SLO | ENG

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 396
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
SPREMEMBE HOMEOSTAZE SUBPOPULACIJ CD4+ T LIMFOCITOV IN NJIHOVIH CITOKINSKIH - STAT SIGNALNIH POTI PRI BOLNIKIH S SISTEMSKIM LUPUS ERITEMATOZUSOM
Aleš Goropevšek, 2017, doctoral dissertation

Abstract: UVOD Sistemski lupus eritematozus (SLE) je sistemska avtoimunska bolezen, pri kateri kombinacija različnih genetskih dejavnikov in vplivov iz okolja pripelje do porušenja imunoregulatornih mehanizmov, ki omogočajo toleranco do lastnih antigenov. FOXP3+ regulatorni T limfociti (Treg) zavirajo proliferacijo efektorskih T limfocitov in vitro in predstavljajo bistven mehanizem periferne T limfocitne tolerance in vivo. Interferoni (IFN) tipa I, kot je IFN-alfa in homeostatski citokini, kot je IL-7, vplivajo na proliferacijo in funkcijo tako Treg, kot patogenih FOXP3- konvencionalnih T limfocitov (Tcon). Na T limfocite delujejo preko znotrajceličnih signalnih poti, ki vodijo od površinskih receptorjev do STAT proteinov, ki se po aktivaciji-fosforilaciji na specifičnih tirozinskih ostankih, prenesejo v jedro in nadzirajo številne genetske programe, vključene v nadzor proliferacije in diferenciacije CD4+ T limfocitov. Namen naše raziskave je bil preučiti STAT signalizacijo v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE in ugotoviti, če so STAT signalna neravnotežja povezana s spremembami cirkulirajočih subpopulacij CD4+ T limfocitov, njihove proliferacije in aktivnosti bolezni. BOLNIKI IN METODE Analizirali smo Tcon/Treg subpopulacije, ekspresijo STAT1 proteina (STAT1 MFI) in STAT fosforilacijo (pSTAT) v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE s pomočjo konvencionalne in slikovne pretočne citometrije. Vključenih je bilo 39 bolnikov s SLE, 33 zdravih kontrol in 29 bolnikov z revmatoidnim artritisom (RA). Aktivnost bolezni SLE smo sledili z določanjem kliničnega indeksa SLEDAI-2000. Z uporabo fosfo-specifične pretočne citometrije je bila naša analiza usmerjena v spremljanje signalinih dogodkov tudi v CD4+FOXP3+ T limfocitih in neposredno primerjavo STAT signalizacije v Tcon in subpopulacijah CD4+FOXP3+ T limfocitov pri bolnikih s SLE. Da smo lahko ocenili odnos med STAT signalnimi spremembami in proliferacijo subpopulacij CD4+ T limfocitov, smo hkrati določali tudi ekspresijo indikatorja proliferacije Ki-67 v Tcon and Treg subpopulacijah. REZULTATI Nivoji STAT1 MFI, ki so bili v primerjavi z bolniki z RA in zdravimi kontrolami statistično značilno višji v CD4+ T limfocitih bolnikov s SLE, so bili v statistično značilni pozitivni korelaciji z indeksom aktivnosti bolezni. STAT1 MFI je bil najvišji v CD45RA-FOXP3hi aktivirani Treg (aTreg) subpopulaciji, ki je kazala tudi najvišji fosforilacijski odgovor STAT1 med CD4+ T limfociti in značilno znižanje ekspresije Ki-67 po stimulaciji z rekombinantnim humanim IFN-alfa in vitro. V primerjavi z zdravimi kontrolami so bile pri bolnikih s SLE statistično značilno nižje tako koncentracije aTreg, kot tudi odstotek Ki-67+ celic med aTreg, ki je bil v statistično značilni negativni korelaciji s STAT1 MFI v CD4+ T limfocitih. CD4+ T limfocite bolnikov s SLE je označevala tudi od IL-7 odvisna STAT5 aktivacija, ki se je kazala z značilno zvišanimi bazalnimi nivoji pSTAT5 v primerjavi s kontrolnima skupinama. Nivoji pSTAT5 so bili statistično značilno višji v Tcon kot v FOXP3+ subpopulaciji CD4+ T limfocitov bolnikov s SLE. V nasprotju z aTreg, so Tcon bolnikov s SLE kazali značilno višjo ekspresijo Ki-67, ki je bila v statistično značilni pozitivni korelaciji z nivoji pSTAT5 v CD4+ T limfocitih. ZAKLJUČEK Naši rezultati kažejo, da je ojačana STAT1 signalizacija vpletena v porušeno homeostazo aTreg pri bolnikih s SLE in bi lahko predstavljala tudi potencialni označevalec aktivnosti bolezni. Od IL-7-odvisna bazalna fosforilacija STAT5, ki je bila značilno višja v Tcon kot v Treg bolnikov s SLE in je bila povezana z ekspresijo Ki-67 v Tcon, pa lahko daje proliferativno prednost Tcon v primerjavi z aTreg. Inhibicija takšne neuravnotežene aktivacije STAT5 bi lahko s selektivnim učinkom na proliferacijo patogenih-konvencionalnih CD4+ T limfocitov ponovno vzpostavila homeostatsko ravnotežje med Tcon in supresivnimi-aktiviranimi Treg in bi lahko predstavljala obetajoč therapevtski pristop pri SLE.
Keywords: avtoimunske bolezni, citokini, interferoni, STAT signalne poti, sistemski lupus eritematozus, CD4+ T limfociti, regulatorni T limfociti
Published: 20.04.2018; Views: 64; Downloads: 9
.pdf Full text (25,93 MB)

2.
Critical and supercritical spatiotemporal calcium dynamics in beta cells
Marko Gosak, Andraž Stožer, Rene Markovič, Jurij Dolenšek, Matjaž Perc, Marjan Rupnik, Marko Marhl, 2017, original scientific article

Abstract: A coordinated functioning of beta cells within pancreatic islets is mediated by oscillatory membrane depolarization and subsequent changes in cytoplasmic calcium concentration. While gap junctions allow for intraislet information exchange, beta cells within islets form complex syncytia that are intrinsically nonlinear and highly heterogeneous. To study spatiotemporal calcium dynamics within these syncytia, we make use of computational modeling and confocal high-speed functional multicellular imaging. We show that model predictions are in good agreement with experimental data, especially if a high degree of heterogeneity in the intercellular coupling term is assumed. In particular, during the first few minutes after stimulation, the probability distribution of calcium wave sizes is characterized by a power law, thus indicating critical behavior. After this period, the dynamics changes qualitatively such that the number of global intercellular calcium events increases to the point where the behavior becomes supercritical. To better mimic normal in vivo conditions, we compare the described behavior during supraphysiological non-oscillatory stimulation with the behavior during exposure to a slightly lower and oscillatory glucose challenge. In the case of this protocol, we observe only critical behavior in both experiment and model. Our results indicate that the loss of oscillatory changes, along with the rise in plasma glucose observed in diabetes, could be associated with a switch to supercritical calcium dynamics and loss of beta cell functionality.
Keywords: beta cells, islets of Langerhans, self-organized criticality, intercellular dynamics, calcium waves, glucose oscillations, computational model, confocal calcium imaging
Published: 23.01.2018; Views: 99; Downloads: 5
.pdf Full text (3,43 MB)

3.
Analiza genskih regij povezanih z astmo ter napoved tveganja in odziva na terapijo pri otroški astmi
Petra Ovniček, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Astma je kompleksna poligenska bolezen dihal. Številne študije so v povezavi z astmo, njenimi značilnostmi ali odzivom na terapijo analizirale že mnogo genov, a se rezultati raziskav med sabo močno razlikujejo, prav tako pa mnogi kandidatni geni identificirani v nedavnih študijah na celotnem genomu (GWA študije) še niso bili potrjeni v neodvisnih replikacijih študijah. Večina GWA študij pri astmi ni analiziralo morebitnih povezav med genotipi in kliničnimi podatki ter odzivom na zdravljenje. Le malo je znanega o funkciji z astmo ali njenimi značilnostmi povezanih polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP), ki se nahajajo v nekodirajočih področjih genoma. Namen naše raziskave je bil identificirati nove genetske markerje, ki opredeljujejo resnost astme oz. katerega od njenih podtipov ter vplivajo na odziv na terapije. Nadalje smo v raziskavi želeli ugotoviti, kakšen je vpliv kandidatnih SNP-jev povezanih z astmo in njenimi značilnostmi na ekspresijo bližnjih genov. Prav tako je bil namen študije tudi napoved tveganja za razvoj astme in odziva na terapijo. V študijo smo zajeli 340 otrok z astmo in 276 zdravih posameznikov. Genotipizacijo smo izvedli z verižno reakcijo s polimerazo (PCR), ki ji je sledil polimorfizem dolžin restrikcijskih fragmentov ali analiza talilne krivulje visoke ločljivosti. Rezultate smo statistično analizirali z uporabo programskega paketa SPSS. Z izdelavo profilov tveganja, izračuna tveganja iz razmerja obetov ter logistično regresijo smo skušali napovedati tveganje za razvoj bolezni ali odziva na terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi. Izbranim genom, ki se nahajajo v bližini nekodirajočih SNP-jev, ki kažejo na pomembno vlogo pri astmi, smo z uporabo kvantitativnega PCR izmerili gensko ekspresijo in analizirali morebitne razlike v ekspresiji med posameznimi fenotipskimi in genotipskimi skupinami. Identificirali smo nove genetske markerje ki imajo pomemben doprinos k dovzetnosti za razvoj astme, vplivajo na njeno težo in fenotip oz. pogojujejo odgovor na različne proti-astmatične terapije. Najpomembnejša odkritja so nove povezave med SNP-ji na oz. v bližini genov SFXN1, SLC22A4 in SLC22A5 ter odgovorom na terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi. Kot prvi smo ugotovili, da delecija na genu CCR5 ter SNP-ja na genih IL4 in GLCCI1 pogojujejo odziv na proti-astmatično terapijo z anti-levkotrieni pri posameznih pod-tipih astme. Identificirali smo nove povezave med SNP-ji na genih CA10, CTNNA3 in SFXN1 in njenimi fenotipskimi značilnostmi. Prav tako je naša raziskava prva neodvisna replikacijska študija nekaterih v nedavnih GWA študijah identificiranih astma SNP-jev; potrdili smo povezavo med SNP-jema na genih CA10 in SGK493 in tveganjem za astmo. Kot prvi smo s povečanim tveganjem za astmo povezali alel C za SNP rs10496195 v intronu gena HK2. Nadaljnja ekspresijska študija je pokazala povečano izražanje izoforme tega gena pri bolnikih z astmo oz. pri osebah z rizičnim alelom C za omenjen SNP. Ugotovili smo da alel C vpliva na spremenjeno razmerje med izoformama transkripta gena HK2 v limfocitih periferne krvi. Nadalje, naši rezultati potrjujejo hipotezo, da gre pri astmi za heterogeno bolezen pri kateri se genetski markerji lahko razlikujejo glede na podtip bolezni, saj mnoge povezave v skupini ne-atopijskih astmatikov niso bile potrjene v skupini atopikov in obratno. Na podlagi rezultatov izračunov napovedi tveganja lahko zaključimo, da zaenkrat genetski testi pri astmi žal še niso dovolj zanesljivi za prenos v klinično prakso. Najvišjo specifičnost (77,7 %) in občutljivost (63,0 %) smo dosegli pri genetskem profilu za napoved tveganja za ne-atopijsko obliko astme, ki vključuje 9 SNP-jev. Vsekakor bo v prihodnje potrebnih še mnogo nadaljnjih raziskav, funkcijskih študij in meta-statističnih analiz, kakorkoli pa lahko rečemo, da pomemben delček pri razumevanju genetskih mehanizmov pri astmi in korak k individualizirani obravnavi bolnikov predstavlja tudi naša študija.
Keywords: astma, polimorfizem enega nukleotida, asociacijska študija, genska ekspresija, napoved tveganja
Published: 22.01.2018; Views: 84; Downloads: 18
.pdf Full text (4,05 MB)

4.
Evaluating the effect of Clostridium difficile conditioned medium on fecal microbiota community structure
Sabina Horvat, Aleksander Mahnič, Martin Breskvar, Sašo Džeroski, Maja Rupnik, 2017, original scientific article

Abstract: Clostridium difficile infection (CDI) is typically associated with disturbed gut microbiota and changes related to decreased colonization resistance against C. difficile are well described. However, nothing is known about possible effects of C. difficile on gut microbiota restoration during or after CDI. In this study, we have mimicked such a situation by using C. difficile conditioned medium of six different C. difficile strains belonging to PCR ribotypes 027 and 014/020 for cultivation of fecal microbiota. A marked decrease of microbial diversity was observed in conditioned medium of both tested ribotypes. The majority of differences occurred within the phylum Firmicutes, with a general decrease of gut commensals with putative protective functions (i.e. Lactobacillus, Clostridium_XIVa) and an increase in opportunistic pathogens (i.e. Enterococcus). Bacterial populations in conditioned medium differed between the two C. difficile ribotypes, 027 and 014/020 and are likely associated with nutrient availability. Fecal microbiota cultivated in medium conditioned by E. coli, Salmonella Enteritidis or Staphylococcus epidermidis grouped together and was clearly different from microbiota cultivated in C. difficile conditioned medium suggesting that C. difficile effects are specific. Our results show that the changes observed in microbiota of CDI patients are partially directly influenced by C. difficile.
Keywords: Clostridium difficile, infection, gut microbiota
Published: 12.12.2017; Views: 60; Downloads: 4
.pdf Full text (1,82 MB)

5.
Low overlap between carbapenem resistant Pseudomonas aeruginosa genotypes isolated from hospitalized patients and wastewater treatment plants
Andrej Golle, Sandra Janežič, Maja Rupnik, 2017, original scientific article

Abstract: The variability of carbapenem-resistant Pseudomonas aeruginosa strains (CRPA) isolated from urine and respiratory samples in a large microbiological laboratory, serving several health care settings, and from effluents of two wastewater treatment plants (WWTP) from the same region was assessed by PFGE typing and by resistance to 10 antibiotics. During the 12-month period altogether 213 carbapenem-resistant P. aeruginosa isolates were cultured and distributed into 65 pulsotypes and ten resistance profiles. For representatives of all 65 pulsotypes 49 different MLSTs were determined. Variability of clinical and environmental strains was comparable, 130 carbapenem-resistant P. aeruginosa obtained from 109 patients were distributed into 38 pulsotypes, while 83 isolates from WWTPs were classified into 31 pulsotypes. Only 9 pulsotypes were shared between two or more settings (hospital or WWTP). Ten MLST were determined for those prevalent pulsotypes, two of them (ST111 and ST235) are among most successful CRPA types worldwide. Clinical and environmental carbapenem-resistant P. aeruginosa strains differed in antibiotic resistance. The highest proportion of clinical isolates was resistant to piperacillin/tazobactam (52.3%) and ceftazidime (42.3%). The highest proportion of environmental isolates was resistant to ceftazidime (37.1%) and ciprofloxacin (35.5%). The majority of isolates was resistant only to imipenem and/or meropenem. Strains with additional resistances were distributed into nine different patterns. All of them included clinically relevant strains, while environmental strains showed only four additional different patterns.
Keywords: carpabenem resistance, antibiotic resistance, Pseudomonas aeruginosa, isolates
Published: 12.12.2017; Views: 71; Downloads: 8
.pdf Full text (2,44 MB)

6.
Nove metode za ocenjevanje tveganja za razvoj metaboličnega sindroma pri otrocih
Bernarda Vogrin, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod. Zaradi epidemije otroške debelosti in metaboličnega sindroma lahko v prihodnosti pri otrocih pričakujemo še večje obremenitve srca in žil, čemur smo priča danes. Zgodnje odkrivanje oseb, ki so nagnjene k metaboličnim motnjam in boleznim srca in žil, lahko bistveno pripomore k načrtovanju preventive in zdravljenju bolezni. Hipoteza. Z merjenjem žilne funkcije, telesne sestave in natančno analizo serumskih lipidov lahko odkrijemo nagnjenost k metaboličnemu sindromu in boleznim srca in žil že v otroštvu, še pred pojavom kliničnih znakov. Metode. V študiji je sodelovalo 81 šolarjev starih 11–16 let. Z anketnim vprašalnikom smo pridobili podatke o njihovem socialnem okolju, prehranskih navadah in učnem uspehu. Z analizo športno vzgojnih kartonov smo ocenili njihovo telesno zmogljivost. Opravili smo meritve telesne konstitucije: telesno višino (TV), telesno težo (TT), obseg pasu (OP) in bokov (OB), kožno gubo na nadlahti (KGN) ter izračunali indeks telesne mase (BMI) in standardni odklon glede na spol in starost (SDS BMI). Telesno sestavo (odstotek maščobe (FAT %)) smo ocenjevali z bioimpedanco. Lastnosti arterijskega sistema smo merili z Arteriografom, z določanjem augmentacijskega indeksa (AIx), hitrosti pulznih valov (PWV) in centralnega sistoličnega arterijskega tlaka (SBPao). V vzorcu venozne krvi smo analizirali glukozo (GLU) in serumske lipide vključno s prostimi maščobnimi kislinami (PMK). Rezultati. AIx je značilno koreliral s TV, učnim uspehom, nekaterimi motoričnimi testi in serumskimi lipidi. PWV je značilno koreliral s TT, TV, BMI, SDS BMI, OP, OB, nekaterimi motoričnimi testi in PMK. SBPao je negativno koreliral z učnim uspehom. FAT % je kazal značilne povezave z GLU, PMK in drugimi lipidi. Pri 5 % oziroma 6 % učencev smo ugotovili zelo visoke vrednosti AIx, SBPao in PWV. Zaključki. AIx, PWV, PMK in FAT % so dobri pokazatelji začetnih žilnih in metaboličnih nepravilnosti pri otrocih in mladostnikih. Zvečana AIx in SBPao sta povezana s slabšimi učnimi in motoričnimi sposobnostmi. PWV je pri otrocih in mladostnikih zelo odvisen od telesne konstitucije.
Keywords: Metabolični sindrom, augmentacijski indeks, hitrost pulznih valov, otroci, bioimpedanca
Published: 29.11.2017; Views: 57; Downloads: 14
.pdf Full text (1,91 MB)

7.
Variations in patient safety climate and perceived quality of collaboration between professions in out-of-hours care
Zalika Klemenc-Ketiš, Ellen Tveter Deilkås, Dag Hofoss, Gunnar Tschudi Bondevik, 2017, original scientific article

Abstract: Purpose: To get an overview of health care workers perceptions of patient safety climates and the quality of collaboration in Slovenian out-of-hours health care (OOHC) between professional groups. Materials and methods: This was a cross-sectional study carried out in all (60) Slovenian OOHC clinics; 37 (61.7%) agreed to participate with 438 employees. The questionnaire consisted of the Slovenian version of the Safety Attitudes Questionnaire - Ambulatory Version (SAQ-AV). Results: The study sample consisted of 175 (70.0%) physicians, nurse practitioners, and practice nurses. Practice nurses reported the highest patient safety climate scores in all dimensions. Total mean (standard deviation) SAQ-AV score was 60.9+-15.2. Scores for quality of collaboration between different professional groups were high. The highest mean scores were reported by nurse practitioners on collaboration with practice nurses (4.4+-0.6). The lowest mean scores were reported by practice nurses on collaboration with nurse practitioners (3.8+-0.9). Conclusion: Due to large variations in Slovenian OOHC clinics with regard to how health care workers from different professional backgrounds perceive safety culture, more attention should be devoted to improving the team collaboration in OOHC. A clearer description of professional team roles should be provided.
Keywords: primary health care, out-of-hours medical care, patient care management
Published: 27.11.2017; Views: 110; Downloads: 3
.pdf Full text (169,11 KB)

8.
Analiza vpliva tehnoloških dejavnikov na delovanje sistema za inhalacijsko sedacijo »AnaConDa«
Igor Karnjuš, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod: Pri uporabi sistema za inhalacijsko sedacijo AnaConDaTM (ACD, Sedana Medical, Uppsala, Švedska) lahko tehnološki dejavniki vplivajo na njegovo delovanje. Med sedacijo bolnika z uporabo tekočega hlapnega anestetika lahko v brizgalki nastane plinski mehurček in zaradi njega pojav autopumpinga. Namen raziskave je bil preučiti, kako izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote, način shranjevanja hlapnega anestetika, prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki in gravitacija vplivajo na pojav autopumpinga. Dodatno smo želeli ugotoviti, kako dihalni minutni volumni (MV), predvsem enkratni dihalni volumen (Vt), in hitrost pretoka tekočega anestetika vplivajo na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema pri uporabi ACD. Metode: Pojav autopumpinga z uporabo ACD-sistema smo testirali in vitro na štirih različnih skupinah brizgalk z dvema hlapnima anestetikoma (izofluran in sevofluran): hlapni anestetik, shranjen na sobni temperaturi ali temperaturi hladilnika, z ali brez prisotnosti plinskega mehurčka v brizgalki. Tekoči hlapni anestetik smo v ACD-sistem dovajali s pomočjo infuzijske črpalke s konstantno hitrostjo pretoka in ga ogrevali postopoma, dokler na površini brizgalke nismo dosegli temperature 50 °C. Vpliv gravitacije smo testirali ločeno, pri višinah infuzijske črpalke ± 30 cm in ± 60 cm glede na višino ACD-sistema. Med eksperimentom smo opazovali spremembe v koncentracijah hlapnega anestetika v izdihanem zraku (Fet, v vol %). Za ugotavljanje izgub hlapnega anestetika skozi filter ACD-sistema smo dodatni analizator dihalne zmesi umestili na ekspiratorno cev dihalnega sistema takoj za Y-konektom. Rezultati: Do autopumpinga je prišlo le v skupinah z začetnim plinskim mehurčkom, pri obeh hlapnih anestetikih. V teh primerih so se vrednosti Fet povečevale z naraščanjem velikosti plinskega mehurčka (ΔFet pri izofluranu = +2,5–4,2 vol %; pri sevofluranu = +0,9–2,3 vol %). V skupinah brez začetnega plinskega mehurčka so pri obeh hlapnih anestetikih vrednosti Fet ostale stabilne med celotnim eksperimentom (ΔFet = +0,1–0,3 vol %). S spremembo višine infuzijske črpalke so se vrednosti Fet le prehodno spreminjale za ± 0,1 vol %. Izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema so bile pri vrednostih Fet 0,9 vol % minimalne (< 0,1 vol %), pri vrednostih Fet > 0,9 vol %, pa so izgube naraščale v odvisnosti od hitrosti pretoka tekočega anestetika in Vt. Zaključki: Na pojav autopumpinga vplivata predvsem izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote in prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki. Zatorej je potrebno pred pričetkom sedacije z ACD-sistemom iz brizgalke odstraniti vse vidne plinske mehurčke in odstraniti vire toplote. Na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema vplivajo zlasti vrednosti Fet in MV oz. Vt.
Keywords: AnaConDa, hlapni anestetiki, inhalacijska sedacija, varnost pacienta, enota intenzivne terapije
Published: 17.11.2017; Views: 104; Downloads: 42
.pdf Full text (5,08 MB)

9.
Skrb za pacienta in varnost pri dajanju zdravil v zdravstveni negi
Dominika Vrbnjak, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča: Poznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja ter ocene sporočanja je pomembno za zagotavljanje kakovostne in varne obravnave pacientov, takšnih raziskav pa v slovenskem okolju primanjkuje. Strokovnjaki ocenjujejo, da je za varnost pacientov med drugim potrebna tudi ustrezna kultura skrbi, vendar je zaenkrat še premalo raziskav, ki bi potrdili povezanost kulture skrbi s kazalniki kakovosti in varnostjo pacientov. Z doktorsko disertacijo smo želeli raziskati zaznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja in ocene sporočanja napak ter kulturo skrbi, izraženo kot zaznavanje skrbi posameznika pri lastnem delu, pri sodelavcih in nadrejenih, v delovnem okolju ter ugotoviti njihove povezave. Metode: Izvedli smo multicentrično presečno opazovalno raziskavo z uporabo zaporednega pojasnjevalnega načrta mešanih metod na populaciji zaposlenih v zdravstveni negi na internih in kirurških oddelkih v 11 slovenskih bolnišnicah. Podatke v okviru kvantitativnega dela smo zbrali s pomočjo petih psihometrično veljavnih in zanesljivih vprašalnikov. Zbrane podatke smo nato analizirali z uporabo deskriptivne in inferenčne statistike. V okviru kvalitativnega dela smo uporabili metodo utemeljene teorije, podatke pa zbrali s pomočjo vprašanj odprtega tipa v anketnem vprašalniku in delno strukturiranimi intervjuji. Rezultati: Ugotovili smo, da so vzroki za nastanek napak organizacijske in individualne narave. Anketiranci so komponente kadrovsko-delovni procesi, komunikacija z zdravniki in znanje ocenili z najvišjimi povprečnimi ocenami. Ugotovili smo pomanjkljivo sporočanje napak, saj so anketiranci ocenili, da se na njihovem oddelku sporoči manj kot 60 % vseh napak pri dajanju zdravil (p ≤ 0,001). Kar 37,6 % pa jih je ocenilo, da se vse vrste napak sporočijo v 0–20 %. Na pomanjkljivo sporočanje napak pri dajanju zdravil vpliva več dejavnikov na organizacijski in individualni ravni, kot največji oviri pa sta bili z najvišjimi povprečnimi ocenami ocenjeni komponenti odziv in strah. Rezultati so pokazali tudi, da je zaznavanje vzrokov za napake, ovir sporočanja, ocene sporočanja in kulture skrbi odvisno od določenih demografskih značilnosti posameznika, oddelkov in ustanov. Kultura skrbi je na srednji ravni, saj so anketiranci povprečno ocenili vse elemente kulture skrbi, povprečno so ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, skrb pri svojem delu pa so ocenili bolje kot skrb pri nadrejenem in sodelavcih. Anketiranci, ki so bolje ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, klimo varnosti, skrb pri lastnem delu in skrb pri nadrejenem, so ocenili, da se sporoči višji odstotek napak, in sicer 61–100 % vseh napak (p ≤ 0,05). Z rezultati kvalitativne raziskave smo dobili še bolj poglobljen vpogled v obravnavano problematiko. Razprava in zaključki: Kultura skrbi je osnova za zagotavljanje varnosti pri dajanju zdravil, vendar je slednja odvisna od številnih drugih, predvsem sistemskih dejavnikov. Za boljšo varnost pri dajanju zdravil potrebujemo sistemski pristop obravnave napak. Na oddelkih in predvsem na ravni ustanov potrebujemo neobtožujočo, nekaznovalno učno kulturo, v kateri bodo zaposleni brez strahu sporočali napake.
Keywords: napake, sporočanje, skrb, bolnišnica, pacient, zdravila
Published: 17.11.2017; Views: 209; Downloads: 113
.pdf Full text (4,45 MB)

10.
Efficacy of a bundle approach in preventing the incidence of ventilator associated pneumonia (VAP)
Sandra Burja, Tina Belec, Nika Bizjak, Jernej Mori, Andrej Markota, Andreja Sinkovič, 2017, original scientific article

Abstract: Ventilator-associated pneumonia (VAP) is a potentially preventable iatrogenic illness that may develop following mechanical ventilation. A bundle for the prevention of VAP consists of different measures which may vary between institutions, and may include: elevation of the head of the bed, oral care with chlorhexidine, subglottic suctioning, daily assessment for extubation and the need for proton-pump inhibitors, use of closed suction systems, and maintaining endotracheal cuff pressure at 25 cmH2O. Our aim was to determine the efficacy of a VAP prevention bundle, consisting of the above-mentioned measures, by evaluating the incidence of VAP before (no-VAP-B group) and after (VAP-B group) the introduction of the bundle. We retrospectively evaluated the data for patients who were mechanically ventilated with an endotracheal tube, in the period between 1 September and 31 December 2014 (no-VAP-B group, n = 55, 54.5% males, mean age 67.8 ± 14.5 years) and between 1 January to 30 April 2015 (VAP-B group, n = 74, 62.1% males, mean age 64.8 ± 13.7 years). There were no statistically significant differences between no-VAP-B and VAP-B groups in demographic data, intensive care unit (ICU) mortality, hospital mortality, duration of ICU treatment, and duration of mechanical ventilation. No significant differences in the rates of VAP and early VAP (onset ≤7 days after intubation) were found between no-VAP-B and VAP-B groups (41.8% versus 25.7%, p = 0.06 and 10.9% versus 12.2%, p > 0.99, respectively). However, a significant decrease in the late VAP (onset >8 days after intubation) was found in VAP-B group compared to no-VAP-B group (13.5% versus 30.9%, p = 0.027). Overall, our results support the use of VAP prevention bundle in clinical practice.
Keywords: ventilator-associated pneumonia, VAP, primary prevention, epidemiology, medical devices, intratracheal intubation, bundle
Published: 13.11.2017; Views: 79; Downloads: 12
.pdf Full text (96,15 KB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica