1. Aktualne teoretične in praktične dileme objektivnega pogoja kaznivosti v kazenskem pravu : magistrsko deloStaša Kos, 2023, magistrsko delo Opis: Objektivni pogoj kaznivosti je v sodobni kazenskopravni teoriji opredeljen kot posebna predpostavka kaznivosti dejanja, ki je zunaj dometa elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Je okoliščina, ki je v neposredni zvezi z dejanjem, vendar ni del neprava, ki ga zajema bit kaznivega dejanja. Objektivni pogoj kaznivosti torej ni del biti kaznivega dejanja v okviru elementov večstopenjskega splošnega pojma kaznivega dejanja, pomeni pa materialno predpostavko kaznivosti, saj kaznivo dejanje nastane šele z njegovo izpolnitvijo. Za objektivni pogoj učbeniki kazenskega prava radi poudarjajo, da je še posebej zunaj koncepta krivde ter ne zahteva in ne prenese krivdnega odnosa storilca. Obstajajo pa nekateri kazenskopravni teoretiki, ki se s svojimi stališči skušajo izogniti očitkom nasprotovanja objektivnega pogoja kaznivosti načelu krivdne odgovornosti, pri čemer pa se zgodi, da zapadejo v notranja protislovja. Kazenskopravna teorija razlikuje med dvema temeljnima kategorijama objektivnega pogoja kaznivosti, pravim in nepravim (navideznim). Objektivni pogoji kaznivosti zapletajo razumevanje in še posebej pravosodno rabo inkriminacij, v katerih se zaradi takih ali drugačnih zakonodajalčevih kriminalitetnopolitičnih ciljev pojavijo. Objektivni pogoj kaznivosti je zagotovo ena bolj spornih akademsko obravnavanih tem v kazenskem pravu ravno zaradi nasprotovanja načelu subjektivne ali krivdne odgovornosti. Posebne probleme pa povzroča tudi vprašanje glede možnosti in kaznivosti poskusa kaznivega dejanja, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti, ter vprašanje glede možnosti udeležbe pri kaznivem dejanju, v katerem je vsebovan objektivni pogoj kaznivosti. Prav tako se lahko pojavi problem glede časa storitve kaznivega dejanja, ki vsebuje objektivni pogoj kaznivosti, zlasti dogmatično zapleteno postane, kadar je objektivni pogoj kaznivosti vsebovan v trajajočem kaznivem dejanju. Objektivni pogoj kaznivosti v splošnem delu slovenskega Kazenskega zakonika sploh ni definiran, pojavlja se le pri inkriminaciji posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu, zato je potrebna analiza vsakega konkretnega člena posebej, da bomo lahko ugotovili, ali neko kaznivo dejanje vsebuje institut objektivnega pogoja kaznivosti ali ne.
Ključne besede: objektivni pogoj kaznivosti, pravi, nepravi, odnos načela krivdne odgovornosti in objektivnega pogoja kaznivosti, elementi splošnega pojma kaznivega dejanja, načelo zakonitosti, kompleksna analiza norme, poskus, udeležba, zastaranje, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 414; Prenosov: 250
 Celotno besedilo (765,00 KB) |
2. Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb po OZ in Načelih UNIDROIT : magistrsko deloAnja Jelen, 2020, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu.
S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso.
Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika.
Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka.
Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Ključne besede: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Objavljeno v DKUM: 10.07.2020; Ogledov: 1528; Prenosov: 224
Celotno besedilo (535,41 KB) |
3. Problematika uveljavljanja terjatev iz naslova neporavnanih plačil distribucije toploteKlara Krajčič, 2016, magistrsko delo Opis: Distribucija toplote ali tudi daljinsko ogrevanje je v Sloveniji določeno kot gospodarska javna služba. Na območjih, kjer se izvaja, za izvajalca javne službe, lastnike in najemnike velja dolžnost sklenitve pogodbe o dobavi toplote, oziroma dolžnost izvajanja in uporabe organzirane javne službe. Pomembna značilnost predmetne javne službe je tudi nemožnost odklopa posameznega stanovanja v skupnih sistemih ogrevanja večstanovanjskih stavb in predpisana delitev skupnih stroškov, ki ne omogoča izvzetja posameznega lastnika ali najemnika iz participacije v skupnih stroških. V takšnem sistemu je zato izjemnega pomena zakonska opredelitev odgovornosti lastnikov za neplačane stroške najemnikov. Takšne določbe namreč bolj pravično porazdeljujejo rizik neplačil najemnikov, ki bi ga sicer morali nositi ostali uporabniki javne službe, preko povišane cene javne službe zaradi odpisov. Ne glede na izrecne določbe slovenskih normativnih aktov, pa se pri uveljavljanju teh določb v praksi izvajalci javnih služb srečujejo s težavami. Glavna tema magistrskega dela je tako predstaviti slovenske pravne podlage odgovornosti lastnikov, sodno prakso in še vedno odprta vprašanja, zlasti pri uveljavljanju odgovornosti lastnikov neprofitnih stanovanj v večstanovanjskih stavbah. Bistveno vprašanje pri tem je, ali vse te pravne podlage predstavljajo zakonito poroštvo in posledično ugodnejšo obravnavo terjatev glede zastaranja proti lastnikom. Kot se je v praksi izkazalo, je izključevanje lastnikov neprofitnih stanovanj iz zakonsko določene odgovornosti lastnikov povzročilo neskrbnost pri odpovedovanju pogodb, s tem pa se pojavlja vprašanje učinkovitosti nadzora nad izpolnjevanjem pogojev za tovrstne socialne pravice. Postavlja pa se tudi vprašanje primernosti politike socialne zakonodaje, saj so se namesto transparentno in nadziranega postopka izplačil iz javnih sredstev stroški socialno ogroženih kopičili pri izvajalcih javnih služb. Iz navedenih težav se je potrebno učiti in tudi vnaprej paziti pri sprejemanju ukrepov, ki bi ponovno omogočili tovrstno prakso. Posebna problematika pa je tudi položaj izvajalcev javnih služb v postopkih insolventnosti.
Ključne besede: Daljinsko ogrevanje, distribucija toplote, skupen sistem ogrevanja, odgovornost lastnikov za neplačano ogrevanje najemnikov, poroštvo, zastaranje, prekluzija, insolventnost.
Objavljeno v DKUM: 09.12.2016; Ogledov: 1779; Prenosov: 213
Celotno besedilo (1,53 MB) |
4. POGODBE PRI PREVOZU BLAGA V CESTNEM IN ŽELEZNIŠKEM PROMETUTine Šrot, 2016, diplomsko delo Opis: Prevoz blaga v cestnem in železniškem prometu spada v pogodbeno pravo, kar posledično pomeni, da je za sklenitev pogodbe obvezno, da stranki soglašata o vseh bistvenih sestavinah. Pri železniškem prevozu pa je za sklenitev pogodbe potrebna še določena obličnost, saj je pogodba o prevozu blaga v železniškem prometu realni kontrakt.
V nalogi sem obravnaval tudi, kaj se zgodi v primeru, če stranki ne soglašata o bistvenih sestavinah in prišel do ugotovitve, da prevozna pogodba ne more biti veljavno sklenjena. V primeru, da se stranki ne sporazumeta o odplačnem namenu prevozne pogodbe je pogodba brez te bistvene sestavine še vedno lahko veljavno sklenjena, vendar ni mogoče več govoriti o prevozni pogodbi.
Ker je odplačnost bistvena sestavina prevozne pogodbe pomeni, da mora biti ob sklenitvi vedno izkazan odplačni namen oziroma mora biti določena točna prevoznina (železniški prevoz blaga). Kdo plača stroške prevoza je odvisno od dogovorov v pogodbi, in pa od tarifnega sistema (v železniškem prometu). Stranki pa lahko določita plačnika prevoza tudi kar v tovornem listu.
Pri preučevanju prevoznih pogodb sem ugotovil, da je tovorni list zelo pomembna listina, ki ima v železniškem prometu konstitutivno funkcijo. V cestnem prevozu blaga je izdaja tovornega lista fakultativna, vendar ga stranke v praksi zelo pogosto izdajo, predvsem zaradi njegove dokazne funkcije. Ker ima tovorni list posebno dokazno funkcijo je zakonodajalec podrobno predpisal katere sestavine mora tovorni list vsebovati.
Obravnaval pa sem tudi vprašanje odgovornosti prevoznika oziroma kako se lahko prevoznik ekskulpira odgovornosti. Ugotovil sem, da prevoznik za poškodbo ali izgubo blaga in za zamudo odgovarja objektivno. Odgovornosti pa se lahko reši po splošnih oprostilnih razlogih ali po posebnih oprostilnih razlogih. Splošni oprostilni razlogi zajemajo poškodbo, izgubo in zamudo, medtem ko posebni oprostilni razlogi zajemajo le poškodo in izgubo blaga. Bistvena razlika med splošnimi in posebnimi oprostilnimi razlogi je, da mora prevoznik pri splošnih dokazati višjo silo, medtem ko je pri posebnih oprostilnih razlogih za ekskulpacijo dovoj le verjetnost.
Za konec sem obravnaval še zastaralne roke, saj se le-ti pojavljajo v vseh pogodbenih razmerjih. Prišel sem do ugotovitve, da so zastaralni roki pri prevoznih pogodbah precej krajši od splošnega petletnega zastaralnega roka. Za terjatve iz pogodbe o prevozu blaga v cestnem prometu velja enoletni zastaralni rok, medtem ko sta pri železniškem prevozu dva zastaralna roka, šestmesečni in enoletni zastaralni rok.
Ključne besede: Prevozno pravo, prevozna pogodba, železniški prevoz, cestni prevoz, odgovornost prevoznika, ekskulpacija odgovornosti, stroški prevoza, tovorni list, konsenzualni kontrakt, realni kontrakt, zastaranje, bistvene sestavine pogodbe.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2324; Prenosov: 425
Celotno besedilo (1013,77 KB) |
5. ZASTARANJE V DAVČNEM PRAVUMojca Muha, 2016, magistrsko delo Opis: Zastaranje je pravni institut, ki je kot izraz načela pravne varnosti tudi zgodovinsko uveljavljen na vseh pravnih področjih. V Sloveniji je bilo zastaranje z vidika pravne doktrine predmet obširnejših razprav v civilnem in kazenskem pravu ter na drugih pravnih področjih, ne pa tudi na področju davčnega prava, kjer primerjalnopravno ni tako. Ob primerjavi se nomotehnično največ podobnosti pokaže med zastaranjem v davčnem in prekrškovnem pravu, vendar je treba zaradi zgodovinskega razvoja in sorodnosti obveznosti, ki naj bi bila predmet izpolnitve, za polno razumevanje zastaranja v davčnem pravu upoštevati tudi spoznanja pravne stroke iz zasebnega prava. Analiza zakonskih določil, ki urejajo zastaranje v davčnem pravu, ter analiza prakse upravnih organov in sodne prakse kaže, da zakonodaja ne zadosti načelu lex certa, da je mnogokrat predmet spora dejstvo, da zakonske novele ne vsebujejo (ustreznih) prehodnih določb, da praksa ni stabilna ter da druge zakonske norme in tudi uporaba zakonskih pravil o davčnopravnem zastaranju v praksi dejansko izvotljujejo zastaranje kot pravni institut. Zato bi bilo primerno zakonska določila o zastaranju v davčnem pravu spremeniti in jih v praksi uporabljati dosledno upoštevaje namen zastaranja.
Ključne besede: zastaranje v davčnem pravu, zastaranje na drugih pravnih področjih, zakonska ureditev zastaranja v davčnem pravu, uporaba zakonskih določil v praksi, primerjalnopravni argumenti
Objavljeno v DKUM: 05.07.2016; Ogledov: 2302; Prenosov: 299
Celotno besedilo (1,05 MB) |
6. Kontrastivnost v medkulturnem diskurzu na primeru slovenskih prevodov Kafkove kratke zgodbe "Vor dem Gesetz"Ana Jasmina Oseban, 2015, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu se bomo posvetili prevodnim premikom, do katerih prihaja ob prestavljanju književnega besedila iz enega kulturnega in jezikovnega konteksta oziroma prostora v drugega. Po opredelitvi uvodnih pojmov bomo predstavili vlogo književnega prevoda pri medkulturnih stikih in nadalje vrste prevodnih premikov, ki so lahko bodisi nujni (vezani denimo na skladenjske zahteve posameznega jezika) ali poljubni (vezani na prevajalčevo osebno prevodno poetiko) in so pogojeni krajevno ali časovno, kadar gre za vprašanje zastaranja prevoda.
Poleg teoretičnega diplomsko delo obsega tudi empirični del, v katerem predstavljamo analizo devetih različnih prevodov Kafkove kratke zgodbe »Vor dem Gesetz«, ki so bili doslej objavljeni v slovenskem jeziku. Za slovenski književni prostor, v katerem je pojav več prevodov istega literarnega dela prej izjema kot pravilo, je ta prevodna bilanca zares nekaj posebnega. Prevodi so bili še pogosteje objavljeni – skupno so doživeli šest časopisnih objav (od tega en ponatis) in pet knjižnih objav (z dodatno sedmimi ponatisi). V diplomskem delu poskušamo najti odgovore na vprašanje, kaj je privedlo do take popularnosti tega prevoda.
Analiza prevodov se konkretno posveča detekciji prevodnih premikov, do katerih je prišlo iz perspektive medkulturnega diskurza. Gre za prevodne premike, ki se nanašajo na spremenjeno vsebino, slog ali skladnjo, poleg tega pa tudi na časovno zaznamovanost besedila.
Ključne besede: kontrastivnost, medkulturni diskurz, književno prevajanje, prevodni premik, zastaranje prevoda, Franz Kafka, medkulturna vloga književnega prevoda
Objavljeno v DKUM: 26.11.2015; Ogledov: 1552; Prenosov: 117
Celotno besedilo (521,50 KB) |
7. OBLIGACIJSKI IN STVARNOPRAVNI VIDIKI VLAGANJ ZAKONCEV V POSEBNO PREMOŽENJEMatic Nedog, 2013, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava obligacijskopravne učinke prelivanj premoženjskih kategorij zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev, ki so posledica učinkov stvarnega prava, s poudarkom na uporabi pravil o neupravičeni obogatitvi. Različna stališča teorije in prakse so si enotna v ugotovitvi, da je področje premoženjskih razmerij med zakoncema v veljavni slovenski zakonodaji podnormirano. Obstoj spornih dejanskih stanj oziroma življenjskih primerov, ki niso zakonsko natančno urejeni pa za rešitev spora zahteva, poleg poznavanja konkretnih okoliščin primera, uporabo ustrezne pravne razlage, s katero se zapolni navidezna pravna vrzel. S pomočjo razlag, teoretiki in sodna praksa zastopajo različna stališča glede vprašanja, ali ima zakonec, ki vlaga v nepremičnino, katere nima v lasti, na podlagi svojega prispevka stvarnopravni ali obligacijski zahtevek.
Uvodno poglavje preučuje pojem premoženja in različne oblike premoženjskih kategorij, s poudarkom na premoženjskem režimu zakoncev. Predstavljene so tudi različne oblike prelivanj vrednosti med premoženjskimi kategorijami. V tretjem poglavju je predstavljena problematika vlaganj v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega izmed zakoncev. V okviru izpostavljene problematike so preučena različna stališča teorije in prakse. V nadaljevanju so predstavljeni stvarnopravni učinki izboljšave tuje nepremičnine s poudarkom na institutu akcesije. Predmet preučevanja je tudi načelo superficies solo cedit, ki je tesno povezano z institutom akcesije. Načelo je bilo tekom zgodovinskega razvoja deležno nekaterih sprememb, ki so pomembno vplivale na institut akcesije, zato diplomsko delo preučuje načelo superficies solo cedit tudi iz historičnega vidika.
Peto poglavje je v celoti namenjeno pravu neupravičene pridobitve, v katero spadajo povračilne obveznosti v obliki kondikcij in verzij. Pravo neupravičene pridobitve je sredstvo za saniranje nepravičnosti oziroma porušene premoženjskopravne ekvivalence med udeleženimi strankami. V teoriji se pogosto uporablja za povračilne obveznosti izraz kvazikontraktne obveznosti, med katere se štejejo tudi obveznosti iz naslova poslovodstva brez naročila oziroma gestije. V diplomskem delu je predstavljena razvrstitev posameznih kvazikontraktnih obveznosti med kondikcije, verzije in gestije ter razlikovanje med posameznimi povračilnimi obveznostmi. Dostikrat se v teoriji za povračilne obveznosti uporablja širši izraz reparacije kot konstruktiven pripomoček, ki omogoča opredelitev skupnih značilnosti teh zahtevkov. Diplomsko delo je zaključeno z analizo položaja neupravičene obogatitve zaradi učinkov stvarnega prava na nepremičninskem področju in sklepnem razmišljanju o posledicah povečanja vrednosti nepremičnine, ki spada v posebno premoženje, s sredstvi iz skupnega premoženja zakoncev ter zastarljivosti verzijskega zahtevka, ki spada v skupno premoženje zakoncev.
Ključne besede: premoženje, skupno premoženje zakoncev, akcesija, prirast, superficies solo cedit, neupravičena pridobitev, neupravičena obogatitev, kvazikontrakti, reparacije, povračilne obveznosti, kondikcija, verzija, gestija, zastaranje
Objavljeno v DKUM: 17.10.2013; Ogledov: 4129; Prenosov: 1126
Celotno besedilo (237,40 KB) |
8. |
9. KRŠITEV POGODBE IN SANKCIJE V ANGLEŠKEM PRAVUMonika Skledar, 2010, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu predstavim sankcije kršitev pogodb v angleškem pravu. Za boljše razumevanje, podam na začetku kratek opis razvoja pogodbenega prava ter dva tipična sistema, ki sta se razvila v angleškem pravu, in sicer sistem common law in sistem equity. Čeprav sodišča niso več ločena na tak način, je še vedno potrebno ločevati sankcije common law in sankcije equity. Na kratko opišem tudi učinke in vrste kršitev. Najpogostejša oz. najsplošnejša sankcija common law je odškodnina. V nadaljevanju navedem in opišem različne kriterije in izračune odškodnin. Prikažem, da se stranki pogodbe lahko tudi sami dogovorita o odškodnini; kadar pa stranki odškodnine nista določili, se uporabi quantum meruit oziroma primerna odškodnina. Možna je tudi restitucija, in sicer v primeru, kadar stranka ni prejela, kar je plačala. Ob neprimerni uporabi odškodnine se, po preudarku sodišča, uporabijo sankcije po equity; to sta izpolnitveni zahtevek in injunction. Vse opisane sankcije podkrepim s primeri iz sodne prakse, kajti angleško pravo temelji na sodni praksi oziroma je pravo primerov (case law). Na koncu diplomskega dela predstavim roke za zastaranje zahtevkov.
Ključne besede: sankcije, common law, equity, odškodnina, quantum meruit, restitucija, izpolnitveni zahtevek, injunction, sodna praksa, zastaranje zahtevkov
Objavljeno v DKUM: 10.06.2010; Ogledov: 3753; Prenosov: 602
Celotno besedilo (673,77 KB) |
