Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Izhodišče Mikrohemodinamsko dogajanje in regionalna dostava kisika sta v anesteziologiji pomembna zaradi povezave med moteno mikrocirkulatorno funkcijo in slabšim perioperativnim izhodom. Kljub manj boleči laparoskopski kirurški tehniki v primerjavi s klasično “odprto” kirurgijo pa bolnice po laparoskopskih ginekoloških operacijah občutijo hudo bolečino v 40% do 65% primerov. Dodatek intratekalne anelgezije k splošni anesteziji bi teoretično lahko izboljšal mikrocirkulacijo in perioperativno zdravljenje bolečine ter zmanjšal stresni odgovor. Metode Bolnice (n=102), ki so imele načrtovano laparoskopsko ginekološko operacijo, smo naključno razvrstili v tri skupine. Prejele so kombinacijo splošne anestezije z nizkim odmerkom intratekalne analgezije (NOIA: 7,5 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zelo nizkim odmerkom intratekalne analgezije (ZNOIA: 3,75 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zgolj splošno anestezijo (kontrolna skupina). Uporabili smo 3 minutni zažemni test in s spektroskopijo blizu infrardečega spektra izmerili tkivno oksigenacijo in opredelili mikrocirkulatorno funkcijo v m. brachioradialis in m. triceps surae v treh časovnih točkah: pred uvodom v splošno anestezijo, 5 minut po trahealni intubaciji in 15 minut po začetku pnevmoperitoneja. Primarni mikrohemodinamski izidi so bili: (1) primerjava spektroskopsko dobljenih mikrohemodinamskih parametrov med skupinami; (2) primerjava mikrovaskularnih trendov v mišicah nog s tistimi v mičicah rok znotraj skupin; in (3) korelacija krvnega tlaka s hitrostjo povratka tkivne oksigenacije po zažemnem testu. Trije primarni cilji s področja lajšanja bolečine so bili: (1) poraba sufentanila med operativnim posegom; (2) poraba piritramida za zdravljenje pooperativne bolečine; in (3) ocena bolečine z 11 točkovno številčno lestvico (od 0 do 10). Za oceno zgodnjega stresnega odgovora smo določili nivo kortizola in glukoze v serumu pred in med operacijo. Rezultati Med tremi skupinami ni bilo razlik v mikrohemodinamskih parametrih na podlahti. Na merilnem mestu na nogi so imele bolnice v skupinah z dodatkom intratekalne analgezije že pred uvodom v anestezijo počasnejšo hitrost tkivne reoksigenacije po zažemnem testu (NOIA 34 ±16 %/min, p=0,002; ZNOIA 36 ±13 %/min, p=0,006) v primerjavi s kontrolno skupino (52 ±27 %/min). Med splošno anestezijo smo opazili poslabšanje mikrocirkulatorne funkcije v vseh skupinah in razlik med njimi več ni bilo zaznati, med laparoskopijo pa smo zaznali pomembno zmanjšanje hitrosti tkivne reoksigenacije po zažemnem testu v skupini z NOIA (14 ±11 %/min) v primerjavi z ZNOIA (22 ±11 %/min; p=0,023) in kontrolno skupino (24 ±17 %/min; p=0,040). Poraba sufentanila (mediana [interkvartilni razpon]) je bila 2,9 (0-4) μg/h v skupini z NOIA, 4,7 (3,2-9,2) μg/h v skupini z ZNOIA in 16 (11-23) μg/h v kontrolni skupini (p<0,001), poraba piritramida znotraj 24 ur po operaciji pa 2 (0-2,5) mg, 5 (0-7,5) mg in 7,3 (2,1-9,5) mg (p=0,001), v enakem vrstnem redu skupin. Pooperativna ocena bolečine je bila ves čas <3 zgolj v skupini z NOIA. Zadovoljstvo bolnic z anesteziološko oskrbo in sodelovanjem v raziskavi je bilo ocenjeno kot odlično. Med skupinami ni bilo razlik v nivoju kortizola in glukoze v serumu. Zaključki Ne glede na uporabljeno anesteziološko tehniko so bolnice ohranile ali imele izboljšano oksigenacijo in mikrocirkulatorno funkcijo v področju m. brachioradialis med laparoskopijo. V področju m. triceps surae pa sta bili oksigenacija in mikrocirkulatorna funkcija slabši. Dodatno zmanjšanje hitrosti reoksigenacije na nogi v skupini z NOIA je treba tolmačiti z razumevanjem simpatolitičnih učinkov spinalne analgezije, ki povečajo gostoto odprtih kapilar, kar skrajša difuzijske razdalje. Nižja hitrost toka krvi ob krajših difuzijskih razdaljah je mikrohemodinamsko ugodnejša. Uporaba nizkega odmerka intratekalne analgezije zmanjša porabo opioidnih zdravil za laparoskopske ginekološke operacije in zmanjša intenziteto pooperativne bolečine.
Ključne besede: kombinirana splošna in spinalna anestezija, spinalna analgezija, intratekalna analgezija, laparoskopska kirurgija, ginekologija, hemodinamika, mikrocirkulacija, tkivna oksigenacija, zadovoljstvo pacientov, stresni odgovor, zdravljenje bolečine, poraba opioidov, pospešeno okrevanje po operaciji, kortizol
Objavljeno v DKUM: 17.07.2020; Ogledov: 1322; Prenosov: 154
Celotno besedilo (2,71 MB)

Opis: Izhodišče in namen: Osebe odvisne od alkohola se redkeje obravnavajo, kot duševno bolne, pripisuje se jim večja odgovornost za zdravstveno stanje, vzbujajo družbeno neodobravanje in več negativnih čustev. Stigma je porazdeljena na paciente in njihove svojce. Namen diplomskega dela je raziskati problem stigmatizacije oseb odvisnih od alkohola in njihovih družin v domačem okolju. Raziskovalne metode: Uporabili smo kvantitativno metodologijo raziskovanja. S pomočjo pol strukturiranega intervjuja smo intervjuvali 5 zdravljencev. Z metodo odprtega kodiranja smo podatke pregledali in predstavili v tabeli. Med seboj smo jih objektivno primerjali in izpeljali sklepe. Rezultati: Dve osebi sta bile tekom zdravljenja deležni stigmatizacije s strani družinskih članov in okolice ter ena oseba s strani družine. Vse osebe so poročale o izkušnjah s stigmo po končanem zdravljenju. Stigmatizacijo doživljajo, kot osamljenost, odrinjenost, nezaupanje. Tri osebe povedo, da so stigmatizirani tudi njihovi družinski člani vključno z njihovimi otroci. Le v eni družini o stigmi govorijo in se z njo spopadajo. Diskusija in zaključek: Osebe odvisne od alkohola stigmatizacijo tekom zdravljenja doživljajo v lastnih družinah ter v okolji katerem živijo. Deležni so nezaupanja, izključevanja, posmehovanja. Po končanem zdravljenju so enako ali še bolj stigmatizirani. Posledično so osamljeni, imajo slabšo samopodobo, težko navezujejo stike in imajo težave na delovnih mestih. Posledice stigmatizacije občutijo tudi njihove družine še posebej otroci. Družine se težko soočajo z stigmo. Le redki se skupaj z družinskimi člani trudijo omiliti posledice stigme.
Ključne besede: alkoholizem, zdravljenje, odnos družbe, diskriminacija, družina
Objavljeno v DKUM: 19.06.2020; Ogledov: 1407; Prenosov: 231
Celotno besedilo (787,22 KB)

Opis: Teoretična izhodišča: Motnje spanja so v primerjavi z vsemi drugimi starostnimi skupinami pogostejše pri starejših. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti spalne navade – težave, ki se pojavljajo pri spanju starejših, ter kakovost življenja starejših. Raziskovalna metodologija: V raziskavi je sodelovalo 200 starejših prebivalcev iz pomurske regije. Kot raziskovalni instrument sta bila uporabljena vprašalnika PSQI in WHOQOL-BREF. Raziskava je potekala od julija do decembra 2018. Podatki so bili analizirani s pomočjo računalniškega programa IBM SPSS Statistics. Za testiranje hipotez smo uporabili metode inferenčne statistike. Rezultati: Rezultati kažejo, da več kot polovica starejših (60,5 %) ocenjuje spanje v zadnjem mesecu kot dokaj dobro. Ugotovljeno je bilo, da starejši s težavami s spanjem v povprečju niso niti zadovoljni niti nezadovoljni ( = 3,21, s = 0,809) s svojim zdravjem, prav tako niso niti zadovoljni niti nezadovoljni s svojo zmožnostjo izvajanja dnevnih življenjskih aktivnosti ( = 3,40; s = 0,879), imajo pa večinoma dovolj energije za vsakodnevno življenje ( = 3,47; s = 0,884). Ugotovljene so bile razlike v zadovoljstvu z zdravjem in izvajanjem dnevnih življenjskih aktivnosti med starejšimi glede na to, ali imajo težave s spanjem, niso pa bile ugotovljene razlike v kakovosti spanja med moškimi in ženskami. Sklep: Kakovosten spanec je bistvenega pomena, saj vpliva na veliko funkcij v našem telesu, zato ga je potrebno promovirati in ohranjati. Motnje spanja privedejo do sprememb psihofizičnih funkcij, ki se kažejo kot zmanjšana telesna moč in vzdržljivost, slabša usklajenost gibanja ter slabše počutje, lahko pa povzročijo tudi druge zdravstvene težave.
Ključne besede: Faze spanja, kakovost, higiena spanja, starostnik, težave spanja, nespečnost, zdravljenje.
Objavljeno v DKUM: 19.02.2020; Ogledov: 1890; Prenosov: 486
Celotno besedilo (858,40 KB)

Opis: Izhodišča: Hospitalna obravnava mladostnika po poskusu samomora je kompleksen javno-zdravstveni problem. Namen zaključnega dela je predstavitvi vlogo medicinske sestre pri sprejemu mladostnika v bolnišnico, raziskati katera področja se povezujejo v multidiscplinarni obravnavi in na podlagi katerih orodij lahko medicinska sestra oceni samomorilno ogroženost otroka. Metode: Zaključno delo je teoretično in temelji na filozofiji interpretativizma. Opravili smo sistematični pregled znanstvene in strokovne literature v podatkovnih bazah: PUBMED, SAGE Journals in Google Schoolar. Pri raziskovanju smo upoštevali omejitve kot so polna dostopnost člankov ter besedila v dveh izbranih jezikih: slovenščina in angleščina. Iskanje smo omejili na časovno obdobje med 2000 – 2018. V analizo in sintezo smo vključili 9 člankov, ki smo jih opisno predstavili.. Rezultati: Vloga medicinske sestre pri sprejemu mladostnika na oddelek mladostniške in otroške psihiatrije je velika, saj sooblikuje mladostnikov odnos do zdravljenja in mu pomaga v stiski. Multidisciplinarna obravnava vključuje delo pedopsihiatrov, pediatrov, kliničnih psihologov, specialnih pedagogov, defektologov, dietetikov, socialnih delavcev in medicinskih sester. Izpostaviti moremo, da orodja za oceno samomorilne ogroženosti uporabljamo v sklopu celostne klinične obravnave. Diskusija in zaključek: Obravnava mladostnika po poskusu samomora je kompleksna in zahteva individualni, multidisplinarni in holistični pristop. Zdravstvena nega spremlja mladostnika od samega sprejema čez celotno hospitalizacijo in bistveno vpliva na mladostnika. Orodja za oceno samomorilne ogroženosti naj bi bila zastavljena tako, da res dodobra pokrijejo vsa področja, kjer bi se lahko kazala samomorilna ogroženost mladostnika.
Ključne besede: adolescent, samomorilna ogroženost, zdravljenje, bolnišnica, psihiatrična zdravstvena nega
Objavljeno v DKUM: 17.12.2019; Ogledov: 1600; Prenosov: 194
Celotno besedilo (1,15 MB)

Opis: Uvod: Rak trebušne slinavke je bolezen, ki se dandanes vse pogosteje pojavlja med populacijo po vsem svetu in je ena izmed najbolj zahtevnih in kompleksnih oblik raka. Na njegov nastanek vpliva več dejavnikov. Namen raziskave je ugotoviti, kako prehrana vpliva na razvoj bolezni in njen pomen v času zdravljenja.Raziskovalne metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela z analizo in sintezo podatkov iz angleške in slovenske literature, ki smo jo iskali v podatkovnih bazah PubMed, MEDLINE, CINAHL in Wiley, s pomočjo vključitvenih in izključitvenih kriterijev, ki smo si jih zadali. V analizo smo zajeli 6 člankov.Rezultati: Ugotovili smo, da so uživanje večjih količin rdečega in prekajenega mesa, maščob, preveč soljena prehrana in uživanje alkohola, predvsem žganih pijač, eni izmed ključnih dejavnikov tveganja za razvoj raka trebušne slinavke. Informiranost in podpora glede uživanja ustrezne prehrane pri bolnikih z rakom trebušne slinavke je pomembna, saj se s stabilizacijo telesne teže izboljšajo rezultati zdravljenja, prav tako se izboljša tudi kakovost njihovega življenja. Diskusija in zaključek: Večje zavedanje o vplivu priporočene prehrane in zdravega življenjskega sloga lahko vpliva na razvoj raka trebušne slinavke in pripomore k obvladovanju pojavnosti bolezni, prav tako lahko zavedanje o pravilni prehrani pripomore k uspešnejšemu zdravljenju, spremljanju bolezni ter izboljšanju kakovosti življenja pri bolnikih z rakom trebušne slinavke.
Ključne besede: pankreas, karcinom, dejavniki tveganja, zdravljenje, dieta, hranilne snovi.
Objavljeno v DKUM: 11.11.2019; Ogledov: 2222; Prenosov: 0