbeno zavedanje in družbena odgovornost sta seveda izjemnega pomena, vendar je za reševanje dotične problematike v prvi vrsti odgovorna država, ki se mora reševanja lotiti celovito. Za obravnavanje nasilja v družini mora zagotoviti celoten zakonodajni in politični okvir, poskrbeti pa mora tudi za uspešno sodelovanje institucij, organov in organizacij, ki predstavljajo državno mrežo izvajalcev pomoči. S posebnimi programi je potrebno pomoč nuditi tudi povzročiteljem nasilja, ki so se nasilnega vedenja naučili tekom življenja, vendar se lahko takšnega vedenja odvadijo in ga spremenijo, če se problema zavedajo, želijo delati na sebi, so pripravljeni na spremembo in imajo ob sebi ustrezno strokovno podporo. Najpomembnejše pa je sporočilo za vse žrtve, povzročitelje nasilja in celotno družbo, da je nasilje popolnoma nesprejemljivo, da zanj ni nikakršnega opravičila ter da je zanj vedno odgovoren izključno povzročitelj sam, nikoli žrtev.
Keywords: družinsko pravo, družina, družinska razmerja, nasilje v družini, zloraba v družini, žrtve nasilja in zlorab v družini, Zakon o preprečevanju nasilja v družini
Published: 10.03.2021; Views: 51; Downloads: 24
.pdf Full text (2,19 MB)

6.
ANALIZA MINIMALNIH STANDARDOV ZA OBVEŠČENOST DOLŽNIKA O POSTOPKIH V NESPORNIH ZADEVAH PO UREDBI ŠT. 805/2004
Sara Žolger, 2021, master's thesis

Abstract: Evropsko civilno procesno pravo je z razvojem prineslo veliko sprememb in izboljšav v ureditvi določenih procesnih pravil znotraj območja EU ter predvsem omogočilo enostavnejše, enotnejše in hitrejše postopke izvršbe v drugi državi članici z zagotovitvijo polnega načela prostega pretoka sodnih odločb med državami članicami. Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov je še posebej pomembna, saj je bil s slednjo uveden postopek evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke in hkrati odprava eksekvature, ki pomeni prosti pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin med državami članicami brez vmesnih postopkov. Odprava eksekvature torej pomeni ukinitev kakršnegakoli postopka v državi izvršbe, kjer bi se opravil preizkus ali sodba iz druge države izpolnjuje pogoje za učinkovanje v državi izvršbe in je močno povezana z načelom medsebojnega zaupanja med različnimi pravnimi redi držav članic. Glede na navedeno je potrebno dodati, da se postopek izdaje sodbe v celoti opravi skladno z nacionalnim pravnim redom države članice. Šele kasneje v primeru postopka za izdajo potrdila o evropskem izvršilnem naslovu se opravi presoja, ali postopek, ki je tekel po nacionalnih pravilih, ustreza vsem zahtevam Uredbe 805/2004. Slednja tako ne vzpostavlja enotnega postopka izvršbe za vse države članice EU in tudi ne pomeni obveznosti za države članice, da prilagodijo svojo nacionalno zakonodajo minimalnim postopkovnim standardom, ki jih določa. Pomeni le možnost za upnika, da lahko zoper dolžnika uveljavlja izvršbo za svojo terjatev v drugi državi članici na podlagi potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Obenem je potrebno poudariti, da morajo za izdajo le-tega biti izpolnjeni določeni pogoji skladno z Uredbo 805/2004. Posebna pozornost je namenjena pojmu nespornih zahtevkov, saj je v primeru, ko gre za pasivno nesporni zahtevek v nasprotju z aktivno nespornim zahtevkom, za katerega je toženec aktivno izrazil soglasje, potreben še preizkus skladnosti postopka z minimalnimi standardi za postopke o nespornih zahtevkih po Uredbi 805/2004. Minimalni standardi se nanašajo na vročanje listin dolžniku ali zastopnikom dolžnika, zagotovitev ustreznih informacij dolžniku o zahtevku in postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, popravek neskladnosti z minimalnimi standardi in pravno sredstvo v izjemnih primerih. Našteti minimalni standardi so pomembni predvsem z vidika zagotovitve obveščenosti dolžnika o postopkih, ki jih je sodišče uvedlo proti njemu ter zagotavljanju ustrezne procesne garancije v postopku.
Keywords: Uredba št. 805/2004, nesporni zahtevek, evropski nalog za izvršbo, minimalni standardi
Published: 10.03.2021; Views: 39; Downloads: 10
.pdf Full text (589,74 KB)

7.
Postopek za ugotovitev očetovstva in vprašanje dolžnosti sodelovanja pri dokazu z izvedencem po ZNP-1
Klara Živko, 2021, master's thesis

Abstract: Po novem je postopek za ugotovitev očetovstva urejen v Zakonu o nepravdnem postopku in v magistrskem delu bo predstavljen postopek glede procesnih določb. Postopek ugotovitve očetovstva se rešuje po nepravdnem postopku, saj so pravila v primerjavi s pravdnim postopkom bolj neformalna in tako prožnejša od pravil pravdnega postopka. Gre bolj za ureditev pravic, ki temeljijo na materialnih določbah s področja družinskega prava, interesi udeležencev niso vedno diametralno nasprotni in po navadi gre za oblikovanje pravnih razmerij med ljudmi, ki potem še naprej živijo skupaj. Vseeno pa je treba upoštevati procesna pravila, ki na podlagi temeljnih načel zagotavljajo varstvo človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava splošne in posebne določbe postopka. Splošni del zajema temeljna načela postopka, določbe o stvarni in krajevni pristojnosti, določbe glede predloga, naroka ter vsebuje določila o rednih in izrednih pravnih sredstvih in stroške postopka. V posebnem delu pa najdemo posebne določbe, ki veljajo samo za posebne postopke, urejene po Zakonu o nepravdnem postopku. Ti instituti so v magistrskem delu podrobneje obravnavani. Pred sprejemom novega Zakona o nepravdnem postopku se je postopek za ugotovitev očetovstva reševal po pravilih pravdnega postopka, kjer je nakazana problematika glede ugotavljanja očetovstva, ko stranka ni privolila v analizo DNK. Prejšnja ureditev v tem primeru ni poznala prisilnih sredstev in je sodišče odločilo na podlagi drugih dokazov. Prav tako pravna ureditev ni poznala sodelovalne dolžnosti z izvedencem, ampak je na podlagi oviranja izvedenca pri delu sodišče odločilo, kakšen ima to pomen v pravdi. Sedanja ureditev pa v postopku za ugotovitev očetovstva vsebuje na novo dodano določbo o dolžnosti sodelovanja z izvedencem. V magistrskem delu so predstavljene prejšnja ureditev in nove določbe, ki se nanašajo na to sodelovalno dolžnost. Za takšno rešitev pa sta ključni dve pravici. Prva se nanaša na pravico moškega ugotoviti resnico o obstoju biološkega starševstva. Druga pa se nanaša na pravico otroka, da izve svoj izvor ter s tem ugotovi, kdo je njegov oče.
Keywords: nepravdni postopek, neformalna pravila, ureditev družinskih razmerij, splošni instituti, pravdni postopek, analiza DNK, prisilna sredstva, izvedenec, sodelovalna dolžnost, pravica o obstoju biološkega starševstva, pravica otroka, da izve za svoj izvor.
Published: 04.03.2021; Views: 63; Downloads: 16
.pdf Full text (1,01 MB)

8.
Vpliv družbenih omrežij na delovna razmerja
Dejan Mehle, 2021, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu so obravnavani različni pravni vidiki družbenih omrežij in njihov vpliv na delovna razmerja. V današnjem času se za namene zaposlovanja vse pogosteje uporabljajo družbena omrežja, ki služijo kot vir informacij za preverbo kandidatov za zaposlitev. Delodajalci želijo na ta način preveriti primernost kandidatov in se zaščititi pred morebitno poslovno škodo, vendar pri tem obstaja možnost neupravičene obdelave osebnih podatkov in prekomernega posega v zasebnost kandidatov, zato je treba dopustnost tovrstnih preverb obravnavati v vsakokratnem primeru. Pri vključitvi družbenih omrežij v delovni proces se izpostavlja predvsem vprašanje glede dopustnosti delodajalčeve naložitve uporabe družbenih omrežij med delovne obveznosti delavca, kar bo v največji meri odvisno od narave dela, ki ga delavec opravlja. V nasprotnem primeru tovrstna naložitev obveznosti načeloma ne bo možna. Eden izmed pomembnih vidikov predstavlja tudi nadzor delodajalca nad uporabo družbenih omrežij in z njim povezana pričakovana zasebnost delavca. Pri opredelitvi dopustnega nadzora delodajalca nam nekatere odgovore poda sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, predvsem v sodbi Barbulescu, ki določa omejitve delodajalčevega nadzora in obenem določa smernice, ki jih morajo delodajalci pri nadzoru spoštovati. Posebna vloga je namenjena tudi objavam zaposlenih na družbenih omrežjih. Kot problematične se z vidika delodajalca izpostavljajo predvsem objave zaposlenih, ki škodujejo poslovnim interesom delodajalca ali kažejo na delavčevo kršitev delovnih obveznosti, zato jih bo delodajalec načeloma želel sankcionirati, največkrat z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Na drugi strani se pri objavah zaposlenih izpostavlja pravica do svobode govora, v primeru razkritja informacij v javnem interesu pa v poštev prihaja tudi zaščita žvižgačev. Pri tem so v magistrskem delu obravnavani različni mednarodni viri, analiza tuje in slovenske pravne ureditve ter pripadajoča sodna praksa.
Keywords: preverba kandidatov za zaposlitev, obdelava osebnih podatkov, delovne obveznosti, nadzor na delovnem mestu, varstvo zasebnosti, prepoved škodljivih ravnanj, svoboda izražanja, odpoved pogodbe o zaposlitvi, žvižgaštvo
Published: 02.03.2021; Views: 307; Downloads: 24
.pdf Full text (848,04 KB)

9.
Cestnoprometno kazensko pravo: cestnoprometni delikti
Katarina Jalovec, 2021, master's thesis

Abstract: Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa oz. cestnoprometni delikti so se razvili kot posledica proizvodnje avtomobilov, s čimer je moral biti usklajen tudi razvoj cestnega prometa. Skladno s tem je bila naloga zakonodajalca, da z ustrezno zakonodajo poskrbi za varnost vseh udeležencev v prometu. Slovensko materialno kazensko pravo uvršča v kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa devet deliktov iz posebnega dela KZ-1, ki se med seboj razlikujejo glede zakonskih znakov, ki morajo biti nujno izpolnjeni, da se določeno izvršitveno ravnanje presoja po določbah točno določenega člena omenjenega zakonika. Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa so inkriminirana od 323. pa do 331. člena KZ-1, z naslednjimi naslovi: Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti, Nevarna vožnja v cestnem prometu, Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa, Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom, Opustitev nadzorstva v javnem prometu, Zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, Ugrabitev zrakoplova ali plovila, Napad na varnost zračnega prometa ter Uničenje in odstranitev znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa. Z inkriminacijo zgoraj naštetih kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa se varujejo raznovrstne dobrine, od splošne varnosti in pretočnosti prometa kot neosebne in nedisponibilne dobrine, do življenja človeka in njegove telesne celovitosti kot osebne dobrine, s težkim vprašanjem disponibilnosti teh dobrin. Pri srečevanju osebnih in neosebnih dobrin nastopijo težki pravni položaji z etičnimi vprašanji, zlasti na področju stekov in odmere kazni, do česar prihaja na področju cestnoprometnih deliktov zlasti pri dilemah, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta odgovornosti za hujšo posledico ali pa se bodo v konkretnem primeru uporabila splošna pravila stekov, ki predpostavljajo avtonomijo kaznivih ravnanj, pri čemer vsako kaznivo ravnanje zase predstavlja kaznivo dejanje. V zvezi s tem je zanimivo tudi razumevanje in razlaganje posameznih zakonskih znakov določenih kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa, kot je to npr. huda telesna poškodba pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1, kjer si teorija ni enotna, ali gre pri omenjenem zakonskem znaku hude telesne poškodbe le za prepovedano posledico kaznivega dejanja po 323. členu KZ-1 ali pa za objektivni pogoj kaznivosti.
Keywords: kaznivo dejanje, prekršek, naklep, malomarnost, prometna nesreča, hujša posledica, objektivni pogoj kaznivosti, silobran, skrajna sila, objektivni pogoj kaznivosti
Published: 25.02.2021; Views: 106; Downloads: 35
.pdf Full text (1,93 MB)

