Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Novica o nosečnosti je za bodoča starša pogosto veselo oznanilo. Večina bodočih staršev upaja, da bosta nosečnost in porod potekala brez zapletov in težav. Nekateri starši pa se morajo soočiti z drugačnim izzidom nosečnosti. Spiritualne potrebe ob tihem rojstvu nemalokrat ostajajo nezadovoljene in spregledane. Starši se soočajo s stiskami in spiritualnimi potrebami, ki ostanejo nezadovoljene. Zdravstveno osebje ima premalo znanja o ravnanju s starši, ki doživijo izgubo otroka. Izkazala se je potreba po izobraževanju s področja spiritualne oskrbe v zdravstveni negi.
Ključne besede: mrtvorojenost, duhovna oskrba, zdravstvena nega
Objavljeno v DKUM: 07.05.2024; Ogledov: 200; Prenosov: 56
Celotno besedilo (1,03 MB)

Opis: Uvod: Značilnost napredovalnega raka dojk so zasevki, ki se širijo v oddaljene organe s hematogenim razsojem. Med pogostejša mesta zasevanja prištevamo kosti zaradi dobre prekrvavljenosti, kjer zasevki povzročajo tanjšanje kostne strukture in posledično zlome kosti ter zaplete, ki so lahko za bolnika življenjsko nevarni. Namen diplomskega dela je bil raziskati celostno zdravstveno obravnavo bolnika s kostnimi zasevki v patronažnem varstvu in ugotoviti kakovost življenja bolnika v domačem okolju. Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela in kvalitativno metodologijo. Izvedli smo študijo primera bolnice z rakom dojke, zasevanim v kosti, v domačem okolju. Pridobljene podatke smo proučili, analizirali in jih opisno predstavili. Rezultati: Težave, ki se najpogostejše pojavljajo pri bolnici, oboleli z napredovalnim rakom dojke, so neznosne, stalno prisotne zbadajoče bolečine na mestu zasevanja raka v kosti, upad telesnih aktivnosti zaradi predpisane terapije, zaprtje, ki povzroča neugodje, ter depresija in strah. Večino naštetih težav je mogoče nadzorovati s predpisano terapijo in nefarmakološkimi ukrepi. Razprava in sklep: Napredovalni rak dojke je dokaj pogosto obolenje pri ženskah, ki lahko drastično spremeni kakovost življenja obolele, kar posledično negativno vpliva na potek in iztek bolezni. Medicinske sestre pri obravnavi predstavljajo pomembno vlogo usmerjanja in izvedbe zdravstvenovzgojnega dela bolnice in svojcev ter nudenja pomoči pri osnovnih življenjskih aktivnostih.
Ključne besede: kostni zasevki, paliativna zdravstvena nega, oskrba na domu, rak dojke, kakovost življenja
Objavljeno v DKUM: 02.02.2022; Ogledov: 1279; Prenosov: 178
Celotno besedilo (574,32 KB)

Opis: Pravica do zdravstvenega varstva je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katera se ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika mora zagotavljati vsakomur. Tudi okoliščina odvzema prostosti, zaradi prestajanja zaporne kazni ni nobena izjema. Čeprav upravičen odvzem prostosti ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, lahko le ta zaradi stresa in tesnobe, ki ju obsojenec pri tem doživlja, negativno vpliva na njegovo zdravje. To pomeni, da je potrebno zdravje zapornika spremljati ves čas prestajanja zaporne kazni ter mu nuditi ustrezno zdravstveno oskrbo. Za zdravstveno oskrbo obsojencev so primarno odgovorni pristojni regionalni zdravstveni domovi. Obsojencem pa zdravstveno oskrbo nudijo tudi zdravstveni delavci, zaposleni pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Po potrebi se obsojence napoti tudi k specialistom v zunanje zdravstvene ustanove. V primeru pomanjkljive zdravstvene oskrbe, obstaja tveganje kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve na predlog pritožnika presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, katero je oblikovalo bogato sodno prakso s tega področja. Evropsko sodišče za človekove pravice s svojimi sodbami, države članice opominja, da je varovanje telesne celovitosti zapornika med drugim tudi dolžnost države. Dolžnost države je, da zagotovi spoštovanje dostojanstva obsojenca in zaprtih oseb ne izpostavlja trpljenju, večjemu kot je potrebno za dosego namena kaznovanja. Dolžnost države je torej, da se pred sprejemom obsojenca v zavod za prestajanje kazni zapora prepriča, da je le ta sposoben in primeren za prestajanje zaporne kazni. Nadalje mora država zapornikom zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. Dolžnost države pa je tudi prilagoditev zdravstvenim potrebam obsojencev s posebnimi potrebami, kar je v Republiki Slovenijo še posebej problematično. Obsojenci, ki menijo, da jim je kršena pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe imajo poleg pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice na voljo, tudi številna druga pravna sredstva na podlagi nacionalnih predpisov, s katerimi lahko zahtevajo odpravo kršitev ter povrnitev povzročene škode. Nad ustreznim zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin bdijo Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Ministrstvo za pravosodje ter predsednik pristojnega okrožnega sodišča.
Ključne besede: medicinsko pravo, zdravstvena oskrba, zdravljenje, zapor, zapornik, pravice zapornika, zdravje zapornika, zdravljenje zapornika
Objavljeno v DKUM: 23.07.2021; Ogledov: 1388; Prenosov: 289
Celotno besedilo (875,22 KB)

Opis: Izhodišča. Sestavni del zdravstvenih sistemov je primarna zdravstvena oskrba (PZO), prevladujoč model oskrbe v Evropi v PZO pa družinska medicina. Za funkcioniranje sistemov je potrebno ustrezno financiranje in organizacija dela, oboje je potrebno za ustrezen dostop, ki predstavlja element enakosti v PZO. Namen. Namen raziskave je bil opredelitev KK in analiza dostopa do PZO glede organizacije dela in financiranja, cilji pa ocena KK za PZO glede strukture/pogojev, postopkov/procesov in izidov, ocena elementov kakovosti PZO, primerjava rezultatov za Slovenijo (SLO) z drugimi državami in oblikovanje priporočil za nosilce odločanja zdravstvenega sistema v SLO. Bolniki in metode. Raziskava je bila del mednarodne raziskave Quality and Costs of Primary care in Europe (QUALICOPC) v 34 državah v obdobju od leta 2011 do 2013. Uporabili smo podatke desetih držav centralne in vzhodne Evrope (CEECs): Bolgarija, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in SLO. Analizirali smo odgovore iz dveh vprašalnikov za 2103 naključno izbranih zdravnikov družinske medicine ter 18819 njihovih bolnikov. Uporabili smo več statističnih metod: predstavitev podatkov z opisnimi statistikami, frekvenčnimi porazdelitvami, srednjimi vrednostmi in variacijskimi razmiki, definiranje KK z deleži, preizkušanje domnev z različnimi testi ter iskanje povezav med spremenljivkami s faktorsko analizo. Rezultati. Glede organizacije dela je analiza odgovorov bolnikov v SLO in CEECs pokazala, da so bili nizki deleži bolnikov z negativnimi izkušnjami pri vprašanjih za potovalni čas več kot eno uro od doma do ambulante, nezmožnost dobiti obisk na domu, oddaljenost ambulante ter nepoznavanje, kako do storitev zvečer, ponoči in med vikendom, glede finančne dosegljivosti o tem, da bi zdravnika preveč skrbel denar, o preložitvi obiska zdravnika, ker niso imeli ali zavarovanja ali iz drugih finančnih razlogov in glede preložitve oz. opustitve obiska zdravnika. Najbolj značilne spremenljivke za organizacijo dela PZO so bile uporaba računalnika, število disciplin v posamezni ambulanti/centru, uporaba medicinske dokumentacije predhodnega zdravnika, delež naročenih bolnikov, dosegljivost ambulante/centra po 18 h in število ur, ko je ambulanta odprta. Primerjava KK v SLO in CEECs je pokazala več statistično značilnih razlik. Za KK strukture/pogojev smo ugotovili, da so imeli slovenski zdravniki v primerjavi z zdravniki iz CEECs statistično značilno različno in 1) več pripomočkov za delo (SLO 15,30, CEECs 13,0), 2) večje število strokovnjakov (SLO 4,18, CEECs 2,60), 3) višje število bolnikov na listi zdravnika (SLO 1950,01, CEECs 1894,7), 4) v delovnem dnevu višje število stikov (SLO 45,27, CEECs 33,7), 5) in krajše posvete z bolniki (SLO 9,59 min, CEECs 13,1 min), 6) nižje število hišnih obiskov (SLO 2,21, CEECs 6,9), 7) je bila redna zaposlitev pogostejša oblika zaposlitve (Slovenija 73,7 %, CEECs 30,1 %), 8) je bila plača pogostejši dohodek (SLO 85,2 %, CEECs 61,5 %), 9) večkrat so delali z medicinsko sestro (SLO 98,1 %, CEECs 87,8 %), in 10) sodelovali s patronažno sestro (SLO 76 %, CEECs 41,8 %). Za KK postopkov/procesov smo dokazali, da so slovenski zdravniki uporabljali statistično značilno različno in 1) več kliničnih smernic (SLO 3,85, CEECs 3,15), 2) sodelovali v več programih obravnave kroničnih bolezni (SLO 1,71, CEECs 1,13), 3) sami obravnavali več diagnoz (SLO 11,42, CEECs 9,09) ter 4) izvajali več posegov (SLO 2,43, CEECs 1,30). Zaključek. Izsledki raziskave kažejo, da bi bilo potrebno v Sloveniji na področju PZO izpeljati nekatere spremembe. Glede financiranja bi bilo razen glavarine in plačila za storitve, koristno vključiti nagrajevanje kakovosti dela, kot orodje za merjenje kakovosti predlagamo KK za postopke/procese in izide oskrbe, glede organizacije dela multidisciplinarni model oskrbe, nadaljevanje nižanja glavarin in vključevanje novih zdravnikov družinske medicine, na nivoju države pa vzpostavitev neodvisne tehnične ustanove.
Ključne besede: primarna zdravstvena oskrba, družinska medicina, organizacija dela, sistem financiranja, enakost, dostop do oskrbe, Slovenija, države centralne in vzhodne Evrope, kazalci kakovosti, priporočila
Objavljeno v DKUM: 18.03.2021; Ogledov: 1323; Prenosov: 171
Celotno besedilo (5,98 MB)

Opis: Z demografskimi spremembami in z naraščanjem obolevnosti se spreminja vloga pacienta v sodobnem zdravstvu. Izpostavlja se njegova aktivna vloga, predvsem v primeru prisotnosti kroničnih nenalezljivih boleznih, ki so vedno pogosteje prisotne med odraslimi prebivalci razvitega sveta, še posebej med starostniki. To pomeni naraščajoče breme za zdravstvo, slabšo kakovost življenja in večjo odvisnost pacienta pri vsakodnevnih opravilih. Zato je pomembno, da zna pacient kar najbolje skrbeti zase v času zdravja in bolezni. Namen doktorske disertacije je oblikovati model procesa samooskrbe pacienta, ga smiselno umestiti v širši kontekst strokovne obravnave pacienta s posebno pozornostjo na prepletanju s procesi v zdravstvu in vključevanju v njih. Za uspešno implementacijo procesa je treba identificirati ključne elemente tega procesa in opredeliti strokovno podporo. Uporabljen je bil pristop akcijske znanosti, ki je za doseganje ciljev doktorske disertacije vključeval metode, kot so prenos konteksta, analiza konteksta, metoda modeliranja procesov in gradnja odločitvenega modela. Oblikovan je bil model procesa samooskrbe pacienta s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi. Ključni element procesa samooskrbe je odločanje pacienta glede ukrepov v podporo zdravju. Informacijska podpora odločanju temelji na večparametrskem pristopu, kar zagotavlja transparentno in pravočasno ukrepanje pacienta v primeru slabšanja bolezenske simptomatike. Model procesa samooskrbe je smiselno umeščen v oblikovan ekosistem pacienta v domačem okolju, ki poudarja, da morajo vključeni strokovnjaki zagotavljati dinamično ravnovesje. Narejena je bila kontekstualna opredelitev koncepta samooskrbe, ki je prilagojena slovenskemu okolju. Samooskrba pacienta s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi je ključen del celostne oskrbe teh pacientov. Model procesa samooskrbe teh pacientov do sedaj ni bil identificiran, zato njegova opredelitev predstavlja pomemben doprinos k znanosti. Z identifikacijo bistvenih elementov tega procesa in z njegovim vključevanjem v procese zdravstvene obravnave pacienta lahko zagotovimo, da bo strokovna podpora pri samooskrbi zagotavljala dinamično ravnovesje pacientovega ekosistema. Informacijska podpora pri odločanju zagotavlja transparentno sprejemanje odločitev. Pacient s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi se mora pravočasno odločati glede posameznih vidikov zdravja in iskanja strokovne pomoči. S tem se lahko dosega optimalno raven zdravja in dobrega počutja. Opredelitev koncepta samooskrbe bo lahko slovenske raziskovalce spodbudila k večjemu raziskovanju elementov samooskrbe pacienta in oblikovanju učinkovitih strokovnih intervencij. Oblikovani proces samooskrbe z vsemi bistvenimi elementi je lahko podprt z digitalno tehnologijo in mora postati pomemben del zdravstvenega sistema.
Ključne besede: Pacient v domačem okolju, dolgotrajna oskrba, zdravstvena nega kronične nenalezljive bolezni, odločanje
Objavljeno v DKUM: 27.08.2020; Ogledov: 2164; Prenosov: 382
Celotno besedilo (4,98 MB)