| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
STRATEGIJA OBDOLŽENČEVE OBRAMBE IN NJENA DOKAZNA PRESOJA
Andreja Filipančič, 2012, diplomsko delo

Opis: V sodobnem kazenskem postopku so obdolžencu kot temeljnemu procesnemu subjektu, ki opravlja funkcijo obrambe, zagotovljene številne pravice, mnoge že na ustavni in tudi na mednarodni ravni. Ena njegovih najpomembnejših pravic je tudi pravica do obrambe, ki temelji na domnevi nedolžnosti in izhaja iz temeljne pravice do poštenega postopka. Gre za obdolženčevo pravico, da aktivno in po lastni presoji deluje v svojo korist pri zavračanju obtožbe, ki pa ni hkrati tudi njegova dolžnost, saj lahko njegova obramba temelji tudi na molku. V okvir pravice do obrambe sodi tudi obdolženčeva pravica, da oblikuje in izvaja strategijo obrambe po svoji presoji in v skladu s svojimi interesi. Glede na to, da je moč iz posameznih obrambnih načinov oziroma taktik obdolžencev najti nekatere skupne značilnosti, lahko govorimo o nekaterih tipičnih strategijah obrambe. Temeljne tri strategije obrambe so: obramba z molkom; zagovor, v katerem obdolženec zanika storitev kaznivega dejanja ter zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje. Katero strategijo bo obdolženec izbral, je odvisno od več faktorjev, in sicer od same vrste kaznivega dejanja, nasveta odvetnika, osebnih značilnosti obdolženca, dokazne situacije ipd. Izbira strategije obrambe je odvisna tudi od kazenskopravne zakonodaje. Zadnja novela ZKP-K tako prinaša nove možnosti oziroma nove pomisleke pri odločitvi obrambe, katero obrambno strategijo uporabiti. Nova vmesna faza- predobravnavni narok tako predvideva obdolženčevo izjavo o obtožbi že v tej fazi postopka, novost je tudi možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter možnost odpovedi določenim razpoložljivim procesnim jamstvom zaradi hitrejšega poteka glavne obravnave. Obdolženec lahko strategijo obrambe glede na konkretno dokazno situacijo tekom postopka tudi spreminja. Obdolženec je po eni strani subjekt kazenskega postopka, po drugi strani pa je njegova obramba dokazno sredstvo. Zaslišanje je procesno dejanje, s katerim se pride do obdolženčeve izpovedbe. Če obdolženec na zaslišanju, ki je opravljeno v skladu z zakonom, poda svojo izpovedbo oziroma zagovor, je le-to aktivno dokazno sredstvo, na katerem lahko v zvezi z odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi temelji sodna odločba. Sodišče pri presoji dokazne vrednosti posameznih dokazov (tudi obdolženčevega zagovora) ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, ampak v skladu z načelom proste presoje dokazov (ne glede na strategijo obrambe) odloča, katerim dokazom verjame in v kolikšni meri.
Ključne besede: Obdolženec, pravica do obrambe, strategije obrambe, molk, zanikanje, priznanje, zaslišanje, dokazna presoja, pogajanja o priznanju krivde.
Objavljeno: 14.03.2012; Ogledov: 4475; Prenosov: 362
.pdf Celotno besedilo (808,26 KB)

3.
MATERIALNA IN FORMALNA OBRAMBA OBDOLŽENCA
Maja Vornšek, 2015, diplomsko delo

Opis: Naš sodoben kazenski postopek v Republiki Sloveniji obdolžencu, kot domnevnemu storilcu kaznivega dejanja, zagotavlja številne pravice tako na ustavni kot mednarodnopravni ravni. V boju proti kriminaliteti, ki je v interesu vsake družbe, noben zakon ne omogoča toliko posegov v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine kot Zakon o kazenskem postopku. Večina načel je povzetih iz Ustave Republike Slovenije, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah. V slovenskem kazenskem postopku velja pravilo, da je oseba nedolžna, dokler ji krivda ni dokazana s pravnomočno odločbo sodišča. To je ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki se kot ovrgljiva domneva lahko ovrže na nepristranskem, objektivnem in z zakonom ustanovljenim sodiščem, ki ima pred seboj nalogo oziroma cilj presoditi ali je oseba, ki je v kazenskem postopku, nedolžna ali kriva, ter določiti kazensko sankcijo za storitev kaznivega dejanja. Sodišče, ki ima predvsem nalogo ločiti krive od nedolžnih, dejstva in posledično tudi sodbo, podkrepi z dokazi, ki so lahko v prid ali škodo obdolženca. V kazenskem postopku ima obdolženec pravico do zagovornika, ki si ga sam izbere, ali pa mu ga izbere sodišče, če je to določeno z zakonom. Prav tako obrambo obdolžencu omogoča tudi sodišče, državni tožilec in policija, tako da obramba z zagovornikom, ki omogoča da sta državni tožilec in obdolženec enakopravni strank, ni podana samo z strani obdolženca, ampak tudi iz nasprotne stranke in sodišča samega. Pred sodiščem vsak obdolženec, glede na njegovo naravo, težo kaznivega dejanja in mnenja odvetnika ubere svojo taktiko zagovora. Poznamo 3 temeljne strategije obrambe: zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje, zagovor, v katerem ga zanika in obrambo z molkom. Tekom kazenskega postopka lahko obdolženec svojo strategijo tudi zamenja. Obdolženec je subjekt kazenskega postopka, njegova izjava pa dokazno sredstvo na sodišču. Novela ZKP-K je prinesla sedanji kazenski postopek nove spremembe in sicer predobravnalni narok, na katerem se obdolženec izjavi o obtožbi, možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter odpoved določenim procesnim jamstvom.
Ključne besede: obdolženec, domneva nedolžnosti, zagovornik, obramba, molk, priznanje, zanikanje
Objavljeno: 10.06.2015; Ogledov: 1174; Prenosov: 118
.pdf Celotno besedilo (838,72 KB)

4.
PREVAJANJE ZANIKANJA V KNJIŽEVNIH BESEDILIH
Tjaša Lorbek, 2013, diplomsko delo

Opis: Zanikanje je univerzalna slovnična kategorija, vendar njeni oblika in pomen se od jezika do jezika spreminjata. Razlike v izražanju zanikanja v angleščini in slovenščini postanejo pomembne v procesu prevajanja, niso pa edini dejavnik, ki vpliva na prevajalčevo sprejemanje odločitev. Moderne teorije književnega prevajanja se namesto na izhodiščno osredotočajo na ciljno besedilo ter se zavedajo pomembnosti in odgovornosti prevajalca. Na prevajalčeve odločitve pred in med prevajanjem ne vplivajo samo objektivni, ampak tudi subjektivni dejavniki, zaradi česar mnogi verjamejo, da je književni prevod v bistvu subjektiven. S primerjavo angleškega izvoda Harry Potter and the Half-Blood Prince pisateljice J. K. Rowling in njegovih dveh slovenskih prevodov prevajalcev Branka Gradišnika in Jakoba J. Kende smo na podlagi primerov iz del prikazali možne prevode zanikanja iz angleščine v slovenščino, opisali in primerjali spremembe v prevodih ter poskusili ugotoviti vzroke za odločitve prevajalcev. Analiza je pokazala, da se je Gradišnik odločil biti bolj zvest izhodiščnemu besedilu, Kenda pa ciljnemu. Ker se prevajalec ne more povsem izogniti vnosu svojega sloga in idiolekta v prevod, se je Kenda zaradi bolj sproščenega in tekočega načina izražanja izkazal za primernejšega prevajalca tega fantazijskega književnega dela.
Ključne besede: književni prevod, zanikanje, nikalna struktura, Branko Gradišnik, Jakob J. Kenda, Harry Potter
Objavljeno: 08.07.2013; Ogledov: 1018; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici