Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo podrobno obravnava aktualno in pomembno temo digitalnih sredstev, predvsem z vidika pravnih, davčnih in dednih vidikov. V uvodu je poudarek na razvoju področja digitalnega premoženja, ki vključuje več oblik digitalnega premoženja kot so: kriptovalute, NFT, digitalne valute, elektronski denar in denar v virtualnih svetovih. Izrazito je pomanjkanje zakonodajne ureditve, kar povzroča številne izzive na pravnem področju, predvsem pri obdavčitvi in dedovanju. V prvem delu, namenjenemu opredelitvi digitalnega premoženja, se digitalna sredstva razčlenijo na različne tipe, njihove značilnosti, ekonomske in tehnološke vidike ter razlike med posameznimi oblikami, s posebnim poudarkom na kriptovalutah in njihovi vlogi v sodobnem finančnem ekosistemu. Izkaže se, da je dojemanje digitalnega premoženja v Sloveniji še vedno v začetni fazi, kar odraža pomanjkanje jasnih pravnih okvirjev. Analizira se tudi mednarodna ureditev v Evropski uniji, Združenih državah Amerike in Aziji, saj so nekatere države že vzpostavile bolj strukturirane zakonodaje, kar omogoča učinkovitejše upravljanje in regulacijo digitalnih sredstev. V poglavju o davčnem vidiku digitalnega premoženja se podrobno obravnavajo trenutni slovenski zakonodajni okvirji, ki se že uporabljajo za obdavčitev posameznikov in pravnih oseb ter načrti za prihodnje spremembe, vključno z načrtovano zakonodajo za obdavčitev kriptovalut, ki naj bi začela veljati leta 2026. Prav tako se analizira obdavčitev v izbranih drugih državah, zlasti v Evropski uniji in Združenih državah Amerike, ter razpravlja o vplivu obdavčitve na pravice dedičev, kar je ključno za razumevanje, kako digitalno premoženje v postopku dedovanja pridobiva na pomembnosti. Posebno poglavje je namenjeno dedovanju digitalnega premoženja, kjer se izpostavlja izzive, povezane s prijavo, vrednotenjem in varovanjem digitalnih sredstev v zapuščinskem postopku. Obravnavata se možnosti za uporabo digitalnih oporok in pametnih pogodb za zagotovitev varnosti in pravičnosti pri dedovanju digitalnih sredstev. Izpostavljena je potreba po vzpostavitvi jasnih postopkov za dostop do digitalnega premoženja, določitvi odgovornosti pooblaščencev ter zagotoviti zaščito pred zlorabami ali izgubo vrednosti. V zadnjih poglavjih so predstavljeni konkretni predlogi in priporočila za pravno ureditev v Sloveniji, vključno z olajšanjem zapuščinskih postopkov, vlogo državnih organov, odvetnikov in notarjev ter potrebnimi zakonodajnimi reformami za učinkovito upravljanje digitalnega premoženja. Delo opozori na potrebo po razvoju ustreznih pravnih okvirjev, ki bodo omogočili varno, dostopno in pravično obravnavo digitalnih sredstev, hkrati pa zmanjšali tveganja, povezana z njihovim upravljanjem. Magistrsko delo poudarja nujnost mednarodnih primerov dobrih praks, zlasti v Združenih državah Amerike, in potrebo po razvoju slovenske zakonodaje, ki bo v skladu z razvojem tehnologije in potrebami digitalne dobe. Cilj je vzpostaviti trajnostno, transparentno in varno okolje za digitalno premoženje, kar je ključno za zaščito pravic uporabnikov, vlagateljev in dedičev ter za stabilnost in razvoj celotnega digitalnega ekosistema v Sloveniji in širše.
Ključne besede: zapuščinski postopek, kriptovalute, obdavčitev, izplačilo, dediči, vrednost, oporoka, dostopnost, varovanje.
Objavljeno v DKUM: 04.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 70
Celotno besedilo (1,37 MB)

Opis: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja. Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino. Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja. Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Ključne besede: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Objavljeno v DKUM: 24.03.2021; Ogledov: 2917; Prenosov: 434
Celotno besedilo (1,36 MB)