10.
Fikcija prijave izločitvene pravice
Urška Cmok, 2021, master's thesis

Abstract: Izločitvena pravica je pravica lastnika ali imetnika druge premoženjske pravice, da iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Izločitveno pravico, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, mora upnik v skladu s pravili ZFPPIPP prijaviti v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Pravočasna prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Če upnik izločitvene pravice ne prijavi v roku, določenim z zakonom, tvega, da bo upravitelj v stečajnem postopku prodal premoženje, ki je predmet te izločitvene pravice, s tem pa bo upnik izločitveno pravico tudi izgubil. ZFPPIPP je z uveljavitvijo novele G, zaradi varstva nekaterih izločitvenih upnikov, uvedel posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine, ki med drugimi urejajo fikcijo prijave izločitvene pravice. Posebna pravila, ki jih ureja 299.a člen ZFPPIPP, se uporabljajo v primerih, ko je lastninska pravica vknjižena v korist stečajnega dolžnika, izločitveni upravičenec pa sodno uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. V zvezi z začetkom sodnega postopka mora biti v zemljiški knjigi pri tej lastninski pravici v korist izločitvenega upravičenca vpisana ena izmed zaznamb spora ali izrednega pravnega sredstva. Časovni trenutek, na podlagi katerega presojamo, kdaj velja izločitvena pravica za pravočasno prijavljeno v skladu s pravno fikcijo, je odvisen od tega, ali je vpis zaznambe začel učinkovati pred ali po poteku roka za prijavo izločitvene pravice ter od tega, kdaj je bil vpis zaznambe opravljen v zemljiško knjigo. 299.a člen ZFPPIPP je tako nastal kot produkt jasnosti in doslednosti ustreznega upoštevanja posebnih pravil o začetku učinkovanja vpisov po 5. členu Zakona o zemljiški knjigi in publicitetnih učinkov vpisov po 6. členu, kadar je v zemljiški knjigi vpisana ena od varovalnih stvarnih pravic, tj. zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini ali zaznamba spora izrednega pravnega sredstva. Izločitvena pravica se tako na podlagi fikcije prijave šteje za prijavljeno, brez da bi upnik izločitveno pravico v stečajnem postopku prijavljal na podlagi posebne procesne vloge. Fikcijo prijave izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega od zakoncev ureja tudi Družinski zakonik, ki v 83. členu določa postopek določitve deleža zakoncev na skupnem premoženju, če se je nad enim od zakoncev začel postopek osebnega stečaja. Družinski zakonik ureja fikcijo prijave izločitvene pravice, po kateri se šteje, da je zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, v postopku osebnega stečaja prijavil izločitveno pravico v višini polovice skupnega premoženja. Zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, tako nikoli ne more zamuditi s prijavo izločitvene pravice. Fikcija prijave na ta način olajšuje položaj zakonca, saj mu ni potrebno uveljavljati prijave izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP, hkrati pa mu ni potrebno dokazovati, da je predmet izločitvene pravice pridobljen na podlagi skupnega premoženja zakoncev. V kolikor se zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, ne strinja z višino deleža, lahko s prijavo izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP uveljavlja višji delež na skupnem premoženju.
Keywords: izločitvena pravica, prijava izločitvene pravice, fikcija prijave, ločitvena pravica, insolventnost, stečaj, osebni stečaj zakonca, stečajna masa, domnevni lastnik, vknjiženi lastnik, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varovalne stvarne pravice.
Published: 25.02.2021; Views: 120; Downloads: 51
.pdf Full text (1,54 MB)

Search done in 2.98 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica