| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Značilnosti javno-zasebnega partnerstva v Franciji
Tina Vollmeier, 2020, diplomsko delo

Opis: Javno-zasebna partnerstva, ki so opredeljena kot dolgoročne pogodbe med javnim in zasebnim partnerjem, vse bolj pridobivajo na pomenu. Njihov glavni pomen je zagotavljanje javnih dobrin ali storitev, pri čemer zasebna stranka nosi veliko mero tveganja in odgovornosti za upravljanje. Javno-zasebna partnerstva se uveljavljajo kot inovativno politično orodje, ki – če je uspešno izvedeno – prinese pozitivne rezultate v korist javnega in zasebnega sektorja ter še posebej uporabnikom, ki jim je posamezen projekt prvotno namenjen. Delo diplomskega projekta je sestavljeno iz teoretičnega in analitičnega dela. V poglavjih teoretičnega dela so predstavljeni osnovne značilnosti in elementi javno-zasebnega partnerstva ter poslovna tveganja, ki jih projekti javno-zasebnih partnerstev prinesejo s seboj, navedene pa so tudi posamezne prednosti in slabosti, ki jih lahko pričakujemo pri teh partnerstvih. Ker pa se lahko projekti izvajajo na podlagi dveh različno opredeljenih partnerstev, pogodbenega in institucionalnega, smo opredelili tudi njune značilnosti. V analitičnem delu se posvetimo analizi področja javno-zasebnih partnerstev v Franciji, kjer opredelimo značilnosti s področja zakonodaje in institucij na omenjenem področju. V tem delu diplomskega projekta je prikazana tudi primerjava obsega javno-zasebnih partnerstev in tradicionalnih javnih naročil kot enega izmed orodij za naložbe v infrastrukturo v Franciji. Ob koncu smo predstavili tudi izbrane projekte, pri katerih je bila uporabljena pogodba javno-zasebnega partnerstva. Enega izmed teh projektov smo podrobno analizirali z vidika vsebine, vpletenih podjetij, finančnega okvirja in vpliva projekta na gospodarstvo.
Ključne besede: javno-zasebno partnerstvo, javni partner, zasebni partner, Francija, javni interes
Objavljeno v DKUM: 14.10.2020; Ogledov: 878; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (2,50 MB)

2.
Odnos prava EU do vprašanja dvotirnosti varstva pred okoljsko škodo po nacionalnem pravu
Petra Jere, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravo varstva okolja je mlajša pravna panoga, ki se je pričela razvijati skupaj z EU. Njen razvoj ni končan, saj EU z namenom varstva okolja in zmanjšanjem onesnaženih območji sprejema nova pravila na tem področju oziroma spreminja že sprejete določbe. Z namenom vzpostavitve okoljske odgovornosti je bila sprejeta tudi Direktiva o okoljski odgovornosti, ki vzpostavlja okoljsko odgovornost po načelu »Povzročitelj obremenitve plača«, pri čemer se odgovornost v skladu z direktivo nanaša na škodo na okolju samem, tj. zavarovanim vrstam in njihovim habitatom, vodi in tlom. Varstvo pred okoljsko škodo se zagotavlja na dva različna načina: s preventivnimi ukrepi, ki se izvedejo z namenom preprečiti ali čimbolj zmanjšati okoljsko škodo in sanacijskimi ukrepi, ki se izvajajo v primerih, ko je do okoljske škode dejansko že prišlo. Varstvo okolja se lahko zagotavlja v javnem kot tudi v zasebnem interesu. EU daje velik poudarek vključevanju nevladnih organizacij v postopke varstva okolja. Aktivna legitimacija nevladnih organizacij za zagotavljanje pravnega varstva v zvezi z odgovornostjo za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode po ZVO-1 je pogojena s pridobitvijo statusa nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu. Poleg teh pa delujejo tudi nevladne organizacije, ki takšnega statusa nimajo in je njihova aktivna legitimacija v posameznih postopkih odvisna od vrste postopka oziroma zahtevka, ki se ga poslužijo (npr. prepovedni zahtevek, opustitveni zahtevek, odškodninski zahtevek) in tudi od tega proti komu je takšen zahtevek naperjen (onesnaževalci, država,…). Pri varstvu okolja v javnem interesu je v ospredju restitucija oziroma vrnitev okolja v prejšnje stanje, zahtevki podani v zasebnem interesu pa v ospredje postavljajo odškodnino. Poleg tega pa slovensko civilno pravo pozna tudi preventivne zahtevke, na primer zahtevke za odstranitev škodne nevarnosti, česar v drugih pravnih sistemih ne najdemo. Z Direktivo o okoljski odgovornosti pa se varstvo s preventivnimi ukrepi uveljavlja tudi na področju javnega prava. V sistemu varstva v zasebnem interesu okolje ni posebej izpostavljeno kot varovana dobrina in je določanje odškodnine mogoče samo v okvirih pravno priznanih škod v okviru civilnopravnega varstva. Varstvu okolja kot takemu je namenjen sicer 14. člen ZVO-1, ki določa opustitveni oziroma prepovedni zahtevek napram nosilcu posega v okolje, da ustavi poseg če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Žal pa v sodni praksi ni najti primerov tožb po 14. členu ZVO-1, prav tako je sodna praksa skopa z odločitvami po 133. členu OZ v povezavi z varstvom okolja.
Ključne besede: Slovenija, EU, Direktiva o okoljski odgovornosti, zakoni, varstvo okolja, okolje, škoda, odgovornost, civilno pravo, upravno pravo, nevladne organizacije, javni interes, zasebni interes
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 1400; Prenosov: 188
.pdf Celotno besedilo (1,41 MB)

3.
Pogodbena predkupna pravica kot oblika omejevanja lastninske pravice v zasebnem interesu
Nina Rednjak, 2012, diplomsko delo

Opis: Lastnina je temeljna z ustavo in mednarodnopravnimi akti zagotovljena pravica. Zanjo so postavljene tudi meje dopustnosti poseganja vanjo. Omejitve lastninske pravice so dopustne le, če temeljijo na zakonu. Omejitve lastninske pravice lahko razdelimo na tiste, ki so določene v javnem interesu in tiste, ki varujejo zasebni interes. Predkupna pravica predstavlja omejitev avtonomije lastnika nepremičnine, s kom bo sklenil pravni posel. Lahko nastane na podlagi zakona – zakonita predkupna pravica ali na podlagi pravnega posla – pogodbena predkupna pravica. V svojem diplomskem delu sem predstavila predvsem pogodbeno predkupno pravico, ki predstavlja omejitev lastninske pravice v zasebnem interesu. Je obligacijska pravica in je povsem prepuščena avtonomiji volj pogodbenih strank.
Ključne besede: omejitve lastninske pravice, zasebni interes, javni interes, zakonita predkupna pravica, pogodbena predkupna pravica, vpis v zemljiško knjigo, kolizija predkupnih pravic
Objavljeno v DKUM: 14.12.2012; Ogledov: 3418; Prenosov: 547
.pdf Celotno besedilo (664,33 KB)

4.
POGODBENO JAVNO-ZASEBNO PARTNERSTVO
Tina Kegl, 2010, diplomsko delo

Opis: Javno — zasebno partnerstvo ni nova oblika sodelovanja javnega in zasebnega sektorja, jo pa države zaradi proračunskih omejitev na novo odkrivajo in uvajajo. Javno—zasebno partnerstvo se je najprej začelo uveljavljati v Veliki Britaniji, nato so ji sledile še številne druge države. Slovenija ga je uvedla relativno pozno. Prednost tega je, da se je lahko učila že na izkušnjah drugih. Javno—zasebno partnerstvo je pri nas opredeljeno v Zakonu o javno— zasebnem partnerstvu in nima enotne definicije. Kot projekte javno-zasebnih partnerstev lahko okvalificiramo vse projekte, kjer javni in zasebni sektor sodelujeta pri zagotavljanju izvajanja javne službe ali vzpostavitve javne infrastrukture. Javno zasebno partnerstvo delimo na pogodbeno in statusno javno zasebno partnerstvo, pri čemer k prvemu prištevamo koncesijsko javno—zasebno partnerstvo in javnonaročniško javno zasebno partnerstvo. V Sloveniji je najpogostejša oblika izvajanja javno—zasebnega partnerstva koncesijska oblika pogodbenega javno—zasebnega partnerstva. O koncesiji govorimo takrat, ko država ali občina kot koncedent v javnem interesu podeli posamezniku ali pravni osebi (koncesionarju) neko izključno pravico, to razmerje pa koncedent in koncesionar uredita s posebno koncesijsko pogodbo. Pri koncesijski pogodbi gre za prepletanje upravnega in civilnega prava. Koncesijsko pogodbo štejemo med mešane upravne akte, saj ima deloma značilnosti akta oblasti, deloma pa značilnosti akta poslovanja, kar z drugimi besedami pomeni, da po eni strani gre za koncesijski akt, s katerim se podeli neka izključna pravica ter na ta način avtoritativno uredi določeno pravno razmerje, po drugi strani pa je koncesija tudi akt poslovanja, s katerim država, lokalne skupnosti, državni organi ali organ lokalne skupnosti nastopajo kot pravne osebe, razpolagajo ali upravljajo s svojim premoženjem ter prevzemajo pravice in obveznosti.
Ključne besede: Javna služba, javno – zasebno partnerstvo, javni sektor, zasebni sektor, koncesija, koncesijsko razmerje, koncesijska pogodba, koncesijski akt, koncesionar, koncedent, javni interes, tveganja, infrastruktura.
Objavljeno v DKUM: 28.09.2010; Ogledov: 8689; Prenosov: 1386
.pdf Celotno besedilo (467,41 KB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici