Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Naš sodoben kazenski postopek v Republiki Sloveniji obdolžencu, kot domnevnemu storilcu kaznivega dejanja, zagotavlja številne pravice tako na ustavni kot mednarodnopravni ravni. V boju proti kriminaliteti, ki je v interesu vsake družbe, noben zakon ne omogoča toliko posegov v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine kot Zakon o kazenskem postopku. Večina načel je povzetih iz Ustave Republike Slovenije, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah. V slovenskem kazenskem postopku velja pravilo, da je oseba nedolžna, dokler ji krivda ni dokazana s pravnomočno odločbo sodišča. To je ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki se kot ovrgljiva domneva lahko ovrže na nepristranskem, objektivnem in z zakonom ustanovljenim sodiščem, ki ima pred seboj nalogo oziroma cilj presoditi ali je oseba, ki je v kazenskem postopku, nedolžna ali kriva, ter določiti kazensko sankcijo za storitev kaznivega dejanja. Sodišče, ki ima predvsem nalogo ločiti krive od nedolžnih, dejstva in posledično tudi sodbo, podkrepi z dokazi, ki so lahko v prid ali škodo obdolženca. V kazenskem postopku ima obdolženec pravico do zagovornika, ki si ga sam izbere, ali pa mu ga izbere sodišče, če je to določeno z zakonom. Prav tako obrambo obdolžencu omogoča tudi sodišče, državni tožilec in policija, tako da obramba z zagovornikom, ki omogoča da sta državni tožilec in obdolženec enakopravni strank, ni podana samo z strani obdolženca, ampak tudi iz nasprotne stranke in sodišča samega. Pred sodiščem vsak obdolženec, glede na njegovo naravo, težo kaznivega dejanja in mnenja odvetnika ubere svojo taktiko zagovora. Poznamo 3 temeljne strategije obrambe: zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje, zagovor, v katerem ga zanika in obrambo z molkom. Tekom kazenskega postopka lahko obdolženec svojo strategijo tudi zamenja. Obdolženec je subjekt kazenskega postopka, njegova izjava pa dokazno sredstvo na sodišču. Novela ZKP-K je prinesla sedanji kazenski postopek nove spremembe in sicer predobravnalni narok, na katerem se obdolženec izjavi o obtožbi, možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter odpoved določenim procesnim jamstvom.
Ključne besede: obdolženec, domneva nedolžnosti, zagovornik, obramba, molk, priznanje, zanikanje
Objavljeno v DKUM: 10.06.2015; Ogledov: 2876; Prenosov: 397
Celotno besedilo (838,72 KB)

Opis: V sodobnem kazenskem postopku so obdolžencu kot temeljnemu procesnemu subjektu, ki opravlja funkcijo obrambe, zagotovljene številne pravice, mnoge že na ustavni in tudi na mednarodni ravni. Ena njegovih najpomembnejših pravic je tudi pravica do obrambe, ki temelji na domnevi nedolžnosti in izhaja iz temeljne pravice do poštenega postopka. Gre za obdolženčevo pravico, da aktivno in po lastni presoji deluje v svojo korist pri zavračanju obtožbe, ki pa ni hkrati tudi njegova dolžnost, saj lahko njegova obramba temelji tudi na molku. V okvir pravice do obrambe sodi tudi obdolženčeva pravica, da oblikuje in izvaja strategijo obrambe po svoji presoji in v skladu s svojimi interesi. Glede na to, da je moč iz posameznih obrambnih načinov oziroma taktik obdolžencev najti nekatere skupne značilnosti, lahko govorimo o nekaterih tipičnih strategijah obrambe. Temeljne tri strategije obrambe so: obramba z molkom; zagovor, v katerem obdolženec zanika storitev kaznivega dejanja ter zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje. Katero strategijo bo obdolženec izbral, je odvisno od več faktorjev, in sicer od same vrste kaznivega dejanja, nasveta odvetnika, osebnih značilnosti obdolženca, dokazne situacije ipd. Izbira strategije obrambe je odvisna tudi od kazenskopravne zakonodaje. Zadnja novela ZKP-K tako prinaša nove možnosti oziroma nove pomisleke pri odločitvi obrambe, katero obrambno strategijo uporabiti. Nova vmesna faza- predobravnavni narok tako predvideva obdolženčevo izjavo o obtožbi že v tej fazi postopka, novost je tudi možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter možnost odpovedi določenim razpoložljivim procesnim jamstvom zaradi hitrejšega poteka glavne obravnave. Obdolženec lahko strategijo obrambe glede na konkretno dokazno situacijo tekom postopka tudi spreminja. Obdolženec je po eni strani subjekt kazenskega postopka, po drugi strani pa je njegova obramba dokazno sredstvo. Zaslišanje je procesno dejanje, s katerim se pride do obdolženčeve izpovedbe. Če obdolženec na zaslišanju, ki je opravljeno v skladu z zakonom, poda svojo izpovedbo oziroma zagovor, je le-to aktivno dokazno sredstvo, na katerem lahko v zvezi z odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi temelji sodna odločba. Sodišče pri presoji dokazne vrednosti posameznih dokazov (tudi obdolženčevega zagovora) ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, ampak v skladu z načelom proste presoje dokazov (ne glede na strategijo obrambe) odloča, katerim dokazom verjame in v kolikšni meri.
Ključne besede: Obdolženec, pravica do obrambe, strategije obrambe, molk, zanikanje, priznanje, zaslišanje, dokazna presoja, pogajanja o priznanju krivde.
Objavljeno v DKUM: 14.03.2012; Ogledov: 5681; Prenosov: 461
Celotno besedilo (808,26 KB)