Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Komuniciranje je del našega vsakdana. Skoraj si ne moremo predstavljati dneva, v katerem ne bi spregovorili niti ene besede ali bili udeleženi v vsaj enem pogovoru, ne glede na to, kako dolg ali kratek je. Ne komuniciramo pa zgolj z našimi besedami, temveč tudi z našim telesom in obrazom. Temu delu komuniciranja, ki ni vezan na besede, rečemo neverbalna komunikacija. Poleg najbolj očitne razlike med besedno oz. verbalno komunikacijo in nebesedno oz. neverbalno komunikacijo je mogoče zaznati, da slednjo ljudje velikokrat podcenjujejo. A ko pomislimo, kako suhoparne bi bile naše interakcije, če neverbalne komunikacije ne bi bilo oz. če bi bila pri vseh ljudeh identična, se naše stališče o njeni pomembnosti hitro spremeni. Neverbalni del komuniciranja je namreč tisti, ki ustvari prvi vtis, še preden oseba spregovori. Opazimo njihov slog hoje, držo telesa, položaj rok, glave itn. Ko pride do same interakcije pa neverbalna komunikacija ne izgubi svoje vloge, temveč ta postane še bolj relevantna. Tako pri osebi opazimo, ali nas gleda v oči ali vstran, ali je s telesom obrnjena proti nam ali stran od nas, ali med govorom veliko gestikulira ali skoraj nič itd. Še bolj zanimiva pa neverbalna komunikacija postane, ko nam pošilja drugačne informacije kot njena verbalna ekvivalenta. Pri osebi npr. zaznamo živčnost, čeprav nam je odgovorila, da je mirna, ko smo jo o tem povprašali; zaznamo žalost, čeprav nam je zagotovila, da je vse dobro. Pomembno vlogo pa neverbalna komunikacija ne nosi zgolj v ocenjevanju čustvenega stanja oseb, temveč tudi v odkrivanju laži. V njej se skriva veliko znakov oz. pokazateljev, ki lahko indicirajo na zavajanje oz. laganje, vendar je prepoznava le-teh zahtevna in je daleč od transparentne, kar bomo v nadaljevanju spoznali. Odkrivanje laži je tematika, ki ni zanimiva zgolj za laično javnost, temveč tudi za strokovno, še posebej v nekaterih poklicih, kjer odkrivanje laži lahko predstavlja ključ do uspeha. Eden izmed takih poklicev je poklic policista. Policisti vedno skušajo priti do konca primera in se prebiti do resnice, čeprav je le-ta nemalokrat obdana s preobilico laži. Kako uspešni so pri odkrivanju resnice, predvsem na podlagi neverbalne komunikacije, in kako se v tem primerjajo z laično javnostjo, bomo preučevali v tem zaključnem delu.
Ključne besede: detektorji laži in odkrivanje laži, nebesedno sporazumevanje, policija, policijsko zaslišanje, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 12.10.2022; Ogledov: 907; Prenosov: 125
Celotno besedilo (969,83 KB)

Opis: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici. Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave. Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi.
Ključne besede: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Objavljeno v DKUM: 28.06.2021; Ogledov: 2950; Prenosov: 310
Celotno besedilo (517,10 KB)

Opis: Namen prispevka: Namen prispevka je na podlagi analize primera iz sodne prakse ugotoviti, kakšne vrste vprašanj je odvetnik med navzkrižnim zaslišanjem mladoletne priče najpogosteje uporabil in kako je izbira le-teh vplivala na odgovore zaslišane osebe. Metode: Z analizo vsebine pisnih virov smo pregledali strokovno literaturo o tehnikah in strategijah policijskega ter sodnega zaslišanja, nato smo analizirali, kako lahko navzkrižno zaslišanje vpliva na odgovore zaslišane osebe, in preučili tehniko analize vprašanj, imenovano Griffithsova shema vprašanj. S pomočjo Griffithsove sheme vprašanj smo analizirali prepis zvočnega posnetka zaslišanja priče. Ugotovitve: Na podlagi analizirane literature s področja zasliševalskih tehnik in rezultatov analize prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče smo ugotovili, da je bila priča v analiziranem primeru sodnega zaslišanja podvržena nestrokovno izvedenemu zaslišanju. Na podlagi rezultatov analize sodnega zaslišanja priče lahko sklepamo, da izpraševalcu primanjkuje znanja o osnovnih spoznavnih procesih, predvsem o delovanju spomina, ki je pri pričanju ključen. Omejitve/uporabnost raziskave Omejitev prispevka je dejstvo, da je bila analiza zaslišanja s pomočjo Griffithsove sheme vprašanj opravljena samo na enem primeru sodnega zaslišanja, zato ugotovitev statistično ne moremo posplošiti na celotno populacijo. Kljub temu nam ugotovitve omogočajo pregled nad stanjem in opozarjajo na vrzeli v izobraževanju ter usposabljanju odvetnikov s področja izvedbe učinkovitega in etičnega zaslišanja. Praktična uporabnost: Raziskovalne ugotovitve se ujemajo z ugotovitvami drugih raziskav o pomanjkljivostih izvedbe sodnih zaslišanj. Izvirnost/pomembnost prispevka: Prispevek pomeni prvo analiziranje prepisa zvočnega posnetka sodnega zaslišanja priče s pomočjo analize Griffithsove sheme vprašanj v slovenskem jezikovnem in kulturnem prostoru. Prispevek je pomemben za ozaveščanje domače strokovne javnosti o obstoju problematike morebitnih pomanjkljivosti izvedbe sodnih zaslišanj.
Ključne besede: policijsko zaslišanje, sodno zaslišanje, napačna priznanja, strategije odvetnikov, Griffithsova shema vprašanj
Objavljeno v DKUM: 14.04.2020; Ogledov: 923; Prenosov: 85
Celotno besedilo (352,98 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Naše dojemanje in pripisovanje značilnosti ljudem prihaja iz podzavesti, ki je pogosto pristranska. Stereotipi ter predsodki do posameznika nimajo meje niti takrat, ko gre za odkrivanje dejstev in dokazov pri kaznivem dejanju. Tako osebo zaradi njenih lastnosti kot so spol, ekonomski status, nacionalna pripadnost, rasa ter videz sodimo le kot subjekta v skupnosti in ne več kot posameznika z individualno življenjsko zgodbo. Privlačnost je prvovrsten dejavnik, zaradi katerega smo določenim osebam bolj naklonjeni, po našem mnenju neprivlačne ljudi pa zaničujemo in jim pripisujemo negativne lastnosti. Ženske so zaradi vpliva kavalirstva moških pogosto milejše obravnavane, zgolj iz elementa nasprotnosti spola. Oseba z višjim ekonomskim stažem lahko na zaradi obleke daje prvi vtis bogastva ali poštenosti, saj nihče ne bi pomislil, da bi lahko ta oseba okradla nekoga na avtobusni postaji. Rasizem in multikulturno nasprotovanje sta tako kot v vsakdanjiku pričujoč v kazenskem sistemu, še posebej v ameriškem sodnem sistemu, kjer imajo šibko točko pripadniki črne rase. V diplomskem delu sem z eksperimentom s študenti dokazala, kako lahko zunanji videz vpliva na dojemanje oseb kot osumljencev kaznivega dejanja. Študentje so na podlagi predstavljene zgodbe o kaznivem dejanju ter naključnih fotografijah osumljencev izbirali najbolj sumljivega po ocenjevanju videza. S postavljenimi hipotezami smo ugotovili, da zunanji videz močno vpliva na odnos do osumljenca. Manj privlačne osebe so pogosto zaznane kot storilci kaznivih dejanj. Prav tako pa smo se dotaknili tudi vprašanja telesne govorice in ugotovili, da lahko sodimo po kretnjah in obnašanju osumljenca le, če poznamo osumljenčevo vsakdanje obnašanje.
Ključne besede: pristranskost, neverbalna komunikacija, zaslišanje, zasliševalske tehnike, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 19.03.2020; Ogledov: 983; Prenosov: 90
Celotno besedilo (959,87 KB)

Opis: Glede preiskovalnega intervjuja se pojavlja vprašanje o problematiki dobre prakse. Posledice izvedbe preiskovalnega intervjuja se kažejo na pravosodnem, kazenskem, postopkovnem ter celo političnem in socialnem področju. V slabih primerih se lahko sčasoma izkaže, da so bile osebe po krivem obtožene. To se je v veliko primerih zgodilo v Angliji, kjer so na slab način reševali primere bombnih napadov teroristične skupine IRA. Po krivem obsojene ljudi so morali osvoboditi iz zaporov in preprečiti nadaljnje sodne zmote. Te napake so v sistemu pustile veliko sled, ki se je širila tudi v nezaupanje ljudi v pravosodni sistem in vlado. Sčasoma so posledično v Angliji na podlagi raziskav o spominu razvili tehniko PEACE preiskovalnega intervjuja in jo implementirali v sistem. Potem se je tehnika razvila v tujini, med drugim na Norveškem, kjer je njena uporaba prinesla vzorno razrešitev znanega primera terorističnega napada, ki ga je izvedel Anders Behring Breivik. V tem je vidna velika razlika, ki jo je prinesel preskok iz starega načina izvedbe preiskovalnega intervjuja. Dobro izveden proces preiskovanja dogodkov pomeni pravično obravnavo in izid za vse vpletene: osumljence, priče in žrtve. Preiskovalci, ki izvajajo preiskovalne intervjuje, se morajo zavedati, kako pomembno je ohraniti neobtožujoče mišljenje o osebi, s katero opravljajo intervju. Ta miselnost je namreč ključna za zbiranje informacij o preiskovanem dogodku. Na ta način, ko se preiskovalci takoj izognejo domnevi o krivdi intervjuvanca, bodo zbrali največ informacij, za katere bodo lahko trdili, da so tudi verodostojne. Tehnika PEACE je resda dovršena, vendar bi si preiskovalci želeli lažjo in dostopnejšo izvedbo, ki bi proces predvsem skrajšala. V tem se kaže, da je tehnika kljub že odličnim rezultatom še vedno odprta za manjše izboljšave.
Ključne besede: zaslišanje, tehnike, preiskovalni intervju, model PEACE, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 18.09.2019; Ogledov: 982; Prenosov: 156
Celotno besedilo (649,89 KB)