| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Zloraba položaja s strani lastnikov poslovnih deležev : magistrsko delo
Antonella Detiček Sgueglia, 2023, magistrsko delo

Opis: Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic iz prvega in drugega odstavka 240. člena slovenskega Kazenskega zakonika (KZ-1) je najpomembnejše osrednje gospodarsko kaznivo dejanje iz 24. poglavja. Zakonski opis kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja odpira dilemo pravno zavarovane dobrine, ki naj bi se s predmetnim kaznivim dejanjem sploh varovala. To problematiko kot tudi ostala odprta vprašanja v okviru kaznivega dejanja zlorabe položaja iz 240. člena KZ-1 bom ob preučitvi sodne prakse obravnavala v svoji magistrski nalogi. Na zapletenost problematike kaže že sama sodna praksa, odzivi nanjo in kritike pravnih strokovnjakov, ki zagovarjajo različna stališča. Gospodarska kriminaliteta, v okviru katere uvrščamo tudi kaznivo dejanje iz 240. člena KZ-1, je eden od pomembnejših problemov sodobne družbe. Kljub temu, da je tovrstno kaznivo dejanje izredno pomembno, je sodna praksa na tem področju problematična in nejasna. Prav tako naletimo na nasprotujoča si stališča pravne teorije, ki v nas vzbujajo dvom o pravilnosti ureditve tovrstnega kaznivega dejanja na področju enoosebnih kapitalskih družb. Odsotnost drugih družbenikov v enoosebnih gospodarskih družbah povzroča večjo možnost zlorab. Zaradi strukture takšne družbe je privolitev v oškodovanje družbinega premoženja vselej podana, kar načenja vprašanje protipravnosti kaznivega dejanja. Starševski koncept in koncept ločevanja premoženja družbe od premoženja njenih članov v enoosebni gospodarski družbi za potrebe kazenskega prava nista ustrezna. V enoosebni družbi je edini družbenik tudi njen »gospodar«, saj kroji njeno pravno usodo. Funkciji lastništva in poslovodstva sta združeni v isti osebi, zatorej je oškodovanje lastne družbe le fiktivno – posameznik z oškodovanjem enoosebne družbe v resnici oškoduje le svoje lastno premoženje, ki ga je pravno pretvoril v samostojno pravno osebo, a ga lahko z likvidacijo lastne družbe pretvori nazaj v lastno premoženje.
Ključne besede: kazenska odgovornost, zloraba položaja ali zaupanja, pravno zavarovana dobrina, načelo ločenosti premoženja družbe od premoženja družbenikov, privolitev, enoosebne gospodarske družbe.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 403; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (781,57 KB)

2.
Poslovne goljufije in zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Gabrijel Kozar, 2017, magistrsko delo

Opis: Gospodarski kriminal se pojavlja v vseh oblikah in v vseh stopnjah poslovanja. Za gospodarsko kriminaliteto so lahko odgovorne fizične in/ali pravne osebe, usmerjena pa je lahko zoper gospodarski sistem kot celoto, gospodarske subjekte ali zoper subjekte, ki so uporabniki blaga ali storitev iz gospodarske dejavnosti oziroma kako drugače povezani z gospodarstvom. Sedaj (tudi v času krize) kot še nikoli prej so se klasični primeri zlorab položaja ter poslovnih goljufij razbohotili in profesionalizirali do te mere, da jih je zelo težko ali nemogoče zaznati, če pa jih že zaznamo pa je po navadi prepozno, da bi jih uspeli sankcionirati. Raziskave na področju pregona gospodarskega kriminala nam jasno povedo, da je zaradi izjemno težke problematike odkrivanja gospodarske kriminalitete ta statistika in z njo povezana škoda praktično neznana, saj ogromno gospodarskega kriminala ostaja neodkritega. Ker lahko v gospodarstvu preživijo le najbolj fleksibilni, pa tudi iznajdljivi in finančno stabilni, se je ta miselnost (ob odpovedi morale) prenesla tudi na področje profesionalizacije izvajanja protipravnih ravnanj na področju gospodarske dejavnosti oziroma gospodarskega poslovanja. Poslovna goljufija in zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti sta osrednji kaznivi dejanji na področju gospodarske kriminalitete. Med tem, ko je poslovna goljufija primarno usmerjena navzven, se pravi med interakcije in preslepitve med dvema različnima poslovnima subjektoma, je kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti primarno usmerjeno navznoter. Pri obeh pa je skupno, da se prekršijo (vzpostavljena) zaupna poslovna razmerja. Poslovna goljufija je najpogostejše kaznivo dejanje na področju gospodarske kriminalitete, iz kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti pa izhaja največja povzročena škoda. Kazensko pravne norme predstavljajo tisti družbeni mehanizem, ki kot skrajno sredstvo razmejuje med dopustnimi ravnanji in kaznivimi ravnanji. Ravno zaradi razmejitvene točke med kaznivim in nekaznivim je zelo pomembna vnaprejšnja določenost in preciznost pravnih norm. Na primer blanketne dispozicije lahko hitro trčijo ob načelo zakonitosti v kazenskem pravu, kot osrednjem in najpomembnejšem načelu kazenskega prava. Ker je blanketno urejanje kazensko pravnih norm v sferi gospodarskega prava pravzaprav nujno in neizogibno, je tej temi posvetiti posebno pozornost, predvsem skozi sodno prakso in odločitve ustavnega sodišča Republike Slovenije. Skozi nastajanje magistrskega dela bom poskušal raziskati navedene teze predvsem skozi sodno prakso in se usmeriti na praktično uporabnost različnih pravnih položajev, ki jih mora pravnik prepoznavati pri svojem delu oz. delu uprave v gospodarstvu z namenom zakonitega ravnanja pri poslovanju in izogibanja situacijam, ki bi lahko vodile v kazenski pregon odgovornih oseb.
Ključne besede: gospodarski kriminal, zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, poslovna goljufija, načelo zakonitosti, sodna praksa, odločitve ustavnega sodišča
Objavljeno v DKUM: 04.08.2017; Ogledov: 1623; Prenosov: 295
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

3.
ZLORABA POLOŽAJA ALI ZAUPANJA PRI GOSPODARSKI DEJAVNOSTI Z VIDIKA GOSPODARSKEGA PRAVA
Mojca Turinek, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga z naslovom »Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti z vidika gospodarskega prava« tako po pojmovni kot vsebinski plati opredeljuje posamezne oblike ravnanj storilcev tega kaznivega dejanja, ki je inkriminirano v 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), s posebnim poudarkom na tistih ločnicah in segmentih, ki ob upoštevanju temeljnega ustavnega načela svobodne gospodarske pobude pomenijo prehode iz povsem legalnega in legitimnega načina gospodarskega poslovanja, do dejanj, ki pomenijo zlorabo položaja, zaupanja, ki je na podlagi splošnih ali posebnih pooblastil dano osebam znotraj gospodarskih in z njimi izenačenih subjektov, prekoračitev pravic v razmerju do tretjih oseb ali opustitev dolžnosti, h katerim so posamezniki zavezani na podlagi samega zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Skozi predstavitev lastnih praktičnih primerov, dilem sodne prakse, teoretičnih izhodišč in primerjalno pravne dogmatike avtorica v delu izpostavlja pomen pravočasne prepoznave elementov protipravnosti v posameznih poslovnih dogodkih in njihovih posledicah ter pravilne in zakonite uporabe gospodarskih institutov, osvetljenih z vidika posebnosti institutov splošnega dela kazenskega zakonika v smeri pravilne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja. Odgovarja na vprašanja o upravičenosti kritike teorije o nedoločenosti obravnavanega kaznivega dejanja, njegove potrebnosti v kazenskem zakoniku ter z vidika opredeljenosti opisa dejanja kot tihe blanketne norme opozarja na temeljno načelo enotnosti pravnega reda. Ob označitvi dejanja kot posebnega delikta so pojasnjene ločnice med (so)storilstvom in udeležbo s poudarkom na institutih nepravega opustitvenega dejanja, opustitvene pomoči, poskusa pri sostorilstvu, posebnosti posrednega storilstva ter dejanskega in kolegijskega organa v povezavi s pravnimi učinki privolitve in njene zakonitosti. Opredeljuje se do pravne kontinuitete trenutno veljavnega opisa dejanja v primerjavi z njegovimi predhodniki ter ob opustitvi klavzule o subsidiarnosti postavlja razmejitve do kaznivega dejanja poneverbe, stečajnih in korupcijskih kaznivih dejanj ter pranja denarja, pri tem pa opozarja na uporabo interesne formule in pomen načela dvojne kaznivosti. Delo razrešuje tudi dileme v zvezi z neuravnoteženostjo med ravnanjem in posledico temeljne oblike kaznivega dejanja ter ob poudarjenih elementih premoženjskega delikta opozarja na odvečnost inkriminacije njegove privilegirane oblike, motivirane s pridobitvijo nepremoženjske koristi. Za postavitev mej področja kriminalnosti pri podjetniških odločitvah, ugotavljanje koristoljubnega ali oškodovalnega namena storilca ter obstoja katere od zatrjevanih oblik zmot ponuja razlago pravila razumne poslovne presoje, podaja kriterije za opredelitev gospodarske dejavnosti v okviru negospodarskih subjektov ter (ne)dopustnosti razpolaganj s premoženjem v vodilnih pravnoorganizacijskih oblikah družb ter ob podani civilistični razlagi pojma pojasnjuje razlike med fiktivnimi posli v korporacijskem in kazenskopravnem smislu. Prikazane so tudi posebnosti upravljanja in možnosti uresničitve zakonskih znakov obravnavanega dejanja v času ustanavljanja družbe, njene finančne krize in prenehanja ter v okviru koncernskih razmerij.
Ključne besede: zloraba položaja ali zaupanja, delictum proprium, sostorilstvo, udeležba, posredni storilec, dejanski organi, namerni delikt, blanketna napotitev, načelo enotnosti pravnega reda, gospodarska dejavnost, gospodarski subjekti, preddružba, razpolaganje s premoženjem gospodarske družbe, fiktivni posli, finančna pomoč, pravilo razumne poslovne presoje, tvegani posli, zloraba v času prenehanja družbe, stečajni upravitelj, stek (čistih) gospodarskih kaznivih dejanj.
Objavljeno v DKUM: 15.09.2016; Ogledov: 2951; Prenosov: 260
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

4.
KAZNIVO DEJANJE ZLORABE POLOŽAJA ALI ZAUPANJA PRI GOSPODARSKI DEJAVNOSTI (240. ČLEN KZ-1)
Klaudija Jelenko, 2015, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je v celoti osredotočeno na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki je v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Kot čisto gospodarsko kaznivo dejanje ščiti na eni strani gospodarstvo in premoženje gospodarske družbe, hkrati pa inkriminira dejanja storilca, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi dano zaupanje. Pred osamosvojitvijo Republike Slovenije smo kaznivo dejanje poznali v nekoliko drugačni obliki. Uvrščeno je bilo med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, kar pomeni, da je bilo lahko storjeno le s strani uradnih (kasneje pa tudi odgovornih) oseb. Po trenutni ureditvi je to kaznivo dejanje prav tako delictum proprium, vendar pa storilci niso uradne osebe, temveč osebe, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti storijo katerega izmed možnih izvršitvenih načinov (zlorabijo položaj, dano zaupanje, prekoračijo pravice ali opustijo dolžnosti, ki jih imajo na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla). V teoriji se obravnavano kaznivo dejanje velikokrat omenja kot »menedžerski delikt,« saj njegovi storilci običajno izhajajo iz vrst direktorjev, poslovodij, članov uprave,.. gospodarskih družb. Podobno ureditev je sprejel tudi zakonodajalec Republike Hrvaške z novim kazenskim zakonikom, ki je začel veljati 2013 in kateri je (podobno kot slovenski) kaznivo dejanje zlorabe zaupanja povzel po nemškem kaznivem dejanju »Untreue.« Bistvena razlika med obema ureditvama je v tem, da pri storilcu kaznivega dejanja po hrvaškem KZ zadostuje, da je podan eventualni naklep (enako kot po nemškem Untreue), pri nas pa eventualni naklep ne zadošča. Za obsodilno sodbo je potrebno dokazati, da je storilec ravnal z direktnim naklepom. Druga pomembna razlika je v tretjem členu 240. člena KZ-1, ki inkriminira tudi namen pridobitve nepremoženjske koristi in ga nov hrvaški KZ ne pozna. Največje težave sodišču v praski povzročajo primeri, ko so storilci kot nosilci določenih pooblastil hkrati tudi družbeniki gospodarske družbe, katere obstoj je zaradi kaznivega dejanja ogrožen. Ker so gospodarske družbe samostojne nosilke pravic in obveznosti in imajo kot pravne osebe svoje premoženje ločeno od premoženja družbenikov, se z njenim premoženjem ne sme razpolagati kot z lastnim. Družbeniki niso lastniki družb, temveč so le imetniki njenih deležev (delnic ali poslovnih deležev). Vendar pa sodna praksa pri takšnih nedovoljenih razpolaganjih dopušča izjeme. Protipravnost je namreč izključena, če je storilec za storitev tega kaznivega dejanja imel jasno in vnaprej dano soglasje vseh preostalih družbenikov. Prav tako se kot storilec tega kaznivega dejanja po stališču slovenske (ne pa tudi hrvaške) sodne prakse ne bo mogel obravnavati družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo. Takšno stališče je podprto z (ne preveč prepričljivim) argumentom, da bi v tem primeru bila oškodovanec in storilec kaznivega dejanja po 240. členu ena in ista oseba, kar pa pojmovno ni mogoče.
Ključne besede: Gospodarska kriminaliteta, gospodarsko kazensko pravo, gospodarska kazniva dejanja, zloraba položaja ali zaupanja, gospodarska dejavnost, delictum proprium, namerni delikt, Untreue, izneverjenje, gospodarska družba, protipravnost razpolaganja družbenika, teorija soglasja
Objavljeno v DKUM: 13.04.2016; Ogledov: 6116; Prenosov: 1142
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

5.
6.
PROBLEMATIKA DOKAZOVANJA GOSPODARSKIH KAZNIVIH DEJANJ
Antonio Novak, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava problematiko dokazovanja gospodarskih kaznivih dejanj, ki spadajo v pojem gospodarske kriminalitete. V uvodnem delu so tako predstavljene nekatere kriminološke teorije, ki se nanašajo nanjo in razmerje med gospodarsko kriminaliteto in kriminologijo ter kazenskim pravom. Nato je obravnavan sam pojem gospodarskega kaznivega dejanja v kontekstu splošnih elementov kaznivih dejanj. Poseben poudarek je namenjen elementom objektivnega pogoja kaznivosti, materialne protipravnosti in krivde, saj imajo slednji svoje specifike na področju gospodarskih kaznivih dejanj, kar pomembno vpliva tudi na njihovo dokazovanje. Dokazni postopek je po svoji logični zgradbi zahtevno procesnopravno opravilo, ki združuje uporabo dejanskih ugotovitev iz zunanjega materialnega sveta ter uporabo procesnih pravil in materialnega (kazenskega) prava na slednje. Pri tem se v okviru gospodarskih kaznivih dejanj pojavljajo določene posebnosti v odnosu do dokazovanja njihovih temeljnih elementov in zakonskih znakov posameznih kaznivih dejanj. Še posebej je v tem kontekstu aktualno pravilo proste podjetniške presoje in uporaba nekaterih ugotovitev civilnega prava, ki lahko kot tihe blanketne norme služijo predvsem v utemeljitev naklepa storilcev gospodarskih kaznivih dejanj, kar je pogosto izjemno težek element z vidika dokazovanja. Navedeno je v nadaljevanju diplomskega dela aplicirano in analizirano preko izbranih kaznivih dejanj, še posebej upoštevaje sodno prakso kot pogosto temeljnega in resničnega odraza ter analize uporabe zakonskih pravil v praksi.
Ključne besede: gospodarsko kaznivo dejanje, formalno dokazovanje, povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, poslovna goljufija, zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, pravilo proste podjetniške presoje, naklep, indici, posredno dokazovanje
Objavljeno v DKUM: 07.10.2014; Ogledov: 1840; Prenosov: 332
.pdf Celotno besedilo (525,83 KB)

Iskanje izvedeno v 1.79 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici