Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Izhodišča, namen: Shizofrenija je kronična bolezen, ki močno vpliva na kakovost življenja pacienta s shizofrenijo. Zelo je pomembno njihovo bivanje v domačem okolju. Medicinska sestra/zdravstveni tehnik sta ključna člena, ki pomagata pri zdravljenju in premagovanju bolezni. Kakovost življenja je odvisna od promocije shizofrenije. Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kakšne so ovire in težave, s katerimi se sooča pacient s shizofrenijo v svojem domačem okolju. Raziskovalne metode: Uporabljena je bila kvalitativna metoda dela, saj smo za potrebe študije primera uporabili intervju. Ta je bil izveden s pacientko, obolelo za shizofrenijo, v njenem domačem okolju. Pacientka je bila izbrana namensko. Analiza vprašalnika je potekala med intervjuvanjem in se je zaključila, ko smo dokončno uredili pridobljene podatke. Med intervjujem smo preverjali verodostojnost odgovorov. Pri urejanju podatkov smo se opirali na značilnosti kvalitativne analize. Rezultati: Spremembe v osnovnih življenjskih aktivnostih so tiste, ki pacientko najbolj prizadenejo in nanjo vplivajo. Njen govor in zaznavanje okolice je drugačno in to se je dotakne. Kljub vsemu ima pozitiven pristop, kar je najverjetneje glavni razlog za dobro obvladovano bolezen. Pacientka težko skrbi za nakup osnovnih življenjskih potrebščin in plačevanje položnic. Lastne družine si ni ustvarila, pomoč ji nudijo sovaščani. Diskusija in zaključek: Shizofrenija spremeni človeka. Bolezen je kronična in težko obvladljiva. S pomočjo lahko pacient živi v domačem okolju in se sooča z vsakdanjimi aktivnostmi. Pomoč in opora sta pomembni za kakovost življenja pacienta s shizofrenijo, kar pripomore tudi k sprejetosti v družbi.
Ključne besede: duševna motnja, promocija shizofrenije, zdravljenje shizofrenije, življenjske potrebe, vloga medicinske sestre
Objavljeno v DKUM: 15.03.2019; Ogledov: 1547; Prenosov: 262
Celotno besedilo (493,19 KB)

Opis: Pacientova privolitev je v današnjih časih pogoj za skladnost medicinskega posega z zakonom. Zdravniški poseg brez veljavne privolitve pomeni izvršitev kaznivega dejanja telesne poškodbe, za katero bo zdravnik kaznenskopravno odgovarjal. Pacientova pravica do privolitve v zdravstveno oskrbo je ena izmed treh pravic, ki sestavljajo pacientovo avtonomijo oz. pacientovo pravico do samoodločbe, s katero se pacientu omogoča aktivno sodelovanje v procesu zdravljenja. V zgodovini je bil pacient zgolj objekt, primoran upoštevati zdravnikova navodila, danes pa odnos med zdravnikom in pacientom temelji na partnerstvu. Zdravnik je zavezan spoštovati odločitve in voljo pacienta. V okviru pojasnilne dolžnosti ga mora seznaniti z vsemi pomembnimi dejstvi, da je pacient sposoben oblikovanja razumne odločitve glede zdravljenja. V primeru pacientove nezmožnosti podati veljavno privolitev, protipravnost medicinskega posega izključi nadomestna privolitev, dana s strani tretjih oseb, ki jih zakon zato predvideva. Zdravnik je vedno zavezan ravnati v dobrobit pacienta. Medicinski poseg je dolžan izvesti tudi kadar se zaveda, da je veljavno pacientovo ali nadomestno privolitev nemogoče pridobiti, vendar utemeljeno domneva, da bi se pacient s posegom strinjal. V drugih državah poznajo inkriminacijo samovoljnega zdravljenja, ki jo del sodobne teorije medicinskega kazenskega prava hvali kot najprimernejšo. Na prvi pogled se res zdi primerno sredstvo za varovanje pacientove avtonomije, vendar je treba poudariti, da ne more nadomestiti trenutno sprejetega koncepta varovanja samoodločbe, lahko ga le dopolni.
Ključne besede: Pacient, pacientova privolitev, pacientova pravica do privolitve, pacientova avtonomija, zdravniški poseg, pojasnilna dolžnost, nadomestna privolitev, samovoljno zdravljenje.
Objavljeno v DKUM: 23.11.2018; Ogledov: 1579; Prenosov: 139
Celotno besedilo (540,89 KB)

Opis: Izhodišča, namen: Poželenje (ang. Craving) je pojav, ki ga začutijo osebe, ki so ali so bile odvisne od katere koli psihoaktivne substance. Želja po pitju alkohola se pojavlja v obliki močnega poželenja po zaužitju alkohola. Osebe, ki se zdravijo zaradi alkoholizma, jo lahko začutijo še dolgo po zaključenem zdravljenju. Namen diplomskega dela je podrobneje opredeliti prisotnost, pojavnost in intenzivnost želje po pitju alkohola pri osebah, ki so zaključile program zdravljenja odvisnosti od alkohola. Raziskovalne metode: Uporabili smo kvantitativno metodologijo. Raziskavo smo izvedli v Društvu zdravljenih alkoholikov Podravje. Inštrument raziskovanja je bil anketni vprašalnik, ki je vseboval 12 vprašanj zaprtega tipa in 1 vprašanje odprtega tipa. V raziskavi je sodelovalo 50 anketirancev. Vsi so sodelovali prostovoljno, anketni vprašalnik je bil anonimen. Raziskavo smo izvedli marca 2018. Rezultati: Raziskava je pokazala, da večina anketirancev želje po pitju alkohola v času prve abstinence ni zaznala ali ni prepoznala. Anketiranci, ki so željo po alkoholu zaznali, so intenzivnost v večini ocenili kot, rahlo, lahko obvladljivo ali kot močno, težko obvladljivo. Večina je pojav želje, časovno opredelila kot redko, kar pomeni 1 krat tedensko ter občasno, kar pomeni več kot 1 krat tedensko. Obstajali so tudi anketiranci, pri katerih se želja pojavljala vsak dan ali več krat na dan. Diskusija in zaključek: Raziskava je pokazala, da je bila rehabilitacija, v smeri obvladovanja želje po pitju alkohola, za večino anketirancev uspešna. Rezultati kažejo tudi na uspešnost terapevtskega pristopa programov zdravljenja.
Ključne besede: alkoholizem, zasvojenost, recidiv, pitje alkohola v Sloveniji, zdravljenje alkoholizma
Objavljeno v DKUM: 15.11.2018; Ogledov: 1840; Prenosov: 270
Celotno besedilo (963,94 KB)

Opis: Napake pri zdravljenju prizadenejo na tisoče ljudi in lahko pomenijo dolgotrajne ali celo usodne posledice za pacienta, po drugi strani pa predstavljajo psihološki stres za zdravnika in zdravstveno osebje. Vse to kaže na globlje sistemske pomanjkljivosti, na katere vplivajo ne le zdravniki in zdravstveno osebje, temveč tudi oprema, pacienti, delovno okolje, organizacija dela in zadolžitve. Kaznivo dejanje, povzročeno iz malomarnosti, se lahko pojavi kot posebna oblika krivde le takrat, kadar zakon to izrecno določa. Eno takšnih kaznivih dejanj je tudi malomarno zdravljenje, ki je opredeljeno v 179. členu Kazenskega zakonika (»Kazenski zakonik [KZ-1-NPB4]«, 2012). Da se lahko ugotovi zdravniška napaka, mora sodišče utemeljiti dvome določenih dejstev, na podlagi katerih se v postopek vključi sodni izvedenec medicinske stroke, ki s svojim strokovnim znanjem razjasni sodišču manj znana dejstva ter poda mnenje, ali je zdravstveno osebje oziroma zdravnik ravnal v skladu s pravili zdravniške znanosti in stroke. Pregledali smo sodno prakso in ugotovili, da zdravstvenim napakam pogosto botrujejo slabo načrtovanje in neustrezno zaporedje postopkov, postavitev napačne diagnoze ter pomanjkljiva komunikacija med zdravnikom, bolnikom ter zdravstvenim osebjem, do katere pride zaradi neznanja, malomarnosti, v nekaterih primerih pa tudi namernega postopanja. Skozi podrobnejšo analizo primerov se je izkazalo, da je pri dokazovanju kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja ključna vloga sodnih izvedencev, sodišče samo presoja odnos obdolženca do dejanja. Pri pregledu odločitev sodišč se je izkazalo, da pomanjkanje dokazov pogosto onemogoči vzpostavitev vzročne zveze med postopanjem zdravnika in posledico, torej poslabšanje zdravja, oziroma sodišča zaradi pomanjkanja dokazov ne morejo onkraj razumnega dvoma zatrditi, da je posledica nastala izključno zaradi malomarnega zdravljenja.
Ključne besede: diplomske naloge, kaznivo dejanje, malomarno zdravljenje, zdravniška napaka, sodni izvedenec, zdravstveno osebje
Objavljeno v DKUM: 10.10.2018; Ogledov: 2360; Prenosov: 303
Celotno besedilo (892,67 KB)

Opis: Izhodišča: Danes se vse več ljudi z nenadno povišanim krvnim tlakom po pomoč zateče v urgentno ambulanto, kjer so deležni zdravstvene obravnave. Gre za pogosto obolenje pri starejših ljudeh, ki so tudi ciljna skupina naše raziskave. Zdravstvena obravnava je odvisna predvsem od dejavnikov tveganja, ki so vodili do nastanka hipertenzije in tudi od kakovostne zdravstvene obravnave pacientov. Metoda: V diplomski nalogi smo se pri teoretičnem delu posluževali deskriptivne metode dela. V drugem delu smo izvedli raziskavo, kjer smo uporabili kvantitativno metodologijo in deskriptivno metodo dela. Opravili smo retrospektivno raziskavo, saj smo pregledali ambulantne kartone pacientov, ki so bili obravnavani v urgentni ambulanti zaradi arterijske hipertenzije v zadnjih petih letih. Rezultati: Število pacientov z arterijsko hipertenzijo se iz leta v leto povečuje. Večinoma gre za »standardne« nenujne paciente, slaba polovica je zdravniško pomoč potrebovala nujno oziroma zelo nujno, kar smo ugotovili na podlagi določene triažne kategorije pacientov. Kot glavni vzrok prihoda v urgentno ambulanto so pacienti najpogosteje navajali slabo počutje in različne bolečine, predvsem v prsnem košu. Prevladovale so ženske. Pacientom so zdravstveni delavci pomagali s predpisano medikamentozno terapijo, preiskavami ali hospitalizacijo. Diskusija: Raziskava nam je prikazala obravnavo starostnikov s hipertenzijo, ki je nam zdravstvenim delavcem lahko v pomoč, da paciente, katerih simptomi opozarjajo na arterijsko hipertenzijo, hitro prepoznamo in pravilno ukrepamo za dobrobit njihovega zdravja. Takšnih pacientov je v urgentnih ambulantah tako v Sloveniji kot po svetu vedno več.
Ključne besede: povišan krvni tlak, zdravljenje, zdravstvena oskrba, prva pomoč, medicinska sestra, staranje.
Objavljeno v DKUM: 27.09.2018; Ogledov: 1395; Prenosov: 166
Celotno besedilo (1,09 MB)