1. Perkutana transluminalna angioplastika nativnih hemodializnih arteriovenskih fistul z balonom, prekritim s paklitakselomJernej Lučev, 2018, doctoral dissertation Abstract: UVOD
Disfunkcija dializnega pristopa je eden najpomembnejših vzrokov obolevnosti in hospitalizacije hemodializnih bolnikov. Najpogosteje je povezana z zožitvijo venskega dela arteriovenske fistule, ki je posledica kombinacije neointimalne hiperplazije in remodeliranja. Neointimalna hiperplazija je posledica poškodbe žilne stene, ki je posledica vsakršne manipulacije žile (dializa, kirurška manipulacija, angioplastika). Poškodbi sledi migracija endotelnih in gladkomišičnih celic, kar na koncu vodi v neointimalno hiperplazijo. Z novimi metodami zdravljenja, kamor spada tudi perkutana transluminalna angioplastika z balonom, prekritim s paklitakselom, skušamo vplivati na te procese in jih zavreti. Namen naše raziskave je bil oceniti učinek perkutane transluminalne angioplastike hemodializnih arteriovenskih fistul z uporabo balonov, prekritih s paklitakselom in predhodno pripravo zožitve arteriovenske fistule z navadnim balonskim katetrom (drug coated balloon percutaneous transluminal angioplasty with plain balloon vessel preparation).
MATERIALI IN METODE
V raziskovalni skupini smo zdravili 31 bolnikov (16 moških, povprečna starost 62,8 +/- 17,2 let) s hemodinamsko pomembno zožitvijo v predelu hemodializne arteriovenske fistule, pri katerih smo izvedli perkutano transluminalno angioplastiko zožitve z navadnim balonskim katetrom. Rezultate smo primerjali s kontrolno skupino (31 bolnikov, 15 moških, povprečna starost 67,0 +/- 8,44 leta), pri katerih je bil poseg opravljen samo z navadnim balonskim katetrom za perkutano transluminalno angioplastiko. Ko smo dosegli angiografski uspeh (< 30 % rezidualne zožitve), smo v raziskovalni skupini uporabili še balone, prekrite s paklitakselom, le za nanos zdravila. Določili smo 6-, 12- in 24-mesečni interval opazovanja. Primerjali smo primarno, primarno asistirano in sekundarno prehodnost tarčne lezije. Statistično značilnost smo določili kot p < 0,05.
REZULTATI
Primerjali smo primarno prehodnost tarčne lezije v obeh skupinah in ugotovili, da je bila prehodnost v raziskovalni skupini glede na kontrolno skupino bistveno daljša po 6 (90,3 % vs. 61,3 %, p = 0,016), 12 (77,4 % vs. 29 %, p = 0.0004) in 24 mesecih (45,2 % vs. 16,1 %, p = 0,026) opazovanja. Kaplan-Meierjeva krivulja preživetja je pokazala tudi pomembno razliko v primarni prehodnosti tarčne lezije med raziskovalno in kontrolno skupino (534,2 vs. 315,7 dni, p = 0,0004). Samo 38,7 % bolnikov v raziskovalni skupini je bilo zdravljenih dvakrat ali več v primerjavi z 80,6 % bolnikov v kontrolni skupini (p = 0,002). V sekundarni in primarni asistirani prehodnosti tarčne lezije nismo opazili statistično pomembnih razlik.
ZAKLJUČEK
Perkutana transluminalna angioplastika z uporabo balonov, prekritih s paklitakselom in pripravo zožitve z navadnim balonskim katetrom v prvih 24 mesecih podaljša primarno prehodnost tarčne lezije − zožitve hemodializne arteriovenske fistule in zmanjša število posegov, potrebnih za ohranjanje sekundarne prehodnosti. Menimo, da je pred uporabo balonov, prekritih s paklitakselom, smiselna priprava zožitve z navadnim balonskim katetrom. Balon, prekrit s paklitakselom, pa se uporabi šele takrat, ko smo z navadnim balonskim katetrom dosegli hemodinamski uspeh. Na ta način se zmanjša izguba paklitaksela pri prehodu balona skozi lezijo, hkrati pa priprava zožitve izboljša kontakt balona, prekritega s paklitakselom z žilno steno, kar vodi k boljši absorpciji zdravila.
Keywords: priprava zožitve, hemodializna fistula, paklitaksel, perkutana transluminalna angioplastika, z zdravilom prevlečen balon
Published: 02.09.2019; Views: 74; Downloads: 6
 Full text (2,49 MB) |
2. Molekularna karakterizacija proti karpabenemom odpornih sevov bakterije Pseudomonas aeeruginosa iz kužnin in okoljaAndrej Golle, 2019, doctoral dissertation Abstract: Pseudomonas aeruginosa je vseprisotna okoljska oportunistična bakterija. Občasno jo osamimo kot del človeške mikrobiote. Lahko povzroča okužbe povezane z zdravljenjem in je intrinzično odporna proti številnim antibiotikom. Med maloštevilnimi zdravili, ki so na voljo za zdravljenje psevdomonasnih okužb so karbapenemi, tudi odpornost proti njim narašča. P. aeruginosa iz bolnišnic lahko prehaja v komunalni sistem odpadnih vod in v vode čistilnih naprav. Primerjali smo klinično pomembne proti karbapenemom odporne P. aeruginosa (CRPA) in CRPA iz vod dveh čistilnih naprav, ter ugotavljali prekrivanje genotipov in razlike v genih za odpornost in virulenco. V laboratoriju, kamor pošiljajo na preiskave vzorce iz več zdravstvenih ustanov, smo zbrali seve CRPA iz urina in dihal v obdobju enega leta. V istem obdobju smo mesečno vzorčili vodo iz iztoka dveh čistilnih naprav in na selektivnem gojišču osamili seve CRPA. Občutljivost za protimikrobna zdravila smo določali z disk difuzijsko metodo po EUCASTu. Seve smo tipizirali s PFGE. Za vsak pulzotip smo izbrali enega do devet predstavnikov, pri katerih smo nato določali sekvenco celotnega genoma (WGS). Na osnovi WGS smo izvedli tipizacijo MLST in analizo rezistenčnih ter virulenčnih determinant. Skupaj smo osamili 213 CRPA sevov (65 pulzotipov), 130 iz kliničnih vzorcev (38 poulzotipov) in 83 iz okoljskih vzorcev (31 pulzotipov). Večino kliničnih CRPA sevov (125 od 130 sevov in 37 od 38 pulzotipov) smo izolirali iz kužnin iz večje učne bolnišnice. Ostale klinične seve (5 od 130) smo razvrstili v 3 pulzotipe. Najpogostejšemu kliničnemu pulzotip (Pt1) je pripadalo 57 sevov (45,6 %), našli pa smo ga samo v večji učni bolnišnici. Samo dva pulzotipa (Pt17 in Pt63) sta bila tako v večji učni bolnišnici kot tudi v manjših zdravstvenih organizacijah. Okoljske CRPA seve smo porazdelili v 31 pulzotipov (26 pulzotipov iz večje čistilne naprave, 11 pulzotipov iz manjše čistilne naprave). Podobno kot med kliničnimi sevi je tudi med sevi iz čistilnih naprav prevladoval posamični pulzotip (Pt10 – 21,7 %). Prekrivanje med kliničnimi in okoljskimi pulzotipi in MLST tipi CRPA, je bilo nizko. Le 9 pulzotipov se je pojavljalo v več kot eni inštituciji (zdravstveni inštituciji/čistilni napravi). Z MLST smo med 112 analiziranimi sevi določili 49 ST. Le 10 ST je bilo tako iz kliničnih kot iz okoljskih vzorcev, med njimi po vsem svetu razširjena ST111 in ST235. Klinični in okoljski sevi CRPA so se razlikovali glede odpornosti proti antibiotikom. Večina izolatov je bila odporna samo proti imipenemu in/ali meropenemu. Pri sevih, ki so bili dodatno odporni, smo opisali devet različnih različnih vzorcev odpornosti. Klinične seve smo našli pri vseh vzorcih odpornosti, medtem ko smo okoljske seve našli le pri 4 dodatnih vzorcih odpornosti. Analiza rezistoma je potrdila gene za intrinzične mehanizme odpornosti. Našli smo tudi ene povezane s horizontalnim genskim prenosom, kot so geni za karbapenemaze (16 % sevov) in različne encime, ki modificirajo aminoglikozide. Pri 33 % sevov smo potrdili mutacije v girazi. Vsi sevi z geni za karbapenemaze so bili večkratno odporni. Z WGS smo določili tudi prisotnost virulenčnih genov med analiziranimi sevi. Glede teh se sevi iz okolja in klinični sevi večinoma niso razlikovali. Izjema so bili geni za eksotoksine Y, U, T in S. Pri večini sevov smo našli gene za Y in T, gene za U in S smo našli le pri pri 14 oz. 36 sekvenčnih tipih. Geni za S in U so bili bolj pogosti pri kliničnih sevih, medtem ko so bili geni za T bolj pogosti med okoljskimi sevi. Nizka stopnja prekrivanja med kliničnimi in okoljskimi CRPA sevi kaže, da gre za dva neodvisna rezervoarja. Klinični CRPA sevi imajo nekoliko drugačen set virulenčnih determinant in bolj raznolike vzorce odpornosti.
Keywords: Pseudomonas aeruginosa, okužbe, čistilne naprave, protimikrobna odpornost, virulenca, karbapenemi, beta-laktamaze, čistilne naprave
Published: 12.08.2019; Views: 130; Downloads: 15
Full text (2,19 MB)
This document has many files! More...
|
3. Stopnja endotelijske disfunkcije kot kriterij izbora najprimernejših kandidatov za dokončno obliko zdravljenja z mehansko podporo levega prekata med bolniki s kroničnim srčnim popuščanjemGorazd Košir, 2019, doctoral dissertation Abstract: Terapija z mehansko podporo levega prekata (LVAD, angl. left ventricular assist device) se je v zadnjih dveh desetletjih uveljavila kot uspešna strategija zdravljenja dokončne oblike srčnega popuščanja, ki jo po trenutno veljavnih smernicah ameriških in evropskih strokovnih združenj ponujamo zgolj najbolj prizadetim posameznikom z dokončno odpovedjo srca in z najslabšo prognozo – torej inotropno odvisnim bolnikom in tistim, ki so zaradi hemodinamske nestabilnosti že zdravljeni z začasno mehansko podporo. Leta 2015 in 2017 objavljeni eno- in dveletni rezultati ROADMAP študije so pokazali, da zdravljenje z LVAD-om ne izboljša eno- in dveletnega preživetja, fizične zmogljivosti in kvalitete življenja zgolj pri najbolj prizadetih bolnikih s srčnim popuščanjem, pač pa tudi pri nekaterih manj prizadetih, inotropno neodvisnih bolnikih s kroničnim popuščanjem srca. Žal pa ostaja danes nepojasnjeno, na podlagi katerih kliničnih in/ali laboratorijskih kazalnikov bi lahko med izjemno heterogeno skupino inotropno neodvisnih bolnikov s kroničnim srčnim popuščanjem najlažje določili tiste posameznike, ki bi jim z zgodnjim zdravljenjem z LVAD-om dejansko izboljšali kvaliteto življenja in podaljšali preživetje. Rezultati številnih do sedaj opravljenih študij nakazujejo, da nekateri novi biološki kazalniki, ki odslikavajo kompleksne patofoziološke spremembe, ki se dogajajo v sklopu srčnega popuščanja, bolje napovedujejo napredovanje bolezni in pojav neželenih dogodkov kot obstoječi in trenutno uveljavljeni klinični in laboratorijski napovedniki. Namen naše raziskave je bil opisati so plazemske vrednosti novega kazalca endotelijske disfunkcije endokana pri bolnikih s stabilnim kroničnim srčnim popuščanjem, ugotoviti ali so vrednosti višje pri posameznikih, pri katerih bolezen v srednjeročnem obdobju napreduje do te mere, da potrebujejo inotropno podporo ali pa celo umrejo in dognati ali bi lahko endokan služil kot kriterij izbora najboljših kandidatov za zgodnje zdravljenje z LVAD-i med inotropno neodvisnimi bolniki s srčnim popuščanjem.
Keywords: Kronično srčno popuščanje, LVAD, mehanska podpora levega prekata, endokan, endotelijska disfunkcija
Published: 12.08.2019; Views: 119; Downloads: 13
Full text (1,85 MB) |
4. Topni receptor ST2 kot prognostični označevalec pri bolnikih s kronično ledvično boleznijoEvgenija Homšak, 2019, doctoral dissertation Abstract: Izhodišča: Bolniki s kronično ledvično boleznijo (KLB) in še posebej dializni bolniki (KLB 5D) so izpostavljeni visokemu tveganju za razvoj srčnega popuščanja in različnih življenjsko ogrožajočih dogodkov, vključno s srčno-žilnimi (SŽ) neželenimi dogodki in smrtjo. Zato je izrednega pomena tudi pravočasna napoved teh dogodkov oziroma opredelitev bolnikov, ki so izpostavljeni večjemu tveganju. Na osnovi dosedanjih kliničnih in biokemijskih parametrov pogosto pravočasna napoved neželenih dogodkov in smrti pri teh bolnikih, še posebej pri skupini dializnih bolnikov, ni mogoča. Zato so intenzivne raziskave usmerjene v iskanje novih potencialnih prognostičnih označevalcev.
Namen: Namen naše raziskave je bil proučiti vlogo topnega receptorja ST2 (sST2) kot potencialnega prognostičnega označevalca hospitalizacij, SŽ in smrti iz vseh vzrokov pri bolnikih s KLB in posebej pri dializnih bolnikih (KLB 5D) ter njegov pomen primerjati z dosedanjimi biokemijskimi označevalci srčnega popuščanja in ledvićnih bolezni (NT-proBNP, TnI). Glede na specifično populacijo dializnih bolnikov je bilo smiselno proučiti tudi njegove značilnosti, zlasti vpliv hemodiafiltracijskega postopka (HDF) na njegovo serumsko koncentracijo pred in po opravljeni HDF. Zato smo v naši raziskavi poskušali potrditi dve hipotezi: (1) sST2 je biokemijski označevalec, katerega koncentracija v serumu je zaradi svoje molekularne strukture neodvisna od HDF in (2) sST2 kot novejši prognostični označevalec omogoča pri bolnikih z različno stopnjo KLB identificirati bolnike, ki imajo večje tveganje za razvoj SŽ dogodkov, hospitalizacijo in smrt.
Metode: V raziskavo smo vključili 91 bolnikov (57 moških, 34 žensk) s KLB 1. do 5. stopnje in 123 bolnikov (75 moških, 48 žensk) s KLB 5D stopnje na nadomestnem zdravljenju s HDF. Vsem bolnikom smo ob vstopu v raziskavo odvzeli vzorce krvi za določitev hematoloških in koncentracije biokemijskih parametrov, vključno s sST2, NT-proBNP in TnI. Bolnike smo vključevali 12 mesecev, nato smo jih ob naročenih kontrolnih pregledih spremljali najmanj 18 mesecev. Beležili smo morebitne SŽ zaplete, hospitalizacije in smrt. Za ugotavljanje vpliva HDF na koncentracije biokemijskih označevalcev smo iz proučevane populacije izbrali 55 naključnih bolnikov s KLB 5D, ki smo jim izmerili serumske koncentracije pred in po HDF in statistično ovrednotili nastale spremembe.
Statistično analizo pridobljenih podatkov smo izvedli z uporabo programske opreme Medcalc® (Ostend, Belgija). Razlike koncentracij pred/po HDF za oba parametra pri posameznih bolnikih smo testirali s parnim T-testom ter jih izrazili v odstotkih. Bolnike s KLB 1-5 in s KLB 5D smo na začetku raziskave razdelili, glede na začetno vrednost koncentracije sST2, v skupino z nizkim sST2 (sST2 <35 ng/ml) ali skupino z visokim sST2 (sST2 ≥35 ng/mL). Za oceno prognostične vrednosti serumskih označevalcev smo uporabili Kaplan-Meierjevo analizo preživetja in regresijsko Cox analizo. Z ROC (receiver operating characteristic) analizo smo določili in primerjali prognostično moč NT-proBNP, sST2 in njune kombinacije. Kot statistično značilna pomembna vrednost je bila P<0.05.
Zaključki: V naši raziskavi smo uspeli potrditi obe zastavljeni hipotezi. Naši rezultati potrjujejo, da je sST2 neodvisen od ledvične funkcije in od postopka HDF, saj njegove serumske koncentracije niso statistično značilno različne glede na stopnjo KLB in se ne spremenijo po procesu HDF. Prav tako smo potrdili, da je sST2 kot označevalec fibroze in remodelacije sposoben opredeliti bolnike s KLB 1-5 in KLB 5D, glede na njihovo tveganje za razvoj življensko ogrožajočih dogodkov, hospitalizacije in smrti. Njegova dodana vrednost se kaže v primeru kombinirane rabe več označevalcev, kjer skupaj z NT-proBNP omogoča boljšo oceno tveganja kot kateri koli od posamičnih označevalcev. Ta ugotovitev potrjuje, da je sST2 neodvisen prognostičen označevalec, ki se odziva in nastaja preko drugih patofizioloških mehanizmov kot NT-proBNP.
Keywords: sST2, kronična ledvična bolezen, prognostični označevalec, hemodiafiltracija
Published: 12.08.2019; Views: 86; Downloads: 7
Full text (2,43 MB) |
5. Vpliv osnovnega obolenja na pripravljenost bolnika na zdravljenje pridružene erektilne disfunkcijeDejan Bratuš, 2019, doctoral dissertation Abstract: Erektilna disfunkcija je pogosta težava moških v vseh starostnih obdobjih. Kljub temu, da to stanje ne ogroža življenja prizadetih moških, pa v veliki meri vpliva na kakovost življenja, saj je spolno zdravje pomemben del splošnega zdravja posameznika. Ob težavah, ki jih imajo moški zaradi erektilne disfunkcije, so prizadete tudi njihove partnerke in na ta način trpi tudi medsebojni odnos med prizadetim moškim in njegovo partnerko, tako da ima erektilna disfunkcija tudi psihološke in socialne negativne posledice. Vseeno pa le manjši del prizadetih poišče strokovno pomoč in je tudi deležen zdravljenja svojih težav. Razlogi, zaradi katerih se moški ne odločijo za obravnavo in zdravljenje težav z erekcijo, so slabo poznani in raziskani. Dejstvo je, da so pri teh moških pogosta spremljajoča obolenja. Možno je, da le ta vplivajo na odločitev moških glede iskanja pomoči za svoje težave.
Cilj te disertacije je raziskava vpliva resnosti spremljajočih obolenj na pripravljenost moških za zdravljenje erektilne disfunkcije.
V raziskavo sem vključil 486 moških, ki sem jih glede na stopnjo resnosti spremljajočega obolenja razvrstil v tri skupine. V prvo skupino sem uvrstil moške z akutnimi stanji brez pridruženih obolenj, v drugo skupino moške z blažjimi kroničnimi obolenjiin v tretjo skupino moške s težjimi kroničnimi in malignimi obolenji . Preiskovance sem povabil k sodelovanju pri njihovem obisku svojega osebnega zdravnika in jih glede na razlog obiska razvrstil v naštete skupine. Z namenom, da bi pridobili čimbolj primerljive skupine bolnikov, se je vključevanje začelo v istem mesecu pri vseh sodelujočih zdravnikih splošne in družinske medicine. S tem sem se izognil vplivu sezonskih obolenj. Vsi moški, ki so pristali na sodelovanje, so izpolnili vprašalnik, v katerem so odgovorili na vprašanje o pomembnosti spolnosti v njihovem življenju in pripravljenosti za zdravljenje morebitnih težav z erekcijo. Dodatno sem jim postavil vprašanje o tem, ali bi kakšna značilnost načina zdravljenja erektilne disfunkcije kar se tiče zahtevnosti, cene in varnosti, lahko vplivala na njihovo odločitev o pripravljenosti za zdravljenje njihovih težav z erekcijo.
Za statistično obdelavo prvih dveh vprašanj je bil uporabljendvostranski z-test, medtem ko je bil za ocenitev odgovorov na tretje vprašanje uporabljen Pearsonov hi-kvadrat test.
Analiza dobljenih odgovorov je pokazala, da se moški s težjimi kroničnimi in malignimi obolenji manj zanimajo za spolnost in jim ta predstavlja manj pomemben del njihovega življenja v primerjavi z moškimi brez pridruženih obolenj. Odstotek pozitivnih odgovorov na vprašanje o pomembnosti spolnosti v življenju preiskovancev je bil 72,7 pri prvi in 94,3 pri slednji skupini (p=0,005). Kar se tiče pripravljenosti za zdravljenje morebitnih težav z erekcijo, so moški s težjimi kroničnimi in malignimi obolenji izrazili manjši interes za zdravljenje teh težav tako v primerjavi z moškimi brez pridruženih obolenj kot tudi v primerjavi s tistimi, ki imajo spremljajoče blažje kronične bolezni (69,7%, 88,1% in 89,3% pozitivnih odgovorov). Opisane razlike so bile statistično pomembne (p=0,03, p=0,01). Glede vpliva, ki ga imajo na pripravljenost za zdravljenje težav z erekcijo značilnosti možnega zdravljenja, nisem ugotovil statistično pomembnih razlik v nobenem od preiskovanih značilnosti, tako da pripreiskovancih na pripravljenost za zdravljenje niso vplivali niti cena, niti zahtevnost zdravljenja, niti varnost.
Prisotnost težjega kroničnega ali malignega obolenja pri moških je eden izmed razlogov, da se moški ne odločijo za posvet in zdravljenje svojih težav z doseganjem ali vzdrževanjem erekcije, tej skupini moških spolnost tudi predstavlja manj pomemben del njihovega življenja v primerjavi z moškimi brez spremljajočih obolenj.
Keywords: erektilna disfunkcija, zdravljenje, epidemiologija, pridružene bolezni
Published: 12.08.2019; Views: 92; Downloads: 10
Full text (1,35 MB) |
6. Povezava genov odgovornih za delovanje hormonov in hormonskih receptorjev, z odzivom na hormonsko uravnavanje folikulogenezeMaruška Čuš, 2019, doctoral dissertation Abstract: Cilj študije je bil raziskati, ali so posamezni polimorfizmi (SNP) v izbranih genih, ki so
odgovorni za hormonsko uravnavanje folikulogeneze, povezani z odzivom na nadzorovano
prekomerno spodbujanje ovulacije in kliničnimi značilnostmi žensk, vključenih v postopek
oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP).
V raziskavo smo vključili šestdeset preiskovank, ki so bile vključene v postopek zdravljenja
neplodnosti s postopkoma IVF (zunajtelesna oploditev) ter ICSI (neposredni vnos
semenčice v citoplazmo jajčne celice). Pred postopkom OBMP smo preiskovankam določili
serumske vrednosti hormonov FSH, LH in AMH. Kri za določitev vrednosti serumskega LH
in FSH je bila odvzeta drugi oziroma tretji dan menstruacijskega ciklusa. Vrednosti E2 smo
določali na dan aplikacije hCG. Preiskovanke smo razvrstili v tri skupine glede na odziv
hormonskega spodbujanja ovulacije; slabo odzivne (glede na bolonjska merila), normalno
odzivne (≤ 15 jajčnih celic) in prekomerno odzivne preiskovanke (> 15 jajčnih
celic). Gensko izražanje smo izmerili genom FSHR, AMH, LHCGR, AR in BMP6.
Genotipizacijo smo izvedli za polimorfizme rs10407022 v genu AMH; rs1394205 in rs6166
v genu FSHR; rs3741664 v genu AMH in rs2234693 v genu ESR1. Bazalni FSH (bFSH),
estradiol (E2) in anti-Müllerjev hormon (AMH) so bili izmerjeni z encimsko povezanim
imunosorbentnim testom (ELISA).
Preiskovanke z genotipom GG polimorfizma rs1394205 so imele značilno nižjo raven AMH
(P = 0,016) in so tako zahtevale višji odmerek rFSH v jajčni celici v primerjavi s
preiskovankami z AA- ali AG-genotipom (P = 0,036). Ugotovili smo tudi večjo pogostnost
genotipa GG rs1394205 pri preiskovankah s slabim odzivom (76,5 %) v primerjavi s tistimi,
ki so se odzvale prekomerno (37,5 %; P = 0,002). Preiskovanke z genotipom AA
polimorfizma rs6166 so imele višjo raven izmerjenega bFSH v primerjavi s tistimi z genotipi
AG ali GG (P = 0,043). Preiskovanke z genotipom GG polimorfizma rs3741664 so
potrebovale višji odmerek rFSH v primerjavi s preiskovankami, ki so imele genotip AA ali
AG (P = 0,028).
Genotip GG polimorfizma rs1394205 je povezan z napovedano vrednostjo za slabo
odzivnost jajčnikov na KOH. Pacientke s tem genotipom potrebujejo višje odmerke rFSH za
indukcijo ovulacije.
Keywords: hormonsko spodbujanje ovulacije, polimorfizem posameznega nukleotida, FSHR, AMHR, genotipizacija
Published: 07.06.2019; Views: 189; Downloads: 17
Full text (1,61 MB) |
7. |
8. Analiza pulznega vala pri hemodializnih bolnikihJan Gumilar, 2018, final research report Keywords: aplanacijska tonometrija, arterijska togost, pulzni tlak, končna ledvična odpoved, hemodializa, preživetje, applanation tonometry, pulse pressure, arterial stiffness, chronic kidney disease, haemodialysis, survival
Published: 25.03.2019; Views: 153; Downloads: 12
Full text (984,69 KB) |
9. |
10. |
