SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 422
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Uspešnost multimodalne analgezije po carskem rezu: učinkovitost infuzije levobupivakaina in ketorolaka v operativno rano
Jožica Wagner - Kovačec, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: IZHODIŠČA: Neprekinjena infuzija lokalnega anestetika in nesteroidnega protivnetnega zdravila v rano je lahko učinkovit del multimodalne analgezije po carskem rezu, vendar so raziskave pokazale nasprotujoče zaključke. Z dvojno slepo, prospektivno randomizirano raziskavo smo želeli ugotoviti, ali je v skupni porabi piritramida za lajšanje pooperativne bolečine pomembna razlika med štirimi skupinami porodnic po carskem rezu, ki imajo neprekinjeno infuzijo analgetika preko katetra v rani. BOLNICE IN METODE: Po soglasju Republiške etične komisije in podpisanem soglasju porodnice smo randomizirali 61 porodnic za nenujni carski rez v eno od štirih skupin za neprekinjeno 48-urno infuzijo preko katetra v rano. Skupina 1 (n=15) je prejela 0,25% levobupivakain, skupina 2 (n=15) ketorolak, skupina 3 (n=14) kombinacijo 0,25% levobupivakaina in ketorolaka ter skupina 4 (n=15) placebo- 0,9% NaCl. Po lokalni infiltraciji je bil vložen perforiran kateter nad mišično fascijo po celotni dolžini operativne rane ter po zašitju kože priklopljen na elastomersko črpalko za 48-urno dovajanje neprekinjene izbrane infuzije s hitrostjo 5 ml/h. Porodnice so redno dobivale paracetamol 1 g intravensko na 6 ur ter piritramid za zadovoljivo lajšanje pooperativne bolečine. Primarni izhod je bil skupna poraba piritramida v mg za 24 in 48 ur. REZULTATI: 59 porodnic je zaključilo raziskavo, ena porodnica (skupina 0,25% levobupivakain plus ketorolak) je bila izključena iz raziskave zaradi naključne prezgodnje ločitve katetra z elastomerske črpalke; eni porodnici (skupina ketorolak) je bil kateter iz rane predčasno odstranjen zaradi potrebe po ponovnem operativnem posegu. Raziskava je pokazala, da sta skupini porodnic, ki sta dobivali preko neprekinjene infuzije v rano nesteroidno protivnetno zdravilo, potrebovali statistično značilno manj opiatnega analgetika piritramida v 24 in 48 urah po carskem rezu. ZAKLJUČKI: Raziskava nakazuje možnost, da bi uporaba protivnetnih zdravil za neprekinjeno infuzijo preko katetra v rano za pooperativno analgezijo po carskem rezu lahko imela superiorni učinek v primerjavi z lokalnim anestetikom
Ključne besede: carski rez, pooperativna analgezija, kateter v rani, levobupivakain, ketorolak, paracetamol
Objavljeno: 26.02.2019; Ogledov: 85; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (2,94 MB)

2.
Nadzor nad integriteto in funkcijo koaksialnih krožnih anestezijskih dihalnih sistemov
Miljenko Križmarić, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča: Anestezijski dihalni sistem je vmesnik, ki dovaja in odvaja pline med anestezijsko delovno postajo in bolnikom. Cilj študije je bil določiti možne zapore v dihalnem sistemu in kako jih najti z dinamičnim funkcionalnim testiranjem. Predstavili smo analizo retrogradnih pretokov skozi absorber CO2 pri različnih anestezijskih delovnih postajah. V simulacijskem okolju smo izvedli različne scenarije, kjer smo izklopili dihalni balon iz dihalnega sistema. Metode: Eksperimentalno študijo smo izvedli z anestezijsko delovno postajo Dräger Primus s funkcijo razdruževanja svežih plinov, na katero smo priključili simulator bolnika METI HPS. S funkcionalnimi testi, kjer smo pri volumsko nadzorovani ventilaciji primerjali koaksialni dihalni sistem z zaporo in brez zapore. Pri primerih sušenja absorberja smo podrobno izvedli funkcionalno analizo pri odprtem in zaprtem nastavku Y. V simulacijskih scenarijih z izklopljenim dihalnim balonom smo merili časovni potek kisika, dušikovega oksidula in sevoflurana pri različnih pretokih svežega plina (FGF=0,5, 1 ali 2 L/min) in različnimi nosilnimi plini (kisik/zrak in kisik/dušikov oksidul). Rezultati: Zapora notranje cevi koaksialnega dihalnega sistema povzroči dvig največjega tlaka (iz 35 mbar na 70 mbar). Retrogradni pretoki, ki lahko sušijo absorbent najdemo pri delovnih postajah Dräger Cato, Dräger Julian, Dräger Fabius GS in Dräger Primus, pri tem je nastavek Y zaprt. V scenarijih z odklopom dihalnega balona se delež kisika v vdihanem zraku (FIO2) zmanjša iz 57 % na 37 % (FGF=1 L/min; nosilni plin=kisik/zrak). Prav tako se v vseh scenarijih zmanjšajo vrednosti dušikovega oksidula in sevoflurana. Zaključki: Poudarjamo, da je v sistemih z razdruževanjem svežih plinov, dihalni balon aktivna komponenta dihalnega sistema med umetno ventilacijo in ima funkcijo zbiralnika plinov. Predlagamo uporabo inspiratorne pavze med dinamičnim testiranjem dihalnega sistema, ko je razlika med sistemom z zaporo in sistemom brez zapore najvišja. Pri sistemih z razdruževanjem svežih plinov se v fazi inspirija pretok svežih plinov preko ventila razdruževanja usmeri v dihalni balon in scenariji iz te serije imajo za posledico hipoksijo in manjšo globino anestezije.
Ključne besede: anestezijski aparat, anestezijski dihalni sistemi, krožni anestezijski dihalni sistemi, razdruževanje svežih plinov, varnost bolnika
Objavljeno: 26.02.2019; Ogledov: 50; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (3,19 MB)

3.
Spremljanje tkivne oksimetrije med zunaj-bolnišničnim kardiopulmonalnim oživljanjem
Gregor Prosen, 2018, doktorska disertacija

Opis: Izhodišča: NIRS (angl. Near-infrared spectroscopy) je v klinični praksi relativno nova metoda ki v realnem času prikazuje vrednosti tkivne oksimetrije. Uporaba te merilne tehnike na čelu bolnika se imenuje možganska oksimetrija (ScO2). Številne raziskave so pokazale vrednost spremljanja možganske oksimetrije med operacijami, pravtako so bile objavljene raziskave o spremljanju ScO2 med srčnim zastojem, a nobena raziskava do sedaj ni spremljala vrednosti ScO2 med celotnim potekom srčnega zastoja v zunaj-bolnišničnem srčnem zastoju; od prepoznave do post-reanimacijske oskrbe. Hipoteze: V naši raziskavi smo želeli ovrednosti dinamiko gibanja vrednosti ScO2 med kardio-pulmonalnim oživljanjem (KPO) v zunaj-bolnišničnem okolju. Predvidevali smo, da so vrednosti ScO2 ob prihodu ekip nujne medicinske pomoči nevarno nizke in da se z KPO zvišujejo. Dinamika tega zviševanja pa je poglavitna spremenljivka ki vpliva na kasnejše preživetje. Dodatno smo spremljali vrednosti serumskega laktata pri istih pacientih in dinamiko gibanja the vrednosti primerjali z preživetjem. Metode: V raziskavo smo vključili 53 bolnikov, ki so utrpeli zunaj-bolnišnični srčni zastoj. Vsi postopki oživljanja so bili opravljeni v skladu s takrat-veljavnimi smernicami za oživljanje, le pacientom, vključenim v raziskavo smo od prepoznave srčnega zastoja do zaključka oživljanja nenehno merili vrednosti možganske oksimetrije. Rezultati: Vrednosti ScO2 ob pričetku oživljanja so pri vseh bolnikih bile kritično nizke. Vrednosti so se tekom KPO zlagoma zviševale, statistično bolj pri pacientih ki so kasneje preživeli. Preživelim bolnikom so se vrednosti ScO2 pričele pomembno zviševati že pred dosegom spontane cirkulacije (ROSC) in so se po ROSC normalizirale in ostale stabilne. Vzorec hitrega, jasnega in statistično pomembnega porasta ScO2 ki se normalizirajo, so tipične za bolnike ki so preživeli do sprejema v bolnišnico, za razliko od pacientov ki so umrli na terenu. Podobno so vrednosti serumskega laktata med KPO pomembno padale pri bolnikih ki so preživeli. Zaključek: Vrednosti ScO2 pri bolnikih ki so v zunaj-bolnišničnem okolju oživljani, so do prihoda reševalnih ekip že kritično nizke in se tekom KPO zlagoma zvišujejo. Zvišanje je pri bolnikih ki kasneje preživijo. Za slednje je značilen vzorec hitrega, jasnega in statistično pomembnega dviga ScO2 tik pred dosegom ROSC ki se normalizirajo. Vrednosti serumskega laktata pri istih bolnikih tekom KPO pomembno padejo.
Objavljeno: 18.02.2019; Ogledov: 98; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (3,43 MB)

4.
Vpliv rastnih faktorjev in zaviralcev fibrotičnega tipa celjenja na keratocite v celičnih modelih roženične rane
Tomislav Šarenac, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Celjenje roženičnih ran je pogosto omejeno s fibrozo in tvorjenjem brazgotin, ki jih lahko povzroča transformni rastni faktor β (angl. transforming growth factor – TGF). Nadzirana fibroza, ki jo lahko usmerimo z inzulinu podobnim rastnim faktorjem – 1 (angl. insulin-like growth factor – IGF) in protifibrotičnimi učinkovinami, bi lahko prispevala k ohranjanju prozornosti roženice med celjenjem. S pomočjo stimulacije primarnih človeških keratocitov s TGF-β v brezserumskem gojitvenem mediju smo ustvarili celični model roženične stromalne rane. S slikovno pretočno citometrijo smo analizirali posamezne celice iz celičnih kultur in določali stopnjo nuklearizacije Smad3 in znotrajcelično fluorescenčno intenziteto obarvanega Smad7 in roženičnega Kristalina – aldehidne dehidrogenaze 3A1. Pri preučevanju izločanja proteoglikanov Biglikana in Keratokana v zunajcelični matriks smo uporabili teste ELISA. Skupaj s stimulacijo s TGF-β smo celice obravnavali samo z IGF-1, s suberoilanilidehidroksiamično kislino (SAHA) ali halouginonom; ločenim populacijam smo poleg protifibrotikov dodali še IGF-1. Pri samostojni obravnavi z IGF-1 smo ugotovili zmanjšano translokacijo Smad3 in zvišano količino Aldehidne dehidrogenaze 3A1 znotraj celic. Poleg tega je bilo izločanje proteoglikanov prav tako ugodno za ustvarjanje pogojev prozornosti. SAHA je povzročila zvišanje Smad7 v celicah in inhibirala translokacijo Smad3 v jedra – tudi v kombinaciji z IGF-1. Imunofluorescenčna mikroskopija je pokazala, da je dodatek IGF-1 in v kombinaciji s protifibrotičnimi učinkovinami zavrl transdiferenciacijo v miofibroblaste in spodbudil nastanek fibroblastov. TGF-β/ Smad signalna pot fibroze in zamotnjenosti roženice je bila inhibirana s strani IGF-1; še posebej ob dodatku SAHA kakor tudi s halofuginonom. Zaključujemo, da bi lahko IGF-1 uspešno dodali k zdravljenju s protifibrotičnimi učinkovinami, kar bi omogočilo boljše celjenje roženične rane in tvorbo bolj prozornega tkiva.
Ključne besede: Roženica, keratocit, miofibroblast, fibroza, celjenje ran, TGF-b, IGF-1, SAHA, halofuginon, Smad, celična kultura, slikovna pretočna citometrija
Objavljeno: 14.01.2019; Ogledov: 49; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (69,22 MB)

5.
Odkrivanje bioloških označevalcev s pomočjo orodij metabolomike, z namenom zgodnjega odkrivanja oblik raka pri ženskah
Nejc Kozar, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišče Rak je ena izmed najtežjih boleznih z visoko smrtnostjo v svetovnem merilu. Kljub številnim znanstvenim odkritjem v zadnjih desetletjih, še vedno obstaja veliko neznank, kar otežuje uspešno zdravljenje. Ključnega pomena ostaja zgodnje odkrivanje bolezni, kar največ prispeva k ugodni prognozi. Namen raziskave je bil s pomočjo orodij metabolomike odkriti potencialne tumorske označevalce, ki bi bili uporabni pri zgodnjem odkrivanju raka jajčnikov, dojk ter endometrija. Preiskovanke in metode dela Delo je prospektivna raziskava, v katero je bilo vključenih 15 bolnic z rakom jajčnikov, 39 bolnic z rakom dojk, 15 bolnic z rakom endometrija, 21 zdravih žensk ter 21 bolnic z benignimi ginekološkimi obolenji, ki so bile zdravljene na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Vsem udeleženkam smo po opravljeni diagnostiki ter določenem stadiju bolezni odvzeli vzorce krvi za kvantitativno določitev 232 metabolitov s pomočjo HPLC-TQ/MS. Z multivariatno in univariatno analizo ter metodami strojnega učenja smo nato ob primerjavi bolnic z rakavimi obolenji in zdravih posameznic identificirali metabolite, ki najbolje ločujejo obe skupini. Izbranim označevalcem smo določili še uspešnost klasifikacije z določanjem površine pod krivuljo ter ustrezne občutljivosti in specifičnosti. Rezultati Pri raku jajčnikov smo identificirali 5 označevalcev iz skupine ceramidov in sfingomielinov (C16-ceramid, C22-ceramid, C24-ceramid, C18-sfingomielin, C18:1-sfingomielin), s pomočjo katerih smo uspeli ločiti skupino bolnic z rakom jajčnikov od zdravih žensk in tistih z benignimi ginekološkimi obolenji z občutljivostjo 83 %, specifičnostjo 80 % in AUC 0,920. Pri raku dojk so se za najpomembnejše izkazali 4 označevalci in sicer tetradecenoilkarnitin, tetradekanoilkarnitin, dodekanoilkarnitin in 9,12-linoleinska kislina, ki so dosegli 81 % občutljivost ob 81 % specifičnosti in AUC 0,839. Pri raku endometrija so bili 4 najpomembnejši označevalci C16-ceramid, C22-ceramid, hidroksiheksadecenoilkarnitin in 1-metiladenozin, ki so se izkazali z 93 % občutljivostjo ob 75 % specifičnosti in AUC 0,925. Zaključek V raziskavi smo odkrili 5 pomembnih metabolnih označevalcev, s katerimi je mogoče ločiti obolele ženske od zdravih in tistih z benignimi obolenji s podobno diagnostično natančnostjo, kot jo ponuja kombinacija trenutno uporabljanih tumorskih označevalcev CA 125 in HE4. Pri raku dojk in endometrija smo odkrili pri vsakem po 4 pomembne biološke označevalce, ki po diagnostični učinkovitosti bistveno presežejo vse do sedaj uporabljene tumorske označevalce, kar pomeni velik potencial za uporabo metabolomike v diagnostiki ginekoloških rakov v prihodnosti.
Ključne besede: metabolomika, rak, rak dojk, rak jajčnikov, rak endometrija, zgodnje odkrivanje, presejanje, ceramid, acilkarnitin, sfingomielin
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 107; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (4,07 MB)

6.
Intenzivnejše neoadjuvantno zdravljenje lokalno napredovalnega raka danke
Danijela Golo, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišče in namen Z namenom izboljšanja učinkovitosti zdravljenja lokalno napredovalega raka danke (LNRD) smo okrepili neoadjuvantni del z umestitvijo treh krogov sicer adjuvantne kemoterapije kot en indukcijski in dva konsolidacijska kroga. Materiali in metode Med oktobrom 2011 in aprilom 2013 je bilo v raziskavi zdravljenih 66 bolnikov z LNRD z uvodnim krogom, kemoradioterapijo in dvema konsolidacijskima krogoma kemoterapije. Operacija je sledila po 2 tednih, nato so bolniki prejeli še 3 kroge adjuvantne kemoterapije. Obsevani so bili na linearnem pospeševalniku, s tumorsko dozo 45 Gy ter dodatkom doze do 50,4 Gy na T2-3 in do 54 Gy na T4 tumor, v dnevnih odmerkih po 1,8 Gy. Sočasno so prejemali kapecitabin v odmerku 825 mg/m² dvakrat dnevno, vključno z vikendi. Uvodno, konsolidacijsko in pooperativno so prejemali kapecitabin v odmerku 1250 mg/m²/12 ur v 14-ih zaporednih dneh s tedenskim razmikom med krogi. Primarni cilj je bil popolni patološki odgovor (pCR). Rezultati Triinštirideset (65.1%) bolnikov je prejelo zdravljenje po protokolu. Skladnost z indukcijsko, konsolidacijsko in adjuvantno kemoterapijo je bila 98,5 %, 92 % in 87,3 %. Radiokemoterapijo je zaključilo 65/66 bolnikov z 13,6 % G ≥ 3 ne-hematološko toksičnostjo. Stopnja pCR (17,5 %) sicer ni bila statistično značilno boljša, opazovali pa smo precejšnje znižanje N (77,7 %) in celokupnega stadija (79,3 %). V srednjem času sledenja 55 mesecev smo zabeležili en lokalni recidiv (LR = 1,6 %), 64,0 % (95 % IZ 63,89 – 64,11) 5 letno preživetje brez bolezni (PBB) in 69,5 % (95 % IZ 69,39 – 69,61) 5 letno celokupno preživetje (CP). Zaključki Okrepitev predoperativnega zdravljenja LNRD z dodatno kemoterapijo s kapecitabinom pred in po kemoradioterapiji spremlja sprejemljiva toksičnost, zato jo bolniki dobro prenašajo in jih večina tudi zaključi zdravljenje po protokolu. Z njim sicer ne izboljšamo lokalnega učinka, dosegamo pa dobro lokalno kontrolo, PBB in CP.
Ključne besede: rak danke, neoadjuvantna kemoterapija, predoperativna kemoradioterapija, popolni patološki odgovor, popolna neoadjuvantna terapija
Objavljeno: 18.12.2018; Ogledov: 114; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (1,41 MB)

7.
KLINIČNA IN GENETSKA RAZISKAVA BOLNIKOV Z EDEMOM GOLENI IN SINDAKTILIJO PRSTOV NOG
Tanja Planinšek Ručigaj, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Limfedem, periferni zastoj beljakovinsko bogate intersticijske tekočine v tkivu, nastane zaradi motenj v transportu limfne tekočine. Kaže se kot otekanje udov ali drugih delov telesa. Motnje v transportu limfne tekočine so lahko posledica presežka intersticijske limfne tekočine ali nepravilnega delovanje limfnega sistema. Slednje je v razvitem svetu v večji meri posledica zdravljenja rakavih obolenj (sekundarni limfedem), v manjšem deležu pa se pri bolnikih razvije primarni limfedem, ki je prisoten že ob rojstvu ali se pojavi kasneje v življenju. Primarni limfedemi lahko nastanejo zaradi dednih genetskih mutacij (okrog 10 % primarnih limfedemov), medtem ko je približno 90 % motenj v razvoju limfnega sistema (limfnega žilja ali bezgavk) posledica sporadičnih mutacij. Poleg tega podatki iz literature nakazujejo na možno genetsko ozadje tudi pri bolnikih z edemom goleni in kožno sindaktilijo baze II. in III. nožnega prsta. Nezdravljen ali prepozno zdravljen limfedem privede do napredujočega slabšanja otekline, številnih zapletov in slabše kvalitete življenja bolnika. Z raziskavo smo želeli opredeliti genetsko ozadje slovenskih bolnikov z dednim primarnim limfedemom. Genetsko analizo smo želeli opraviti tudi pri skupini bolnikov s kožno sindaktilijo baze II. in III. prsta na nogi in otekanjem goleni. V raziskavo smo vključili pet slovenskih družin z znanim dednim primarnim limfedemom ter skupino 40 bolnikov z nepojasnjenim edemom goleni in kožno sindaktilijo baze II. in III. nožnega prsta. Po natančni klinični opredelitvi smo za genetsko analizo uporabili metodo sekvenciranja naslednje generacije in sekvenciranja po Sangerju. S sekvenciranjem smo opredelili prisotnost mutacij v 26 genih, ki jih povezujemo z nastankom primarnnega limfedema, in v 19 genih, ki jih povezujemo s sindaktilijo. V prvi slovenski raziskavi bolnikov z dednim primarnim limfedemom smo pri treh družinah potrdili genetsko ozadje bolezni. V Družini 1 smo našli novo, do sedaj neopisano mutacijo gena FOXC2, kjer smo dokazali heterozigotno vstavitev adenozina za citozinom na nukleotidnem mestu 867 (c.867_868insA). Ker odkrita mutacija ni bila predhodno opisana v literaturi, smo dodatno testirali 182 zdravih posameznikov (kontrole), pri katerih omenjene mutacije nismo dokazali. V Družini 2, v kateri ima vseh sedem otrok dedni primarni limfedem, kar nakazuje na dominantno avtosomno dedovanje, nismo našli nobene mutacije v katerem koli izmed 26 preiskovanih genov, povezanih z nastankom dednega primarnega limfedema. V Družinah 3 in 4 smo pri družinskih članih z dednim primarnim limfedemom obeh spodnjih udov odkrili mutacijo Pro1137Leu (c.3410C>T) v eksonu 25 gena FLT4, ki je bila predhodno že opisana v literaturi. Pri dveh družinskih članih Družine 5 smo dokazali mutacijo Leu394Met (c.1180C>A) v eksonu 12 gena TSC2. Naša bolnika z različico TSC2 se od ostalih bolnikov, opisanih v literaturi, razlikujeta po tem, da nimata nobenih drugih kliničnih znakov tuberozne skleroze, ki je sicer povezana z mutacijami v TSC. V skupini bolnikov z edemom goleni in kožno sindaktilijo baze II.-III. prsta nog nismo potrdili povezave med genetskimi variantami in limfedemom ali sindaktilijo. V doktorski disertaciji smo prvič genetsko opredelili slovenske bolnike z dednim primarnim limfedemom. Odkrili smo novo, v literaturi do sedaj še neopisano mutacijo v genu FOXC2, ter potrdili mutacije v genih FLT4 in TSC2. Pri družinah z dednim primarnim limfedemom, pri katerih nismo našli nobene mutacije v najpomembnejših genih, bodo potrebne nadaljnje raziskave za potrditev genetskega ozadja nastanka limfedemov. Opredelitev mutacij pri teh bolnikih je pomembna zaradi genetskega svetovanja mladim bolnikom pri načrtovanju družine, za svetovanje glede načina življenja, načrtovanja posamezniku prilagojene terapije, zaradi preprečevanja slabšanja edema ter pojava neželenih zapletov, do katerih lahko privede prepozno ali nepravilno zdravljenje in zagotavljanja boljše kvalitete življenja.
Ključne besede: dedni primarni limfedem, otekanje nog, sindaktilija prstov nog, genetska analiza, mutacija FOXC2, mutacija FLT4, mutacija TSC2
Objavljeno: 23.11.2018; Ogledov: 71; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (6,56 MB)

8.
Vpliv mleka, mlečnih bioaktivnih peptidov in l-arginina na celično signalizacijo v kožnih fibroblastih
Hristina Kocić, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Danes imamo na trgu različne kozmetične izdelke, ki vsebujejo večinoma kravje mleko ali sirotko, šele v zadnjih letih pa so na trgu prisotni tudi izdelki, ki vsebujejo mleko. Njihov učinek se odraža v izboljšani vlažnosti in mehkobi kože z nežnim regenerativnim učinkom. Glede na to, da so polarni lipidi mleka v obliki stabilnih emulzij, lažje prodrejo v kožo in eksperimentalno se je pokazalo, da spodbujajo rast dlak. V študijah in vitro na kulturah fibroblastov kože, se je pokazal učinek kravjega mleka pri spodbujanju proliferacije celic v primerjavi s kontrolnimi celicami. Fibroblasti kože predstavljajo fenotipsko zelo dinamično raznovrstno populacijo, ki se nahaja v plasti dermisa. Signaliziranje poteka preko sprememb v izraženosti različnih membranskih receptorjev in proteinov v signalnih poteh, ki spreminjajo kinazno aktivnost, delovanje transkripcijskih faktorjev in modulatorjev apoptoze. Omenjeni mehanizmi so dobro preučeni v procesu celjenja ran in patoloških fibroz. Narejena študija je imela namen raziskati učinke različnih vrst mleka, bioaktivnih proteinov, peptidov in amino kisline L-arginin na metabolizem oz. signalizacijo fibroblastov kože. To predstavlja osnovo za razlago potencialno koristnih učinkov mleka v dermatologiji ter možnost njegove uporabe. Raziskovali smo tri področja: i) Raziskave na področju celične signalizacije fibroblastov pri izpostavitvi človeškemu, osličjemu ali kravjemu mleku in njihovim vrstno-specifičnim kolostrumom, komercialnim formulam mleka v prahu, -kazeinom, -kazomorfinom in L-argininu. Ta poskus naj bi dal odgovor na vprašanje, katera od omenjenih snovi kaže največji proliferativni, (proti)apoptotični in (proti)vnetni učinek v primerjavi s kontrolnimi celicami. Po izpostavitvi smo zasledovali jedrni transkripcijski faktor NF-κB p65, signalne molekule celične proliferacije (kinaze Akt-1, fosfo-Akt-1, Erk-1, fosfo-Erk-1, JNKa, fosfo-JNK in fosfo-STAT-1), faktor migracije (CD26) in proteine v notranji poti apoptoze (Bcl2 in Bax). Pridobljeni podatki so lahko začetna osnova za razumevanje njihove morebitne dermatološke uporabe; ii) Raziskave na področju praktične biotehnologije na podlagi opazovanja učinkov različnih vrst mleka, ki jih imajo na sproščanje ftalatov iz plastičnih mas in proučevanje možnosti enkapsuliranja osličjega mleka v nanoliposome; iii) praktična priprava kozmetičnih formulacij (krem) na osnovi nanoliposomov, v katere je enkapsulirano mleko in L-arginin. Glede na znižanje ravni NF-κB p65 v kožnih fibroblastih lahko zaključimo, da imata človeško in osličje mleko protivnetno delovanje. Glede na podatek, da sta intenzivno zvišanje NF-κB p65 pokazala β-kazein in β-kazomorfin-7, je možno, da ne-kazeinski proteini humanega in osličjega mleka pripomorejo k protivnetnim značilnostim. Aktivacija kinaz je bila opažena pri vzorcih mleka s kazeinom in L-argininom. To kaže na to, da so kazeinski proteini in L-arginin odgovorni za stimulacijo rasti celic in posledično za morebitno regeneracijo kože pri tretmaju z mlekom. Med vsemi obravnavanimi kinazami se je aktivna oblika Erk-kinaze večkratno povišala, kar nakazuje na možnost uporabe te kinaze kot specifičnega markerja za regenerativno-proliferativni potencial fibroblastov. Osličje mleko je primerjalno bolj občutljivo na onesnaženje s ftalati iz plastičnih mas, zato se je pri pakiranju potrebno izogibati plastični embalaži. Nanoliposomi predstavljajo ustrezen sistem za enkapsulacijo mleka. Njihova uporaba predvidoma omogoča boljši dostavni sistem proteinov za kožo.
Ključne besede: Fibroblasti kože, osličje mleko, beta-kazeinom, beta-kazomorfinom, L-arginin, transkripcijski faktor NF-κB p65, kinaze Akt-1, fosfo-Akt-1, Erk-1, fosfo-Erk-1, JNK, fosfo-JNK, fosfo-STAT-1, CD26, Bc2, Bax, ftalati, fosfolipidna nanosfera
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 162; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (3,71 MB)

9.
PREHAJANJE TEKOČINE V MALO MEDENICO PRI HISTEROSKOPIJI
Janka Šiftar Palancsai, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Pri histeroskopiji (HSC) potrebujemo dotok medija, ki pod pritiskom širi maternično votlino. Najpogosteje uporabljamo tekočinski medij, ki deloma zastaja v telesu kot tekočinski deficit. Volumen deficita določata volumen absorbiranega tekočinskega medija v sistemsko cirkulacijo in volumen tekočine, ki se med HSC izlije skozi jajcevode v trebušno votlino. Posledica prekomernega deficita tekočinskega medija pri HSC so lahko življenjsko nevarni zapleti. V raziskavi smo ocenili volumen in hitrost pretoka tekočinskega medija, ki pri HSC prehaja skozi jajcevode v predmenopavznem in pomenopavznem obdobju, da bi bolje razumeli fiziologijo in možen nastanek zapletov ob uporabi tekočinskega medija pri HSC. Bolnice in metode. V prospektivno raziskavo smo vključili 117 bolnic. Preiskovanke smo razdelili v sku-pino predmenopavznih (n = 84) in skupino pomenopavznih (n = 33). Volumen tekočine v mali medenici smo merili z dvodimenzionalnim transvaginalnim ultrazvokom pred HSC in po njej. Pri preiskavi smo ocenili vpliv dolžine trajanja posega, volumen dovedene tekočine in vrsto posega na prehodnost medija skozi jajcevode ob uporabi enakomernega pritiska medija. Vse vplive smo primerjali tudi med skupinama. Rezultati. Pred HSC smo v mali medenici pri skupini pomenopavznih bolnic izmerili 0,3 ± 0,1 mL, p = 0,007) tekočine, v skupini predmenopavznih pa 1,1 ± 0,3 mL tekočine, razlika je statistično pomembna (p < 0,05). Skozi jajcevode je v skupini pomenopavznih bolnic prešlo 7,7 ± 2,4 mL, v predmenopavzni skupini pa 26,0 ± 4,2 mL tekočine. Razlika je statistično pomembna (p < 0,05). Dolžina trajanja posegov je v predmenopavzni skupini 17,3 min in v pomenopavzni skupini 20,2 min (p < 0,05), pri volumnu dovedene tekočine med skupinama ni statistično pomembne razlike. Pri primerjavi tekočinskega medija, ki je prešel skozi jajcevode med različnimi posegi v celotni skupini, ni statistično pomembne razlike. Zaključki. Predmenopavzne bolnice imajo več proste tekočine v mali medenici kakor pomenopavzne bolnice. Prav tako pri HSC prehaja pri predmenopavznih bolnicah skozi jajcevode večji volumen tekočin-skega medija z višjo hitrostjo.
Ključne besede: histeroskopija, obseg tekočinskega razlitja, tekočina v trebušni votlini, transvaginalni ultrazvok, zapleti s tekočinskim medijem
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 169; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (1,68 MB)

10.
Health-related quality of life in paediatric arterial hypertension
Tadej Petek, Tjaša Hertiš, Nataša Marčun-Varda, 2018, izvirni znanstveni članek

Opis: Background: The prevalence of paediatric hypertension is increasing worldwide, especially due to the childhood obesity epidemic, and is an important public-health concern. While the Health-Related Quality of Life (HRQoL) was already shown to be impaired in the adult hypertensive population, a scarcity of data still exists on HRQoL in paediatric hypertensive patients. Our purpose was thus to assess the HRQoL of children and adolescents with arterial hypertension, using self- and proxy-reports, and to determine the correlations between child and parent questionnaire scores. Methods: The Paediatric Quality of Life Inventory™ 4.0 Generic Core Scales were administered via post to children and adolescents, aged 5-18 years, with primary or secondary arterial hypertension and parents as proxy-reports. Patients were recruited from a paediatric nephrology unit in a tertiary hospital, using an out-patient clinic visit registry. Healthy school children and adolescents from a local primary school, aged 6 to 15 years, and their parents formed the control group. HRQoL group comparisons were calculated with independent samples t-test and child-parent correlations with the Pearson’s r correlation coefficient. Results: In total we recruited 139 patient and 199 control group participants as self- and proxy-reports. Scores from self- as well as proxy-reports indicated a significantly lower overall HRQoL in the paediatric hypertensive population (95% CI for mean score difference: − 11.02, − 2.86 for self- and − 10.28, − 2.67 for proxy-reports; p = .001). In self-reports, lower physical (95% CI: -13.95, − 4.89; p = <.001), emotional (95% CI: -12.96, − 2.38; p = .005), school (95% CI: -11.30, − 0.42; p = .035), and psychosocial functioning scores were observed (95% CI: -10.34, − 1.89; p = .005). Parent proxy-reports were lower in physical (95% CI: -14.31, − 5.39; p = <.001), emotional (95% CI: -12.39, − 2.60; p = .003) and psychosocial scores (95% CI: -9.36, − 1.34; p = .009). Pearson’s r values ranged between 0.62 to 0.79 in patient and 0.56 to 0.80 in control sample (p < .001). Interestingly, hypertensive children reported lower social functioning scores than hypertensive adolescents (p < .001). Conclusions: This cross-sectional study gives insight into the detrimental impact of hypertension on children’s and adolescents HRQoL, which may inform public health experts. Furthermore, it shows that clinicians should aim to improve patients’ physical and psychosocial well-being throughout their development.
Ključne besede: arterial hypertension, paediatric, health-related quality of life, PedsQL
Objavljeno: 26.10.2018; Ogledov: 85; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (745,16 KB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici