| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 2740
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb po OZ in Načelih UNIDROIT
Anja Jelen, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu. S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso. Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika. Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka. Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Keywords: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Published: 10.07.2020; Views: 18; Downloads: 4
.pdf Full text (535,41 KB)

2.
Pravna vprašanja državljanstva pri sukcesiji držav
Duško Krbanjević, 2020, master's thesis

Abstract: Obstoječa literatura in praksa ponujata več pojmovanj državljanstva, a ta v moderni teoriji obsega zlasti dva pomena. Na eni strani pravni status osebe, na drugi strani pa razmerje med posameznikom in državo. Države so razvile zapletene sisteme pravil, ki urejajo pridobitev in izgubo državljanstva. Zakonodaja na tem področju lahko predstavlja močno politično orodje, zato je pomembna prepoved arbitrarnosti. V tem smislu je pomembna Evropska konvencija o državljanstvu, katere cilj je bil konsolidacija pravil v povezavi z državljanstvom v enoten akt, prav tako pa ta naslavlja tudi vprašanja v povezavi s sukcesijo držav. Slednjo lahko po drugi strani definiramo kot proces, v katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Oblik sukcesije poznamo več, vsem pa je skupna teritorialna sprememba. Problem sukcesije je v mednarodnem pravu še posebno kompleksen, saj se je veliko pravil izoblikovalo ad-hoc v samih primerih, mednarodna skupnost pa teh pravil ne izvaja konsistentno. Državljanstvo in sukcesijo je zato nujno združevati v kontekstu človekovih pravic. Običajno je tako vprašanje državljanstva v povezavi z sukcesijo odvisno od prava države predhodnice in naslednice. Pravo predhodnice določa, v kolikšni meri bodo prebivalci ozemlja, ki je predmet sukcesije, zadržali svoje državljanstvo po zamenjavi suverenosti. Po drugi strani pravo države naslednice določa pogoje, pod katerimi bodo lahko prebivalci pridobili novo državljanstvo. Čeprav običajno velja, da državljanstvo sledi zamenjavi suverenosti, pa je država naslednica določa, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki so na območju naslednice rojeni ali pa tam stalno prebivajo ter tistimi, ki so rojeni staršem, ki so državljani države predhodnice. Na tej točki pogosto prihaja do neustreznega ravnanja države naslednice, ki lahko rezultira v kršenju človekovih pravic, kot se je to zgodilo v primeru t. i. izbrisanih, kjer je kršitve potrdilo tudi ESČP v zadevi Kurić. Dodatno lahko zadevo zaplete državljanstvo EU, saj kljub določenih podobnostim ne obstaja primer, ki bi predstavljal analogijo na tem področju, do pomembnejše sukcesije v Evropski uniji namreč še ni prišlo. Prav zato sta primera Katalonije in Škotske, kot primera močnih secesionističnih gibanj v državi članici edinstvena, in lahko v prihodnosti prineseta določene precedense. Znotraj Unije namreč ni enotnih pravil, niti mnenja, kako pristopati k sukcesiji, saj prav tako niso vse članice ratificirale mednarodnih aktov na tem področju. Podobno je težko predvideti, kako bi Unija pristopila k reševanju sukcesije znotraj svojih meja, saj bi morala država naslednica ponovno začeti postopek pristopanja. Prav tako je Brexit aktualen primer, ki prinaša nova, pomembna vprašanja glede državljanstva in zlasti v zvezi z njim povezanih pravic za državljane članic EU v Združenem kraljestvu ter za državljane Združenega kraljestva v Uniji. V skladu s Sporazumom EU in Združenega kraljestva o izstopu je vzpostavljeno prehodno obdobje, po koncu katerega bodo lahko osebe, ki so pred koncem tega obdobja zakonito vzpostavile prebivališče, to pravico tudi obdržale, kar pa velja tako za državljane Združenega kraljestva v Uniji, kot tudi državljane EU v Združenem kraljestvu. Glede na določitve sporazuma lahko zaključimo, da je ta smiselno v skladu z doktrino Kurić. V skladu z njo je potrebno posameznikom omogočiti, da po sukcesiji ohranijo stalno prebivališče, tudi kadar državljanstva države naslednice ne bi mogli ali želeli pridobiti, v kolikor so pred sukcesijo na ozemlju stalno prebivali.
Keywords: Državljanstvo, sukcesija, človekove pravice, državljanstvo EU, brezdomovinstvo, dekolonizacija, Evropska konvencija o državljanstvu, doktrina Kurić.
Published: 01.07.2020; Views: 59; Downloads: 10
.pdf Full text (477,52 KB)

3.
Odškodninska odgovornost za škodo, ki jo povzročijo živali z analizo sodne prakse
Eva Kaštrun, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu bo obravnavana odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače, nevarne in divje živali. Pravna podlaga za odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače živali izhaja iz 2. odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za vso potrebno varstvo in nadzor. Za to škodo imetnik domače živali odgovarja krivdno oziroma subjektivno. Imetnik domače živali je pod določenimi pogoji lahko tudi prost svoje odgovornosti, a dokazati mora, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Smisel nadzorstva in varstva živali je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi žival kogarkoli lahko poškodovala. Sodišče mora v postopkih sojenja mnogokrat odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa (živali) in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Iz odškodninskega vidika je zelo pomembna opredelitev pojmov »domače živali« in »nevarne živali«. O nevarnih živalih govori 1. odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival, ali da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, oziroma, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je težko izogniti. Tretji del magistrske naloge je namenjen škodi, ki jo povzročijo divje živali. Odgovornost za to škodo je lahko krivdna ali objektivna. Z vidika odškodninske odgovornosti je treba ločiti divjad na splošno, divjad zavarovano s posebno uredbo in pojem zavarovane vrste živali, ki pa zajema tudi živali, ki se ne štejejo za divjad (plazilci, žuželke, itd.). Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč. Država pod določenimi pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved, volk ali ris. Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način, kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil.
Keywords: domača žival, nevarna žival, divja žival, država, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, divjad, ugriz, zavarovane vrste živali, odškodninska odgovornost
Published: 26.06.2020; Views: 80; Downloads: 18
.pdf Full text (998,75 KB)

4.
Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji
Thomas Robnik, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji obravnava posamezne omejitve pravic iz znamke, v zvezi s katerimi je nova zakonodaja EU prinesla nekatere novosti in spremembe. Napravljena je konkretna primerjava določb Direktive 2015/2436 in novele ZIL-1E, ki je Direktivo 2015/2436 prenesla v slovenski pravni red. Poleg splošnih omejitev (uporaba imena ali naslova, deskriptivna uporaba, referenčna uporaba in uporaba pravice, ki velja le na določenem območju), so predmet analize magistrskega dela še nekatere specialne omejitve, kot so dobroverna prejšnja uporaba po ZIL-1, omejitev kot posledica privolitve in omejitve pravic iz kolektivne in certifikacijske znamke. V okviru določenih omejitev je nova zakonodaja posegla v sodno prakso Sodišča EU. Očiten primer se kaže pri omejitvi glede uporabe imena ali naslova, ki je bila s prenovljeno določbo usmerjena izključno na fizične osebe. Sodna praksa je pred tem dopuščala, da so se na omejitev lahko sklicevale tudi pravne osebe oziroma družbe in v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljale znamki enako firmo ali trgovinsko ime. Avtor ugotavlja, da izključitev družb iz te omejitve zagotavlja boljše razlikovanje med znamko in firmo oziroma trgovinskim imenom. Vendarle velja slednje le v omejenem obsegu, saj je položaj nekaterih družb ostal nespremenjen. To so predvsem tiste družbe, ki so trgovinska imena ali firme začele uporabljati pred registracijo znamke. Le-te imajo še zmeraj možnost obrambe v smislu omejitve pri uporabi imena ali naslova. Enako velja za firme samostojnih podjetnikov. Poleg tega se lahko po slovenskem pravu tretji, ki so določen znak začeli dobroverno uporabljati pred prijavo znamke, prav tako sklicujejo tudi na dodatno omejitev prejšnje dobroverne uporabe, ki je Direktiva 2015/2436 ne vsebuje. Nenazadnje pa večje razlikovanje omogoča izključitev omejitve za tiste družbe, ki so firme začele uporabljati po registraciji znamke in zagotovitev pravice do preprečitve registracije kasnejše znamke na podlagi neregistriranega prejšnjega znaka (firme) po novem relativnem razlogu za zavrnitev, ki ga je prenesla novela ZIL-1E. Avtor nadalje posebej izpostavlja primernost ureditve koeksistence dveh enakih znamk kot posledice privolitve imetnika prejšnje znamke k uporabi kasnejše. Z vidika potrošnika in zagotavljanja temeljne funkcije izvora takšen položaj zmeraj ni ustrezen, vendar je pri tem potrebno ločiti primere dvojne identičnosti in primere podobnosti. Kadar hkrati obstajata dve enaki znamki za enako blago ali storitve, se obstoj zmede pri potrošnikih predvideva in če se potrošniki ne bodo mogli zavedati razlik med njima, znamka ne bo zagotovila svoje funkcije izvora. V primeru podobnosti se zmeda ne predvideva, zato je zahtevano tehtanje pogoja ustvarjanja zmede v vsaki zadevi posebej.
Keywords: Direktiva 2015/2436, ZIL-1E, uporaba znamke, dobri poslovni običaji, gospodarski promet, dobra vera, firma, soobstoj znamk, funkcije znamke
Published: 26.06.2020; Views: 54; Downloads: 11
.pdf Full text (797,24 KB)

