| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Zastopanje otroka glede na Bruseljsko uredbo IIa
Tina Pritekelj, 2012, diplomsko delo

Opis: Starši so zakoniti zastopniki svojega mladoletnega otroka, ki še nima popolne poslovne sposobnosti. Svojega otroka zastopajo pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun, ter tako skrbijo za osebo in za premoženje otroka. V moderni družbi in z modernim načinom življenja vse pogosteje prihaja do položaja, ko starši in otroci niso isti državljani ali ne prebivajo v isti državi članici EU. Ta socialni problem postane relevanten predvsem v primerih, ko pride med samimi starši ali med starši in otroki do sporov v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti, v obseg katere spada tudi vprašanje pravice do zastopanja otroka. V teh primerih postane najprej pomembno vprašanje, v kateri državi članici je mednarodno pristojno sodišče za razrešitev spora. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa, ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se je pojavil v primeru mednarodnih družin ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. Uredba ima prednost pred nacionalno zakonodajo. Pojavi pa se tudi vprašanje, katero pravo bo pristojno sodišče uporabilo za razrešitev spora, kar pa se rešuje po nacionalnem pravu držav članic, kajti Bruseljska uredba IIa na področje uporabe prava ne posega.
Ključne besede: BU IIa, mednarodno zasebno pravo, mednarodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, zastopanje otroka, starševska odgovornost, razmerja med starši in otroki, sposobnost otroka.
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 2065; Prenosov: 448
.pdf Celotno besedilo (432,02 KB)

2.
Zaslišanje otrok pred sodiščem v družinskopravnih zadevah
Barbara Žavcer, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi obravnavamo zaslišanje otrok v družinskopravnih zadevah. Situacije, ki privedejo do zaslišanja otrok pred sodiščem, so sicer različne, vsem pa je na takšen ali drugačen način skupno, da je povod največkrat razhod partnerjev oziroma težave v odnosu. Pogosto tako prihaja do razpada družine in do potrebe po novi ureditvi življenja družinskih članov. Pravica do zaslišanja je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja položaj subjekta, in mu posledično zagotavlja varovanje osebnega dostojanstva. Dandanes imajo tudi otroci človekove pravice. Določene pa pri tem veljajo samo ali pa še posebej za njih. S pravico do zaslišanja se otrokom uresničuje ena od participativnih pravic, to je pravica otroka do glasu. Gre za pravico otroka, da pove svoje mnenje v vseh zadevah v zvezi z njim. S spoštovanjem te pravice se otroka obravnava kot enakopravnega in sposobnega za izražanje svojega mnenja, hkrati pa obvezuje odrasle, da otroka poslušajo in njegovo mnenje upoštevajo skladno z njegovo starostjo in zrelostjo. Pomemben mejnik, ki je omogočil in dal otrokom večjo pravico do udeležbe v postopku, je ta, da se na otroka več ne gleda kot na objekt, temveč kot na subjekt. Otrok je torej enakopravna oseba v postopku in kompetentna, da izraža svoje mišljenje v vseh zadevah, ki se jih tičejo. Eden težjih izzivov, s katerim se srečujemo pri obravnavi tematike, je sposobnost otroka. Poraja se vprašanje, kdaj je otrok dejansko sposoben izoblikovati svoje lastno mnenje, nadalje pa ali in kdaj, je otrok sploh zmožen sprejemati racionalne odločitve. Torej, ali in kdaj je otrok sploh zmožen biti udeleženec postopka in na drugi strani, kakšno težo pripisati njegovim mnenjem in izraženi volji, pri sprejemanju končne odločitve. Kljub pomanjkanju zadostne sposobnosti sprejemati racionalne odločitve imajo otroci svoje mnenje, občutja, želje, ki bi jih odrasli morali vzeti v obzir, preden sprejmejo odločitve, ki se tičejo otrok in njihove prihodnosti. Zraven pravice otroka da izrazi svoje mnenje, po možnosti na neposreden način, pa je tekom celotne naloge govora tudi o koristih otroka. Zahteva več mednarodnih dokumentov in zakonov je namreč, da mora biti glavno vodilo organov in drugih oseb, ki nastopajo v postopku, korist otroka. Gre za eno najpomembnejših načel družinskega prava. Že KOP v svojem 3. členu določa, da mora biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi. Korist otroka se ugotavlja za vsakega otroka posamično v različnih življenjskih okoliščinah in starostnih obdobjih. Poleg mednarodnih dokumentov, ki se v skladu z 8. členom Ustave neposredno uporabljajo, pa pravico otroka do zaslišanja, torej pravico otroka, da pove svoje mnenje vsebujeta predvsem ZPP in ZZZDR. Tako ZPP zaščito otrokovih koristi uresničuje s procesno sposobnostjo petnajstletnika, katere podlaga je 1. odstavek 409. člena ZPP. Takšnemu otroku je priznana popolna procesna sposobnost, in sicer ob kumulativnem izpolnjevanju pogoja starosti in pogoja razumevanja posledic svojih dejanj. V primeru, da je otrok mlajši od petnajst let, pa je potrebno ugotoviti, ali je dovolj zrel, da razume pomen postopka in posledice odločitve. Pravico otroka, da izrazi svoje mnenje pa nadalje vsebuje prvi odstavek 410. člena, ki določa, da mora sodišče kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Tudi ZZZDR določa podobno. In sicer v drugem odstavku 64. člena, drugem odstavku 78. člena in tretjem odstavku 105. člena izrecno določa, da mora sodišče, ki odloča o varstvu in vzgoji otroka, upoštevati mnenje otroka, če je ta sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Ključne besede: otrok, pravdna in procesna sposobnost otroka, postopki v družinskopravnih razmerjih, 12. člen KOP, neposredno in posredno zaslišanje otroka, pravica otroka izraziti mnenje, zastopanje otroka, mediacija.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 838; Prenosov: 151
.pdf Celotno besedilo (2,08 MB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici