Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Disertacija obravnava celoten rodovnik rodbine Herberstein. Prastari vzhodnoštajerski plemiški rodbini Herberstein lahko v virih sledimo od konca 13. stoletja. Njen začetnik Oto iz Hartberga je bil iz rodu Aflenških. Ob zakupu stubenberškega fevda utrdbe Herberstein se je leta 1290 poimenoval po Hartbergu, leta 1320 pa prvič po utrdbi Herberstein. Čeprav je kot lastnik Herbersteina z gospostvom razpolagal svobodno, so bili on in njegovi nasledniki še dve stoletji vazali gospodov Stubenbergov. Ob njih so Herbersteini pozneje služili še gospodom Ptujskim, salzburški nadškofiji ter škofijam v Seckauu, Krki in Bambergu. Vojaška služba jim je postopoma prinesla ugled, tako da so začeli od 15. stoletja služiti deželnim knezom, sprva notranjeavstrijskemu vojvodi Ernestu Habsburškemu. S Friderikom III. so pričeli služiti cesarju. Pod okriljem Habsburžanov so počasi prevzemali pomembne naloge ter službe v deželni upravi, vojski in diplomaciji, kar jim je poleg večjega ugleda prineslo materialno gotovost, ki je bila temelj njihove poznejše moči. Herbersteini so Habsburžanom ostali zvesti do konca monarhije. Njihova zvestoba in podpora Habsburžanom je bila od druge polovice 15. stoletja, ko so se ti utrdili na položaju deželnega kneza, dejansko samoumevna. Leta 1427 se je rodbina z dedno pogodbo med bratoma Jurijem II. in Andrejem razdelila na dve liniji, starejšo in mlajšo. Rodbinski liniji sta doživljali različno usodo. Pripadniki starejše linije, ki se je do začetka 17. stoletja z bratoma Bernardinom II. in Jurijem Andrejem razdelila na starejšo in mlajšo vejo, so do zadnje četrtine 17. stoletja delovali po načelu primogeniture. Pri starejši veji je najstarejši (živeči) sin podedoval oziroma užival matično posest z gradom Herberstein, pri mlajši veji pa pozneje (od leta 1670) posest Grafenort v Šleziji. S smrtjo Janeza Leopolda Erdmana (1659–1729) je mlajša veja po moški strani izumrla, uživanje tamkajšnjega fidejkomisa pa je prešlo na starejšo vejo. Mlajša linija se je že v 16. stoletju razcepila na številne glavne in nato stranske veje, ki so se imenovale po večjih ali manjših gospostvih, posestvih, gradovih in dvorcih, kjer so (sprva) živele. Za razvejanje mlajše linije je zaslužen Jurij V. (1501–1560) iz Lankowitza, prvi štajerski deželni glavar iz rodbine Herberstein. Njegova sinova Leopold (ok. 1532–1606) in Jurij Rupert (ok. 1540–1612) sta začetnika dveh novih vej; prvi je ustanovitelj štajerske v Pusterwaldu, drugi pa spodnjeavstrijske v Sierndorfu. Janez (II.) (1472–1535), stric Jurija V., je osnoval glavno vejo na štajerskem Neubergu, ki je po moški strani izumrla leta 1690. Jurij Andrej (1514–1543), mlajši brat Jurija V., je ustanovitelj t. i. posebne veje, ki je po moški strani izumrla po letu 1645. Mlajšo linijo je dodatno razvejal najmlajši brat Jurija V., Jurij Sigmund (1518–1578) s štajerskega gospostva Lankowitz. V njegovem zakonu z Marušo pl. Pöttschach se je rodilo pet sinov: Sigmund Friderik (1549–1620), Janez Friderik (1554–1615), Jurij Krištof (1556–1613), Jakob Franc (1557–1600) in Volf(gang) Viljem (1561–1618). Najstarejši sin je nadaljeval lankoviško vejo, ostali pa so začetniki novih: hrastovške, viltuške, mlajše spodnjeavstrijske in betnavske. Nekatere od teh so se pozneje dodatno razvejale, vse pa so naposled (po moški strani) odmrle: lankoviška leta 1814, hrastovška leta 1813, viltuška leta 1727 (ali 1735), mlajša spodnjeavstrijska v letih 1719/20 in betnavska leta 1737. Mlajša linija je naposled izumrla v vseh svojih vejah. Njena poslednja predstavnika sta bila Karel Jožef grof Herberstein-Moltke, stolni kanonik v Salzburgu, Freisingu in Osnabrücku, ki je umrl leta 1837, in njegova sestra Marija Antonija, poročena grofica Batthyány, ki je umrla leto za njim. Od obeh linij se je do danes ohranila samo starejša glavna veja starejše linije z gradu Herberstein, ki se je od 19. stoletja precej razvejala.
Ključne besede: Herberstein, genealogija, plemstvo, zgodovina, zgodnji novi vek, habsburška monarhija, Slovenija, Štajerska
Objavljeno v DKUM: 01.06.2021; Ogledov: 2291; Prenosov: 513
Celotno besedilo (7,72 MB)

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Muta in bližnja okolica na levem bregu Drave v 18. stoletju bom predstavila zgodnjenovoveško upravno in cerkveno zgodovino Mute. Kraj, ki so ga kljub ujetosti med obronki Pohorja in Kozjaka že v srednjem veku opazili bamberški škofje ter v njem postavili mitnico – cestninsko postajo za vodni in cestni promet. Le-ta je nato skoraj 700 let narekovala razvoj kraja in privabljala trgovce, popotnike, splavarje … Kako pomemben in obsežen je bil kraj še sredi 18. st., sem skušala izvedeti s pomočjo popisa hiš, ki je bil izveden leta 1754 in bil obenem podlaga za izpeljavo reform na področju davčnega in vojaškonabornega sistema. O vsakdanjem utripu kraja pa so pisali posamezniki, člani trškega sveta, ki so s svojimi odločitvami podpirali dejanja pomembnih krajanov, med njimi tudi tukajšnjega župnika Filipa Vezjaka. Slednji je v sporih s tu nastavljenimi, a pogosto menjajočimi kaplani morda iskal potešitev v javni potrditvi za storjene krivice kaplanom ali zgolj samo oprostitev naloženih mu krivic. Komu je bila pri tem storjena krivica in komu prizanešena resnica, iz zbranega gradiva težko sodimo. Lahko pa sklepamo, da takšen spor v Cerkev ni nosil miru in blagostanja, ampak dvom, zaradi katerega so toliko pomembnejši ohranjeni seznami spovedanih in nespovedanih vernikov, kateri kažejo na morebitno rast vernikov, ter seznami dušnopastirskih opravil podružnic.
Ključne besede: zgodovina Mute, zgodnji novi vek, transliteracija, terezijanski popis hiš 1754, župnija Muta, župnija Pernice
Objavljeno v DKUM: 07.03.2014; Ogledov: 2910; Prenosov: 555
Celotno besedilo (20,90 MB)

Opis: Zemljiško gospostvo Gornja Lendava je bilo skupaj z istoimenskim močno utrjenim gradom, sedežem veleposesti, skozi celoten srednji in zgodnji novi vek izpostavljeno številnim nevšečnostim, ki jih je pogojevala njegova obmejna lega. Skozi celoten čas je bilo zato na udaru različnih vojska in idealna točka za plenjenje in povračilne ukrepe štajerskih plemičev. Zidano grajsko poslopje sega v 13. stoletje, samo zemljišče pa se omenja že veliko prej. Prelomno je leto 1208, ko posest dobi v roke župan Nikolaj iz Železnega. Nato si v dolgi vrsti sledijo različni lastniki, dokler leta 1365 na to izjemno pomembno strateško posest ne pridejo gospodje Seči. Ti so pustili tukaj svoj trajen pečat, saj so posestniki teh krajev skupaj s svojo izvorno slovaško vejo Rima-Sečiji vse do leta 1685, ko se zadnjič omenjajo v listinah. Sečiji so bili ena najpomembnejših madžarskih plemiških rodbin in so uspeli v svojih rokah združiti kar štiri kronske posesti: Gornjo Lendavo, Dobro, Mursko Soboto in Monošter. Posest se je po izumrtju zadnjega Sečija Gornjelendavskega začela deliti in v nekaj porokah prešla v roke drugih plemiških rodbin: Salmov, baronov Poppel Lobkovice in na koncu grofov Batthyány. Rima-Sečiji so bili baroni, šele pred sredo 17. stoletja so bili povzdignjeni v grofe. Grofje so skupaj z okoliškim plemstvom vodili obrambo zahodnih predelov Madžarske pred Turki, nemajhno vlogo pa so odigrali v času verskih sporov, ko so najprej aktivno širili novo vero, nato pa le nekaj let pred izumrtjem začeli s katoliško obnovo. Sledijo jim razni vmesni lastniki, dokler si pravic nad zemljiškim gospostvom ni pridobila grofovska rodbina Nádasdy. Eden od članov rodbine, Franc IV., je bil poročen z edino hčerko zadnjega Rima-Sečija. Grofom je uspelo to posest pridobiti okrog leta 1689 in od takrat so bili lastniki te zemljiške posesti, vse dokler je niso prodali leta 1856. Grofje Nádasdy niso živeli na gradu, pač pa so tu bivali občasno. Grajsko poslopje so temeljito spremenili in mu dali današnji baročni videz. Nadaljevali so tudi s katoliško obnovo in bili bogati dobrotniki svojih patronatskih cerkva. V njihovem času je bila turška nevarnost že mimo, v te kraje se je po dolgih stoletjih vojska in pustošenja naselil mir.
Ključne besede: zgodovina, Goričko, Gornja Lendava, Dobra, Murska Sobota, Rakičan, grofje Széchy, grofje Batthyány, grofje Nádasdy, reformacija, protireformacija, turški vpadi, zgodnji novi vek
Objavljeno v DKUM: 01.02.2013; Ogledov: 3453; Prenosov: 440
Celotno besedilo (2,00 MB)

Opis: V pričujočem delu je v treh segmentih predstavljena stoletna zgodovina reformacije in protireformacije v mestu Maribor in njegovi bližnji podeželski okolici, od prve omembe tedaj nove vere ob vizitaciji leta 1528 do smrti zadnje znane evangeličanske osebe v mestu, leta 1637. Uvodoma je predstavljeno obdobje uveljavljanja nove veroizpovedi do sredine 16. stoletja ter njene prevlade med vodilnimi sloji mesta dve desetletji kasneje. Osrednji segment predstavlja obdobje vrhunca tukajšnje evangeličanske skupnosti med letoma 1587 in 1600, ko je ta imela lasten cerkveno-šolski kompleks, s pokopališčem, molilnico in šolo, stoječim pri gradu Betnava, južno od Maribora. Naposled je v tretjem segmentu predstavljeno obdobje protireformacije, ki je prineslo fizično uničenje betnavskega kompleksa ter postopen propad skupnosti, kot tudi izginotje evangeličanov iz mesta in njegove bližnje okolice pred sredino 17. stoletja. Delo temelji zlasti na neobjavljenih virih, katerih glavnino predstavlja kar obširna korespondenca med nadzorništvom betnavske cerkve, mariborskimi evangeličani, deželo Štajersko ter deželnim knezom in njegovimi oblastmi. Ob predstavitvi in analizi zgodovinskega razvoja je naloga pričujočega dela tudi odprava nekaterih zmot, ki so, zlasti v slovenskem zgodovinopisju, doslej veljale kot dejstva.
Ključne besede: Maribor, Betnava, reformacija, protireformacija, zgodnji novi vek.
Objavljeno v DKUM: 10.02.2011; Ogledov: 4372; Prenosov: 581
Celotno besedilo (5,96 MB)

Opis: Das Thema meiner Diplomarbeit ist eine frühneuzeitliche Legende, die zum größten Teil auf dem spektakulären Leben des kontroversen Johann Faust beruht, sowie ihre bemerkenswerte Auswirkung auf die Weltliteratur bzw. auf die Populärkultur des 20. und 21. Jahrhunderts. Im Vordergrund waren die auschlaggebenden Faktoren bei der Legendenbildung und die Aspekte ihrer andauernden Aktualität. Mich hat die Frage beschäftigt, wie sich die Auffassung und Wertung der Faustlegende im Laufe der Zeit verändert hat. Anhand einzelner Werken aus verschiedenen Bereichen der Populärkultur, die einen Bezug zu der Faustlegende aufweisen, habe ich die Veränderungen in der Rezeptionsgeschichte untersucht. Genauso hat es mich interessiert, welche Elemente dieser düsteren Geschichte die größte Faszination ausübten und folglich am häufigsten von anderen Künstlern verarbeitet wurden. Die Motive mit größter Wirkung sind wahrscheinlich der Besitz der übermenschlichen Macht, das Geheimnisvolle und der Reiz des Verbotenen. Die Geschichte ist außerdem sehr anpassungsfähig, was schließlich zu ihrer anhaltenden Beliebtheit beigetragen hat. Mit ihrer Hilfe versuchte man in der Regel eine Moral zu vermitteln oder Gesellschaftskritik zu äußern. Das literarische Werk, das die verschiedensten Künstler am häufigsten als eine Vorlage für ihre eigenen Werke benutzt haben, ist die meisterhafte Tragödie Faust Johann Wolfgang von Goethes.
Ključne besede: legenda, Faust, Mefisto, zgodnji novi vek, popularna kultura, 20. stoletje
Objavljeno v DKUM: 17.11.2009; Ogledov: 3541; Prenosov: 230
Celotno besedilo (3,60 MB)