SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


371 - 380 / 400
Na začetekNa prejšnjo stran31323334353637383940Na naslednjo stranNa konec
371.
POMEN GENSKIH POLIMORFIZMOV OKSIDACIJSKEGA STRESA PRI ATEROSKLEROZI VRATNIH ARTERIJ BOLNIKOV S SLADKORNO BOLEZNIJO TIPA 2
Marija Šantl Letonja, 2012, doktorska disertacija

Opis: Ateroskleroza je eden glavnih vzrokov obolevnosti in umrljivosti v razvitem svetu. Ateroskleroza karotidnih arterij je kazalnik sistemske ateroskleroze in izvor embolizmov, ki povzročijo prehodno ishemično atako ali možgansko kap. Oksidativni stres igra pomembno vlogo pri patogenezi skadkorne bolezni tipa 2 (SB), ki jo označujeta pospešen razvoj mikro- in makrovaskularnih zapletov. Miokardni infarkt in možganska kap se pri bolnikih s SB pojavljata do 4-krat pogosteje kot pri bolnikih brez SB in sta povezana z večjim številom zapletov in večjo umrljivostjo. Povečane dovzetnosti za aterosklerozo pri bolnikih s SB ne moremo v celoti pojasniti samo s pomočjo klasičnih dejavnikov tveganja. Stopnja oksidativnega stresa se pri posameznikih razlikuje in je vsaj delno genetsko pogojena. Genetski označevalci, ki so vpleteni v oksidativni stres, bi lahko igrali pomembno vlogo pri aterosklerozi karotidnih arterij pri bolnikih s SB. Postavili smo hipotezo, da genetski dejavniki, ki povečujejo oksidativni stres, vplivajo na nastanek ateroskleroze karotidnih arterij pri bolnikih s SB. Z asociacijsko raziskavo smo želeli ugotoviti, ali obstaja povezava med polimorfizmom +35A/C gena za SOD1, polimorfizmom Val16Ala gena za SOD2, polimorfizmom Gly/Arg gena za SOD3, polimorfizmom -262 C/T gena za katalazo, polimorfizmom Ile105Val gena za GSTP1, polimorfizem genov za GSTM1 in GSTT1, polimorfizmom 242 C/T gena za p22phox NAD(P)H, polimorfizmom -463A/G gena za mieloperoksidazo, polimorfizmom 4a/b gena za eNOS in polimorfizmom 277 A/G gena za iNOS in aterosklerozo karotidnih arterij pri bolnikih s SB. V presečno raziskavo smo vključili 287 bolnikov s SB tipa 2 in 158 zdravih oseb, ki so bile po spolu in starosti primerljive s preiskovanci s SB. Na ta način smo dobili referenčno skupino za primerjavo debeline intime in medije (DIM) v Pomurju. Preiskovancem smo opravili dvojno barvno dopplersko preiskavo karotidnih arterij in biokemijske preiskave s standardnimi bio-kemijskimi postopki. Vsi preiskovanci so bili slovanskega porekla in niso bili v sorodu. Poli-morfizme smo testirali s pomočjo verižne reakcije s polimerazo, s pomočjo multipleks reakcije PCR in z metodo PCR v realnem času. V pomurski populaciji je DIM pri bolnikih s SB značilno večja kot v zdravih preiskovancih brez diabetesa (1,09 ± 0,12 mm vs. 0,98 ± 0,14 mm; P=0,001). Pri bolniki s SB smo ugotovili, da je ničelni alel GSTT1-0 gena za GSTT1 tvegani alel za večji seštevek plakov na karotidnih arterijah. Genotip TT polimorfizma C242T gena za p22phox NAD(P)H je zaščitni genotip pred aterosklerozo karotid pri bolnikih s SB tipa 2 v Pomurju. Genotip bb polimorfizma 4a/b v intronu 4 gena za eNOS je tvegani genotip za visoki seštevek plakov. Z multivariatno regresijsko analizo smo ugotovili, da imajo nosilci alela T polimorfizma -262 C/T gena za katalazo pomembno nižjo nevarnost tveganja za visok seštevek plakov kot nosilci alela C. Z asociacijsko raziskavo nismo ugotovili povezave med polimorfizmi +35A/C gena za SOD1, Val16Ala gena za SOD2, Gly/Arg gena za SOD3, Ile105Val gena za GSTP1, -463A/G gena za mieloperoksidazo, gena za GSTM1, gena za GSTT1 in 277 A/G gena za iNOS ter aterosklerozo karotidnih arterij pri bolnikih s SB. Z rezultati raziskave smo dobili podatke, ki bodo doprinesli k boljšemu razumevanju pomena genetskih in biokemijskih dejavnikov tveganja pri nastanku ateroskleroze karotid, prav tako pa tudi potrjujejo njihovo pomembno vlogo pri strukturi plakov in razširjenosti plakov pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2.
Ključne besede: sladkorna bolezen, karotidna ateroskleroza, klasični dejavniki tveganja za srčnožilna obolenja, debelina intime - medije, seštevek plakov, debelina plakov, oksidativni stres, polimorfizmi genov oksidativnega stresa, Cu/Zn superoksidna dismutaza, Mn superoksidna dismutaza, zunajcelična superoksidna dismutaza, katalaza, mieloperoksidaza, glutationska transferaza, NAD(P)H-oksidaza, endotelna dušikova oksidaza, inducibilna dušikova oksidaza
Objavljeno: 25.05.2012; Ogledov: 2951; Prenosov: 229
.pdf Celotno besedilo (2,52 MB)

372.
Pomen kapnometričnih vrednosti pri razlikovanju srčnega zastoja zaradi asfiksije in primarnega srčnega zastoja
Katja Lah, 2011, doktorska disertacija

Opis: Uvod Razvoj službe za nujno medicinsko pomoč je omogočil boljšo oskrbo kritično bolnih. Prav tako so se začeli uporabljati novi postopki in metode, ki služijo tako boljši oskrbi bolnika kot raziskovalnemu delu. Velik napredek se je pokazal na področju oživljanja, ki je sedaj poenoteno s smernicami, ki jih izdaja ERC. V zadnjem času se je povečalo zanimanje za uporabo kapnometrije med oživljanjem. Ugotovljeno je bilo, da med kardiopulmonalnim oživljanjem (KPO) delni tlak ogljikovega dioksida na koncu izdiha (PetCO2) sovpada z minutnim volumnom srca in ima napovedno vrednost za razplet KPO. Zaradi preglednosti in uporabnosti so podatki predstavljeni kot Utstein poročilo. Cilji Cilji raziskave so bili: potrditev visokih vrednosti PetCO2 v prvi minuti pri bolnikih s srčnim zastojem zaradi asfiksije; dokazati, da visoke začetne vrednosti PetCO2 pri srčnem zastoju zaradi asfiksije nimajo napovedne vrednosti za povratek spontanega krvnega obtoka (PSKO), kot jo imajo pri primarnem srčnem zastoju; dokazati, da imajo vrednosti PetCO2, izmerjene v nadaljnjem poteku KPO, napovedno vrednost za PSKO tako pri srčnem zastoju zaradi asfiksije kot pri primarnem srčnem zastoju. Metode Prospektivna observacijska raziskava je bila izpeljana v Centru za nujno medicinsko pomoč Maribor in je obsegala dve skupini bolnikov: skupino bolnikov s primarnim srčnim zastojem (z začetnim ritmom VF ali VT brez utripa) in skupino bolnikov s srčnim zastojem zaradi asfiksije (z začetnim ritmom asistolija ali EABU). PetCO2 je bil izmerjen takoj po intubaciji in nato vsako minuto do prenehanja KPO. Za primerjavo začetne in nadaljnjih vrednosti PetCO2 med bolniki je bila uporabljena statistična metoda dvojni Student t test. Ostali parametri obeh skupin so bili primerjani s Student t testom in χ2 testom. Kontinuirane spremenljivke so bile opisane kot povprečne ± standardna deviacija (p < 0,05 je statistično značilna razlika). Rezultati V obdobju od junija 2006 do junija 2009 smo analizirali 63 bolnikov s primarnim srčnim zastojem in 51 bolnikov s srčnim zastojem zaradi asfiksije. Vrednosti začetnega PetCO2 so bile statistično značilno višje v skupini s srčnim zastojem zaradi asfiksije (50,7 ± 31,7 mmHg proti 33,9 ± 18,6 mmHg; p = 0,004). V skupini bolnikov s srčnim zastojem zaradi asfiksije ni bilo statistično značilne razlike v začetnih vrednostih PetCO2 ob primerjavi bolnikov z in brez PSKO (52,3 ± 27,3 mmHg proti 43,41 ± 34,9 mmHg; p = 0,313); v skupini s primarnim srčnim zastojem pa je bila statistična razlika v začetnih vrednostih PetCO2 pri bolnikih s PSKO ali brez značilna (34,69 ± 18,5 mmHg proti 26,17 ± 18,9 mmHg; p = 0,0463). V primerjavi vrednosti vseh bolnikov po eni minuti KPO se je med skupinama pokazala statistično značilna razlika − višje vrednosti so bile v skupini s srčnim zastojem zaradi asfiksije (50,59 ± 29,1 mmHg proti 39,03 ± 16,4 mmHg; p = 0,017), medtem ko v primerjavi glede na PSKO znotraj obeh skupin statistično značilne razlike ni. Vrednosti ob koncu meritev PetCO2 ne kažejo statistično značilne razlike glede na skupino (44,07 ± 16,4 mmHg proti 38,46 ± 11,8 mmHg; p = 0,105). Pri vseh bolnikih s PSKO je bil začetni PetCO2 višji kot 10 mmHg. Zaključek Začetne vrednosti PetCO2 pri srčnem zastoju zaradi asfiksije so statistično značilno višje kot pri primarnem srčnem zastoju, prav tako pri srčnem zastoju zaradi asfiksije ni statistično značilne razlike v začetnih vrednostih PetCO2 pri bolnikih z in brez PSKO. Zato začetne vrednosti PetCO2 pri bolnikih s srčnim zastojem zaradi asfiksije niso uporabne kot prognostični dejavnik za razplet KPO, kot so lahko pri primarnem srčnem zastoju. Razlika v začetni vrednostih PetCO2 je lahko skupaj z ostalimi kriteriji uporabna za razlikovanje vzrokov srčnega zastoja v zunajbolnišničnem okolju. Za standardno uporabo bodo potrebne še nadaljnje raziskave, kapnometrija pa si zaradi svoje uporabnosti in mnogih indikacij zasluži vidnejše mesto v uporabi v urgentni medicini.
Ključne besede: kapnometrija, kapnografija, kardiopulmonalno oživljanje, srčni zastoj, Utstein poročilo
Objavljeno: 30.03.2012; Ogledov: 2490; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

373.
UPORABA DINAMIČNE MAGNETNORESONANČNE PREISKAVE V SLEDENJU VRAŠČANJA REKONSTRUIRANE KOLENSKE SPREDNJE KRIŽNE VEZI PRI INTRAOPERATIVNI APLIKACIJI RASTNIH FAKTORJEV
Mitja Rupreht, 2011, doktorska disertacija

Opis: Ozadje. Raztrganina sprednje križne vezi (Anterior cruciate ligament, ACL) spada med najpogostejše poškodbe kolena. Po rekonstrukciji je zaradi počasnega vraščanja in ligamentizacije presadka rehabilitacija dolgotrajna. Z namenom pospešiti vraščanje potekajo študije različnih modifikacij rekonstrukcije, v zadnjem desetletju najpogosteje z lokalno apliciranim trombocitnim gelom (TG, Platelet rich plasma gel, PRPG) kot nosilcem različnih rastnih faktorjev (RF). Zaradi etičnih in tehničnih razlogov je histološko ugotavljanje učinkov TG pri človeku praktično nemogoče, predvsem pri vraščanju v oba tunela, zato sledenje poteka neinvazivno z uporabo magnetne resonance (MR). Namen. Prvi namen raziskave je bil ugotoviti uporabnost novejših kvantitativnih MR metod, slikanja z difuzijsko obtežitvijo (Diffusion weighted imaging, DWI) in dinamičnega kontrastnega poudarjenega slikanja (Dynamic contrast enhanced imaging, DCEI), v kvantitativni oceni edema in prekrvljenosti v proksimalnem delu tibialnega tunela, ki je predstavljal interesno področje (Region of interest, ROI). Drugi namen raziskave je bil uporabiti obe kvantitativni MR metodi za oceno morebitnih učinkov intraoperativno lokalno apliciranega TG na edem in prekrvljenost v interesnem področju. Metode. Pri petdesetih bolnikih je bila opravljena artroskopska rekonstrukcija ACL. Testna skupina 25 bolnikov je intraoperativno lokalno prejela TG, medtem ko ga kontrolna skupina preostalih 25 bolnikov ni prejela. Pri vsakem bolniku smo opravili MR preiskavo en, dva in pol ter šest mesecev po posegu. Z DWI in DCEI smo pregledovali proksimalni del tibialnega tunela. Pri vsaki DWI preiskavi smo izračunali vrednost navideznega difuzijskega koeficienta (Apparent diffusion coefficient, ADC) kot merila za mobilnost vodnih molekul. Pri ocenjevanju prekrvljenosti smo pri vsaki DCEI preiskavi izračunali dva parametra: a) gradient obarvanja (G) kot merilo za hitrost obarvanja s paramagnetnim kontrastnim sredstvom (KS), in b) faktor obarvanja (F) kot merilo za jakost obarvanja. Rezultati. Povprečne vrednosti ADC kot tudi G in F so v obdobju sledenja v obeh skupinah med posameznimi kontrolnimi preiskavami značilno upadale. Primerjava skupin kaže, da je bila povprečna vrednost ADC v skupini, ki je prejela TG, en mesec po posegu 1,41 (10-3mm2/s) in značilno nižja kot v kontrolni (1,50 (10-3mm2/s)) skupini (p=0,033). Pri drugi in tretji kontroli razliki v povprečnih vrednostih ADC med skupinama nista bili značilni. Povprečna vrednost G je bila v testni skupini po enem (2,07 %/s) ter dveh in pol (1,64 %/s) mesecih značilno višja kot v kontrolni skupini (1,41 %/s po enem ter 1,15 %/s po dveh in pol mesecih, p=0,019 in p=0,008), pri tretji kontroli pa razlika ni bila značilna. Razlike v izračunanih povprečnih vrednostih F med skupinama pri nobeni kontrolni preiskavi niso bile značilne. Zaključek. Značilno nižja vrednost ADC v proksimalnem tibialnem tunelu skupine, ki je prejela TG, en mesec po rekonstrukciji, kaže na zmanjšanje mobilnosti vodnih molekul v tem področju v primerjavi s kontrolno skupino, kar pripisujemo gostejši celični organizaciji. Značilno višja vrednost G v skupini, ki je prejela TG, en ter dva in pol meseca po posegu, kaže na večjo gostoto krvnih žil v pregledanem področju v primerjavi s kontrolno skupino. Oboje dokazuje zgodnja učinka delovanja rastnih RF in drugih bioaktivnih proteinov v TG kot povečanje števila celic in večjo prekrvljenost v tibialnem tunelu, kar je v skladu s histološkimi opisi učinka RF na živalskih modelih. Kolikor vemo, gre za prvo uporabo DWI ter DCEI MR preiskave v področju ACL. Glede na rezultate naše raziskave ju zato predlagamo kot dodatni kvantitativni metodi ocenjevanja prihodnjih, hitro se razvijajočih modifikacij rekonstrukcije ACL.
Ključne besede: rekonstrukcija sprednjega križnega ligamenta, vraščanje, trombocitni gel, magnetna resonanca, difuzijsko obteženo MR slikanje, dinamično kontrastno poudarjeno MR slikanje
Objavljeno: 28.03.2012; Ogledov: 2359; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (32,58 MB)

374.
375.
Analiza genetskih dejavnikov pri bolnikih povezanih s pristnostjo HLA-B27
Jasmina Rehar, 2011, raz. nal. na višji ali visoki šoli

Objavljeno: 04.01.2012; Ogledov: 1575; Prenosov: 162
.pdf Celotno besedilo (643,74 KB)

376.
Okužbe drenažnih sistemov v nevrokirurgiji
Jasmina Golc, Jasna Zakelšek, 2011, raz. nal. na višji ali visoki šoli

Opis:
Objavljeno: 04.01.2012; Ogledov: 1409; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (503,67 KB)

377.
Obravnava okužb spodnjih sečil v dežurni službi osnovnega zdravstva
Milena Taskovska, 2011, raz. nal. na višji ali visoki šoli

Opis:
Objavljeno: 15.12.2011; Ogledov: 1802; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

378.
Profil krvnega tlaka in srčne frekvence
Petra Alenc, 2011, raz. nal. na višji ali visoki šoli

Opis:
Ključne besede: Koronarni klub Maribor
Objavljeno: 15.12.2011; Ogledov: 2142; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (19,69 MB)

379.
Pomen merjenja kostne gostote pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo
Primož Rajšp, Andrej Soršak, Breda Pečovnik-Balon, 2011, raz. nal. na višji ali visoki šoli

Opis:
Objavljeno: 14.12.2011; Ogledov: 1736; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (539,30 KB)

380.
Zlomi sosednjih vretenc po perkutani avgmentaciji osteoporotičnega zloma vretenca
Igor Movrin, 2011, doktorska disertacija

Opis: Uvod: Osteoporotični zlomi vretenc so vse pogosteje zdravljeni minimalno invazivno z eno od metod perkutane avgmentacije, z balonsko kifoplastiko (BK) ali vertebroplastoko (VP). Obe metodi naj bi bili uspešni pri odpravi bolečin, obstaja pa sum povečanega vpliva obeh metod na zlome sosednjih vretenc. Še vedno ostaja nejasno, ali so zlomi sosednjih vretenc po BK in VP posledica povečane togosti vretenca kot posledica same avgmentacije ali pa so preprosto posledica napredovale osteoporoze. Po objavljenih podatkih naj bi izliv cementa v medvretenčni prostor povečal tveganje za zlom sosednjega vretenca. Namen raziskave je bil oceniti tveganje za zlom sosednjega vretenca po opravljeni BK v primerjavi z VP in določiti možne dejavnike tveganja za zlome sosednjih vretenc. Bolniki in metode: Triinsedemdeset bolnikov z bolečimi osteoporotičnimi zlomi vretenc je bilo vključenih v prospektivno nerandomizirano raziskavo. BK je bila opravljena pri 46 bolnikih (51 vretenc) in VP pri 27 bolnikih (32 vretenc). Na prvem pregledu bolnikov po utrpelem OZV smo predooperativno opravili klinične in radiografske preiskave. Pooperativni kontrolni pregledi, zajeti v analizi rezultatov, so bili prvi pooperativni dan in 1 leto po opravljeni avgmentaciji. V kontrolno skupino smo vključili bolnike z OZV z manjšo lokalno kifoze (<15°) in brez hujše bolečnosti. Te bolnike smo zdravili na konzervativen (neoperativen) način (ortoza, analgetiki). Rezultati: Eno leto po ugotovljenem OZV je do zloma sosednjega vretenca prišlo pri 3 od 46 (6.5%) bolnikov, zdravljenih z BK in pri 2 od 27 (7.4%) bolnikov, zdravljenih z VP. V kontrolni skupini konzervativno zdravljenih bolnikov je v 1 letu do zloma sosednjega vretenca prišlo pri 10 od 64 bolnikov (21.7%). Kot pomembna napovedna dejavnika za zlom sosednjega vretenca sta se izkazala stopnja lokalne kifoze in MKG. Pri operativno zdravljenih bolnikih z MKG ≥-3.0 je prišlo do zloma sosednjega vretenca v večjem deležu (4/20, 20%) kot pri bolnikih z MKG <-3.0 (1/53, 2%) (p=0.011). Bolniki, ki so imeli pooperativno lokalno kifozo <9°, so doživeli zlom sosednjega vretenca v manjšem deležu (1/52, 2%) kot bolniki z lokalno kifozo ≥9° (4/21, 19%) (p=0.013). Obeti za zlom sosednjega vretenca so bili pri bolnikih z višjo stopnjo pooperativne lokalne kifoze (≥9°) 12-krat (95% IZ: 1.25-114.88) večji kot pri nižji stopnji kifoze (<9°), ter 13-krat (95% IZ: 1.35-124.81) večji pri višji T vrednosti MKG (≥-3.0) kot pri nižji (<-3.0). V nobenem primeru zloma sosednjega vretenca nismo ugotavljali intervertebralnega izliva cementa. Z avgmentacijo dosežena pooperativna poprava kota kifoze je bila signifikantno večja pri BK v primerjavi z VP (7.7 ± 4.5 oz. 2.3 ± 2.3) (p=0.001). V obeh skupinah je po operativnem posegu prišlo do bistvenega upada VAS vrednosti (mediana predoperativna vrednost VAS obeh skupin=9). Bolniki obeh skupin so po operativnem posegu stopnjo bolečine ocenili podobno (mediana VAS vrednost=2). Pri konzervativno zdravljenih bolnikih je utrpelo zlom sosednjega vretenca 9/39 (23%) bolnikov z lokalno kifozo ob zlomu prvega vretenca ≥5.0° in le 1/22 (5%) bolnikov z lokalno kifozo ob zlomu prvega vretenca <5.0° (p=0.061). Med bolniki z MKG ≥ -2.6 je imelo zlom sosednjega vretenca 8/31 (26%) bolnikov, med bolniki z MKG < -2.6 pa 2/30 (7%) bolnikov (p=0.044). Obeti za zlom sosednjega vretenca so bili pri bolnikih z višjo stopnjo lokalne kifoze (≥5.0°) ob ugotovljenem zlomu prvega vretenca 6.3 krat (95% IZ: 0.74, 53.54) (p=0.092) večji kot pri bolnikih z nižjo stopnjo lokalne kifoze (<5.0°), ter 4.87 krat (95% IZ: 0.94, 25.22) (p=0.059) večji pri bolnikih z višjo T vrednostjo MKG (≥ -2.6 ) kot pri bolnikih z nižjo T vrednostjo MKG (< -2.6). Zaključek: Naši rezultati kažejo, da sta BK in VP metodi z nizkim tveganjem za zlom sosednjega vretenca. Najpomembnejša dejavnika tveganja za zlom sosednjega vretenca po perkutani avgmentaciji OZV sta stopnja osteoporoze in spremenjena biomehanika hrbtenice kot posledica lokalne kifoze. Na podlagi p
Ključne besede: Balonska kifoplastika, Mineralna kostna gostota, Osteoporoza, Primerjalna analiza, Vertebroplastika, Zlom sosednjega vretenca
Objavljeno: 28.11.2011; Ogledov: 2994; Prenosov: 258
.pdf Celotno besedilo (4,79 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici