Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: O otrocih radi govorimo, da predstavljajo našo bodočnost. Zaradi svoje fizične in psihične nedozorelosti spadajo v ranljivo skupino, ki ji je namenjena še prav posebna pozornost. Pravice otrok so skozi zgodovino pridobivale na pomenu in s sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 je otrok postal samostojni nosilec pravic. Slovenska ustava določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Družina je priznana kot osnovna celica družbe, primarno pravico in dolžnost, skrbeti za svoje otroke, imajo starši. V primeru, da starši za svoje otroke ne poskrbijo, to vlogo prevzame država. V slovenskem prostoru so na področju predstavljanja in uresničevanja otrokovih pravic zelo dejavne civilnodružbene organizacije, osrednja institucija za varstvo otrokovih pravic pa je Varuh človekovih pravic RS. V Sloveniji je leta 1994 začel veljati Zakon o varuhu človekovih pravic. Nimamo posebnega varuha otrokovih pravic, je pa bila leta 2001 v okviru strokovne službe Varuha človekovih pravic RS oblikovana posebna skupina za področje otrokovih pravic, pozneje je bil imenovan tudi varuhov namestnik za področje otrokovih pravic in socialnega varstva. Varuh človekovih pravic RS o svojem delu poroča z rednimi letnimi poročili in posebno poglavje o varstvu otrokovih pravic predstavlja vedno večji del varuhovega letnega poročila. Prizadeva si za večjo prepoznavnost med mladimi in v ta namen organizira različne aktivnosti, obiskuje šole, sodeluje na otroških parlamentih, okroglih mizah in podobnih dogodkih. Veliko dela na promociji otrokovih pravic, sodeluje z nevladnimi organizacijami v Sloveniji ter na mednarodni ravni. Prizadeva si za vzpostavitev ustrezne zakonske podlage, da bo dolžnost vseh, da se otroku prisluhne in se ga obravnava kot samostojnega nosilca pravic. To je še posebej pomembno v primerih, ko starši ne zmorejo ali ne morejo sodelovati v otrokovo korist. V ta namen se pri Varuhu človekovih pravic RS izvaja pilotni projekt Zagovornik – glas otroka. Iz Varuhovih letnih poročil je razvidno, da so se ukvarjali s kršitvami vseh pravic, ki jih določa Konvencija o otrokovih pravicah, največ pa s pravicami otrok v okviru družine, še posebej s pravico vzdrževanja stikov in neposredne zveze z obema staršema. Njegovo mnenje je, da je delo v zvezi z otrokovimi pravicami strokovno poglobil, kar ugotavlja tudi v rednih stikih z ombudsmani v tujini. Svoja mnenja in priporočila o zadevah, ki jih obravnava, podaja s podprtimi argumenti. Ocenil je, da niso uspeli primerno obdelati, kljub vsem prizadevanjem, področja sodelovanja otrok, ki ga določata 12. in 13. člen Konvencije o otrokovih pravicah. Večkrat je podal svojo oceno, da so otrokove pravice, ki jih določa Konvencija o otrokovih pravicah, v Sloveniji zagotovljene na zadovoljivi ravni in obenem opozoril, da to ne pomeni, da te ravni ni mogoče izboljšati. V svojih letnih poročilih nenehno opozarja na pogosto brezbrižnost organov, ki odločajo o otrokovih pravicah. V diplomskem delu sta postavljeni dve tezi: »V Republiki Sloveniji Varuh človekovih pravic s svojim delovanjem veliko prispeva k izboljšanju in zagotavljanju otrokovih pravic« in »število odprtih zadev na področju varstva otrokovih pravic pri Varuhu človekovih pravic narašča predvsem zaradi večje osveščenosti o otrokovih pravicah, ne pa zaradi večjega števila kršitev.« Menim, da glede na analizo varuhovega dela v letih 2010 – 2014 postavljenima tezama lahko popolnoma pritrdim.
Ključne besede: varstvo otrokovih pravic, varuh človekovih pravic, zgodovina otrokovih pravic, projekt Zagovornik – glas otroka, mednarodna zaščita otrokovih pravic
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2131; Prenosov: 167
Celotno besedilo (2,20 MB)