| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 16
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
PRAVICA PACIENTA DO SAMOODLOČANJA S POUDARKOM NA VNAPREJ IZRAŽENI VOLJI
Suzana Babić, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana pravica pacienta do samoodločanja s poudarkom na vnaprej izraženi volji. V preteklosti med zdravnikom in pacientom ni bilo prave komunikacije, pacient je v tem odnosu imel vlogo pasivnega udeleženca. Bil objekt zdravljenja, zdravnik pa vsemogočni bog v beli halji, ki je zanemarjal voljo in želje pacienta. Glavno vodilo pri medicinskih posegih in zdravstveni oskrbi je bilo načelo zdravje je najvišji zakon (salus aegroti suprema lex), ki ga je danes zamenjalo načelo pacientova volja je najvišji zakon (voluntas aegroti suprema lex). Pravica pacienta do samoodločanja vključuje pravico do obveščenosti in sodelovanja, pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju in pravico do upoštevanja vnaprej izražene volje. Predpogoj, da se pacient lahko pravilno odloči, je zdravnikova obveznost, da opravi pojasnilno dolžnost. Na podlagi pridobljenih informacij, se pacient lahko odloči ali bo v medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo privolil, ali pa jo bo zavrnil. Pacient lahko izrazi tudi vnaprejšnjo izjavo volje za primere, ko ne bo sposoben odločanja o sebi. Za veljavnost vnaprej izražene volje morajo biti kumulativno izpolnjeni strogi zakonski pogoji. V grobem je predstavljena tudi nemška in avstrijska pravna ureditev vnaprej izražene volje. V povezavi z obravnavano temo se pojavljajo aktualne razprave, ki se tičejo evtanazije ter Jehovovih prič in transfuzije krvi, o čemer je govora na koncu diplomskega dela.
Ključne besede: pacient, pravice pacienta, samoodločba pacienta, pojasnilna dolžnost, informirana privolitev, informirana zavrnitev, vnaprej izražena volja, evtanazija, Jehovove priče.
Objavljeno: 02.04.2010; Ogledov: 4373; Prenosov: 1050
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

2.
3.
POJASNILNA DOLŽNOST, ODLOČANJE O ZDRAVLJENJU IN VNAPREJ IZRAŽENA VOLJA V PROCESU ZDRAVSTVENE OSKRBE PACIENTA
Kaja Takač, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena avtonomija pacienta pri odločanju o zdravljenju, tako v času popolne sposobnosti odločanja o sebi, kot tudi za primere, ko tega ne bo zmožen. Pacient naj ne bi imel samo pasivne vloge pri zdravljenju, temveč tudi aktivno. Dana mu je pravica do privolitve ali zavrnitve določenega medicinskega posega, kot tudi preklic privolitve ali zavrnitve. Glavno vodilo vsakršne zdravstvene oskrbe je pacientova volja. V tej fazi odigra pomembno vlogo pojasnilna dolžnost, ki je temelj pacientove avtonomije in mora biti razumljiva in tako obsežna, da bo pacient razumel, kaj lahko pričakuje od posega. V kolikor zdravnik ne opravi pojasnilne dolžnosti, ali jo opravi pomanjkljivo, lahko pride do odškodninske ali celo kazenske odgovornosti. Izjemoma lahko zdravnik pojasnilo opusti, kadar bi bolnikov vpogled v medicinsko dokumentacijo škodljivo vplival na njegovo zdravstveno stanje. Kadar pacient ni v stanju, ko bi lahko dal svoj pristanek v določeno zdravstveno oskrbo, poseg pa je nujen zaradi neposredne nevarnosti za življenje, govorimo o nujni medicinski pomoči. Le takrat je zdravnik upravičen napraviti poseg brez bolnikove privolitve. Vsak polnoletni pacient, ki je sposoben odločati o sebi, ima možnost izraziti voljo o tem, kakšna naj bo njegova zdravstevna oskrba v primeru, da ne bo več sposoben odločanja o sebi. Tako ima pravico do postavitve svojega zdravstvenega pooblaščenca, pravico do izključitve oz. omejitve oseb, ki so upravičene do odločanja o njegovi zdravstveni oskrbi ter pravico do vnaprej izražene volje glede njegove bodoče zdravstvene oskrbe. Zdravnik mora v določenem primeru upoštevati pacientovo vnaprejšnjo voljo, lahko pa mu je le kot smernica pri zdravljenju. Za konec je primerjalno predstavljena tudi angleška in nemška pravna ureditev instituta vnaprej izražene volje.
Ključne besede: Avtonomija pacienta, pojasnilna dolžnost, terapevtski privilegij, privolitev v zdravstveno oskrbo, zavrnitev zdravstvene oskrbe, nujna medicinska pomoč, pacientov pooblaščenec, vnaprej izražena volja.
Objavljeno: 30.09.2010; Ogledov: 4073; Prenosov: 868
.pdf Celotno besedilo (489,43 KB)

4.
OCENA PRAVNE ZAŠČITE ZNAMK V REPUBLIKI SLOVENIJI IN EVROPSKI UNIJI
Tinka Berk, 2011, magistrsko delo/naloga

Opis: Znamka je pravica industrijske lastnine, ki varuje znak, pod katerim tržni subjekti ponujajo svoje blago in storitve. Ekonomski pomen znamk je pomemben tako z vidika potrošnikov kot tudi prodajalcev in proizvajalcev, zaradi česar je potreba po njihovi zaščiti nujna, razlogi pa številni. Podlago za pravno zaščito znamke predstavlja normativni okvir, ki ga tvorijo domači in mednarodni pravni predpisi ter pravo Evropske skupnosti. Pravice iz znamke se pridobijo s postopkom registracije, pri čemer je mogoče izbirati med registracijo na nacionalni ravni, na mednarodni ravni ali registracijo blagovne znamke Skupnosti. Na podlagi registracije pridobi imetnik znamke nekatera izključna upravičenja, katerih varstvo je pravno zagotovljeno. Posledica tega je, da lahko vsakomur, ki nima njegovega dovoljenja, v gospodarskem prometu prepreči uporabo enakega ali podobnega znaka, zavarovanega z znamko. Vse nedovoljene oblike izkoriščanja imetnikovih pravic se štejejo za kršitve pravic industrijske lastnine, v takih primerih je (v odvisnosti od načina kršitve) mogoče zoper kršilca sprožiti ukrepe upravnopravne, civilnopravne ali kazenskopravne narave oziroma sporno razmerje urediti s pomočjo alternativnih načinov reševanja sporov. Največ težav imajo imetniki znamk v zvezi z uveljavljanjem pravic iz znamke v tretjih državah.
Ključne besede: blagovna in storitvena znamka, pravna zaščita, industrijska lastnina, registracija znamke, zavrnitev znamke, kršitve znamke, znamka Skupnosti, Sodišče EU, Urad RS za intelektualno lastnino, Zakon o intelektualni lastnini
Objavljeno: 30.06.2011; Ogledov: 1925; Prenosov: 1537
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

5.
ZAVRNITEV REGISTRACIJE ZNAMKE IZ RAZLOGA PODOBNOSTI
Mateja Pehar, 2014, diplomsko delo

Opis: Znamke so ena izmed pravic industrijske lastnine, katere osnovna funkcija je razlikovanje med istovrstnim ali podobnim blagom oziroma storitvami različnih tržnih subjektov. Kot znamka se sme registrirati znak ali kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. V diplomski nalogi bo pisano o podobnosti znamk po pravilu podobnosti, kot izhaja iz enega izmed relativnih razlogov za zavrnitev (lahko tudi kršitev) registracije znamk (točka b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini). V prvem delu diplomske naloge bo pojasnjen potek registracije znamke, pravna sredstva imetnikov znamk ter splošen opis relativnih razlogov za zavrnitev registracije. V drugem – obširnejšem delu naloge pa gre za podrobnejši opis in razčlenitev pravila podobnosti na posamezne institute. Presoja obstoja verjetnosti zmede, ki vključuje tudi verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko, je odvisna od splošne ocene več soodvisnih dejavnikov. Ti vključujejo: podobnost znakov, podobnost blaga in storitev, razlikovalne in dominantne elemente nasprotujočih si znakov, razlikovalni učinek prejšnje znamke in upoštevno javnost. Prvi korak pri ocenjevanju ali obstaja verjetnost zmede je vzpostavitev teh petih dejavnikov, drugi korak pa je ugotovitev njihovega pomena. Omenjeni instituti bodo v nalogi pojasnjeni z vsebinsko analizo ob sprotnem navajanju sodne prakse slovenskega Upravnega sodišča, Splošnega sodišča, Sodišča EU in UUNT.
Ključne besede: znamka, znak, blago in storitve, relativni razlogi za zavrnitev registracije, industrijska lastnina, podobnost, zmeda v javnosti, upoštevna javnost, razlikovalni učinek prejšnje znamke, dominantni element znamke
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 1313; Prenosov: 245
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

6.
UČINKOVITOST ADHEZIJSKEGA POSTOPKA
Stanka Zupanič, 2013, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga se ukvarja z vprašanjem učinkovitosti adhezijskega postopka po veljavni zakonski ureditvi, tako da nas popelje skozi to ureditev, hkrati pa opozori na težave, s katerimi se srečujejo kazenska sodišča pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku upravičenca v adhezijskem postopku. Magistrsko delo podrobno predstavi ter analizira tudi tiste institute civilnega procesnega prava, ki so že vpeljani v adhezijski postopek, in tiste, ki bi jih zakonodajalec šele ob ustreznih spremembah in dopolnitvah kazenskega procesnega zakona vključil v ureditev adhezijskega postopka. Osrednji del naloge je namenjen prav analizi institutov civilnega procesnega prava, ki bi prispevali k učinkovitejšemu tako začetku kot zaključku adhezijskega postopka. Na podlagi analize magistrsko delo zaključi z ugotovitvijo, da bi z uvedbo predmetnih institutov civilnega procesnega prava, in s tem, ko bi kazenski procesni zakon z ureditvijo nekaterih do sedaj neurejenih procesnih vprašanj glede uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka ter odločanja o njem, upravičenec do premoženjskopravnega zahtevka lahko lažje in hitreje uresničil svojo pravico do povrnitve škode.
Ključne besede: adhezijski postopek, premoženjskopravni zahtevek, predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, odločba o premoženjskopravnem zahtevku, napotitev na pravdo, zavrženje predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka, načelo zaslišanja strank, izvršitev odločb izdanih v adhezijskem postopku.
Objavljeno: 06.08.2014; Ogledov: 1236; Prenosov: 727
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

7.
POSEBNI RAZLOGI ZA ZAVRNITEV REGISTRACIJE TRIDIMENZIONALNIH BLAGOVNIH ZNAMK
Viktoria Vereš, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljen pravni položaj tridimenzionalnih blagovnih znamk. Poudarek je na podrobnejši analizi posebnih absolutnih razlogov za zavrnitev registracije tridimenzionalnih blagovnih znamk in na predstavitvi ovir, s katerimi se prijavitelji teh blagovnih znamk pri registraciji srečujejo. Posebni absolutni razlogi za zavrnitev registracije tridimenzionalnih blagovnih znamk prepovedujejo registracijo tistih znamk, ki so sestavljene izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga; iz oblike blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka; in iz oblike, ki daje blagu bistveno vrednost. V kolikor so takšne oblike že registrirane kot znamke, jih je potrebno razveljaviti. Problem, ki se pojavlja v zvezi z navedenimi posebnimi razlogi za zavrnitev registracije tridimenzionalnih blagovnih znamk, pa je ta, da je besedilo določb, ki se nanašajo na posebne absolutne razloge za zavrnitev tridimenzionalnih blagovnih znamk, precej ohlapno in tako omogoča različno interpretacijo. Prijaviteljem so za boljšo opredelitev zadevnih posebnih razlogov za zavrnitev registracije v pomoč predvsem odločbe UUNT, obsežna sodna praksa nacionalnih sodišč, Splošnega sodišča EU in Sodišča EU. Odločbe, ki jih je sprejelo Sodišče EU na podlagi predhodnih vprašanj, so zelo pomembne za interpretacijo določb Direktive 2008/95/ES z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi in storitvenimi znamkami, Uredbe 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki EU, ki na ravni EU urejata pravni položaj blagovne in storitvene znamke; ter določb Zakona o industrijski lastnini, ki je temeljni pravni vir blagovnih in storitvenih znamk v Republiki Sloveniji. Pravni sistem blagovnih in storitvenih znamk je bil v zadnjih mesecih podvržen večjim spremembam, rezultat katerih sta Uredba (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015, ki bo stopila v veljavo 23. marca 2016, ter Direktiva (EU) 2015/2463 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami. Besedilo navedene direktive bodo države članice morale v roku treh let prenesti v nacionalno zakonodajo (najkasneje do 15. januarja 2019). V novem pravnem okviru blagovne znamke EU je opuščena zahteva po grafičnem prikazu znaka, ki mora biti za uspešno registracijo izpolnjena v sedanjem pravnem sistemu. To pomeni lažjo pot do uspešne registracije tridimenzionalnih blagovnih znamk, saj je prijaviteljem teh vrst blagovnih znamk nekoliko težje izpolniti navedeno zahtevo. Nadalje se je razširilo besedilo posebnih absolutnih razlogov za zavrnitev registracije, ki sedaj zajema tudi druge značilnosti znaka, in ne le obliko. Z drugimi besedami povedano, so v novem pravnem sistemu podvrženi zavrnitvi pred registracijo vsi znaki, ki izvirajo iz same narave blaga, ali so nujni za dosego tehničnega učinka, ali dajejo blagu bistveno vrednost. Iz tega lahko zaključimo, da so zadevnim posebnim izključitvenim razlogom v novem pravnem okviru podvržene vse vrste blagovnih znamk in ne le tridimenzionalne blagovne znamke.
Ključne besede: Netradicionalna znamka, tridimenzionalna znamka, registracija, znak, grafični prikaz, razlikovalni učinek, dojemanje povprečnega potrošnika, absolutni razlogi za zavrnitev tridimenzionalnega znaka.
Objavljeno: 17.05.2016; Ogledov: 609; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

8.
Odklonitev licence in razvoj teorije bistvene dobrine na področju pravic intelektualne lastnine v pravu EU
Polona Zakrajšek, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravo intelektualne lastnine in konkurenčno pravo sta pravna sistema, ki s skupnim ciljem gospodarske učinkovitosti varujeta različne dobrine. Pravo intelektualne lastnine podeljuje izključne pravice stvaritelju za izključno uporabo njegove stvaritve. Konkurenčno pravo s splošno prepovedjo uporabe nelojalnih sredstev skrbi za zagotovitev učinkovite konkurence, tudi s prepovedjo zlorabe prevladujočega položaja. Ker pravice intelektualne lastnine s podelitvijo ekskluzivnosti imetniku omogočajo pridobitev prevladujočega položaja, saj lahko ustvarjajo monopole in monopoli so nezdružljivi z delovanjem učinkovite konkurence, lahko nastane situacija, ko izvrševanje ekskluzivnih pravic intelektualne lastnine predstavlja ravnanje, ki nasprotuje določilom člena 102 Pogodbe o delovanju Evropske unije in izzove konkurenčnopravno posredovanje. Le-to je problematično, saj posega v samo načelo pogodbene svobode na eni strani in v samo bistvo pravic, ki jih podeljuje pravo intelektualne lastnine, na drugi strani. Imetnik intelektualne lastnine ima pravico druge izključiti od njene uporabe, kar pomeni, da ima tudi pravico odkloniti licenco ali prodajo zaščitenega proizvoda, zato morajo biti pogoji, pod katerimi je taka odklonitev predmet presoje konkurenčnega prava, zelo jasni. Osrednje vprašanje konflikta med intelektualno lastnino in učinkovito konkurenco je, ali se mora odklonitev licence pravice intelektualne lastnine obravnavati enako kot vse ostale primere zavrnitve dobave. Odgovor na to vprašanje seveda ni enostaven in zahteva težavno uravnoteženje interesa popolne izrabe pravice intelektualne lastnine na eni in interesa ohranitve učinkovite konkurence na drugi strani. Če se presoja zgolj v korist prvega interesa, je velika nevarnost, da bodo stroga konkurenčna pravila preprečila investicije in inovacije, kar oslabi gospodarsko konkurenčnost; če pa se bi bili imetniki pravic intelektualne lastnine imuni pred pravili konkurenčnega prava, bi to lahko vodilo do nerazumnih stopenj monopolne moči. Kako se v sodni praksi EU razvija pristop reševanja primerov odklonitve licence pravice intelektualne lastnine, je osrednji predmet te naloge.
Ključne besede: pravo intelektualne lastnine, konkurenčno pravo EU, pravice intelektualne lastnine, teorija bistvene dobrine, odklonitev licence pravice intelektualne lastnine, prisilna licenca, test izjemnih okoliščin, zavrnitev dobave
Objavljeno: 22.07.2016; Ogledov: 955; Prenosov: 146
.pdf Celotno besedilo (841,79 KB)

9.
USTVARJANJE ZMEDE V JAVNOSTI KOT POGOJ KRŠITVE ZNAMKE - PRIMER NIZKOCENOVNIH IZDELKOV, KI Z EMBALAŽO POSNEMAJO ZNANE BLAGOVNE ZNAMKE
Tilen Harc, 2016, diplomsko delo

Opis: V obdobju, ko vedno bolj pogosto merimo kvaliteto podjetja ali posameznika tako, da ugotavljamo kakšen dobiček pri udejstvovanju na gospodarskem in tržnem področju je bil ustvarjen s strani le-tega, so postale blagovne znamke ključne za prepoznavanje določenih proizvajalcev in njihovih izdelkov, prav tako pa se blagovne znamke lahko dojema predvsem kot varovalo pred kršitvami tekmecev oziroma konkurence. Z blagovnimi znamkami si podjetje lahko pridobi razlikovalni učinek, na podlagi katerega posamezniki lahko sklepajo od koga je izdelek, od kod izvira, na kakšen način je bil narejen, kakšna je kvaliteta in podobno. Nosilec vseh teh elementov so blagovne znamke, ki zaradi svoje pomembnosti morajo biti ustrezno zaščitene. V slovenski zakonodaji za zaščito blagovnih znamk velja Zakon o industrijski lastnini, ki to področje celovito ureja. Še posebej pomemben je 47. člen ZIL-1, ki se nanaša na kršitve, torej na dejanja, ki kot taka niso zaželena in predstavljajo poseg v pravice drugega. Ob tem je potrebno razumeti, da se velikokrat zgodi, da določenega dejanja konkurenta ne moremo uvrstiti pod kršitve blagovne znamke, saj za to niso izpolnjeni vsi pogoji. Kljub temu obstaja določeno varstvo tudi za takšne primere in sicer v Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence, natančeje v 63.a členu. Omenjen člen pojasnjuje v katerih primerih je mogoče določeno ravnanje konkurenta razlagati kot dejanje nelojalne konkurence. Ključna problematika, ki je obravnavana v diplomski nalogi se nanaša na podobnost embalaže, torej na situacije, ko je embalaža enega izdelka določenega podjetja po izgledu podobna embalaži drugega izdelka drugega podjetja. Iz tega izhaja, da gre lahko bodisi za kršitev znamke, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji, ki se navezujejo na to, kaj je bilo kot znamka registrirano, bodisi pa lahko gre za dejanja nelojalne konkurence. Prav tako obstaja možnost, da v določenem primeru hkrati gre za oboje, torej za kršitev znamke in za dejanje nelojalne konkurence, ob čemer pa je potrebno poudariti, da je dokazovanje kršitve znamke na podlagi ZIL-1 lažje dokazati. Glede na trd boj, ki poteka med konkuretni oziroma med različnimi podjetji, pri katerem šteje vsak pridobljen potrošnik in na ta račun vsak zaslužen denar, je črta med ustreznim ravnanjem podjetij in napačnim ravnanjem pogosto že zelo zamaknjena. Bodisi je mogoče dejanja razlagati kot kršitve blagovnih znamk bodisi kot dejanja nelojalna konkurence, dejstvo pa je, da je zadev, pri katerih moramo kot potrošniki biti zelo pozorni, da nismo speljani v zmoto, vedno več.
Ključne besede: znamka, relativni razlogi za zavrnitev registracije znamke, industrijska lastnina, kršitev znamke, podobnost in verjetnost zmede, nelojalna konkurenca
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 543; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (22,14 MB)

10.
PRAVICE POTNIKOV V LETALSKEM PROMETU IN NJIHOVO UVELJAVLJANJE PO PRAVU EVROPSKE UNIJE
Tjaša Šeneker, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu so predstavljene pravice potnikov v letalskem prometu s poudarkom na pravici do odškodnine in sam postopek, kako uveljaviti kršene pravice potnikov v letalskem prometu. Vse navedeno je predstavljeno v skladu z zakonodajo EU, v glavnem po Uredbi (ES) št. 261/2004. Poleg omenjene uredbe, ki ureja pravice potnikov v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi letov, velikih zamud letov, so na kratko predstavljene tudi posebne pravice invalidnih potnikov in potnikov z omejeno mobilnostjo v letalskem prometu v skladu z Uredbo (ES) št. 1107/2006. Prav tako sta na kratko predstavljeni Montrealska konvencija in njena predhodnica Varšavska konvencija. Največja pozornost v diplomskem delu je posvečena pravicam potnikov pri prekinitvah letov. Pojasnjeni so pojmi »zavrnitev vkrcanja«, »odpoved leta« in »zamuda leta« oziroma »velika zamuda leta«. V njihovo pojasnitev se je vključilo tudi Sodišče EU s svojo sodno prakso in velikokrat rešilo spore ob različnem pojmovanju ali razlagi določb Uredbe (ES) št. 261/2004. Glavne pravice potnikov v večini primerov prekinitev leta so pravica do obveščenosti potnikov o svojih pravicah, pravica do informiranosti potnikov glede možnega nadomestnega prevoza, pravica do odškodnine, pravica do vrnjene prevoznine ali do preusmeritve poti in pravica do oskrbe. Podrobneje je predstavljena pravica do odškodnine iz naslova prekinitev letalskega prevoza ter izredne razmere kot razlog za izključitev odškodninske odgovornosti letalskega prevoznika. Nadalje je opisana še standardizirana odškodnina in višina le-te, ki je določena v Uredbi (ES) št. 261/2004, zastaralni rok za odškodninski zahtevek ter dodatna odškodnina. V zadnjem poglavju je podrobneje predstavljen postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu in težave pri tem. Opisana sta dva postopka, in sicer postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu po zasebni poti ter postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu po javni poti. Glavno vlogo v obeh postopkih imajo nacionalni izvršilni organi vsake posamezne države članice, ki zagotavljajo spoštovanje pravic potnikov, določenih v Uredbi (ES) št. 261/2004 s strani letalskih prevoznikov. Predstavljena je tudi vloga Evropskih potrošniških centrov, ki nudijo brezplačne svetovalne storitve na področju pravic potnikov v letalskem prometu. Na koncu diplomskega dela so predstavljene še težave pri uveljavljanju kršenih pravic potnikov v letalskem prometu. Bistveni težavi pri tem sta, da potniki niso dobro seznanjeni s svojimi pravicami, oziroma jih ne znajo uveljaviti, ter da letalski prevozniki ne spoštujejo pravic, določenih v Uredbi (ES) št. 261/2004. Obe težavi se navezujeta tudi na težave zaradi neenotne uporabe pravil iz Uredbe (ES) št. 261/2004 ter neenotnega izvrševanja v različnih državah članicah EU. Zaradi nekaterih nepopolnih, nejasnih in sistematično nasprotujočih si določb Uredbe (ES) št. 261/2004 in nedosledne in neenotne implementacije same uredbe pa prihaja do sporov med potniki in letalskimi prevozniki. Sodišče EU sicer s svojimi sodbami rešuje navedene spore, vendar prihaja tudi do nedosledne sodne prakse. Zaradi nedoločenosti pritožbenega postopka v sami Uredbi (ES) št. 261/2004 pa prihaja tudi do neenotnih pritožbenih postopkov. Vse omenjeno zahteva celovito prenovo sistema varstva pravic oziroma same Uredbe (ES) št. 261/2004. Na koncu diplomskega dela so predstavljeni še predlogi za izboljšanje sistema varstva pravic. Evropska komisija je predlagala, da se z določenimi ukrepi doseže učinkovit in dosleden sistem uveljavljanja pravic potnikov. Bistveno pri vsem pa je, da letalski prevozniki spoštujejo pravice potnikov in da se zagotovi pravično razmerje njunih pravic in obveznosti. Kljub vsem predlaganim spremembam pa do nujno potrebne reforme same Uredbe (ES) št. 261/2004 še ni prišlo. Dokler do te ne bo prišlo, bo potnik še vedno zgolj šibkejša stranka in njegove pravice ne bodo spoštovane, kot bi morale biti.
Ključne besede: Uredba (ES) št. 261/2004, pravice potnikov v letalskem prometu, zavrnitev vkrcanja, odpoved leta, zamuda leta, pravice invalidnih potnikov, pravica do odškodnine, postopek uveljavljanja kršenih pravic potnikov v letalskem prometu, sodna praksa Sodišča Evropske unije.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1081; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (991,91 KB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici