Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Povezane nepremičnine so pravni institut, s katerim je v pravni praksi mogoče rešiti nešteto situacij, ki bi brez instituta povezanih nepremičnin lahko ljudem povzročale veliko preglavic, saj na preprost način rešujejo prenos lastninske pravice na nepremičninah, na katerih se zaradi funkcionalne povezanosti vzpostavijo povezane nepremičnine. Problem glede vzpostavitve predstavlja trenutna zakonodaja, ki onemogoča vzpostavitev povezanih nepremičnin na nepremičninah, na katerih obstaja predkupna pravica, odkupna pravica ali prepoved odtujitve ali obremenitve v korist različnih upravičencev. Poseben problem predstavlja vzpostavitev povezanih nepremičnin med kmetijskimi in stavbnimi zemljišči, saj že zakonodaja določa drugačne predkupne upravičence. Vzpostavitev povezanih nepremičnin med kmetijskimi in stavbnimi zemljišči je pravno področje, ki zaradi svojih specifik potrebuje drugačno obravnavo in za katerega bo potrebna nadaljnja in podrobnejša zakonska opredelitev. Naslednja problematika, ki se pojavi v primeru vzpostavitve povezanih nepremičnin med kmetijskimi in stavbnimi zemljišči, je, da v primeru, kadar je kmetijsko zemljišče pomožno zemljišče, prenos lastninske pravice lahko pomeni zaobid kogentne specialne zakonodaje, ki za slednja velja.
Ključne besede: stvarno pravo, vključena lastninska pravica, predkupni upravičenci, nastanek povezanih nepremičnin, lokacijska informacija, upravni postopek, zemljiška knjiga, prenos lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 59
Celotno besedilo (712,70 KB)

Opis: Samostojna pravica je pravica, ki obstaja oziroma nastane, se prenaša, v kolikor je prenosljiva, in preneha neodvisno od nastanka, obstoja, prenosa ali prenehanja druge pravice. Samostojnost pravice je tipična značilnost pravice in glede na splošno pravilo je vsaka pravica samostojna. Nesamostojnost (akcesornost) pravice je izjema od splošnega pravila o samostojnosti pravice, zato mora biti ta značilnost pravice jasno opredeljena. Naša pravna ureditev, kljub predlogu pravnih strokovnjakov za dopolnitev 37. člena SPZ z novelo SPZ-B, zaenkrat ne vsebuje splošnega pravila, v katerem bi bile značilnosti nesamostojne (vključene) lastninske pravice posebej opredeljene. So pa bile z navedeno novelo spremenjene in dopolnjene določbe, ki se nanašajo na etažno lastnino, prav tako je bil uveden institut povezanih nepremičnin. V zvezi z etažno lastnino je bila dopolnjena ureditev njenega nastanka, pri čemer lahko izpostavimo predvsem dodatna pravila glede prehoda izvedenih stvarnih pravic z nepremičnine na posamezne dele v etažni lastnini v poslu ustanovitve etažne lastnine. Hipoteka, ki bremeni celotno nepremičnino, ki se razdeli na etažno lastnino, namreč preide na vse posamezne dele v etažni lastnini. Vsekakor pa se lahko določi tudi drugačen (omejen) prenos hipoteke na posamezne dele zgradbe v etažni lastnini, s tem da takšen omejen prenos hipoteke samo na nekatere posamezne dele zgradbe v etažni lastnini posega v položaj hipotekarnega upnika, zato je bistven pogoj za veljavnost takšnega omejenega prenosa njegovo soglasje. Po drugi strani pa se hipoteka, ki bremeni solastniški delež zemljiške parcele, ki je pravni temelj oblikovanja etažne lastnine, prenese samo na tiste posamezne dele, ki glede na delitev solastnine pripadajo solastniku s hipoteko obremenjenega solastniškega deleža. Glede pravne ureditve povezanih nepremičnin je treba poudariti, da je bila deležna številnih negativnih kritik. Po mnenju nekaterih teoretikov najbolj izstopa precej nenavaden četrti odstavek 127.b člena SPZ, ki omejuje nastanek povezanih nepremičnin, če na glavni ali pomožni nepremičnini obstaja zakonita predkupna ali odkupna pravica oziroma prepoved obremenitve ali odtujitve različnih upravičencev. Navedeno določilo daje obligacijskim pravicam neupravičeno velik pomen, ovira oblikovanje povezanih nepremičnin v praksi, prav tako pa ni jasna povezava s predkupno pravico, saj oblikovanje povezanih nepremičnin ne predstavlja prodaje nepremičnin. Za razliko od etažne lastnine, na področju povezanih nepremičnin, zaenkrat ni (objavljene) sodne prakse, prav tako gre za primerjalnopravno posebnost, tako da jih ni mogoče primerjati z tujimi ureditvami.
Ključne besede: samostojna lastninska pravica, vključena lastninska pravica, etažna lastnina, posamezni del stavbe, skupni del stavbe, povezane nepremičnine, glavna nepremičnina, pomožna nepremičnina, SPZ-B, zemljiška knjiga
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 738; Prenosov: 217
Celotno besedilo (1,28 MB)

Opis: Zaznambe, predznambe in maksimalno hipoteko zaradi pripadajočih lastnosti, ki omogočajo varovanje vrstnega reda vpisov v zemljiško knjigo, skupaj označujemo za varovalne stvarne pravice. Od ostalih civilnih pravic jih razlikuje predvsem njihova vsebina vključenega materialnopravnega upravičenja. Značilnosti in posebnosti varovalnih stvarnih pravic se odražajo skozi že uveljavljena načela zemljiškoknjižnega prava, ki predstavljajo temelj za obravnavo predmetnih pravic v okviru te magistrske naloge, in skozi posredno in neposredno povezanostjo s stvarnim pravom, obligacijskim pravom ter drugimi pravnimi področji. Kljub temu da si varovalne stvarne pravice med seboj delijo veliko skupnih lastnosti, ki jih medsebojno povezujejo in preko katerih je mogoče iskati vzporednice, se glede na določene značilnosti tudi medsebojno bistveno razlikujejo. Na medsebojne razlike med posameznimi instituti je mogoče opozoriti v zvezi z dodatnimi predpostavkami, ki so potrebne za njihovo pridobitev, v zvezi z rokom, v katerem jih je treba opravičiti, ter tudi glede na predpostavke za njihovo opravičenje v roku in njihov izbris iz zemljiške knjige. Tako bo na primer pri predlogu za vpis predznambe zadoščala zgolj verjetnost za kasnejšo pridobitev izvedene ali lastninske pravice, pri zaznambi spora, zaznambi izrednega pravnega sredstva in zaznambi izbrisne tožbe pa so predpostavke vezane na spremljajoč oziroma končan sodni postopek, ki predstavlja temeljni razlog za vpis teh varovalnih stvarnih pravic v zemljiško knjigo. V sklopu obravnavanja določene varovalne stvarne pravice je treba pozornost nameniti predvsem razvrščanju znotraj samih predznamb in zaznamb po vnaprej določenih in vzpostavljenih merilih. To nam omogoča ločeno obravnavo, izpostavo relevantnih razlik in iskanje povezav glede na to, proti komur učinkujejo posamezne predznambe in zaznambe, katero vrsto pravice omejujejo, kje se posledično vpisujejo v zemljiški knjigi, ali imajo pogojno izključujoče učinke na pozneje pridobljene izvedene in varovalne stvarne pravice ter katero vrsto vpisa v zemljiški knjigi se z njimi varuje.
Ključne besede: Načela zemljiškoknjižnega prava, zemljiška knjiga, zemljiškoknjižni postopek, stvarne pravice, zaznambe, predznambe, maksimalna hipoteka
Objavljeno v DKUM: 23.02.2023; Ogledov: 1408; Prenosov: 223
Celotno besedilo (2,27 MB)

Opis: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo. V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi. Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim. Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo). V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana. Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih. Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Ključne besede: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Objavljeno v DKUM: 12.02.2021; Ogledov: 2106; Prenosov: 476
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: Lastninska pravica je ena izmed temeljnih pravic civilnega prava in pomemben institut vsakega pravnega reda. Pomembno je, da je zato tudi z ustreznimi predpisi učinkovito varovana, saj kot izhaja iz sodne prakse, posegi v lastninsko pravico niso redki. Njeno varstvo urejajo tako mednarodni predpisi, kot ostale določbe državnega pravnega reda, ki jih najdemo v Ustavi in v zakonih. Pri nas lastninsko pravico vsebinsko opredeljujejo določbe Stvarnopravnega zakonika, vendar pa njenega pravnega varstva ne urejajo celovito. V njem so opredeljeni klasični zahtevki za varstvo lastninske pravice kot so lastninska tožba, publicijanska tožba in negatorna tožba, ostali zahtevki, ki nudijo pravno varstvo lastniku, pa so urejeni drugje. Tako motenjsko tožbo zraven Stvarnopravnega zakonika ureja v procesnem smislu Zakon o pravdnem postopku, izbrisno tožbo Zakon o zemljiški knjigi, obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo pa ureja Obligacijski zakonik. Obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo je sicer zasnovano širše, saj aktivno legitimacijo podeljuje širokemu krogu oseb, saj jo lahko vloži vsakdo, ki mu grozi večja škoda. Tudi dokazovanje predpostavk popularne tožbe je načeloma lažje, saj je dovolj, da škoda samo grozi, ni potrebno, da dejansko nastane. Stvarnopravno varstvo lastninske pravice z negatorno imsijsko tožbo, ki je neke vrste substitut popularni tožbi v določenih primerih, je namenjeno samo lastniku in bonitarnemu lastniku, ki izkažeta svojo pravico na stvari in dokažeta protipravnost dejanskega posega v svojo pravico, zato je v tem pogledu bolj togo od obligacijskega. Stvarnopravna ureditev pa seveda obsega še druge prej omenjene zahtevke. Lastninska tožba je ena izmed najbolj tipičnih tožb za varstvo lastninske pravice, prav tako pa je zaradi hitrosti postopka priljubljena tudi motenjska tožba, ki posestnika varuje pred vznemirjanjem njegove posesti. Tako stvarnopravna, kot obligacijska ureditev je namenjena varstvu lastninske pravice na premičninah in na nepremičninah. Velik pomen pri varstvu lastninske pravice na nepremičninah pa ima zaradi publicitetnega učinka vpisov tudi zemljiška knjiga in s tem povezano načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako to načelo varuje vsakega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, ki je zaupal v podatke zemljiške knjige. Institut izbrisne tožbe sanira materialnopravno nepravilne vknjižbe in tako predstavlja učinkovito varstvo tistega, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila s takšno vknjižbo kršena. To je lahko tudi pričakovani lastnik pri vzporednem razpolaganju, ki ima zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla, nevknjiženi skupni lastnik proti vknjiženemu skupnemu lastniku preden se je v zemljiško knjigo na tem stanju vpisal dobroverni tretji, na splošno pa se jo lahko naperi proti vknjiženemu neresničnemu lastniku.
Ključne besede: lastninska tožba, publicijanska tožba, negatorna tožba, motenjska tožba, izbrisna tožba, popularna tožba, pričakovana pravica, vknjižena pravica, zemljiška knjiga.
Objavljeno v DKUM: 15.10.2018; Ogledov: 2567; Prenosov: 662
Celotno besedilo (785,35 KB)