5.
Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala v slovenskem in nemškem pravu
Nino Ćaćić, 2020, master's thesis

Abstract: Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala je ena izmed sprememb osnovnega kapitala. Za delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo je urejeno v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1). Nemški pravni red pa to ureja v dveh zakonih. Za delniško družbo je urejeno v Aktiengesetzu (AktG), za družbo z omejeno odgovornostjo pa v GmbH-Gesetzu (GmbHG). Da se lahko poenostavljeno zmanjšanje izvede, morajo biti pri vseh družbah podane določene predpostavke, ki se ravnajo po obstoju rezerv v lastnem kapitalu družbe. Zaradi različne členitve lastnega kapitala se pravna reda pri tem razlikujeta. Vendar pa je v vseh primerih odločilen njihov delež od osnovnega kapitala. Namen, za katerega se lahko uporabi znesek, ki je nastal iz poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, je v bistvu pokrivanje izgube in odvajanje v kapitalske rezerve. S poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala se načeloma zasleduje cilj sanacije družbe. Ker je poslovanje v Nemčiji dinamičnejše, je nemški pravni red razvil določene institute, ki še bolj pospešujejo sanacijo. Najpomembnejša je možnost povratnega učinka, s katerim se poseže v letno poročilo lanskega poslovnega leta. Družba pa pri svojem sanacijskem namenu ni neomejena, temveč je pri tem omejena s pravili za varstvo upnikov in družbenikov. Zaradi skope ureditve poenostavljenega zmanjšanja se to varstvo največkrat povezuje s splošnimi bilančnimi pravili. Prav tako pa teorija za potrebe poenostavljenega zmanjšanja prilagaja razlago teh bilančnih pravil. Najbolj vidno je to pri pojmu zakonskega rezervnega sklada. Nemški pravni red tako varstvo upnikov kot tudi družbenikov natančno (podrobneje kot ZGD-1) ureja v številnih določbah AktG in GmbH. Rešitve pri tem pa so v veliki meri podobne. Ločiti je treba med varstvom upnikov ex ante in ex post. Prvo se osredotoča na varstvo med ali pred postopkom poenostavljenega zmanjšanja, drugo varstvo pa velja po opravljenem postopku poenostavljenega zmanjšanja. Družba z omejeno odgovornostjo je glede tega podnormirana, saj 520. člen ZGD-1 ne predvideva smiselne uporabe ex post varstva, ki je urejen v 380. členu ZGD-1 pri delniški družbi. Pri poenostavljenem zmanjšanju je prav tako treba upoštevati splošna pravila o osnovnem kapitalu in neveljavnosti sklepov skupščine družb.
Keywords: d.d., d.o.o., AG, zakonski rezervni sklad, poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala, pokrivanje izgube, izplačilna prepoved, kapitalske rezerve, bilančno pravo.
Published: 18.06.2020; Views: 111; Downloads: 23
.pdf Full text (664,96 KB)

6.
Sporazum o priznanju krivde kot sredstvo za boj proti kriminaliteti
Nina Sotošek, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Sporazum o priznanju krivde je institut, ki poenostavlja reševanje kazenskih zadev in spreminja potek kazenskega postopka. Sporazumevanje o krivdi (ang. plea bargain) se je v države evrokontinentalne tradicije s pretežno mešanim kazenskim postopkom postopoma uvajalo po vzoru anglosaških držav z adversarnim kazenskim postopkom. Tudi Slovenija je sporazum o priznanju krivde in z njim povezana pogajanja o priznanju krivde v svoj kazenski postopek uvedla leta 2012 z novelo Zakona o kazenskem postopku ZKP-K. Dolgoletne izkušnje z uporabo instituta imajo predvsem v ZDA, kjer z njegovo pomočjo učinkovito in hitro rešijo večino vseh kazenskih zadev. Sporazum o priznanju krivde predstavlja skrajšano in poenostavljeno obliko reševanja spora, kar pomeni, da se zoper obdolženca, ki krivdo prizna, postopka ne vodi več v celoti. Tožilec in obdolženec se lahko v okviru sporazumevanja o krivdi dogovorita o pogojih in določenih ugodnostih, pod katerimi bo obdolženec krivdo priznal. Sodišče ostaja v takšnem postopku nevtralno in ne sme biti vpleteno v postopek pogajanj o priznanju krivde, po sklenjenem sporazumu pa preveri zgolj njegovo zakonitost oz. skladnost s predpisanimi kriteriji. Primarni cilj večine držav, tudi Slovenije, ki so v svoj kazenski postopek uvedle institut sporazuma o priznanju krivde je večja učinkovitost kazenskega postopka, torej skrajšanje sodnih zaostankov in večja ekonomičnost. Drug pomemben cilj, ki ga z uporabo instituta prav tako lahko dosežemo pa je uporaba sporazumevanja o krivdi v boju proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete. Sporazum o priznanju krivde se lahko v določenih primerih uporabi za sodelovanje obdolžencev kot prič, ki v zameno za določeno ugodnost priznajo krivdo za storjeno kaznivo dejanje ter so hkrati motivirani za pomoč tožilcu pri razkritju drugih hujših udeležencev kaznivih dejanj oz. razkritju večje kriminalne dejavnosti, ki bi jo sicer tožilstvo zaradi pomanjkanja dokazov zelo težko preganjalo.
Keywords: sporazum o priznanju krivde, priznanje krivde, ugodnost, skrajšanje sodnih postopkov, sodelujoče priče, boj proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete
Published: 18.06.2020; Views: 52; Downloads: 8
.pdf Full text (893,63 KB)

7.
Maksimalna hipoteka v slovenskem in primerjalnem pravu s pregledom sodne prakse
Marko Samardžija, 2020, master's thesis

Abstract: Predmet preučevanja in analiziranja je bila maksimalna hipoteka in v zvezi z njo tudi navadna hipoteka, brez katere učinkovite primerjave in analize ne bi bilo možno izpeljati. Prav tako je bila naloga osredotočena na ugotavljanje značilnosti avstrijske in hrvaške pravne ureditve hipoteke in maksimalne hipoteke, kar je nadalje rezultiralo v preučitvi in opisu razlik in podobnosti med omenjenima pravnima ureditvama z vidika instituta maksimalne hipoteke in slovensko ureditvijo le-te. Ključna razlika je vsekakor togost slovenskega pravnega reda, ki ne omogoča konverzije maksimalne hipoteke v navadno hipoteko in razpolaganja s še neizbrisano hipoteko v zemljiški knjigi ter možnostjo zamenjave vrstnega reda hipotek. Na drugi strani pa se kaže njegova prednost na področju izvensodne prodaje notarske hipoteke, ki je avstrijsko pravo v takšni obliki ne pozna, prav tako pa izvensodne prodaje ne dovoljuje hrvaška ureditev. V okviru magistrske naloge sem analiziral tudi sodno prakso na področju maksimalne hipoteke, pri čemer velja opozoriti na sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s prenosom terjatev in maksimalnih hipotek iz bank na družbo za upravljanje terjatev bank, ki so odstopile od klasičnega stališča sodišč, da je pri prenosu terjatev, nastalih iz temeljnega upniško-dolžniškega razmerja, prehod maksimalne hipoteke izključen. Kljub temu da si je slovenski zakonodajalec vzel zgled predvsem po nemškem in avstrijskem pravu, pa očitno ni prevzel vsega v celoti in v takšnem kontekstu, kot ga razumejo ti pravni redi, zaradi česar je s svojo togostjo povzročil težave gospodarstvu in trgovini med udeleženci v pravnem prometu, ki zaradi nefleksibilnosti ureditve najbolj trpijo. Glede na navedeno in vse predstavljeno v tej nalogi sem mnenja, da je potrebno izboljšati pravne možnosti preoblikovanja maksimalne hipoteke v klasično, hkrati pa urediti možnost razpolaganja s hipoteko tudi po tem, ko ta še ni izbrisana iz zemljiške knjige in bi lahko služila kot nadaljnje zavarovanje za druge terjatve, tako da bi upniku vseeno nudila boljši vrstni red nastanka, kot če bi se ta na novo vpisovala v zemljiško knjigo.
Keywords: stvarno pravo, zastavna pravica, maksimalna hipoteka, navadna hipoteka, akcesornost, temeljno upniško-dolžniško razmerje
Published: 18.06.2020; Views: 66; Downloads: 17
.pdf Full text (836,65 KB)

8.
Izvršba na skupno premoženje zakoncev in vprašanje varstva upnikov
Anita Sever, 2020, master's thesis

Abstract: Izvršba na premoženje zakoncev je zaradi, še vedno veljavnega, zakonitega premoženjskega režima, ki določa obvezen nastanek skupnega premoženja, lahko v praksi precej problematična in zahtevna. Magistrsko delo zato obravnava za nas povsem nov institut, in sicer pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki jo lahko skleneta zakonca že pred samo sklenitvijo zakonske zveze, ali kadarkoli čutita potrebo po ureditvi premoženjskega stanja, ki se bo razlikoval od zakonitega. Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij bo tako lahko, če bosta zakonca ob njeni sklenitvi upoštevala vse zakonske določbe in se držala predvidene vsebine, bistveno olajšala sam postopek izvršbe na skupnem premoženju zakoncev. V magistrskem delu so zato izčrpno predstavljene tudi vse značilnosti tega pravnega instituta. Toda kljub temu, bo vedno, ko bo v zemljiški knjigi pravilno vpisana skupna lastnina zakoncev, izvršba na tako premoženje zakoncev nedopustna. Upniki pa bodo morali, če bodo želeli priti do poplačila svoje terjatve, vložiti tožbo za določitev dolžnikovega deleža in s tem zahtevati razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Pri tem pa bo lahko posledično prišlo tudi do posega v pravice drugega zakonca, zato je v magistrskem delu veliko pozornosti namenjeno tudi opisu samega postopka razdelitve premoženja in vprašanju varstva dolžnikovega zakonca. V praksi se problemi najpogosteje pojavijo pri izvršbi na nepremičnine. Do njih pride v primeru nepravilnih vpisov, in sicer predvsem, kadar je v zemljiško knjigo namesto skupne lastnine zakoncev, vpisana izključna lastnina le enega od zakoncev. Magistrsko delo zato rešuje vprašanje komu od obeh, torej ali upniku ali nevpisanemu zakoncu, je v takih primerih potrebno dati prednost. Pri tem pa so razčlenjene tudi možnosti in pravni instituti, ki jih ima na voljo dolžnikov zakonec, ko mu zakon priznava položaj tretjega. V magistrskem delu so na kratko predstavljene tudi prednosti in slabosti ter sam razvoj relevantnih institutov. Delo pa se dotika tudi vprašanja morebitnega izigravanja upnika s strani dolžnika in njegovega zakonca. Poudarek magistrskega dela pa je predvsem na varstvu upnikov in obsežni analizi vseh možnosti, ki jih imajo, da bi lahko uspešno izterjali svojo terjatev. Pri tem so obravnavani tako instituti izvršilnega postopka kot tudi instituti obligacijskega prava. Na kratko pa je predstavljen tudi njihov razvoj in argumentiran vpliv, ki ga imajo na sam postopek izvršbe.
Keywords: premoženjski režim zakoncev, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, izvršba na skupno premoženje, nedopustnost izvršbe, razdelitev skupnega premoženja, določitev dolžnikovega deleža, varstvo dolžnikovega zakonca, varstvo nevpisanega zakonca, izigravanje upnikov, varstvo upnikov, informativni seznam dolžnikovega premoženja.
Published: 18.06.2020; Views: 28; Downloads: 14
.pdf Full text (760,39 KB)

9.
Globalni dogovor o migracijah (težnja po ureditvi migracijske problematike)
Nastja Jurišič, 2020, master's thesis

Abstract: Migracije so eden največjih globalnih izzivov današnjega časa, so naravni fenomen in v našem vse bolj povezanem svetu ena od značilnosti današnjega časa. Dandanes le malo ljudi v industrializiranih državah ali državah v razvoju nima osebnih izkušenj z migracijo in njenimi posledicami - ta splošna izkušnja je postala simbol dobe migracij. Migracije so globalen pojav, zato se je pojavila težnja po globalni ureditvi. Vsaka država ima svojo politiko priseljevanja, svoje načine za spopadanje s težavami, ki ji migracije prinesejo. Po migracijski krizi leta 2015 je večina držav prišla do spoznanja, da se vprašanje urejanja migracij lahko uspešno in učinkovito rešuje le z medsebojnim sodelovanjem. Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah predstavlja pomemben mejnik k težnji po vzpostavitvi enotne migracijske politike med državami na svetu. Globalni dogovor opredeljuje migracije kot ključ za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. S simbolno potrditvijo Globalnega dogovora, decembra leta 2018, se je odprlo mnogo vprašanj in polemik, vezanih na 23 ciljev, ki jih dogovor določa. Glavna odprta vprašanja dogovora so ali le-ta vpliva na suverenost držav pristopnic, ali dogovor izenačuje legalne in nelegalne migracije in ali opredeljuje migracijo kot novo človekovo pravico. Skozi analizo ciljev ter ukrepov Globalnega dogovora smo prišli do zaključka, da dogovor ne posega v suverenost držav – tudi če bi kakšna določba omejevala suverenost, prevladuje splošno načelo dogovora, ki mu daje neobvezujočo naravo. Kar pomeni, da se vsaka država odloči ali želi nacionalno politiko spreminjati in dopolnjevati v skladu s tem dogovorom ali ne. Tudi nove pravice do migriranja ta dogovor ne daje. Z opredelitvami le določa kaj in pod kakšnimi pogoji so dovoljenje migracije, s čimer si prizadeva za zakonsko ureditev migracij. Z analizo Strategije Republike Slovenije na področju migracij smo ugotovili, da Vlada Republike Slovenije deluje v smeri izpolnjevanja ukrepov, ki jih določa Globalni dogovor o varnih, zakonitih in urejenih migracijah.
Keywords: migracijska politika, mednarodna zaščita, evropski azilni sistem, newyorška deklaracija, globalni dogovor, strategija vlade
Published: 18.06.2020; Views: 34; Downloads: 9
.pdf Full text (689,47 KB)

10.
Kazenski postopek v Republiki Sloveniji v duhu adversarnega modela
Miha Horvat, 2020, master's thesis

Abstract: Kazenski postopek je mogoče poimenovati kot pravno urejen proces izpodbijanja domneve nedolžnosti obdolženca. Domneva nedolžnosti se izpodbija s pomočjo dokazov, ki so bili v postopku pridobljeni zakonito in z gotovostjo izkazujejo dejstva o (ne)krivdi obdolženca. V magistrski nalogi sem se osredotočil predvsem na vlogo državnega tožilca, obrambe in sodišča v različnih fazah adversarnega modela kazenskega procesa, s poudarkom na dokaznem postopku. Pri tem sem sproti opozarjal na ureditev slovenskega kazenskega postopka in izpostavil vprašanja, na katera bo zakonodajalec moral odgovoriti pri uvajanju morebitnih sprememb v slovenskem kazenskem procesu. Na začetku naloge sem predstavil najpomembnejša načela kazenskega postopka. Nato sem se dotaknil vprašanj glede vloge in pristojnosti subjektov (državnega tožilca, obdolženca, zagovornika, sodišča), ki nastopajo v različnih korakih ugotavljanja krivde obdolžencev. Nadaljeval sem s primerjalno pravno ureditvijo kazenskega procesnega prava, kot ga poznajo države, ki imajo podobno kazenskopravno zgodovino kot Slovenija ali predstavljajo tipičen primer modela kazenskega postopka. V zaključku sem povzel pomembne ugotovitve magistrske naloge in se opredelil do hipotez, ki sem (si) jih postavil pred pripravo naloge.
Keywords: učinkovita obramba in pošten postopek, enakost orožij, adversarni model kazenskega postopka, kazenski postopek v Sloveniji, vloga subjektov kazenskega postopka
Published: 18.06.2020; Views: 34; Downloads: 10
.pdf Full text (1,15 MB)

Search done in 0.34 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica