| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Institut neprištevnosti in njegova uporaba v sodni praksi
Patricija Majhen, 2019, magistrsko delo

Opis: Prištevnost je pravni izraz za psihološko stanje storilca kaznivega dejanja, ki se je v trenutku storitve tega dejanja zavedal posledic in kazenske odgovornosti za storjeno dejanje. O neprištevnosti govorimo, ko storilec v času izvršitve dejanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ni mogel razumeti njegovega pomena oziroma svojega ravnanja ni mogel obvladovati. V tovrstnih primerih ne moremo govoriti o storitvi kaznivega dejanja, ampak zgolj o storitvi protipravnega dejanja, saj morajo biti za obstoj kaznivega dejanja kumulativno izpolnjeni vsi elementi – človekovo voljno ravnanje, bit kaznivega dejanja, protipravnost in krivda. Neprišteven storilec pa za storjeno dejanje ni kriv, zato zoper takega storilca sodišče izda oprostilno sodbo. Neprišteven storilec je lahko kriv za storjeno dejanje zgolj v primeru, ko si sam povzroči neprištevnost z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače. Za storjeno kaznivo dejanje pa je kriv le, če se ugotovi, da je bila pred tem za izvršeno dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. V tem primeru sodišče zoper storilca izda obsodilno sodbo ter mu izreče dejanju primerno kazensko sankcijo. Govorimo o institutu actio libera in causa oziroma o dejanjih, ki so svobodna v odločitvi, ne pa v izvršitvi. Med stanjem prištevnosti in stanjem neprištevnosti pa obstaja več vmesnih stanj, storilec je tako lahko tudi zmanjšano prišteven. Pravno relevantno je zgolj stanje bistveno zmanjšane prištevnosti na podlagi duševne motnje, duševne manjrazvitosti ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, ki pa ne izključuje krivde storilca. Bistveno zmanjšano prišteven storilec je kriv za storjeno kaznivo dejanje, zato mu sodišče izreče obsodilno sodbo. Dejstvo, da je dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ima sodišče možnost upoštevati le v višini izrečene kazni, na način, da mu le-to omili. Zakon duševnih motenj, ki lahko predstavljajo vzrok neprištevnosti ne določa taksativno, zaradi obstoja prevelikega števila duševnih motenj ter nepoznavanja psihiatrične stroke, prav tako pa sama duševna motnja še ne pomeni obstoja neprištevnosti. Če se ugotovi obstoj določene duševne motnje pri storilcu, je potrebno presoditi, kako je ta vplivala na storilčev stik z realnostjo v času izvršitve dejanja. Storilec lahko ima namreč določeno duševno motnjo, ki pa na njegovo izvršitev kaznivega dejanja ni vplivala. Neprištevnost je konkretna situacija, ki se jo ovrednoti pri vsakem posameznem dejanju. Za ugotavljanje dejstva, ali je bila storilčeva prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja izključena ali zmanjšana, ima sodišče možnost odrediti izvedenca psihiatrične stroke, ki na podlagi psihiatričnega pregleda obdolženca poda izvid in mnenje o njegovem duševnem stanju. V primeru, ko pa obramba pri sodišču vzbudi sum o storilčevi neprištevnosti ali bistveno zmanjšani prištevnosti v času izvršitve kaznivega dejanja, pa je odreditev izvedenca psihiatrične stroke celo obligatorna. Sodišče, ki se ukvarja zgolj s pravno znanostjo, namreč nima zadostnega znanja, da bi samo presojalo o zadevah, ki sodijo na področje psihiatrije, zato mora za tovrstno mnenje prositi stroko, ki se s tem ukvarja. Če tekom dokaznega postopka na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra sodišče ugotovi, da je bil storilec v času izvršitve kaznivega dejanja neprišteven, mu ne sme izreči kazni, saj zanj ni kriv. Zakon pa dopušča možnost, da se taki osebi izrečejo posebni prisilni ukrepi kurativne narave, katerih namen je zdravljenje duševno abnormne osebe, ki utegne biti nevarna za okolico, saj se zgolj na tak način lahko doseže prevencija storitve in ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Govorimo o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu in varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se lahko izrečeta tako neprištevnemu, kot bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu.
Ključne besede: kaznivo dejanje, protipravno dejanje, kazenska odgovornost, krivda, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, actio libera in causa, psihiatrično izvedenstvo, varnostni ukrep
Objavljeno: 27.06.2019; Ogledov: 1187; Prenosov: 192
.pdf Celotno besedilo (879,94 KB)

2.
Actio libera in causa
Marija Dejanova, 2016, diplomsko delo

Opis: Actio libera in causa je kazenskopravni institut, ki ureja situacije, ko je bil storilec v trenutku izvršitve dejanja v stanju neprištevnosti, v katerega se je spravil sam z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače. Z institutom je omogočeno presojanje o storilčevi krivdi v času njegove prištevnosti, čeprav je kaznivo dejanje izvedel, ko je bil neprišteven. V diplomskem delu smo prikazali analizo pravne narave in kriminalitetno-politične utemeljenosti instituta v slovenskem kazenskem pravu. Podali smo zgodovinski pregled nastanka in razvoja instituta v slovenski pravni ureditvi, spremembo instituta v novem Kazenskem zakoniku iz leta 2008 (KZ-1) v primerjavi s Kazenskim zakonikom iz leta 1994 (KZ) ter spremembe, ki jih je prinesla novela KZ-1B iz leta 2012. V nadaljevanju smo podrobno opisali dejanja, ki jih ima v mislih institut actio libera in causa. Glede teh dejanj razlikujemo med tremi možnostmi. Prva možnost je, da storilec oblikuje svoj naklep do dejanja še v normalnem duševnem stanju. Za drugo možnost je značilno, da pri storilcu ni naklepa za kaznivo dejanje v prištevnem stanju, vendar pozneje v stanju neprištevnosti izvrši določeno protipravno dejanje. Tretja možnost pa se nanaša na situacije kaznivih dejanj v javnem prometu, ko vozniki zaradi preutrujenosti in izčrpanosti zaspijo in povzročijo prometno nesrečo. Predstavili smo tudi analizo primerjalnopravne ureditve instituta v slovenski, hrvaški in makedonski pravni ureditvi, ki smo jih izbrali zaradi nekdaj skupnega Kazenskega zakonika SFRJ, kar ima za posledico, da so si ureditve še danes med seboj podobne. Na koncu smo obravnavali primere iz sodnih praks slovenskih in hrvaških sodišč, v katerih je prikazana uporaba instituta actio libera in causa.
Ključne besede: kazensko pravo, kazniva dejanja, storilci, prištevnost, neprištevnost, zmanjšana prištevnost, diplomske naloge
Objavljeno: 22.12.2016; Ogledov: 2917; Prenosov: 274
.pdf Celotno besedilo (299,44 KB)

3.
Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu in na prostosti
Klemen Ogrin, 2015, diplomsko delo

Opis: Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu in na prostosti se izreče osebam, ki so bile v času storitve kaznivega dejanja v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodišče s pomočjo psihiatričnega izvedenca razsodi o neprištevnosti in bistveno zmanjšani prištevnosti. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu lahko traja največ pet let. V Sloveniji se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu izvaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, ki je tudi edina ustanova v Sloveniji primerna za izvajanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdrsvljenja in vastva v zavodu. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti lahko traja največ dve leti in se izvaja v psihiatričnih ambulantah. Sodišče pri obeh ukrepih obveznega psihiatričnega zdravljenja vsakih šest mesecev določi ali je potrebno nadaljnje zdravljenje in ali je zdravljenje uspešno. Pri ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja se poraja tudi vprašanje o kršenju človekovih pravic, saj se pacienti ne zdravijo prostovljno. Preverjali smo tudi tri hipoteze, pri čemer smo hipotezo: Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ni primeren, saj lahko oseba, kljub zdravljenju izvrši še kakšno hudo kaznivo dejanje, ovrgli. Hipotezo: V Nemčiji je ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu in na prostosti bolj uspešen, saj vsakemu obsojencu sodišče določi nadzornika, ki mu pomaga in ga spodbuja tekom zdravljenja, smo potrdili, kar smo naredili tudi pri zadnji hipotezi: Psihiatrično zdravljenje ni vedno uspešno in učinkovito, saj so nekatere duševne bolezni trajne.
Ključne besede: kazensko pravo, varnostni ukrep, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, zmanjšana prištevnost, Enota za forenzično psihiatrijo, človekove pravice, diplomske naloge
Objavljeno: 16.10.2015; Ogledov: 1878; Prenosov: 297
.pdf Celotno besedilo (602,65 KB)

4.
UKREP OBVEZNEGA PSIHIATRIČNEGA ZDRAVLJENJA V REPUBLIKI SLOVENIJI IN REPUBLIKI HRVAŠKI
Tanja Gole, 2014, diplomsko delo

Opis: Obvezno psihiatrično zdravljenje je marsikje še zmeraj tabu tema in ljudje imajo o psihiatričnem zdravljenju popolnoma napačne predstave. Prav tako o neprištevnosti in bistveno zmanjšani prištevnosti, vzrokih le-te ter možnosti ozdravitve. Kljub temu so ljudje že v preteklosti spoznali, da določeni posamezniki zaradi mentalnega stanja niso sposobni nadzorovati svojih dejanj in tako tudi za kazniva dejanja ne morejo biti krivi. Poleg tega kazen, ki je bila včasih edina sankcija, ni učinkovito sredstvo, saj namen kazni pri ljudeh z duševnimi motnjami ni dosežen. Tako so se postopoma razvili varnostni ukrepi, katerih namen je prvenstveno preventiva in zaščita družbe ter storilca samega. Tako hrvaški kot slovenski kazenski zakonik postavljata pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izrek ukrepa. Sam ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v današnjem času zbuja razne diskusije glede legitimnosti ukrepa. Nekateri mu nasprotujejo, saj pravijo, da krši temeljne ustavno določene človekove pravice, drugi ga zagovarjajo, saj pravijo, da bi bile druge človekove pravice, določene z Ustavo, ogrožene, načelo sorazmernosti takšen ukrep dopušča. Poleg tega se storilci lahko namenoma sklicujejo na neprištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja ali celo po dejanju z vedenjem poskušajo prikazati znake določene duševne bolezni, da bi se izognili zaporni kazni. Tako morajo biti sodni izvedenci nepristranski, strokovni in pošteni pri ocenjevanju storilčevega zdravstvenega stanja. Na sodniku pa je, da odloči ali bo upoštevali izvedenčevo mnenje. V diplomskem delu so obravnavani zgoraj omenjeni problemi s pomočjo teorije in prakse.
Ključne besede: kazensko pravo, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, sodni izvedenec, varnostni ukrepi, izključitev krivde
Objavljeno: 18.12.2014; Ogledov: 1025; Prenosov: 201
.pdf Celotno besedilo (562,07 KB)

5.
IZVRŠEVANJE UKREPA OBVEZNEGA PSIHIATRIČNEGA ZDRAVLJENJA V REPUBLIKI SLOVENIJI IN REPUBLIKI HRVAŠKI
Manuela Šturm, 2014, diplomsko delo

Opis: V zadnjem obdobju so se na področju kazenske zakonodaje odvile precejšnje spremembe tako v Republiki Sloveniji kot v Republiki Hrvaški. V tem sklopu je prišlo do velikih premikov tudi na področju medicinskih varnostnih ukrepov. V diplomskem delu se posvečam problematiki izvrševanja ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja v Sloveniji in na Hrvaškem. V obeh državah se je pojavila težnja, naj bi ukrepi terapevtske narave prešli iz kazenskopravnega področja na civilno oziroma naj bi se osebe z duševnimi motnjami, ki so izvršile znake določenega kaznivega dejanja, obravnavale v skladu z določbami, ki urejajo področje duševnega zdravja. Tako predstavljam izkušnje obeh držav pri navedenih ˝podvigih˝ ter na podlagi tega skušam ugotoviti, katero področje prava lahko najustreznejše in najučinkoviteje obravnava storilce z duševnimi motnjami, izreka ukrepe terapevtske narave, med katere spada tudi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, ter bdi nad izvrševanjem le-teh. Skozi kratek zgodovinski pregled najprej predstavljam nastanek in razvoj terapevtskih varnostnih ukrepov, s poudarkom na ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja. Pri tem nekoliko več pozornosti namenjam razvoju teh ukrepov na tleh nekdanje Jugoslavije. V nadaljevanju osvetljujem nekaj splošnih pojmov, ki so nujno povezani z obravnavano tematiko. Tu predstavljam splošni pojem ter namen ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja. Nadalje pa sem opisala še pojem kaznivega dejanja ter pojem in načelo krivde, saj ti instituti (predvsem koncepcija krivde) močno vplivajo na ureditev varnostnih ukrepov kot tudi na dopustnost njihovega izrekanja. Nato posvečam še nekaj besed storilčevi nevarnosti, saj je le-ta merilo za uporabo obravnavanega ukrepa. Na koncu tega poglavja pa sem nekaj prostora namenila še razmerju med ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja in kaznijo. Osrednja dela diplomske naloge pa sta poglavja o izvrševanju ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja v Sloveniji in na Hrvaškem. Najprej obravnavam ureditev v Sloveniji, in sicer od ureditve po Kazenskem zakoniku iz leta 1994, preko kratke ˝ekskurzije˝ medicinskih varnostnih ukrepov iz področja kazenskega prava s sprejemom KZ-1 v letu 2008 pa do vrnitve teh ukrepov na področje kazenskega prava z novelo KZ-1B v letu 2011. Ob tem sem opozorila na probleme nove ureditve in nastalih pravnih praznin, nato pa sem se podrobneje posvetila obravnavi ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja, ki sta se nekoliko dodelana in izboljšana ˝vrnila˝ v slovenski kazenski zakonik. Predstavila sem pogoje za uporabo obravnavanih ukrepov, postopek ter izvrševanje skozi določila izvršilnih predpisov ter Zakona o duševnem zdravju. Na koncu pa predstavljam izvrševanje ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja v sosednji Hrvaški, ki je glede neprištevnih storilcev z začetkom leta 1998 prešla na civilni model obravnavanja le-teh. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja zoper to kategorijo storilcev ni več kazenska sankcija, ampak se izvršuje po določilih zakona, ki ureja duševno zdravje, ter tako njihov pravni položaj sodi v domeno civilnega prava. Ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja bistveno zmanjšano prištevnih storilcev kaznivih dejanj pa ostaja v okviru kazenskega prava in je kazenskopravna sankcija. Tudi pri sosedih pa ta prehod ni šel brez polemik in težav, zato sem osvetlila tudi njihove izkušnje ob teh vseobsegajočih spremembah. Je pa tudi hrvaški kazenskopravni sistem nedavno spet prešel skozi novo reformo, ki je prinesla izboljšave tudi na področju terapevtskih varnostnih ukrepov, v izdelavi pa je tudi novi zakon, ki ureja področje duševnega zdravja.
Ključne besede: varnostni ukrepi, obvezno psihiatrično zdravljenje, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, krivda, nevarni storilec, psihiatrija in pravo
Objavljeno: 08.05.2014; Ogledov: 1821; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

6.
Obravnavanje nevarnih storilcev kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija
Maruša Lipušček, 2013, diplomsko delo

Opis: Nevarnost storilca kaznivih dejanj se kaže v določenem stanju, zaradi katerega lahko ponovi kaznivo dejanje. Skozi leta se je obravnavanje nevarnih storilcev kaznivih dejanj v Sloveniji zelo spreminjalo. Trenutno so z najnovejšim Kazenskim zakonikom-1, oziroma njegovo novelo KZ-1B, opredeljeni zdravstveni varnostni ukrepi in inštitucije, v katerih se ti ukrepi izvajajo. Obravnavanje nevarnih storilcev kaznivih dejanj je kazenskopravno vprašanje, kajti le kazenski sodnik lahko presodi in odloča o nevarnosti storilca in njegovem protipravnem ravnanju. Kazensko sodišče določa stopnjo prištevnosti storilca na podlagi mnenj psihiatričnih sodnih izvedencev. Pri določanju pa mora upoštevati biološke in psihološke pogoje, prav tako ne sme izpustiti vzročne zveze med njima. Varnostni ukrepi zdravstvene narave se po slovenskem KZ-1B izvajajo v specializiranih forenzičnih psihiatričnih oddelkih. To so posebni oddelki psihiatrične bolnišnice, ki sprejemajo le nevarne storilce kaznivih dejanj oziroma tako imenovane forenzične paciente in morajo izpolnjevati določene strokovne in varnostne pogoje. Zdravstvenih varnostnih ukrepov na leto ni izrečeno veliko, vendar so v boju proti kriminaliteti pomembni kot specialno preventivno sredstvo, saj se nanašajo na storilca in na njegovo rehabilitacijo. Z varnostnimi ukrepi nam tako kazensko pravo omogoča večjo individualizacijo kazenskih sankcij in s tem resocializacijo storilcev kaznivih dejanj. Hrvaška kazenskopravna zakonodaja se glede obravnavanja nevarnih storilcev nekoliko razlikuje od slovenske. Ta obravnavanje neprištevnega storilca kaznivih dejanj prepusti civilnemu zakonu o duševnih bolnikih.
Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, kazniva dejanja, storilci, neprištevnost, zmanjšana prištevnost, varnostni ukrepi, diplomske naloge
Objavljeno: 14.11.2013; Ogledov: 1192; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (642,92 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici