Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V diplomskem delu smo želeli preučiti ali vpliva naknadno zamreženje oz. hiperzamreženje poli (stiren-ko-divinilbenzena) na mehanske lastnosti polimernih struktur. Pripravili smo HIP emulzije, pri katerih smo uporabili monomera stiren in divinilbenzen, pri čemer je divinilbenezen služil kot zamreževalo, z različno stopnjo zamreženosti. Dobljenemu poliHIPE materialu smo z adsorpcijo/desorpcijo dušika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da stopnja zamreženja ni bistveno vplivala na specifično površino materiala, najvišja razlika je pri vzorcu MS17, ki je bil 40 mol % zamrežen in MS22, ki je bil 80 mol % zamrežen, kar pomeni, da je vseboval samo zamreževalo. S pomočjo FTIR spektrov smo potrdili kemijsko sestavo pripravljenih polimernih monolitov. Morfologijo smo preverili z vrstično elektronsko mikroskopijo. Monolite smo hiperzamrežili, za reakcijo hiperzamreženja smo izbrali di-tert-butil peroksid kot iniciator radikalske polimerizacije preostalih vinilnih skupin, kot topilo smo uporabili toluen. Tudi tem vzorcem smo z adsorpcijo/desorpcijo dusika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da ja naknadno zamreženje vplivalo na povečanje specifične površine materiala. Specifična površina se je največ povečala pri vzorcu MS22 in sicer iz 73,7 m2g-1 na 195,7 m2g-1 in s tem ima najvišji faktor povečanja specifične površine vrednost 2,65. Vzorcema MS17 in MS22 smo pred in po zamreženjem določili mehanske lastnosti po tritočkovnem upogibnem testu. Ugotovili smo, da so se mehanske lastnosti, elastičnost in raztezek ohranile.
Ključne besede: Polimer, polimerizacija, emulzija, poliHIPE materiali, hiperzamreženje, zamreženi polimeri, odprta celična struktura, mehanske lastnosti polimerov.
Objavljeno v DKUM: 26.09.2016; Ogledov: 2746; Prenosov: 205
Celotno besedilo (2,92 MB)

Opis: Z uporabo emulzijske polimerizacije smo sintetizirali porozne poliHIPE membrane s 5 % zamreženjem. Uporabili smo monomere stiren, divinilbenzen in 2-etilheksil akrilat. Divinilbenzen je služil kot zamreževalec, 2-etilheksil akrilat je bil dodan kot snov za povečanje plastičnosti, kot iniciator smo uporabili kalijev peroksodisulfat, kot surfaktant pa Span 80. Zaradi spreminjanja viskoznosti emulzije smo dodali organsko topilo. Kot najustreznejšega smo izbrali klorobenzen. Spreminjali smo tako delež topila kot delež 2-etilheksil akrilata. Ob uporabi propelerskega mešala in reaktorske posode smo pri 300 obr/min dobili emulzijo z visokim deležem notranje faze, ki smo jo nanesli na stekleno ploščo in s povišano temperaturo sprožili polimerizacijo. Nastale so porozne poliHIPE membrane z debelinami od 60-100 µm. Pri membranah smo želeli doseči ustrezno gibljivost zaradi morebitnih zahtev aplikacij. Z dodatkom 2-etilheksil akrilata se je gibljivost membran bistveno izboljšala. V nadaljevanju smo spreminjali delež etilheksil akrilata, saj smo želeli preveriti njegov vpliv na termične lastnosti membran. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo membran. S termično analizo smo določili termične lastnosti membran v temperaturnem območju od 40°C do 500°C. Uporabili smo termični metodi termogravimetrijo in diferenčno dinamično kalorimetrijo. Ugotovili smo, da je pri vseh vzorcih opazna popolna izguba mase. Iz termogravimetrične krivulje je razvidna ena stopnja razpada, katerega temperaturno območje se giblje med 350°C in 470°C. Z razpadom sovpada tudi temperatura tališča, ki je med 415°C in 427°C. Temperatura steklastega prehoda se nakazuje pri temperaturi okoli 45°C. Vpliva 2-etilheksil akrilata na temperaturo steklastega prehoda nismo zaznali.
Ključne besede: polimeri, poliHIPE, membrane, emulzijska polimerizacija, emulzija z visokim deležem notranje faze, zamreženi polimeri, termične lastnosti polimerov, polistiren
Objavljeno v DKUM: 07.04.2010; Ogledov: 3622; Prenosov: 347
Celotno besedilo (2,94 MB)