SLO | ENG

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 2278
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
KRŠITEV PRAVICE NA PODLAGI 6. ČLENA EKČP V RAZMERJU DO UPORABE PRAVIL ZPP Z ANALIZO SODNE PRAKSE
Sergeja Podvršnik, 2018, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu obravnavamo prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, torej pravico do poštenega sojenja. V navedenem odstavku je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. V magistrskem delu zraven teorije predstavljamo razlage, stališča ter odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice glede kršitev navedenega odstavka. Najpomembnejša pridobitev z vidika Evropskega sodišča je reševanje pritožb posameznikov, preko katerih se ohranja in širi pomen človekovih pravic ter vzpodbuja oziroma prisili vlade posameznih držav sprejemati ukrepe za izboljšanje delovanja domačih institucij. Pristop Evropskega sodišča je torej kazuističen ter praviloma zahteva, da so upoštevane vse okoliščine konkretnega primera in poznavanje celotnega judikata. Ravno s tega vidika smo podrobneje predstavili novejši sodbi proti Sloveniji, in sicer Tence proti Sloveniji in Aždajić proti Sloveniji, ter še nekatere druge sodbe tako proti Sloveniji kot tudi proti drugim državam. Pravica do poštenega sojenja je ena izmed največkrat uveljavljenih kršitev s strani pritožnikov hkrati pa največ sodb zadeva prav kršitev te pravice. Slovenija je s podpisom Konvencije omogočila, da so odločbe slovenskih sodišč, na podlagi posameznih pritožb povržene presoji ESČP. Procesna jamstva glede civilnih sodnih postopkov lahko uvrstimo v dve temeljni skupini. V prvi skupini so pravice posameznika do sodišča, to je zagotovitev, da lahko posameznik doseže, da bo o njegovih pravicah odločalo sodišče. V drugi skupini pa imamo pravice posameznika v postopku, ko do njega pride. V okviru te skupine so predstavljene pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka, pravica do enakega varstva pravic, pravica do pritožbe ter pravica do sojenja v razumnem roku. V magistrskem delu je predstavljeno tudi, kako je pravica do poštenega sojenja zagotovljena skozi določila Zakona o pravdnem postopku, ter nekatere s tem povezane novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E. ESČP je pristojno le za odločanje o tem, ali je država kršila EKČP ali katerega od njenih protokolov, in v primeru, da nacionalno pravo države podpisnice dovoljuje le delno zadoščenje, lahko ESČP oškodovani stranki nakloni pravično zadoščenje. Države podpisnice v večini primerov upoštevajo sodbe ESČP, a se načini izvrševanja med seboj razlikujejo med drugim tudi zato, ker države izvršujejo sodbe Sodišča skladno s svojimi nacionalnimi predpisi. V zadnjem delu magistrskega dela je predstavljeno, kaj sodba Sodišča pomeni za oškodovanca v Sloveniji ter ureditev v nekaterih tujih državah, ki imajo v svojih civilnih procesnih zakonih predvideno izredno pravno sredstvo v primeru sodbe Sodišča.
Keywords: pravica do poštenega sojenja, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravica dostopa do sodišča, pravice v postopku, Zakon o pravdnem postopku, ukrepi za vzpostavitev prejšnjega stanja
Published: 23.02.2018; Views: 2; Downloads: 2
.pdf Full text (924,62 KB)

2.
Spor majhne vrednosti s spremembami po noveli ZPP-E in analizo sodne prakse
Mihela Predikaka, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava področje civilnega prava, natančneje postopek v sporih majhne vrednosti, ki ga Zakon o pravdnem postopku uvršča med posebne postopke. Postopek v sporih majhne vrednosti je zasnovan tako, da sta zaradi nizke vrednosti spornega predmeta v ospredje postavljeni načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Da ne bi prišlo do situacije, ko bi stroški postopka bili višji od vrednosti spornega predmeta, je zakonodajalec v postopkih v sporih majhne vrednosti oblikoval posebna pravila, ki odstopajo od pravil rednega pravdnega postopka in zreduciral nekatere faze rednega pravdnega postopka. Ker postopek v sporih majhne vrednosti temelji na načelu pisnosti, komunikacija med strankami poteka na podlagi pisnih vlog, v katerih stranke navajajo vsa dejstva in predlagajo dokaze. Zakon o pravdnem postopku pod določenimi pogoji dopušča možnost izdaje sodne odločbe brez izvedbe glavne obravnave. Vendar pa mora sodišče v skladu z najnovejšo ureditvijo uvedeno z novelo ZPP-E vedno razpisati glavno obravnavo, če tako zahteva katera od strank. Novela ZPP-E je na novo uredila tudi institut obrazložitve sodbe in s tem ni samo pospešila postopka, ampak tudi razbremenila sodnike. V magistrskem delu sem analizirala zakonsko ureditev v postopku v sporih majhne vrednosti ter z analizo sodne prakse ugotovila, kje v praksi nastajajo težave. Prav tako sem predstavila novosti, ki jih je uvedla novela ZPP-E na področju spora majhne vrednosti in podala razloge za spremembe. Postopek v sporu majhne vrednosti sem tudi primerjala s tujo pravno ureditvijo in analizirala morebitne podobnosti ali razlike.
Keywords: Spor majhne vrednosti, postopek v sporih majhne vrednosti, novela ZPP-E, glavna obravnava, obrazložitev sodbe v sporih majhne vrednosti.
Published: 23.02.2018; Views: 3; Downloads: 1
.pdf Full text (979,01 KB)

3.
Negativen vpliv konkurence na dejavnost zasebnega varovanja v Republiki Sloveniji
Mojca Kolar, 2018, master's thesis

Abstract: Po osamosvojitvi Slovenije se je na slovenskem trgu začela intenzivno razvijati tudi dejavnost zasebnega varovanja in število varnostnih služb je začelo strmo naraščati. Močna konkurenca med njimi je z leti prinesla v dejavnost varovanja veliko negativnih posledic. Ena izmed teh so tudi plače varnostnega osebja, ki so danes daleč pod slovenskim povprečjem. Toda za sistemom plač zaposlenih stoji plačni sistem storitev na trgu varovanja. Magistrska naloga obravnava problematiko neobičajno nizkih cen fizičnega in tehničnega varovanja, kar je posledica nelojalne konkurence in drugih oblik izkrivljanja konkurence. Nelojalna konkurenca se lahko kaže na različnih področjih, tudi v tistih oblikah, ki jih ZPOmK-1 sicer taksativno ne našteva, vendar kljub temu sodijo v domet generalne klavzule. Zbornica za zasebno varovanje je konec 90. let sprejela sklepe združenja, s katerimi je želela preprečiti nezakonita ravnanja članic in nelojalno konkurenco med njimi. Urad za varstvo konkurence je nato odločil, da predmetni sklepi omejujejo konkurenco in so zato nični. ZPOmK-1 sicer pod določenimi pogoji dovoljuje izjemo od prepovedi sklepanja omejevalnih sporazumov, vendar kljub številnim pozitivnim razlogom ne moremo zagotovo trditi, da bi bil sklep podjetniškega združenja, s katerim bi se določile izhodiščne cene storitev zasebnega varovanja, dovoljen. Glede na to, da bi družbe za zasebno varovanje ali njihovo združenje težko dosegli veljavni sporazum, pa preostane le še vloga zakonodajalca, da uredi problematiko dejavnosti varovanja. V tem primeru govorimo o »izjemi glede na vrsto dejavnosti oz. sektorski izjemi«. Nekatere dejavnosti so namreč zelo pomembne za življenje ljudi ter za nemoteno delovanje organizacij in države. Država lahko takšne dejavnosti opravlja sama, lahko pa v določenem obsegu dejavnost ali del dejavnosti prepusti gospodarskim družbam. Družbe opravljajo dejavnost v javnem interesu države, ta pa njihovo delovanje strogo nadzira. Ena izmed takšnih dejavnosti je tudi zasebno varovanje. V takšnem primeru omejitve konkurence ne moremo pripisati, kot to zahteva 6. člen ZPOmK-1, samostojnemu protikonkurenčnemu dejanju družb in so te zaščitene pred vsemi posledicami kršitve omenjenega člena. Država lahko zato s posebnim zakonom v določenem obsegu regulira plačni sistem dejavnosti in v tem vidimo veliko priložnost za rešitev plačne problematike zasebnega varovanja. Stabilizacija plačnega sistema v dejavnosti zasebnega varovanja bi prispevala k ravoju kakovosti storitve, s tem pa večji varnosti naročnikov ter seveda k večji varnosti in zadovoljstvu zaposlenih.
Keywords: Zasebno varovanje, nelojalna konkurenca, neobičajno nizke cene, omejevalni sporazum, sklep podjetniškega združenja, tarifa storitev varovanja
Published: 09.02.2018; Views: 330; Downloads: 8
.pdf Full text (2,87 MB)

4.
Varstvo tajnega znanja in izkušenj ter poslovnih skrivnosti v luči slovenskega prava in prava EU
Tanja Gole, 2017, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava poslovno skrivnost ter tehnično znanje in izkušnje v luči slovenskega pravnega reda in prava EU. V zvezi s tem ugotavlja, da pojem poslovna skrivnost ni poenoten, kar predstavlja problem in povzroča zmedo pri osebah, ki jih pravo s predpisi varuje. V slovenskem pravnem redu je poslovna skrivnost definirana v različnih zakonih, a jo določeni zakoni interpretirajo širše kot drugi. Določeni podatki se tako po enem zakonu smatrajo za poslovno skrivnost in jih zakon kot take tudi varuje, medtem ko se ti isti podatki ne štejejo za dovolj bistvene, da bi jih po drugem zakonu lahko kvalificirali kot poslovno skrivnost. Tudi v pravu EU pojem ni bil poenoten do sprejema Direktive o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj, katere namen je harmonizacija pravil s področja varovanja poslovne skrivnosti ter s tem pospeševanje mednarodnega sodelovanja. Različna pravila glede varstva poslovne skrivnosti ter tajnega znanja in izkušenj namreč preprečujejo nemoteno delovanje ter rast notranjega trga, kar ni dobro niti za gospodarske družbe niti za Unijo samo. Slovenski pravni red bo navedeno direktivo implementiral z Zakonom o poslovnih skrivnostih. Zakon je trenutno v pripravljalni fazi tako da se še ne ve, ali bo upošteval načelo minimalne harmonizacije in določena področja morda uredil strožje z namenom boljšega varstva poslovne skrivnosti. Z njegovim sprejetjem pa bo tako tudi v slovenskem pravnem redu poenotena definicija pojma poslovna skrivnost. Ugotoviti je mogoče, da kljub pravni naravi poslovne skrivnosti in njenemu namenu varovanja konkurenčne prednosti gospodarske družbe na trgu, zakon še vseeno daje prednost javnemu interesu v določenih primerih. Ekonomski interes se tako umakne javnemu interesu v primeru varstva javnega zdravja, varovanja okolja ter zaščiti potrošnikov. Prav tako je ugotoviti, da pojem tajno znanje in izkušnje spada pod poslovno skrivnost in sicer kot poseben del poslovne skrivnosti zaradi njegove tehnične narave in pogoja tajnosti. Kljub temu pa delo predstavi tudi mnenja različnih avtorjev, ki si niso enotni in je v literaturi zato mogoče najti tri različna stališča – tajno znanje in izkušnje so del poslovne skrivnosti, tajno znanje in izkušnje so svojevrstna kategorija ter tajno znanje in izkušnje so poseben, bolj specializiran del poslovnih skrivnosti. Pravo EU je navedeno dilemo rešilo tako, da razlaga pojem poslovna skrivnost široko in z njim razume tudi tajno znanje in izkušnje. Navedeni problemi so v magistrskem delu obravnavani predvsem s pomočjo razlage zakonov, strokovnih del in tudi s sodno prakso.
Keywords: poslovna skrivnost, tajno znanje in izkušnje, Direktiva o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj, TRIPS, nezakoniti načini pridobitve poslovne skrivnosti, pogodba o licenci, sporazum o nerazkritju informacij
Published: 09.02.2018; Views: 51; Downloads: 4
.pdf Full text (933,42 KB)

5.
Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravu
Maja Dukarić, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo z naslovom Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravu zajema opredelitev služnosti tako po slovenskem kot tudi po hrvaškem pravu in primerjavo le-teh. Služnosti predstavljajo klasični institut stvarnega prava, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Pravnemu subjektu služnosti zagotavljajo določeno oblast na stvari, ki je sicer v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari služnost omejuje, zaradi česar pa le-ta ne more obstajati na lastni stvari. V hrvaškem in tudi v slovenskem stvarnem pravu poznano dve osnovni kategoriji služnosti, to sta stvarna ter osebna služnost. V slovenskem pravu so služnosti urejene v Stvarnopravnem zakoniku in sicer v členih od 210 do 248, v hrvaškem pravu pa so urejene v Zakonu o vlastništvu i drugim stvarnim pravima, v členih med 174 in 245. Pomembno je dejstvo, da se osebne in stvarne služnosti medsebojno pomembno razlikujejo, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Končna ugotovitev magistrskega dela pa je, da po slovenski kakor tudi po hrvaški zakonodaji, bistvenih razlik med služnostmi praktično ni.
Keywords: služnosti, osebne služnosti, stvarne služnosti, služnosti v hrvaškem pravu, služnosti v slovenskem pravu
Published: 09.02.2018; Views: 55; Downloads: 7
.pdf Full text (669,49 KB)

6.
Samoprijava v davčnem postopku
Maša Žehelj, 2017, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi se ukvarjam z institutom s področja davčnega prava, in sicer z davčno samoprijavo. Ta institut je bil v našo zakonodajo sprejet z novelo Zakona o davčnem postopku - ZdavP-2B, leta 2005. Urejen je v 55. in 63. členu ZDavP-2, zakon pa sicer samega pojma ne definira. V nalogi skušam ugotoviti, ali bi se oprostitev na prekrškovni ravni morala raztegniti tudi na kazensko pravo, s čimer bi se onemogočilo, da se zavezanec z uporabo instituta davčne samoprijave inkriminira za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Ugotovljeno je bilo, da število davčnih samoprijav z leti, odkar je bil institut sploh sprejet v našo zakonodajo, narašča, s čimer se tudi polni proračun, ki se drugače ne bi.
Keywords: Davčno pravo, davčni postopek, davčna samoprijava, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje
Published: 18.01.2018; Views: 75; Downloads: 12
.pdf Full text (1,01 MB)

7.
Obveščanje delavca in vročanje pisanj delavcu s strani delodajalca
Urška Turk, 2017, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu so sistematično predstavljeni primeri, v katerih zakonodajalec delodajalcu nalaga obveznost obveščanja delavca glede na posamezne faze delovnega razmerja. ZDR-1 v večini primerov določa pisno obliko obvestila, ustna oblika je določena le izjemoma. Zakonodajalec je na nekaterih mestih predpisal obveščanje delavcev na pri delodajalcu običajen način in že sam ponudil možne načine obveščanja. Z namenom poenostavitve postopka obveščanja je ZDR-1 v določenih primerih na novo določil, da je mogoče delavce obveščati tudi po elektronski pošti. Zakon ne ponuja odgovora na vprašanje, kdaj se pisanje poslano na tak način šteje za vročeno, zato je v magistrskem delu podan predlog rešitve. Prav tako ni jasno, ali lahko delodajalec delavce obvešča po elektronski pošti tudi v primerih, ko tega načina ZDR-1 izrecno ne določa, kot npr. glede obračuna plače. Glede na to, da so vanj vključeni varovani osebni podatki, bi lahko sklepali, da se je zakonodajalec namenoma odločil za takšno ureditev. Magistrsko delo obravnava vročanje odpovedi v slovenskem delovnem pravu, prav tako pa tudi precej drugačne pristope nemškega in avstrijskega delovnega prava. Največ težav pri nas povzroča vročanje odpovedi po pošti, ki se je skozi čas precej spreminjalo. Ustavno sodišče je razveljavilo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 glede vročanja odpovedi s priporočeno pošiljko s povratnico, saj je ureditev z vidika pravice do sodnega varstva štelo za ustavno sporno. Nemška in avstrijska delovnopravna ureditev glede vročanja odpovedi po pošti vsaka na svoj način težita h kompromisu med omogočanjem dejanske seznanitve delavca z odpovedjo in preprečevanjem izogibanja vročitvi, za kar bi si bilo potrebno prizadevati tudi pri oblikovanju nove ureditve vročanja po pošti v ZDR-1. Magistrsko delo opozarja tudi na neprimernost določitve roka za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 kot materialnega, kar delavcem tudi v primeru opravičljivih razlogov za zamudo roka onemogoča vrnitev v prejšnje stanje. Z zadnjo, prav tako procesno temo, pa se želi opozoriti na pomembnost pravilnega štetja rokov slovenskih sodišč v povezavi z nastopom fikcije vročitve, saj je nanjo vezan začetek teka roka za vložitev tožbe.
Keywords: obveznosti delodajalca, obveščanje delavca, elektronska pošta, obračun plače, odpoved pogodbe o zaposlitvi, vročanje pisanj, fikcija vročitve, vrnitev v prejšnje stanje, nemško pravo, avstrijsko pravo.
Published: 18.01.2018; Views: 78; Downloads: 18
.pdf Full text (1,59 MB)

8.
Novosti revizije po noveli ZPP-E
Maja Ruhitel, 2017, master's thesis

Abstract: Glavna sprememba revizije po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, v nadaljevanju: novela ZPP-E) je ukinitev dovoljene revizije oziroma ukinitev vrednostnega kriterija, ki je avtomatsko pomenil dostop na vrhovno sodišče. S tem smo zavzeli bolj povezan in celosten pristop k obravnavanju zadev, kjer je edini kriterij dopuščene revizije pomembnost pravnega vprašanja, ki je obenem pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Pravila postopka so temu primerno spremenjena, sicer pa tek postopka ostaja bistveno enak. Novela ZPP-E je uvedla institut ločenih mnenj vrhovnih sodnikov, možnost javne obravnave na vrhovnem sodišču ter možnost javne razglasitve odločitve vrhovnega sodišča. Tudi razlogi za vložitev revizije so delno spremenjeni in določeni pregledneje. Opustitev vrednostnega kriterija pri postopku revizije ni novost v kontinentalnem sistemu, namreč Nemčija je tak pristop ubrala že več kot pred desetletjem. Tudi Ustavno sodišče RS se je že pred časom izreklo, da institut dovoljene revizije ne ustreza vlogi vrhovnega sodišča zato menim, da je bila taka sprememba pričakovana. Vrhovno sodišče je na tak način načeloma dobilo v roke »škarje in platno« v celoti, kajti zakon več ne določa, v katerih primerih je zadevo (ob izpolnjevanju še vseh ostalih predpostavk), zaradi vrednosti, nujno potrebno sprejeti v postopek obravnavanja. Učinke uvedbe ločenih mnenj in javne obravnave bo pokazal čas. Ločena mnenja sodnikov pripomorejo in stremijo k poglobljenemu študiju zadeve in možnosti popolne izjave sodnika v konkretnem primeru, uvajajo se pa po vzoru ločenih mnenj Ustavnega sodišča RS, medtem ko uvedba javnih obravnav prinaša neposredni stik s strankami. Tudi razlogi za vložitev revizije so rahlo spremenjeni oziroma poenostavljeni, kar je obenem prineslo tudi dobrodošlo nomotehnično, preglednejšo ureditev.
Keywords: novela, dovoljena revizija, dopuščena revizija, vrhovno sodišče, izredno pravno sredstvo
Published: 03.01.2018; Views: 118; Downloads: 31
.pdf Full text (743,34 KB)

9.
Tadić pred mednarodnim kazenskim sodiščem za bivšo Jugoslavijo
Katra Kozinc, 2017, master's thesis

Abstract: Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo (MKSJ), s polnim imenom Mednarodno kazensko sodišče za pregon oseb, domnevno odgovornih za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava na ozemlju nekdanje Jugoslavije od leta 1991 dalje, je bilo ustanovljeno dne 25. 5. 1993 z resolucijo št. 827 Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Duško Tadić, rojen leta 1955, po narodnosti bosanski Srb, je bil predsednik lokalnega odbora Srbske demokratske stranke (SDS) v Kozarcu in rezervni policist v občini Prijedor. Maja in junija 1992, v času, ko so bosanski Srbi izvajali etnično čiščenje območja, je Tadić sodeloval v zbiranju in prisiljenem transportu civilistov ter pri umorih in pretepanjih in nečloveškemu ravnanju s civilisti. Leta 1993 se je preselil v Nemčijo, kjer je bil februarja 1994 aretiran. Nemška policija ga je pridržala kot osumljenega genocida in vojnih zločinov. Na pobudo haaškega tožilca je bil aprila 1995 premeščen v Haag pred MKSJ. Obtožnica je Tadića na podlagi osebne kazenske odgovornosti (člen 7(1) Statuta) bremenila hudih kršitev Ženevskih konvencij (2. člen), kršitev zakonov in običajev v vojni (3. člen) ter hudodelstev zoper človečnost (člen 5). Zagovarjal se je kot nedolžen očitanih dejanj. Sojenje na prvi stopnji se je začelo 7. maja 1996 in je trajalo vse do konca novembra. V tem času je bilo pred sodišče poklicanih 125 prič. Svojo sodbo je sodišče izdalo 7. maja 1997, v njej pa so obtoženega spoznali kot nedolžnega v 20 točkah obtožnice, kot krivega pa so Duška Tadića spoznali zločinov zoper človečnost in kršitev zakonov in običajev v vojni. Izrečena kazen je bila 20 let zapora. Pritožbeni senat je svojo sodbo, s katero je zavrnil Tadićevo pritožbo iz vseh razlogov, izdal 15. julija 1999. Sodbo senata s prve stopnje je pritožbeni senat spremenil in obtoženega na podlagi osebne kazenske odgovornosti spoznal krivega hudih kršitev Ženevskih konvencij iz leta 1949, hudodelstev zoper človečnost ter kršitev zakonov in običajev v vojni. Pritožbeni senat je potrdil kazen zapora 20 let.
Keywords: Duško Tadić, Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo, hude kršitve Ženevskih konvencij iz leta 1949, kršitev zakonov in običajev v vojni, hudodelstva zoper človečnost, individualna kazenska odgovornost, oboroženi spopad, (ne)mednarodni konflikt, območje bivše Jugoslavije.
Published: 21.12.2017; Views: 26; Downloads: 3
.pdf Full text (1,03 MB)

10.
Pravica do samoodločbe na primeru Tibeta
Lea Teraž, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Pravica do samoodločbe se je sprva razvijala v zatišju ostalih načel, postopoma je bila z mednarodnimi dokumenti povzdignjena v samostojno načelo, v procesu dekolonizacije pa je bil razvoj najvidnejši. K novejši razlagi vsebine pravice so pripomogli vidiki človekovih pravic, predvsem razvoj pravic manjšin in pravic avtohtonega prebivalstva. Danes je pravica do samoodločbe priznana kot univerzalna kolektivna pravica in spada med običajno mednarodno pravo. Pravica je omejena z načelom državne suverenosti, načelom neintervencije in načelom prepovedi uporabe sile. Upravičenci pravice so opredeljeni kot skupine individualnih ljudi, ki imajo za skupno: zgodovino, tradicijo, rasno ali etnično identiteto, kulturo, jezik, religijo ali ideologijo, teritorialno povezavo in skupno ekonomsko življenje. Z razvojem demokracije se pojmovanje pojma »peoples« spreminja. Pravica do samoodločbe se v teoriji deli na zunanjo in notranjo samoodločbo. Teoretična razlika med zunanjo in notranjo samoodločbo se nanaša na izčrpanost pravice s postavitvijo in realizacijo zahtevka. Tibetansko vprašanje se nanaša na teritorialnost in samoodločbo. Tibetanci so ljudstvo z lastnim jezikom, skupno identiteto, kulturo, vero in gospodarstvom. Poveljuje jim vodja Dalai Lama, ki združuje posvetno in religiozno oblast. Od razglasitve državne neodvisnosti leta 1913 do kitajske okupacije leta 1950 je de facto užival neodvisnost. Leta 1951 je bil z Ljudsko republiko Kitajsko podpisan Dogovor sedemnajstih točk, ki ureja upravljanje Tibeta. Pod komunističnim kitajskim režimom je leta 1965 bila ustanovljena Avtonomna regija Tibet, ki pa de facto ni uresničevala notranje samoodločbe Tibetancev. Leta 1987 je Dalai Lama sprejel Pet točkovni mirovni plan, s katerim se je odpovedal nekaterim zahtevam v zameno za izvrševanje določene stopnje notranje samoodločbe. Ljudska republika Kitajska je vedno nasprotovala vsem zahtevam, saj so jim formalno zagotavljali vse zahtevane pravice glede izvrševanja avtonomije. Pri razreševanju težav so posredovali Združeni narodi, ki so sprejeli tri resolucije glede tibetanskega vprašanja, s katerimi so priznali in pozvali k prenehanju kršitev osnovnih človekovih pravic in svoboščin Tibetancev. 2008 je tibetanska vlada v izgnanstvu izdala memorandum z zahtevami o pristni avtonomiji, ki ga LR Kitajska ne upošteva. Možne teoretične rešitve zahtevkov za notranjo samoodločbo bi lahko bile dosledno upoštevanje predpisov, sprememba volilnega prava LR Kitajske, vzpostavitev koncepta »associated statehood« kot moderno obliko protekcionistične države in obravnavanje primera pred mednarodnim sodiščem.
Keywords: samoodločba, ljudstvo, narod, Združeni narodi, Tibet, avtonomija
Published: 21.12.2017; Views: 58; Downloads: 11
.pdf Full text (672,93 KB)

Search done in 0.41 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica