| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Priče v kazenskem postopku
Gal Safran, 2021, magistrsko delo

Opis: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici. Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave. Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi.
Ključne besede: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Objavljeno: 28.06.2021; Ogledov: 85; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (517,10 KB)

2.
Nekateri psihološki vidiki sodnega zaslišanja
Marisa Kopše, 2016, diplomsko delo

Opis: Na sodišču velja priznanje, pridobljeno med zaslišanjem, še vedno za najbolj inkriminirajoč dokaz zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja. V splošnem velja prepričanje, da večina osumljencev zanika krivdo ali vpletenost v izvršitev očitanega kaznivega dejanja. Problematično je dejstvo, da se zanikanje krivde pojavlja tako pri krivih kot tudi pri nedolžnih osumljencih. Na tej točki se postavlja vprašanje, ali sploh obstaja kakšen objektiven, uporaben način, s katerim je mogoče ugotoviti, kateri osumljenci govorijo resnico in kateri ne. Na kakšen način je potemtakem sploh mogoče zaščititi nedolžne osumljence pred napačno obsodbo? Ko pride do storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, postane primarni cilj organov pregona ugotovitev okoliščin storitve kaznivega dejanja in posledično prijetje storilca. Policija in pravosodje zaradi tega poskušajo od žrtev in prič pridobiti karseda veliko uporabnih informacij, a pri tem pogosto pozabljajo, da zaslišane osebe niso zgolj sredstvo za odkrivanje storilcev kaznivih dejanj. Večina osebja, ki opravlja intervjuje in zaslišanja z žrtvami, pričami ali osumljenci v procesu kazenskega postopka, ima pomanjkljivo znanje s področja psihologije zaslišanj. Osebje ni deležno ustreznega usposabljanja, zato zaslišanja pogosto ne dosežejo svojega glavnega cilja, ki je pridobitev resnice in dejanskih okoliščin storjenega kaznivega dejanja. Zanemarjeni so psihološki vidiki izvedb zaslišanj, kar ima za posledico nestrokovno izvedene intervjuje in zaslišanja, ki ne dosežejo svojega namena. S takšnim načinom neustrezne obravnave zaslišanih oseb se velikokrat prezre njihova travmatiziranost in se jih izpostavi ponovni, sekundarni viktimizaciji.
Ključne besede: priče, zaslišanje, policijsko zaslišanje, sodno zaslišanje, strategije, tehnike, verodostojnost, diplomske naloge
Objavljeno: 15.11.2016; Ogledov: 746; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (467,14 KB)

3.
FORENZIČNA PSIHOLOGIJA IN VERODOSTOJNOST PRIČ (KRIMINOLOŠKI VIDIK)
Nina Potočnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je po vsebinski plati razdeljeno na dva dela. V prvem delu poskušam pravnikom približati področje forenzične psihologije s predstavitvijo problematike nesoglasja med psihologi glede same definicije, njen zgodovinski razvoj ter predstavitev posameznih vidnejših predstavnikov in njihovih odmevnejših odkritij. V strokovnih krogih je govora o konfliktu med pravom in psihologijo, zaradi česar je pozornost namenjena tudi načinom interakcije med obema disciplinama ter možnih vzrokih za napetost med njima. Nadalje je predstavljena členitev forenzične psihologije kot vede na več specialnih smeri in najpogosteje uporabljene metode znotraj le teh. Psihologija je posplošeno gledano študija človeškega obnašanja in se posledično navezuje tudi na pravo, ki kot primarni instrument služi družbi za nadzor le tega. Morda prav to pojasnjuje razlog, zakaj je pravo tako rodoviten vir raziskovalnih idej za psihologe. Verodostojnost pričanja je eno izmed najpogosteje v tuji strokovni literaturi obravnavanih in raziskanih področij, zaradi česar sem se tej temi posvetila v drugem delu diplomske naloge. Predstavljen je institut zaslišanja priče ter dejavniki, ki vplivajo na dokazno vrednost pričanja, razdeljeni posplošeno gledano na zunanje dejavnike zaznavanja in notranje dejavnike, ki so povezani z osrednjo in končno obdelavo podatkov. Spomin priče, ki igra ključno vlogo v predkazenskih in kazenskih postopkih, žal ni nezmotljiv. Tako so v tem sklopu obravnavani izvori nenatančnosti spominske obnove: spominske napake, nezmožnost priklica podatkov iz dolgoročnega spomina ter gotovost v lasten spomin. Nadalje so predstavljene osebnostne lastnosti, ki vplivajo na značilnost spominske obnove in zadnja faza – izpoved priče, katera le redko predstavlja pravo "adaequatio rei et mentis". Diplomsko delo zaključim s spoznanjem, da zgolj praktično znanje o duševnosti, pridobljeno z življenjskimi izkustvi, za ocenitev verodostojnosti priče ni dovolj. Tako bi bilo primerno, da bi imel vsak ocenjevalec resničnosti in verodostojnosti izjav priče vsaj osnovno znanje iz tekom diplomskega dela obravnavanih in predstavljenih psiholoških dejavnikov ter posledično, če tega znanja nima, da pritegne za oceno verodostojnosti izjave za to specializiranega forenzičnega psihologa.
Ključne besede: forenzična psihologija, zgodovinski razvoj, definicija, forenzična psihologija in pravo, smeri in metode, verodostojnost pričanja, dejavniki, spominska obnova, zaslišanje priče, psiholog – sodni izvedenec.
Objavljeno: 09.05.2014; Ogledov: 2305; Prenosov: 411
.pdf Celotno besedilo (4,93 MB)

4.
Zasliševanje žrtev in prič kaznivih dejanj : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Aleksandra Drev, 2013, diplomsko delo

Opis: Ko policija dobi obvestilo o storjenem kaznivem dejanju, odhiti na kraj dejanja, kjer začne zbirati obvestila. Z zbiranjem obvestil se ugotavljajo dejstva in okoliščine storjenega kaznivega dejanja. V moji diplomski nalogi je opisanih več primerov zbiranja obvestil, saj so za vsako kaznivo dejanje določena pravila. Pri storjenem uboju se zbirajo obvestila od očividcev in svojcev, pri samomorih predvsem od svojcev, pri vlomih in ropih pa predvsem od oškodovanca. Pri storjenem spolnem nasilju nad žensko se opravljata dva razgovora. Predvsem je pomembno, da so preiskovalci iskreni, nepristranski, vredni zaupanja, pozitivno naravnani in spoštljivi. Še pred nekaj časa so otroci veljali za neverodostojne priče, vendar to ni res. V 98 odstotkih otroci govorijo resnico. Ko se opravlja razgovor z otrokom, ga mora izpraševati tisti preiskovalec, ki je vešč še na drugih področjih. Preiskovalec mora otroka najprej sprostiti, se malo poigrati z njim in mu dokazati, da mu lahko zaupa. V zaslišanjih je dostikrat pomembno, da ga izvaja tisti preiskovalec, ki bo iz priče, osumljenca ali žrtve znal izvedeti čim več informacij, ki so verodostojne. Zaradi tega se je razvil kognitivni intervju, da bi se povečala kvaliteta in kvantiteta pridobljenih informacij. Cilj kognitivnega intervjuja je, da preiskovalec pričo pripelje do tistih vprašanj, kjer se bo priča spomnila pomembnih dogodkov ter ostalih informacij, ki bodo pomagale razjasniti vprašanja, ki jih imajo preiskovalci.
Ključne besede: kazniva dejanja, žrtve, priče, zaslišanje, zbiranje obvestil, kognitivni intervju, diplomske naloge
Objavljeno: 06.08.2013; Ogledov: 1826; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (333,43 KB)

5.
Razgovor z otrokom v postopku preiskovanja kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija
Ana Vrečko, 2013, diplomsko delo

Opis: Otroci imajo zelo dober spomin. Zelo dobro si zapomnijo stvari, ki se jim zgodijo. Ker so v primeru preiskovanja kaznivih dejanj, to zelo travmatični dogodki, si jih zapomnijo še bolj jasno. Vprašanja, ki jih postavljamo otrokom morajo biti zelo dobro premišljena. Zato smo potrebovali zelo veliko časa, da smo izbrali primerna vprašanja za naš eksperiment. Predvidevali smo, da si bodo otroci stvari zelo dobro zapomnili in da tudi po preteku enega dneva ne bodo pozabili veliko stvari. Izkazalo pa se je, da se, na splošno gledano, velik odstotek otrok ni spomnil odgovorov na določena vprašanja. Zelo pogosto so odgovarjali, da ne vedo, kljub temu, da so bili zelo motivirani za sodelovanje. Razgovor je najboljše začeti z odprtimi vprašanji. Na žalost pa z njimi navadno ne dobimo dovolj podrobnosti, še posebej pri mlajših otrocih. To lahko potrdimo z našim eksperimentom, v katerem so otroci na odprti vprašanji dajali zelo kratke odgovore. Čeprav se moramo v praksi izogibati sugestivnim vprašanjem, smo v eksperimentu načrtno postavili dve sugestivni vprašanji, ki sta otroke zelo zavedli. Na eno ni nihče odgovoril pravilno, na vprašanje, ki je bilo postavljeno zavajajoče, pa sta samo dva otroka od petnajstih odgovorila pravilno. Iz našega eksperimenta je razvidno, da starost ni dober pokazatelj kompetentnosti otrok. Otroci v eksperimentu so bili večinoma na pragu vstopa v osnovno šolo. Torej smo, glede na njihovo starost, pričakovali večje spominske zmožnosti. Dejstvo pa je, da se otroci zelo razlikujejo med seboj. Pri nekaterih potekajo spoznavni, kognitivni in govorni razvoj hitreje, kot pri drugih. Vsakega otroka moramo torej obravnavati kot indivuduum in prilagoditi intervju njegovim zmožnostim.
Ključne besede: kazniva dejanja, preiskovanje, priče, otroci, zaslišanje, informativni pogovor, sugestibilnost, verodostojnost, spomin, diplomske naloge
Objavljeno: 16.05.2013; Ogledov: 1159; Prenosov: 260
.pdf Celotno besedilo (491,55 KB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici