1. Informatizacija poslovanja nepremičninskih organizacijMelita Bojić, 2021, magistrsko delo Opis: Trg nepremičnin je zelo volatilen – v času konjunkture je v razcvetu, v času kriz v upadu. Gibanje cen in obseg prometa vedno določa razpoloženje lastnikov in investitorjev, ki se v nekem obdobju odločajo za investicije, dezinvesticije ali za nepremičninsko transakcijo, ki je posledica njihovih spremenjenih življenjskih ali poslovnih razmer. Slovenija je med državami, ki imajo enega najvišjih deležev zasebnega lastništva nepremičnin, zato je trg vedno aktiven. Po razpoložljivih podatkih Stanovanjskega sklada RS iz leta 2015 so lastniki večine stanovanj (91 %) bile fizične osebe, 6 % stanovanj je bilo v lasti javnega sektorja, lastniki 3 % stanovanj pa so bile druge pravne osebe. (STATISTIČNI URAD RS, 2021) Prodaja in nakup nepremičnin se je v svojih procesih, dokumentih, podatkovnih zbirkah in načinih dostopa do podatkov in dokumentov v zadnjih 30 letih zelo spremenila. Na spremembe je najbolj vplivala sprememba družbenega reda, ki smo jo doživeli v 90-ih letih prejšnjega stoletja, priključitev Slovenije Evropski uniji in harmonizacija domačih pravnih aktov z evropskim pravnim redom. V zadnjih tridesetih letih smo bili priča tudi neverjetnemu informacijskemu razvoju. Vse gospodarske in življenjske panoge so se zato temeljito spremenile, racionalizirale in modernizirale ter se preselile na splet. V zadnjem letu je napredek na področju digitalizacije pospešila tudi kriza covid-19. Med področji, ki se jih je ta kriza najbolj dotaknila, je tudi nepremičninsko področje. Zaradi omejitvenih ukrepov gibanja s ciljem zajezitve virusa je bilo neovirano kupiti ali prodati nepremičnino v večjem delu leta 2020 in v prvih tednih 2021 skoraj misija nemogoče. Želje ali potrebe po zamenjavi bivalne nepremičnine so se zaradi večtedenskega »lockdowna« bistveno povečale, saj je marsikdo ugotovil, da mu nepremičnina, v kateri biva, ne ustreza in jo je želel zamenjati. Digitalne rešitve so oglede nepremičnin v živo spremenile v virtualne. Klasične fotografije v nepremičninskih oglasih so vedno bolj dopolnjevali tudi video posnetki, ki se izdelujejo s pomočjo najnovejših multimedijskih orodij. Svetovne inovacije iz tega področja so se v zadnjih mesecih sočasno selile na lokalni trg. Panoramski posnetki okolice nepremičnin in 360-stopinjski videoposnetki njihovih interierjev spreminjajo resničnost v sodobno virtualno uporabniško izkušnjo. Do sedaj razvite spletne rešitve upravnih postopkov so se še bolj začele uporabljati, saj je bilo zaradi dela od doma moteno delovanje državnih organov, ki izvajajo najpomembnejše procese pri prenosu lastništva nepremičnin. Digitalizacija se nenehno razvija, trg nepremičnin pa vedno sledi vsem spremembam življenjskih trendov, zato se obe področji prepletata in dopolnjujeta. V nalogi je predstavljen razvoj področja nepremičninskega posredovanja od njegovega pravno potrjenega začetka leta 2003, stanje digitalnih rešitev na tem področju ter uporabniška izkušnja, ki je aktualna v tem trenutku. Nakazane so tudi smernice in predlogi prihodnjega razvoja. Če vas zanima tudi, kako je zaprašene arhive, polne papirnih dokumentov, nadomestila sodobna digitalna zbirka podatkov, vabljeni k branju raziskave.
Ključne besede: nepremičnine, nepremičninsko posredovanje, zemljiška knjiga Geodetska uprava RS, REN-Register nepremičnin, umetna inteligenca.
Objavljeno v DKUM: 29.06.2021; Ogledov: 305; Prenosov: 47
 Celotno besedilo (3,55 MB) |
2. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo : magistrsko deloMaja Makari, 2021, magistrsko delo Opis: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo.
V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi.
Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim.
Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo).
V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana.
Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih.
Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice
Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Ključne besede: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Objavljeno v DKUM: 12.02.2021; Ogledov: 632; Prenosov: 209
Celotno besedilo (1,20 MB) |
3. Pravna ureditev stavbne pravice v slovenskem pravnem reduPatricija Jazbec, 2018, diplomsko delo Opis: Stavbna pravica je stvarna pravica, ki se je v slovenskem pravnem redu pojavila leta 2003 z uvedbo Stvarnopravnega zakonika(SPZ). Po vsebini bi jo lahko primerjali z služnostjo, vendar je stavbna pravica svojevrstna stvarna pravica s povsem drugačnimi lastnostmi, kar izhaja že iz njene zakonske definicije. Gre namreč za stvarno pravico, ki omogoča ločeno lastništvo na zgradbi, brez hkratnega lastništva na zemljišču, na katerem je zgradba zgrajena.
Stavbna pravica načeloma nastane na podlagi pravnega posla. Na podlagi pravnega posla lahko tudi preneha, poleg tega pa so možni tudi drugi načini prenehanja stavbne pravice, med katerimi je najpogostejši način najverjetneje prenehanje zaradi preteka časa, za katerega je bila ustanovljena.
Stavbna pravica je stvarna pravica, ki se vpisuje v zemljiško knjigo, zaradi česar je potrebna usklajenost stvarnopravnih določb, ki urejajo stavbno pravico, tudi z določbami Zakona o zemljiški knjigi(ZZK-1).
V svoji diplomski nalogi bom podrobneje predstavila pravno ureditev stavbne pravice v slovenskem pravnem redu. Najprej bom povzela njene temeljne lastnosti, nato pa bom na podlagi zakonske ureditve predstavila nastanek stavbne pravice, razmerje med lastnikom nepremičnine in imetnikom stavbne pravice in možne načine njenega prenehanja. Pri pisanju si bom pomagala tudi s pravno literaturo in s sodno prakso slovenskih sodišč. Na podlagi vsega bom na koncu poskušala predstaviti prednosti, ki jih prinaša ustanovitev stavbne pravice v primerjavi z ostalimi stvarnimi pravicami.
Ključne besede: stavbna pravica, zgradba, zemljišče, Stvarnopravni zakonik, zemljiška knjiga
Objavljeno v DKUM: 18.12.2018; Ogledov: 1346; Prenosov: 101
Celotno besedilo (732,63 KB) |
4. Varstvo lastninske pravice s pregledom aktualne sodne prakseNastja Tuš, 2018, magistrsko delo Opis: Lastninska pravica je ena izmed temeljnih pravic civilnega prava in pomemben institut vsakega pravnega reda. Pomembno je, da je zato tudi z ustreznimi predpisi učinkovito varovana, saj kot izhaja iz sodne prakse, posegi v lastninsko pravico niso redki. Njeno varstvo urejajo tako mednarodni predpisi, kot ostale določbe državnega pravnega reda, ki jih najdemo v Ustavi in v zakonih. Pri nas lastninsko pravico vsebinsko opredeljujejo določbe Stvarnopravnega zakonika, vendar pa njenega pravnega varstva ne urejajo celovito. V njem so opredeljeni klasični zahtevki za varstvo lastninske pravice kot so lastninska tožba, publicijanska tožba in negatorna tožba, ostali zahtevki, ki nudijo pravno varstvo lastniku, pa so urejeni drugje. Tako motenjsko tožbo zraven Stvarnopravnega zakonika ureja v procesnem smislu Zakon o pravdnem postopku, izbrisno tožbo Zakon o zemljiški knjigi, obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo pa ureja Obligacijski zakonik.
Obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo je sicer zasnovano širše, saj aktivno legitimacijo podeljuje širokemu krogu oseb, saj jo lahko vloži vsakdo, ki mu grozi večja škoda. Tudi dokazovanje predpostavk popularne tožbe je načeloma lažje, saj je dovolj, da škoda samo grozi, ni potrebno, da dejansko nastane. Stvarnopravno varstvo lastninske pravice z negatorno imsijsko tožbo, ki je neke vrste substitut popularni tožbi v določenih primerih, je namenjeno samo lastniku in bonitarnemu lastniku, ki izkažeta svojo pravico na stvari in dokažeta protipravnost dejanskega posega v svojo pravico, zato je v tem pogledu bolj togo od obligacijskega. Stvarnopravna ureditev pa seveda obsega še druge prej omenjene zahtevke. Lastninska tožba je ena izmed najbolj tipičnih tožb za varstvo lastninske pravice, prav tako pa je zaradi hitrosti postopka priljubljena tudi motenjska tožba, ki posestnika varuje pred vznemirjanjem njegove posesti. Tako stvarnopravna, kot obligacijska ureditev je namenjena varstvu lastninske pravice na premičninah in na nepremičninah. Velik pomen pri varstvu lastninske pravice na nepremičninah pa ima zaradi publicitetnega učinka vpisov tudi zemljiška knjiga in s tem povezano načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako to načelo varuje vsakega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, ki je zaupal v podatke zemljiške knjige. Institut izbrisne tožbe sanira materialnopravno nepravilne vknjižbe in tako predstavlja učinkovito varstvo tistega, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila s takšno vknjižbo kršena. To je lahko tudi pričakovani lastnik pri vzporednem razpolaganju, ki ima zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla, nevknjiženi skupni lastnik proti vknjiženemu skupnemu lastniku preden se je v zemljiško knjigo na tem stanju vpisal dobroverni tretji, na splošno pa se jo lahko naperi proti vknjiženemu neresničnemu lastniku.
Ključne besede: lastninska tožba, publicijanska tožba, negatorna tožba, motenjska tožba, izbrisna tožba, popularna tožba, pričakovana pravica, vknjižena pravica, zemljiška knjiga.
Objavljeno v DKUM: 15.10.2018; Ogledov: 1192; Prenosov: 355
Celotno besedilo (785,35 KB) |
5. Maksimalna hipoteka - primerjava ureditve v slovenskem in avstrijskem pravuMitja Jamšek, 2018, magistrsko delo Opis: Hipoteka in maksimalna hipoteka sta pravna instituta civilnega prava, ki imata zaradi svoje narave velik vpliv na gospodarstvo in posledično na delovanje države ter življenje posameznikov.
Slovenija je zelo majhna in relativno mlada država, ki svoj pravni red kreira po vzoru večjih in starejših evropskih držav s kontinentalnim pravom, ki imajo več izkušenj z določenimi pravnimi problemi in njihovo ureditvijo. Slovenski zakonodajni organi so večino zakonov povzeli ali prevzeli od svojih germanskih kolegov. Takšno početje ima tako dobre, kakor tudi slabe posledice. Pozitivna posledica takšnega načina dela je, da se v slovenski pravni red prenašajo določbe, ki so že preverjene, saj so se v izvornih državah izkazale za učinkovite. Negativno posledico pa je moč zaznati v primerih, ko slovenski zakonodajalci prepišejo določbe iz tujih zakonov in ne upoštevajo celotnega konteksta teh določb ali pa jih ne prilagodijo na specifike slovenske pravne ureditve ter potrebe prakse.
Pri raziskovanju in primerjavi slovenskega ter avstrijskega prava sem ugotovil, da maksimalna hipoteka v slovenskem pravu ni dovolj natančno urejena, predvsem je premalo fleksibilna. Maksimalna hipoteka se največkrat uporablja za zavarovanje gospodarskih kreditov in ima zato velik vpliv na trgovino in razvoj gospodarstva. Prav ta togost pravnega instituta maksimalne hipoteke, ki se kaže predvsem v zvezi z njenim prenašanjem med strankami, močno ovira trgovino in gospodarstvo.
Zato menim, da bi morali slovenski zakonodajalci, v dobro razvoja slovenskega gospodarstva in posledično razvoja Slovenije, izboljšati zakonsko ureditev maksimalne hipoteke. Maksimalno hipoteko bi bilo potrebno urediti tako, da bi bila lažje prenosljiva in potrebno bi bilo omogočiti konverzijo ter delno konverzijo maksimalne hipoteke v klasično.
Ključne besede: civilno pravo, stvarno pravo, akcesornost, terjatev, zastavna pravica, zemljiška knjiga, nepremičnina.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2018; Ogledov: 653; Prenosov: 93
Celotno besedilo (1,34 MB) |
6. Oblikovanje etažne lastnine na stavbni pravici v teoriji in praksiŠpela Rokavec, 2018, magistrsko delo Opis: Bistvo instituta stavbne pravice je v pravni ločitvi zgradbe od zemljišča, kar omogoča različen lastniški položaj na stavbi in zemljišču, zaradi česar pomeni odstop od načela superficies solo cedit. Enako velja tudi za etažno lastnino, ki omogoča, da se posamezni del stavbe določi kot samostojna stvar.
Nepremičnine nastanejo v geodetskih postopkih, kjer se tudi ugotavljajo njihove lastnosti in se kot take evidentirajo v zemljiškem katastru in katastru stavb. Ko nepremičnina nastane in so znane njene lastnosti, kot so obseg, površina, meje itd., sledi določitev pravic, ki se vežejo nanjo. Te pravice pa se evidentirajo na podlagi zemljiškoknjižnih predlogov ali poočitve v zemljiško knjigo. Etažna lastnina se vzpostavi šele z vpisom v zemljiško knjigo.
V skladu z 258. členom SPZ se lahko zgradba, ki je zgrajena na nepremičnini, obremenjeni s stavbno pravico, tudi razdeli v etažno lastnino ob upoštevanju zakonskih pogojev. Izvesti je treba delitev zgradbe na posamezne in skupne dele, pri čemer so posamezni deli takšni, da jih je mogoče posebej uporabljati, skupni deli pa služijo vsem ali vsaj več posameznim delom. V klasični etažni lastnini je glavni skupni del zemljišče, na katerem stoji stavba, in z vidika lastninske pravice se na to zemljišče prenaša pravno razmerje etažnih lastnikov na skupnih delih. Etažna lastnina se lahko vzpostavi samo na že zgrajeni zgradbi, zato bo investitor gradnje najprej praviloma pridobil stavbno pravico na zemljišču in sezidal zgradbo. Ko bo z gradnjo končal, bo z enostranskim pravnim poslom oblikoval etažno lastnino po pravilih SPZ. Posebnost take etažne lastnine bo v tem, da bo namesto zemljišča, na katerem stoji zgradba, skupni del predstavljala stavbna pravica. Imetništvo stavbne pravice pa bo enako, kot je pravno razmerje na skupnih delih, torej bo vsakemu posameznemu delu pripadal ustrezni delež udeležbe na stavbni pravici. Takšen režim etažne lastnine na zgradbi nima vpliva na prenehanje stavbne pravice, saj s potekom časa nastopijo enake pravne posledice in zgradba kot celota postane sestavni del zemljišča, na katerem je pred tem obstajala stavbna pravica. Iz razloga, da zgradba po prenehanju nima več lastnosti samostojne stvari, preneha tudi etažna lastnina. Lastnik oziroma lastniki zemljišča po prenehanju stavbne pravice pa lahko ponovno vzpostavijo etažno lastnino, če tako želijo. Stavba in njeni prostorski deli ostanejo vpisani v katastru stavb, kadar preneha stavbna pravica, kar pomeni, da prenehanje stavbne pravice ni podlaga za izbris stavbe in njenih prostorskih delov iz katastra stavb in tudi ne za prenehanje etažne lastnine. Posledica prenehanja je le ta, da prejšnji lastniki posameznih delov, če niso hkrati postali solastniki zemljišča, ki je obremenjeno s stavbno pravico, in če so ti različni od lastnika tega zemljišča, izgubijo lastninsko pravico na posameznih delih stavbe v etažni lastnini in soimetništvo stavbne pravice. Nov etažni lastnik postane lastnik zemljišča.
Ključne besede: načelo superficies solo cedit, stavbna pravica, etažna lastnina, preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino, zemljiški kataster, kataster stavb, zemljiška knjiga
Objavljeno v DKUM: 24.09.2018; Ogledov: 1195; Prenosov: 268
Celotno besedilo (1,17 MB) |
7. Primerjava institutov priposestvovanja, gradnje čez mejo nepremičnine in vlaganja v tujo nepremičnino v slovenskem in nemškem pravnem reduValentin Justin Tratnik, 2018, diplomsko delo Opis: Nepremičninsko pravo predstavlja del stvarnega prava že vse od razvoja te civilnopravne smeri. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot najpomembnejše stvarne pravice, nam omogoča izvrševanje slednje z vsemi njenimi upravičenji in dolžnostmi.
Instituti priposestvovanje, gradnja čez mejo nepremičnine in vlaganje v tujo nepremičnino vsak zase predstavljajo pomemben del nepremičninskega prava. Vsi trije rešujejo pravne probleme, ki lahko nastanejo z malomarnim, neveščim ali nepravilnim izvrševanjem lastninske pravice. Ob stvarnopravnih učinkih priposestvovanja in vlaganja v tujo nepremičnino se zdijo obligacijskopravni učinki gradnje čez mejo manj pomembni, pa vendar temu ni tako. Skozi primerjavo z nemško pravno ureditvijo sem izpostavil podobnosti in bistvene razlike med vsemi tremi instituti.
Diplomsko delo je razdeljeno na 3 sklope. V prvem se opredelim do ureditve priposestvovanja v slovenskem pravnem redu, ki predstavlja enega izmed temeljnih načinov originarne pridobitve lastninske pravice. Poleg tega tudi predstavim kako je priposestvovanje urejeno v nemškem pravnem redu in ju primerjam. V drugem sklopu predstavim institut gradnje čez mejo nepremičnine, s katerim se sicer ne pridobi lastninske pravice, saj so pridobljene pravice zgolj obligacijsko pravne narave, pa vendar ima značilnosti s katerimi, ga lahko smiselno predstavim poleg priposestvovanja. Tudi tukaj bom primerjal nemško ureditev in predstavil bistvene razlike med njima. Tretji in hkrati zadnji sklop je namenjen institutu vlaganja v tujo nepremično. Ta se prima facie zdi precej neaktualen, pa vendar, pogosto pride do pravnih problemov, ki jih ta institut rešuje. Kot v prva dva, je tudi ta primerjan z nemško ureditvijo. V vseh treh sklopih je predstavljena tudi relevantna sodna praksa iz obeh pravnih sistemov, ki še dodatno ponazori življenjske primere oziroma rešitve le teh.
Ključne besede: stvarno pravo, nepremičninsko pravo, nepremičnina, priposestvovanje, dobra vera, lastniška posest, gradnja čez mejo nepremičnine, superficies solo cedit, zemljiška knjiga, vlaganje v tujo nepremičnino, lastninska pravica
Objavljeno v DKUM: 21.09.2018; Ogledov: 911; Prenosov: 133
Celotno besedilo (401,96 KB) |
8. Razmerje med zemljiškoknjižnim in izvršilnim postopkom (ob uvedbi polne informatizacije v zemljiškoknjižnem poslovanju)Renato Vrenčur, 2010, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Opis: Prvi resnejši poseg v cilju popolne informatizacije v zemljiškoknjižnem poslovanju predstavlja Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1C). Novela ZZK-1C v tej zvezi prinaša resnično polno informatizacijo pri zemljiškoknjižnem poslovanju. S tem se spreminjajo tudi nekatera pravila zemljiškoknjižnega postopka, pa tudi pravila materialnega zemljiškoknjižnega prava, kot sta ukinitev zemljiškoknjižnih vložkov in uvedba novih materialnopravnih pojmov v sistemu zemljiškoknjižnega prava. Prav tako se z novelo ZZK-1C odpravljajo nekatere druge nedoslednosti ZZK-1, ki sicer nimajo zveze s postopkom informatizacije, pač pa predstavljajo izboljšave obstoječega besedila zakona. Nova pravila, ki jih uvaja novela ZZK-1C, se bodo predvidoma pričela uporabljati v letu 2011.
Ključne besede: zemljiškoknjižno pravo, informatizacija, nepremičnine, zemljiška knjiga, e-zemljiška knjiga, izbrisna tožba, izvršilni postopek
Objavljeno v DKUM: 23.07.2018; Ogledov: 506; Prenosov: 46
Celotno besedilo (176,01 KB) |
9. Vzpostavitev etažne lastnine na podlagi sodne odločbeMatjaž Tratnik, 2010, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci Opis: Avtor obravnava dva postopka za vzpostavitev etažne lastnine na podlagi sodne odločbe v nepravdnem postopku. Redna pot je določena v Stvarnopravnem zakoniku in Zakonu o nepravdnem postopku in je namenjena posameznim solastnikom nepremičnine, če ne morejo doseči soglasja glede preoblikovanja solastnine v etažno lastnino. Druga, ki jo določa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča, pa posameznim pridobiteljem omogoča, da prek poenostavljenega postopka dosežejo vzpostavitev etažne lastnine na celotni stavbi in se posledično lahko vpišejo v zemljiško knjigo kot lastniki posameznega dela. Ta pot se uporablja takrat, ko zaradi neaktivnosti zemljiškoknjižnih solastnikov ni mogoče vzpostaviti etažne lastnine po redni poti. Ureditev v ZVEtL, pa poraja tudi določena vprašanja. Zlasti sta problematična aktivna legitimacijain dejstvo, da mora predlagatelj ob pričetku postopka plačati predujem stroškov, ki je v stanovanjskih blokih lahko zelo visok, kar ga pogosto odvrne od vložitve predloga.
Ključne besede: etažna lastnina, vzpostavitev etažne lastnine, posamezni deli, nepravdni postopki, zemljiška knjiga
Objavljeno v DKUM: 23.07.2018; Ogledov: 1113; Prenosov: 145
Celotno besedilo (93,80 KB) |
10. Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakseNastja Dolamič, 2018, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse.
Ključne besede: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo.
Objavljeno v DKUM: 14.06.2018; Ogledov: 881; Prenosov: 288
Celotno besedilo (982,49 KB) |
