Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Diplomsko delo obravnava pomembnost vpliva zakonodaje na zaščito otroka kot priče ali obdolženca v postopku zaslišanja. Pri tem je pomembno izpostaviti pomanjkanje zakonodaje v Sloveniji predvsem v preteklosti. V Sloveniji se zakonodaja deloma spremenila z uveljavitvijo novega Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke leta 2021. Do tedaj pa je področje zaslišanje otrok urejalo več različnih pravnih aktov. Poleg zakonodaje pa je za zaščito otroka v kazenskem postopku potrebno prepoznati vplive drugih dejavnikov. To sta sugestibilnost ter okolje, kjer poteka zaslišanje. Na verodostojnost izjav pa prav tako vpliva tudi spomin otroka, vpletenost ostalih oseb in način izvedbe zaslišanja. Ker je otrok ranljiv je potrebno zaščitit njegov interes predvsem pa je potrebno preprečit negativne posledice. Pri zaslišanju je lahko otrok izpostavljen sekundarni viktimizaciji, zaradi nepravilnega postopka obravnave. Mladostnika se lahko z določenimi ukrepi zaščiti pred neželenimi posledicami. To je npr. zaslišanje v ločenem in otroku prirejenem prostoru, manjše število obravnav in krajšanje kazenskega postopka, pravilno in previdno postavljanje vprašanj, odstranitev storilca med časom zaslišanja otroka ter vpletenost strokovnjakov, ki otroku pomagajo. Otroku pa se mora nuditi pomoč tudi po zaključenem postopku. Ugotovila sem, da mora slovenska zakonodaja sprejeti poseben zakon, ki bi natančno opredelil pravice in postopke za otroke v teh situacijah. Posebej bi izpostavila, pomoč, ki bi jo otrok moral dobiti že ob prvih znakih kaznivega dejanja, da bi se zmanjšalo njegovo trpljenje. Prav tako, pa je potrebno otroka zaslišati čim bolj enotno in zaslišanje pa naj vodi usposobljena oseba, ki vzpostavi zaupen odnos z otrokom.
Ključne besede: otroci, sodišča, otroci kot priče, otroci kot obdolženci, zaslišanja, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 05.06.2024; Ogledov: 139; Prenosov: 32
Celotno besedilo (645,22 KB)

Opis: Diplomska naloga se ukvarja s tehnikami zasliševanja in njihovo uporabo pri odraslih in otrocih. Pridobivanje podatkov s strani človeških virov je ključno za uspešno opravljanje policijskega dela, vendar pa je pri zasliševanju otrok potrebna posebna pozornost, saj imajo otroci drugačen pogled na svet in so bolj sugestibilni ter čustveno nedozoreli. V diplomski nalogi so predstavljene različne tehnike zasliševanja, vključno z nehumanimi in sugestivnimi načini, ki so podvrženi pristranskosti zaradi subjektivnih predsodkov ali prisilnega priznanja. Poudarjena je uporaba bolj humanih in znanstveno utemeljenih metod, ki se trudijo zmanjšati pristranskost ter zagotoviti zanesljive podatke. V diplomski nalogi so predstavljene tudi posebne metode zasliševanja otrok, ki upoštevajo njihove posebne potrebe in potrebo po zaščiti. Namen naloge je zagotoviti pregleden in kritičen pregled različnih tehnik zasliševanja ter podati smernice za njihovo pravilno uporabo pri odraslih in otrocih v policijskem delu. Policija informacije od ljudi zbira na več različnih načinov, formalnih in neformalnih. Med formalne načine zbiranja podatkov sodijo razgovor, zaslišanje, zbiranje informacij od vrat do vrat, poleg informacij zbirajo tudi materialne dokaze, ki bi podprli ali zavrgli različne različice dogajanja, med drugim pa v modernem svetu ne smemo pozabiti na sledenje podatkov v virtualnem svetu. Nagel razvoj tehnologije, ki smo mu priča v 21.stoletju, vzpodbuja nove strategije in načine dela organov pregona, saj odpira nove možnosti za razvoj. Zaradi kompleksnosti zaslišanja osumljenca ali izpraševanja prič, poteka zbiranje podatkov na več ravneh, saj si preiskovalci le tako lahko ustvarijo najbolj jasno sliko o dogajanju. Skozi diplomsko delo bomo ugotovili, da igra izbira tehike zaslišanja ključno vlogo pri pridobivanju zanesljivih informacij od osumljencev.
Ključne besede: zaslišanja, preiskovalni intervjuji, otroci, odrasli, metode, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 17.07.2023; Ogledov: 421; Prenosov: 80
Celotno besedilo (900,16 KB)

Opis: V diplomski nalogi je predstavljena problematika zaslišanj in intervjujev, ki so prikazani v televizijskih kriminalnih serijah. V tovrstnih serijah so le-ti zaradi časovne omejitve največkrat površno in nepravilno prikazani, kar pomeni, da lahko posledično gledalci dobijo napačno predstavo o delu policistov in kriminalistov. Ta problematika se pojavlja predvsem v Združenih državah Amerike, kjer so del sodnega procesa tudi člani porote, ki so ravno tako lahko gledalci teh serij, kar pomeni, da posledično lahko gledanje serij spremeni njihova pričakovanja in mnenje o delu policistov. Prav tako obstaja možnost, da svoje odločitve sprejmejo na podlagi »znanja«, pridobljenega v kriminalnih serijah. V zaslišanjih, ki so prikazana v nadaljevankah, pogosto prihaja do zavajanja in sugestije s strani policije, kar je zakonsko bolj površno definirano in omejeno predvsem v Združenih državah Amerike, kjer se seriji, ki sta predstavljeni v nalogi, odvijata. Edina oblika preslepitve, ki je pravzaprav prepovedana, je ponarejanje dokazov. V zaključnem delu je predstavljenih tudi več primerov intervjujev prič, kjer so napake posebej izpostavljene in analizirane. Skoraj tretjina intervjujev je vsebovala vsaj eno obliko sugestije, kar je omogočilo potrditev prve hipoteze. Drugo hipotezo sem preverjala v zadnjem delu diplomske naloge. Opisana je raziskava, kjer so predstavljeni rezultati merjenja dovzetnosti za dojemanje napak, kot so jih videli gledalci. Na podlagi njihovih odgovorov in komentarjev o opaženih nepravilnostih, prikazanih v poslanem videoposnetku odlomka iz serije, sem tako lahko potrdila tudi svojo drugo hipotezo.
Ključne besede: diplomske naloge, kriminalne nadaljevanke, zaslišanja, intervjuji, zavajanje
Objavljeno v DKUM: 27.10.2021; Ogledov: 695; Prenosov: 87
Celotno besedilo (409,43 KB)

Opis: V magistrski nalogi je obravnavana problematika napačnih in lažnih priznanj, pri čemer se ni mogoče izogniti zasliševalskim tehnikam, saj so te ključne za pridobitev nespornih in čim bolj točnih izjav. V nalogi je zajet razvoj in klasifikacija zasliševalskih tehnik, pri čemer je bilo ugotovljeno, da ne obstaja ena tehnika, ki bi veljala za najustreznejšo in sprejemljivo v vseh pogledih. Hkrati so opredeljeni pogoji, ob katerih bi bila zasliševalska tehnika domnevno najustreznejša, in sicer zagotovitev optimalnega časa zaslišanja, zagotovitev snemanja med zaslišanjem, s čimer bi dobili vpogled v interakcijo med preiskovalcem in zaslišanim, objektivnost vprašanj, pri čemer preiskovalec ne sme izhajati iz predpostavke, da je osumljeni resnično kriv, ter usmerjenost na vsebino izjave in čim manj na neverbalno komunikacijo. Kot učinkovita tehnika se je izkazal tudi opis dogodka v nasprotnem vrstnem redu, kar zahteva od zaslišanega večji miselni napor, še posebej, če nekdo laže. Pri analizi primera Martina Uhernika, ki je hkrati empirični del raziskave, je potrebno izpostaviti procesne napake, ki so bile v predmetnem primeru ključne, da se je sodba kljub dolgotrajnem procesu na koncu zaključila z oprostitvijo obtoženca. Pri natančni analizi sodnih spisov je bilo ugotovljeno, da so bili med sojenjem uporabljeni številni nezakoniti dokazi, kot na primer neustrezno pridobivanje izjav, brez navzočnosti zagovornika, postavljanje sugestivnih vprašanj, neustrezno opravljena rekonstrukcija, seznanjanje osumljencev z dokazi, ki niso resnični ipd. Na podlagi vseh zbranih izjav prič in osumljencev ter znanih dejstev iz sodnih spisov je bil narejen pregled potencialnih možnih scenarijev v obravnavanem primeru. V zaključku je ocena hipotez, ki so bila osrednja nit magistrske naloge.
Ključne besede: zaslišanja, lažna priznanja, napačna priznanja, krive obsodbe, analiza primera, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 08.10.2019; Ogledov: 1128; Prenosov: 137
Celotno besedilo (691,42 KB)

Opis: Izbira primernih tehnik zaslišanja lahko predstavlja problem. Težko je namreč presoditi, kdaj je preiskovalec uporabil primerno metodo in kdaj neprimerno. To je pomembno predvsem takrat, ko je preiskovalec prepričan, da ima pred sabo storilca, vendar ta ne želi priznati dejanja. Mogoče bi s kakšno neprimerno metodo lahko izsili priznanje storilca. Večji problem nastane, ko preiskovalec ni prepričan, ali ima pravega storilca in bi lahko z neprimerno metodo izsilil priznanje od nedolžnega človeka. V diplomskem delu sem se osredotočila na primerne in neprimerne tehnike zaslišanja. Posvetila sem se primeru lažne obtožbe »The Guildford Four«, kjer gre za eno izmed hujših napak britanskega pravosodnega sistema. Štiri nedolžne ljudi so z neprimernimi tehnikami zaslišanja (mučenjem, nasiljem, grožnjami ...) prisilili k priznanju dejanja, ki ga niso storili. Prav tako so zanemarili vse dokaze, ki so kazali v njihovo prid in ne glede na to, da proti njim niso imeli stvarnih dokazov, ki bi dokazovali njihovo krivdo, jih je sodišče obsodilo na dosmrtno ječo. Edini dokaz, ki so ga upoštevali, je bilo njihovo priznanje, za katerega se je izkazalo, da je bilo pridobljeno z neprimernimi tehnikami in s tem izsiljeno. V teoretičnem delu sem pisala na splošno o tehnikah zaslišanja, ki so pomembne za odkrivanje pravih storilcev. Neprimerne tehnike sem naštela in jih opisala. To so Reidova tehnika, uporaba sile, grožnje in drugih podobnih sredstev, sugestija, preslepitev, hipnoza itd. Lotila sem se tudi pomena izjav, pridobljenih z neprimernimi metodami, in končno, kaj pomeni priznanje, pridobljeno z neprimernimi metodami oziroma tehnikami. Primerne tehnike so sodobni angleški preiskovalni intervju, empatija, minimalizacija ali normalizacija (s previdno uporabo, sicer je to že Reidova tehnika). Lotila sem se tudi tehnike zavajanja (analizo besednega vedenja), tehniko hudičevega odvetnika, zapisala sem tudi nekaj o spremembi mišljenja policistov, ki imajo premalo izobraževanj, so preobremenjeni in časovno omejeni. Na koncu sem se lotila še primera »The Guildford Four«, opisala potek primera in vse neprimerne tehnike, ki so jih uporabili med celotnim dogajanjem.
Ključne besede: zaslišanje, tehnike zaslišanja, lažne obtožbe, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 18.08.2015; Ogledov: 1413; Prenosov: 112
Celotno besedilo (344,27 KB)