1. Število davčnih inšpekcijskih nadzorov in višina pobranih davščinJulia Dovečar, 2023, diplomsko delo Opis: Davki so neizogibno potrebni in pomembni za normalno delovanje družbe, to izhaja že iz zgodovine. Pri pobiranju davkov so vključene naloge državnih in drugih organov, ki so pristojni za pobiranje davkov, pravice in obveznosti davčnih zavezancev in drugih oseb, določene z zakonom o obdavčenju, zakonom, ki ureja davčno in carinsko službo ter z zakonom, ki ugotavlja in izpolnjuje davčne obveznosti davčnih zavezancev, določene s tem zakonom ali z zakonom o obdavčenju. V Republiki Sloveniji za učinkovito pobiranje davkov skrbi Finančna uprava Republike Slovenije, organ v sestavi ministrstva za finance, ustanovljen 1. avgusta 2014 z združitvijo Davčne uprave Republike Slovenije in Carinske uprave.
Izpolnjevanje davčnih obveznosti davčnih zavezancev preverjamo na različne načine znotraj davčnega nadzora, ki se vrši tako v korist kot tudi v breme le-teh. Davčni inšpekcijski nadzor je ena oblika davčnega nadzora, ki ga izvaja davčni inšpektor, ki pa za svoje delo odgovarja FURS-u. Davčni inšpektor preverja izpolnjevanje davčnih obveznosti davčnih zavezancev po Zakonu o obdavčenju in po Zakonu o davčnem postopku.
V diplomskem delu obravnavamo in raziskujemo gibanje števila davčnih inšpekcijskih nadzorov s strani FURS-a in višine pobranih davščin. Skušali bomo raziskati dejavnike, ki vplivajo na gibanja števila opravljenih davčnih inšpekcijskih nadzorov s pomočjo podatkov letnih poročil FURS v časovnem obdobju 2015-2020.
Ključne besede: država, davek, davčni zavezanec, davčni nadzor, davčni inšpekcijski nadzor, davčni inšpektor.
Objavljeno v DKUM: 11.07.2023; Ogledov: 454; Prenosov: 92
 Celotno besedilo (1,48 MB) |
2. Obdavčitev dediščin in daril v Republiki Sloveniji : diplomsko deloPina Kač Silić, 2019, diplomsko delo Opis: Davki nas spremljajo na vsakem koraku vsakdanjega življenja – kot državljani Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) moramo plačati davek na hrano, pijačo, dohodek, nepremičnine, premičnine pa tudi na dediščine in darila. Vsak v življenju vsaj enkrat nekaj podeduje ali dobi kot darilo, kar pomeni, da je dolžan plačati davek. Kakšen davek in višino le-tega določuje predvsem od koga so dediščino oziroma darilo prejeli.
V RS so davki na dediščine in darila urejeni v Zakonu o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD), ki je pričel veljati 1. januarja 2007. Določbe tega zakona so prilagojene razmeram sodobnega sveta in novim oblikam celote premoženjskopravnih razmerij, katerih predmet je darovanje oziroma dedovanje. Členi tega zakona določajo od predmeta obdavčitve, davčnega zavezanca do davčnih stopenj in davčnih oprostitev.
Dediči oziroma obdarjenci so razvrščeni v ustrezne dedne rede, ki so določeni po ZDDD. Ti dediči spadajo v pojem davčnih zavezancev za davek na dediščine in darila, ki so lahko bodisi fizične osebe ali civilno-pravne osebe.
S tem davkom je obdavčeno premoženje, ki ga fizična ali civilno-pravna oseba prejme kot dediščino ali darilo. Zato davek na dediščine in darila sodi med premoženjske davke.
Pri tem mora obstajati tudi davčna obveznost in/ali pravni naslov za prenos lastninske pravice. Stopnja davka, ki ga davčni zavezanec mora plačati, je odvisna od tega, v kateri dedni red je uvrščen. Tako velja dodati, da ta vrsta davka spada med osebne davke, saj se pri odmeri le-tega upoštevajo okoliščine zavezanca (na primer bližina sorodstva).
Teh in drugih pojmov, ki sodijo na področje davka na dediščine in darila se bom globje dotaknila v diplomskem delu, zaključila pa bom s sklepnim delom, ki sestoji iz osnovnih ugotovitev in sklepnih misli.
Ključne besede: davek, dediščine in darila, davčna obveznost, davčni zavezanec, davčna stopnja, davčne oprostitve
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 2159; Prenosov: 223
Celotno besedilo (262,87 KB) |
3. Davčna pravičnostAnja Korošec, 2017, magistrsko delo Opis: Pojem pravičnosti se pojavlja v mnogih najpomembnejših pravnih aktih, vključno z Ustavo Republike Slovenije ter Pogodbo o delovanju Evropske Unije. Kljub temu, je njena natančna definicija razprava mnogih filozofov, teologov in pravnikov. Vsi pravni sistemi si morajo prizadevati ohraniti ideal pravičnosti s poštenim in pravilnim upravljanjem zakonodaje, pa vendar to predstavlja največji izziv vsake zakonodajne oblasti, tako danes kot v zgodovini. Zagotavljanje pravičnosti je predpogoj za dobro delovanje vsake države in njeno stabilnost. Nič ni bolj pomembno, kot zaupanje državljanov v sodne in zakonodajne procese, ki ščitijo temeljne človekove pravice in zagotavljajo enakopravnost ter pravično obravnavo.
Pri obdavčitvi gre za plačilo v obliki uvedbe obveznih dajatev. Cena s katero se sofinancira infrastrukturo in storitve zagotovljene s strani države. Skoraj povsod po svetu je plačevanje davkov primarna obveza vseh davčnih subjektov. Gre za neizogibno davčno obremenitev, zato je nujno stremeti k temu da je le ta pravično porazdeljena. To pomeni da morajo vsi davčni subjekti (pravne in fizične osebe) plačati ustrezen znesek davka in s tem enako prispevati k delovanju družbe.
Davčne pravičnosti ni mogoče doseči v absolutnem obsegu, vendar pa se je država dolžna nagibati k čim bolj optimalni obdavčitvi z vidika najbolj preprostega davkoplačevalca ter k preprečevanju davčnih zlorab, ki ustvarjajo vedno večje javnofinančne primankljaje. Davčna pravičnost danes predstavlja globalni problem predvsem zaradi odprtega trga in prostega pretoka kapitala, ki zaradi neusklajenih mednarodnih davčnih sistemov lahko hitro uide izpod nadzora. Nepravični davčni sistem, ki take zlorabe dopušča lahko ošibi socialno, ekonomsko in gospodarsko funkcijo države.
Vprašanje s katerim se sooča tako Evropska Unija, Republika Slovenija in ostale države po svetu je kako zaščititi poštene davkoplačevalce z doseganjem večje davčne pravičnosti in izboljšati davčno politiko, ki bi se odražala v učinkovitem in pravičnem davčnem sistemu, višji stopnji davčne morale in boljšem gospodarstvu in socialni funkciji države. Najboljši odgovor po mnenju teoretikov je v pregledni in razumljivi davčni zakonodaji brez očitnih davčnih vrzeli v korist izbranim, vertikalni in horizontalni izenačenosti davčnih subjektov, postopkovni pravičnosti, odgovornem delovanju javne uprave, pravični izmenjavi med odvedenimi davki in pridobljenimi koristmi, učinkovitem davčnem nadzoru, zmanjšani davčni tajnosti ter primernem sankcioniranju velikih davčnih zlorab.
Ključne besede: Davek, obdavčitev, enakost, davčna pravičnost, davčna morala, etika obdavčitve, davčni sistem, davčna politika, davčni zavezanec, davčna zloraba
Objavljeno v DKUM: 13.11.2017; Ogledov: 2088; Prenosov: 273
Celotno besedilo (974,64 KB) |
4. Odlog in obročno plačevanje davka za poslovne subjekte v primerih hujše gospodarske škodeMilena Derling, 2017, magistrsko delo Opis: Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v 1. odstavku 102. člena omogoča odlog oziroma obročno plačevanje davka za poslovne subjekte v primerih hujše gospodarske škode in določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejši kriteriji in način za ugotavljanje hujše gospodarske škode so določeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (PZDavP-2), ki podrobneje ureja izvajanje ZDavP-2, v členih od 40 do 43.a.
Na podlagi 2. odstavka 102. člena ZDavP-2, davčni organ lahko v primerih preventivnega finančnega prestrukturiranja ali poenostavljene prisilne poravnave v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), dovoli obročno plačilo davka v največ 60 mesečnih obrokih, če davčni zavezanec predloži pravnomočni sklep, s katerim je potrjen sporazum o finančnem prestrukturiranju, ali sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi.
V 1. odstavku 103. člena ZDavP-2 so določeni posebni primeri odloga oziroma obročnega plačevanja davka. Ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 102. člena ZDavP-2, davčni organ lahko dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali dovoli odlog plačila davka za največ 24 mesecev, če davčni zavezanec predloži katerikoli instrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2 ali dovoli vknjižbo zastavne pravice v ustrezen register.
Ključne besede: davek, davčni organ, davčni zavezanec, poslovni subjekt, odlog plačila davka, obročno plačevanje davka, trajnejša nelikvidnost, izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov, hujša gospodarska škoda
Objavljeno v DKUM: 13.11.2017; Ogledov: 1328; Prenosov: 185
Celotno besedilo (905,00 KB) |
5. Primerjava obdavčitve dobička delniških družb v Sloveniji in AvstrijiDavid Črešnik, 2017, diplomsko delo Opis: Davčna zakonodaja ima v državah pomemben vpliv na gospodarstvo. Pobiranje davkov je glavni vir financiranja državnega proračuna, v katerem davek na dohodek pravnih oseb ne predstavlja največji delež davčnih prihodkov. Za državo ta davek ni toliko pomemben v smislu višine prejetega davka, kot v samem vplivu na rast gospodarstva, saj lahko podjetja več zaposlujejo ter vlagajo v davčno manj obremenjenem okolju.
Pravna oseba, ki je davčni rezident Slovenije ali Avstrije, je davčni zavezanec za svoj svetovni dohodek, ki ga določa slovenska oz. avstrijska davčna zakonodaja. Pravna oseba pripravi davčno bilanco, v kateri navede vse obdavčljive prihodke ter odhodke. Pravni osebi v obeh državah pripadajo tudi davčne olajšave. Davek na dohodek oz. dobiček se po davčni stopnji obračuna od osnove za davek, ki se določi v davčni bilanci. Davčni dobiček oz. osnova za davek se razlikuje od čistega poslovnega dobička iz izkaza poslovnega izida, ki je pripravljen v skladu z računovodskimi standardi.
Diplomska naloga prikazuje direktno primerjavo obdavčitve dohodka delniške družbe v Sloveniji in Avstriji. Med Zakonom o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO-2) in avstrijskim ekvivalentnim zakonom Körperschaftsteuergesetz (KStG) je veliko skladnosti, ključne razlike pa so opazne pri davčni stopnji in davčnih olajšavah. Odhodki podjetij, ki so povezani z zaposlitvijo invalidov, z vlaganjem v raziskavo in razvoj, z donacijami in podobnimi odhodki, se v posameznih državah davčno obravnavajo različno. Običajno je ugodnost takšnega odhodka v obliki davčne olajšave, ki v davčni bilanci podjetja zmanjšuje davčno osnovo ter manjša obveznost za davek podjetja.
Slovenija in Avstrija sta članici Evropske unije, zato je davčna obravnava čistega poslovnega izida podobna. Določeni poslovni prihodki in odhodki se zaradi svojega vira sploh ne priznajo ali pa se priznajo le delno. Z vidika davčnega rezidenta je obdavčitev dohodka delniške družbe v Sloveniji ugodnejša kot v Avstriji. Slovenski davčni zavezanec lahko uveljavlja več davčnih olajšav, prizna pa se mu tudi več poslovnih odhodkov. Razlike so vendarle majhne, kar je zaradi članstva v EU tudi pričakovano. Za nemoteno delovanje trga Evropske unije je potrebna harmonizacija, saj posamezne davčne politike ne smejo povzročati večjih neskladnosti in posledično davčno diskriminacijo.
Obravnavano podjetje SI d.d. je v davčni bilanci izkazalo nižjo osnovo za davek v primerjavi z podjetjem AT AG, ki predstavlja avstrijskega davčnega zavezanca. Razlog leži v tem, da je v obravnavanem primeru več davčnih olajšav, kot tudi več davčno priznanih odhodkov pripadalo slovenskemu davčnemu zavezancu. Davčna stopnja davka od dohodka pravnih oseb je za davčno obdobje 2016 v Avstriji za 6% višja kot v Sloveniji. Iz ugotovitev lahko sklepamo, da je obdavčitev dobička delniških družb oz. pravnih oseb v Sloveniji ugodnejša kot v Avstriji.
Ključne besede: Davek od dohodka, pravna oseba, davčna olajšava, davčni zavezanec, čisti dobiček, davčna bilanca
Objavljeno v DKUM: 30.10.2017; Ogledov: 1456; Prenosov: 220
Celotno besedilo (1,43 MB) |
6. ODPIS DAVČNEGA DOLGA FIZIČNIM OSEBAM KOT UKREP SOCIALNE POLITIKEMarko Horvat, 2016, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi je obravnavan institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti, kot ukrep socialne politike, pri čemer je izpostavljeno vprašanje smiselnosti ureditve instituta odpisa davčnega dolga v ločenih pravnih virih. Tradicionalno je institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti urejen v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2), zakonodajalec pa je v preteklosti odpis davka uredil tudi v specialnih predpisih, kot vzporedno obliko instituta odpisa iz davčnega postopka. Odpis davka je lahko posledica objektivnih okoliščin, ob nastopu katerih ZDavP-2 predpisuje odpis davka, kot posledico prenehanja davčne obveznosti (npr. odpis zaradi neizterljivosti kot posledica smrti zavezanca ali prenehanja pravne osebe, zastaranja pravice do izterjave, odpis zaradi pravnomočnega zaključka insolventnega postopka ali pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, itd.). V navedenih primerih se odpis davka izvede po uradni dolžnosti, brez meritorne odločitve davčnega organa, za izvedbo odpisa pa zadostuje obstoj okoliščin, na katere ZDavP-2 navezuje prenehanje davčne obveznosti. Druga oblika odpisa neporavnanih davčnih obveznosti je odpis zaradi ogroženosti preživljanja. Gre za postopek, ki se opravi na zahtevo stranke, ki zaradi subjektivnih okoliščin (socialnega položaja, zdravstvenega stanja, elementarne nesreče, itd.) ni sposobna izpolniti svoje davčne obveznosti in poravnati odmerjenega oz. obračunanega davka. Odpis neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja je odraz načela socialne države, ki se uresničuje skozi zavestno odpoved javnofinančnega prihodka države, v zameno za zmanjšanje socialne ogroženosti materialno depriviligiranih davčnih zavezancev, ki bi jim plačilo davka ogrozilo lastno preživljanje oz. preživljanje njihovih družinskih članov. Odpisa davka zaradi ogroženosti preživljanja za posamezne vrste davčnih obveznosti, kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev za odpis davka, davčni organ ne more odobriti.
V posameznih primerih je odpis davka urejen v specialnih predpisih, katerih namen je enkraten gospodarski ali socialni ukrep. Zadnji takšen primer je Zakon o pogojih za izvedbo ukrepa odpusta dolgov (ZPIUOD), ki je poleg odpusta civilnopravnih obveznosti predvidel tudi postopek odpusta neporavnanih davčnih obveznosti. Temeljni cilj predmetnega zakona naj bi bila takojšnja razbremenitev socialno najšibkejših v smislu odpusta neporavnanih civilnopravnih obveznosti (iz naslova rednih gospodinjskih stroškov, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in bančnih stroškov) ter odpisa javnopravnih terjatev iz naslova davčnih obveznosti. Ob natančnem pregledu t.i. skrajšanega postopka odpisa neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja, ki ga je uvedel ZPIUOD je mogoče zaznati vrsto restrikcij in omejitev, ki odpis urejajo strožje kot obstoječa ureditev v okviru ZDavP-2 in so posledično privedle do neučinkovitosti izvedenega ukrepa v praksi.
Odpis neporavnanih davčnih obveznosti (redna oblika odpisa kot tudi t.i. odpis po skrajšanem postopku) je v nalogi obdelan s pravno teoretičnega vidika, z vidika sodne prakse, primerjalno pa je prikazana ureditev instituta odpisa davčnega dolga v Republiki Hrvaški.
Ključne besede: odpis davka, delni odpis davka, odlog plačila davka, obročno plačilo davka, enkratni odpis ogroženost preživljanja, socialna ogroženost, davčni zavezanec, davek, davčni postopek, obrazec vloge, neizterljivost davka.
Objavljeno v DKUM: 14.03.2017; Ogledov: 2259; Prenosov: 168
Celotno besedilo (2,47 MB) |
7. DAVEK NA DODANO VREDNOST - MEHANIZEM OBRNJENE DAVČNE OBVEZNOSTINives Vrečič, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi se ukvarjam z mehanizmom obrnjene davčne obveznosti tako v Sloveniji, kot v EU in določenih državah članicah. Da lahko razumemo kako se uporabljajo pravila za mehanizem obrnjene davčne obveznosti so v začetku naloge opredeljeni pojmi: predmet obdavčitve, davčni zavezanec, identifikacija za namene davka na dodano vrednost, ter kraj obdavčljivih transakcij.
Mehanizem obrnjene davčne obveznosti pomeni prevalitev davčnega bremena iz prodajalca na kupca oz. od izvajalca storitev na naročnika in je vsebovan že v splošnem pravilu o kraju obdavčljivih storitev. Je orodje za boj proti utajam in izmikanju plačila davka na dodano vrednst. Z novelo Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1B pa se je v naš pravni sistem vnesel mehanizem obrnjene davčne obveznosti tudi za določene rizične dejavnosti z vidika utaje davkov. Novela je implementirala opcijsko ureditev mehanizma obrnjene davčne obveznosti Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Prevalitev obveznosti za rizične dejavnosti pa velja samo med zavezanci za davek na dodano vrednost znotraj posamezne države članice.
Ker je direktiva mehanizem obrnjene davčne obveznosti določila opcijsko, se pravila za uporabo in transakcije pri katerih se mehanizem uporabi, med državami članicami razlikujejo.
Pravo se nenehno razvija. Komisija je 7. aprila 2016 predstavila akcijski načrt za posodobitev sistema DDV v EU. Cilj tega načrta je preoblikovati sedanji sistem DDV v EU, da bo enostavnejši, bolj odporen na goljufije in prijaznejši za podjetja. Zajema načela za prihodnji enotni evropski sistem DDV, kratkoročne ukrepe za boj proti davčnim goljufijam, načrte za preureditev znižane stopnje DDV, predloge za poenostavitev davčnih predpisov in elektronskega poslovanja, pa tudi napoved svežnja na področju DDV, ki bo vseboval olajšave za mala in srednja podjetja. V središču je predlog, pri katerem se pri čezmejni dobavi blaga uporabi načelo države izvora.
Ključne besede: Davek na dodano vrednost, davčni zavezanec, kraj obdavčitve, identifikacijska številka za namene DDV, mehanizem obrnjene davčne obveznosti.
Objavljeno v DKUM: 09.12.2016; Ogledov: 2407; Prenosov: 233
Celotno besedilo (1,15 MB) |
8. DAVČNA IZVRŠBA NA DOLŽNIKOVO NEPREMIČNO PREMOŽENJETatjana Lešnik, 2016, diplomsko delo Opis: Davek mora davčni zavezanec plačati v roku, ki je določen z zakoni o obdavčenju. V kolikor tega ne stori in plačilo davčne obveznosti ni bilo zavarovano tako, da bi se upnik, torej davčni organ, lahko poplačal iz zavarovanja, začne davčni organ davčno izvršbo. Davčna izvršba je poseben upravni postopek, ki ga ureja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Davčno izvršbo opravlja Finančna uprava Republike Slovenije (FURS).
Davčna izvršba je skrajni ukrep, ki ga FURS uporabi, če davčni dolžnik svojih denarnih obveznosti ne poravna v rokih, predpisanih za prostovoljno izpolnitev. Postopek davčne izvršbe se začne z izdajo sklepa o izvršbi.
Če izvršba na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva pri bankah in hranilnicah, denarne terjatve, premično premoženje ali vrednostne papirje ni uspešna, FURS predlaga izvršbo na dolžnikove nepremičnine, deleže v družbah ali premoženjske pravice. Predlog za vložitev izvršbe posreduje državnemu pravobranilstvu, ki zastopa državne organe pred sodišči, pri čemer postopek izvršbe skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) opravi sodišče.
Glede na to, da gre pri izvršbi za poseg v pravice in premoženje dolžnika, uporabi davčni organ davčno izvršbo kot skrajni ukrep za poplačilo terjatev. Da gre za skrajni ukrep, s katerim naj bi se dosegla in/ali zagotovila izterjava davkov iz premoženja dolžnika, izhaja iz določb ZDavP-2, ki določajo, da je pogoj za izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje dejstvo, da davkov iz drugega dolžnikovega premoženja ni bilo mogoče izterjati.
Davčna izvršba na nepremičnine predstavlja za davčni organ dokaj zapleten, predvsem pa dolgotrajen proces. Ne glede na to, pa mora davčni organ uporabiti vse zakonske možnosti, da izterja davčni dolg od davčnega dolžnika, vključno z ukrepom posega na njegovo nepremično premoženje. Pri opravljanju davčne izvršbe je davčni organ dolžan spoštovati osebno dostojanstvo zavezanca za davek, ki dolguje davek, in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna.
Ključne besede: Davek, zavezanec za davek/davčni zavezanec, davčni postopek, davčna izvršba, predmet davčne izvršbe, davčni dolg, izterjava dolga, izvršilni postopek, izvršba, nepremično premoženje.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2861; Prenosov: 211
Celotno besedilo (453,80 KB) |
9. Problematika določanja davčnih osnov v posebnih primerihMaja Goltes, 2016, magistrsko delo Opis: Problematika odmere davka v posebnih primerih obravnava postopke, ko lahko davčni organ v davčno inšpekcijskem nadzoru ugotavlja davčno osnovo s cenitvijo davčne osnove. Cenitev davčne osnove je poseben ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva in pridobivajo dokazi, ki so pomembni za preučevanje in ugotavljanje poslovnih dogodkov v preteklosti, na podlagi katerih davčni organ lahko določi verjetno davčno osnovo. Oceno davčne osnove lahko opravi davčni organ potem, ko so izčrpana vsa druga razpoložljiva sredstva in informacije, da bi se ugotovila dejanska davčna osnova za obdavčenje. Če davčni organ ugotovi da podatki, listine in davčne napovedi, ki jih je predložil zavezanec za davek ne ustrezajo dejanskemu stanju, se davčna osnova in odmera davka lahko ugotavljata s cenitvijo davčne osnove. Pri ugotavljanju davčne osnove z oceno mora biti izpolnjen vsaj eden izmed predpisanih pogojev po določilih 68. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki je edina pravna podlaga, ki določa v katerih primerih davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve z oceno davčne osnove in na tej podlagi odmeri davek. Postopek cenitve davčne osnove je izjema, kjer je zakonodajalec kot merilo za oceno davčne osnove določil verjetnost, ter s tem pooblastil davčni organ, da lahko odstopa od temeljnega načela davčnega procesnega prava – načela materialne resnice. ZDavP-2 ne določa metod ocene davčne osnove, ravno tako jih ne določa noben drug zakon. Davčni organ ima v okviru diskrecijske pravice v ugotovitvenem postopku možnost izbrati eno ali več metod cenitve davčne osnove, zavezanec za davek pa ne more vplivati ali sodelovati pri izboru metode ocene davčne osnove. Pri dokazovanju dejstev, ki bi mu znižala verjetno davčno osnovo, ima zavezanec za davek možnost dokazovanja le z listinskimi dokazi. To ga v inšpekcijskem postopku ocene davčne osnove nekako postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z davčnim organom. Pravna varnost zavezancev za davek bi lahko bila višja s spremembami na zakonodajnem in sodnem področju.
Ključne besede: odmera davka v posebnih primerih, cenitev, zavezanec za davek, davčni nadzor, metoda cenitve davčne osnove, davčna načela, listinski dokazi, pravna varnost.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2140; Prenosov: 228
Celotno besedilo (991,99 KB) |
10. SODELOVALNA DOLŽNOST ZAVEZANCEV ZA DAVEKAnita Kelenc, 2016, magistrsko delo Opis: Sodelovalna dolžnost je dolžnost zavezanca za davek do sodelovanja pri ugotavljanju dejanskega stanja, še posebej v smislu razkritja davčno relevantnih dejstev, kot tudi predlaganja dokazov. Finančni organi se v smislu izbire dokaznih sredstev (dokazil) v postopku izpolnjevanja preiskovalnih dolžnosti, lahko pri uresničevanju preiskovalnega načela obrnejo po pomoč k zavezancu za davek oziroma k drugim udeležencem postopka. Pravni redi zavezancem za davek nalagajo dodatne dolžnosti z namenom, da se popolnoma in pravilno ugotovijo vsa pravno relevantna dejstva. Zavezanec za davek je finančnim organom dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, listine, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora ter dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Sodelovalna dolžnost zavezanca za davek je bistvena značilnost, po kateri se davčni postopek razlikuje od drugih postopkov, ter zagotavlja učinkovit nadzor in s tem enakost zavezancev pred zakonom. Zavezanec za davek ima hkrati pravico in obveznost, da v davčnem postopku neposredno sodeluje, če ne neposredno sam, pa prek oseb, ki jih pooblasti za sodelovanje z inšpektorjem. Zavezanec za davek s tem, ko krši sodelovalno dolžnost – ne predlaga davčnih obračunov, vsebinsko nepravilno vodi poslovne knjige, poda neresnične in nepopolne podatke, itd., prevzame riziko, da njegova davčna osnova ne bo točno ugotovljena. Odgovornost zavezanca za davek za razjasnitev dejanskega stanja se veča v odvisnosti od števila dejstev in dokaznih sredstev, ki sicer sodijo v izključno sfero zavezanca za davek. Slednja ugotovitev še posebej velja v tistih konkretnih davčnih primerih, ki vsebujejo na strani zavezanca za davek mednarodni element, ko imamo opravka z dejanskim stanjem, ki se je v celoti ali v določenem delu uresničilo v tujini, kjer nacionalni davčni organi nimajo nikakršne pristojnosti.
Ključne besede: Sodelovalna dolžnost, zavezanec za davek, finančni organ, dolžnost dajanja podatkov, materialna resnica, preiskovalno načelo, predložitev dokazov, zaslišanje stranke, davčna načela, poslovne knjige in evidence.
Objavljeno v DKUM: 26.10.2016; Ogledov: 2091; Prenosov: 163
Celotno besedilo (819,80 KB) |
