Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Finančni trg teorija običajno deli na trg kapitala in trg denarja. Vendar pa v praksi deluje še eden, njima enakovreden trg, kreditni trg, ki vključuje ves bančni sektor. Kreditno tveganje je eno temeljnih in tudi eno najstarejših tveganj s katerimi se banke srečujejo pri svojem poslovanju. To je tveganje, ki predstavlja možnost, kreditojemalec ne bo hotel ali mogel poravnati svojih kreditnih obveznosti do kreditodajalca. Da bi bilo kreditno tveganje čim manjše, imajo banke razvit cel sistem oziroma politiko rokovanja s kreditnim tveganjem. Upravljanje kreditnega tveganja v prvi fazi zajema ocenjevanje oziroma merjenje kreditnega tveganja, v okviru katere se oceni kreditna sposobnost oziroma boniteta kreditojemalca ter višina kredita in doba kreditiranja. Identifikaciji in merjenju kreditnega tveganja sledi faza obvladovanja kreditnega tveganja v kateri se kreditno tveganje spremlja. Pri vzpostavitvi funkcije obvladovanja kreditnih tveganj je pomembno, da se zagotovi njena neodvisnost in pristojnost. Zadnjo fazo predstavlja nadzor kredita, v kateri banka konstantno spremlja tako stanje kreditne sposobnosti kreditojemalca kot tudi zavarovanje kredita, ki ga je določila v predhodnji fazi. Zavarovanje pred kreditnim tveganjem sega daleč v zgodovino. Kreditno zavarovanje je način, s katerim banke zmanjšajo kreditno tveganje. Ločimo med stvarnimi in osebnimi kreditnimi zavarovanji. Stvarna kreditna zavarovanja delimo na kreditna zavarovanja na nepremičninah (hipoteka, zemljiški dolg, ...), na premičninah in na pravicah. Med osebna pa uvrščamo poroštvo, bančno garancijo in zavarovanje kredita pri zavarovalnici. Najpogosteje se pri zavarovanju kreditov uporabljajo hipoteka, menica, depoziti, zavarovanje pri zavarovalnici, poroštvo, ... Banka instrument zavarovanja izbere glede na tveganost naložbe. Pametno, predvsem pa primerno izbran instrument znižuje kreditno tveganje na minimum. Strategija in procesi upravljanja s tveganji ter struktura in organizacija funkcij upravljanja s tveganji predstavljajo bistvo dobre politike rokovanja s kreditnimi tveganji. Takšno, dobro, politiko vodi tudi Banka Celje d.d., ki pri svojem poslovanju prevzema različna tveganja in je aktivna na področju kreditnega poslovanja tako doma kot v tujini. Banka Celje svoje kreditne naložbe usmerja k manj tveganim komitentom, dejavnostim in državam. Izpostavljenost kreditnemu tveganju zmanjšuje z izvajanjem politike zavarovanja kreditnih terjatev.
Ključne besede: kreditno tveganje, kreditno zavarovanje, upravljanje kreditnega tveganja, instrumenti zavarovanja, Banka Celje d.d
Objavljeno v DKUM: 11.11.2013; Ogledov: 2773; Prenosov: 445
Celotno besedilo (610,81 KB)

Opis: Hiter tehnološki razvoj in razvoj inovacij na področju bančnih storitev, globalizacija in internacionalizacija bančnega poslovanja ter rastoča konkurenca na finančnem trgu so prispevali k velikim spremembam dejavnosti bank. Pritiski tveganj, katerim so banke izpostavljene pri svojem poslovanju so vedno večji, ravnanje z njimi pa postaja čedalje pomembnejša dejavnost in glavni vir uspešnost sodobnih bank. Med ključna tveganja najpogosteje uvrščamo kreditno, tržno, obrestno, operativno in likvidnostno tveganje. Kreditno tveganje lahko opredelimo kot tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke. Za njegovo uspešno obvladovanje se banka najprej loti njegovega ocenjevanja in merjenja. S pomočjo ocene ugotoviti, kolikšna je verjetnost, da kreditojemalec svojih obveznosti ne bo poravnal. Ocenjevanje kreditnega tveganja sestoji iz kvantitativne in iz kvalitativne analize. Z merjenjem tveganja pa banka določi mejo še sprejemljivega tveganja, ki ga je pripravljena prevzeti. Kreditno tveganje lahko banka obvladuje na več načinov, kot na primer z izpolnjevanjem zakonskih zahtev, razpršenostjo naložb po sektorjih, uporabo ustreznih modelov in zavarovanjem kreditov. Kot izredno pomemben dejavnik za obvladovanje kreditnega tveganja predstavljajo bonitete kreditojemalca. Banke razvrščajo komitente v bonitetne razrede in na ta način tudi določijo zavarovanje kreditne naložbe. Merila, na podlagi katerih banke ocenjujejo boniteto, delimo na objektivna in subjektivna. Pomembno oceno odigra tudi oblika kreditnega zavarovanja in to že na začetku postopka pridobitve kredita. Na podlagi tega, kaj je kreditojemalec pripravljen ponuditi za zavarovanje kredita, lahko banka sklepa o kreditojemalčevem zaupanju v lasten projekt in s tem tudi maksimalnem angažiranju za njegovo izpolnitev. K večji varnosti in stabilnosti finančnega poslovanja pa vsekakor prispeva novi kapitalski sporazum Basel II, ki temelji na treh komplementarnih stebrih, in sicer: I. steber — minimalne kapitalske zahteve, II. steber — regulativni nadzor in III. steber — tržna disciplina. Končni rezultat novega kapitalskega sporazuma naj bi bila predvsem prerazporeditev kapitala v bankah glede na tveganost njihovega poslovanja. Banke z manj tveganim portfeljem ter učinkovitimi sistemi za obvladovanje kreditnega, operativnega in tržnega tveganja naj bi bile deležne kapitalskih olajšav, ostale banke pa bi bile, zaradi manjšega prizadevanja za obvladovanje tveganj, v bistvu »kaznovane« z višjimi kapitalskimi zahtevami. Eden izmed ciljev Basla II je tudi približevanje višine regulatornega kapitala ekonomskemu kapitalu.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: kreditno tveganje, obvladovanje tveganj, ocenjevanje kreditnega tveganja, merjenje kreditnega tveganje, boniteta kreditojemalca, zavarovanje kreditnega tveganja, kapitalski sporazum Basel II
Objavljeno v DKUM: 22.09.2010; Ogledov: 3271; Prenosov: 283
Celotno besedilo (610,28 KB)