Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Postopek odsvojitve kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij je v slovenskem pravnem redu podrejen raznim omejitvam, ki udeležencem v prometu omejuje enostavno pridobitev lastninske pravice na nepremičninah in prosto razpolaganje z njimi. Javni interes je namreč na tem področju še posebej izražen zaradi nujne ohranitve kmetijskih in gozdnih zemljišč ter kmetij in njihovega potenciala, ki se izkazuje v samooskrbi in strateški surovini države, zato je pomembno, da se tak promet zavaruje. Pri zakonskih omejitvah navedenih nepremičnin, ki so nastale po ustavnem pooblastilu še posebej izstopa institut predkupne pravice. Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami tako poteka omejeno, skladno z naprej določenim postopkom, v odvisnosti od upravnega organa. Tak postopek je urejen z Zakonom o kmetijskih zemljiščih, nekatere posebnosti v prometu z gozdovi in zaščitenimi kmetijami pa so predpisane v specialnih zakonih. Na obravnavanem področju prevladuje naprej določen krog predkupnih upravičencev, ki se lahko razlikuje glede na to, ali gre za promet s kmetijskimi zemljišči ali gozdovi. V slednjem primeru ugotavljamo, da je ureditev nekoliko neprimerna za dejanski promet z gozdovi, saj zanemari solastnika kot predkupnega upravičenca, ki pri prodaji kmetijskega zemljišča nastopa na prvem mestu. Predkupna pravica na zadevnem področju se uveljavi z institutom javne ponudbe in njenim sprejemom, ki je predpogoj za začetek postopka odobritve pravnega posla s strani pristojne upravne enote. Upravni organ tako v postopku deluje glede na postavljeno zakonsko regulacijo in določi najprimernejšega pridobitelja predmetnega zemljišča. Odobritev je ključna za nadaljnji postopek overitve in vpisa v zemljiško knjigo. Čeprav je na prvi pogled postopek poenostavljen, se v praksi pojavljajo neenaka stališča zaradi nejasnosti in (pre)splošne ureditve obravnavanega področja. Te dileme in vrzeli, ki jih bomo izpostavili tudi v delu, večinoma zapolnjujeta upravnosodna praksa in teorija. Vse zakonske ovire na tem področju in omenjena togost zakonodaje pa udeležencem v prometu omogoča izigravanje predpisov, ki se lahko izrazi tudi v ničnosti zavezovalnih pravnih poslov. V magistrskem delu obravnavamo tudi problematiko zaščitenih kmetij, za prodajo katerih so vse do leta 2022 veljale posebne omejitve. Spremembe na tem področju sedaj omogočajo delitev zaščitenih kmetij, kar je zakonodaja zavoljo izrazitega javnega interesa pred novelacijo strogo ovirala. Zaščitene kmetije so kljub navedenemu še zmeraj predmet določenega nadzora, in sicer v postopku dedovanja, ki poteka po posebnem zakonu.
Ključne besede: kmetijsko zemljišče, gozd, kmetija, promet s kmetijskimi zemljišči, ponudba, odobritev pravnega posla, lastninska pravica, predkupna pravica, zakup
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 39
Celotno besedilo (1,16 MB)

Ključne besede: kmetijstvo, kmetijska zemljišča, zakup, zakonodaja
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1596; Prenosov: 118
Povezava na celotno besedilo

Opis: Internet predstavlja medij prihodnosti, saj se število uporabnikov iz leta v leto povečuje. Potrošniki se od klasičnih medijev zatekajo k internetu, zato velja dejstvo, da če podjetje ni prisotno na internetu, praktično ne obstaja. Spletno trženje zavarovanj prinaša zavarovalnicam številne prednosti, ima pa tudi določene slabosti. Slabosti spletnega trženja zavarovanj za zavarovalnice so predvsem v kompleksnosti določenih zavarovalnih storitev, težki dosegljivosti standardizacije reševanja škodnih primerov, neosebnem odnosu in nezaupanju uporabnikov v varnost elektronskega poslovanja. Prednosti spletnega trženja zavarovanj za zavarovalnice so v hitrem prilagajanju tržnim pogojem, ažurnem zajemanju podatkov o številu zavarovancev, globalni prisotnosti in nižjih stroških poslovanja ter oglaševanja. Nakupovanje prek interneta ima prednosti tudi za njegove uporabnike in sicer omogoča neomenjen delovni čas, večjo dostopnost do informacij, hitrejši odzivni čas in anonimnost. Za spletno trženje so primerna zavarovanja, ki so enostavna, neodvisna od preteklega dogajanja, obvezna, ne zahtevajo veliko osebnega svetovanja, imajo relativno nizko zavarovalno premijo, se pogosto obnavljajo, so drugačna po zasnovi, so prilagojena internetni poti in so primerna za masovni trg. V magistrski nalogi smo analizirali spletna portala Zavarovalnice Maribor in Zavarovalnice Generali, pregledali ponudbo njunih spletnih zavarovalnih storitev in predstavili primer sklenitve zavarovanja. Preverili smo na kakšen način zavarovalnici privabljata na svoj spletni portal obiskovalce in kako uspešni sta pri spletnem trženju zavarovanj. Rezultati so pokazali, da imata obe zavarovalnici učinkovit in pregleden spletni portal, na katerem ponujata številne informacije o zavarovanjih in različne spletne storitve. Uspešni sta pri spletnem trženju zavarovanj, vseeno pa smo opazili nekaj slabosti, za katere smo podali predloge za izboljšanje le-teh. Pomembno je, da se zavarovalnici zavedata pomena spletnega trženja zavarovanj in ga neprestano izboljšujeta ter nadgrajujeta, saj bosta tako gradili prepoznavnost blagovne znamke, izboljšali prodajo in povečali število svojih strank.
Ključne besede: zavarovalne storitve, zavarovalništvo, elektronsko poslovanje, trženje, internet, spletno trženje, spletni portal, spletno trženje zavarovanj, socialni marketing, zakup sponzoriranih povezav na iskalnikih, optimizacija spletne strani, spletne storitve, Zavarovalnica Maribor, Zavarovalnica Generali
Objavljeno v DKUM: 16.10.2013; Ogledov: 3217; Prenosov: 320
Celotno besedilo (1,83 MB)

Opis: V magistrski nalogi smo raziskali pravno ureditev zakupne pogodbe v Sloveniji ter pravno ureditev zakupne pogodbe v državah, ki so blizu Sloveniji in po katerih se slovensko pravo zgleduje v več pravnih ureditvah. Na slovenski zemlji so se do sprejema Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) leta 1978 uporabljala pravila avstrijskega Občega državljanskega zakonika (ODZ) iz leta 1811. Zakon o obligacijskih razmerjih je uredil obligacijska razmerja in znotraj posebnega dela tudi zakupno pogodbo. Leta 2001 je določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na zakup, zamenjal danes veljavni Obligacijski zakonik (OZ), ki ureja pogodbe o prepustitvi pravice rabe in pod tem pojmom ureja dve vrsti imenskih, v zakonu urejenih pogodb o uporabi, najemno oziroma zakupno in posodbeno. Sedanji posebni predpisi o zakupu kmetijskih zemljišč izhajajo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil sprejet Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je pričel celoviteje urejati promet kmetijskih zemljišč, vključno z zakupom, tudi med lastniki in ne le med lastniki in t. i. družbenim sektorjem. Posebno ureditev zakupa je spremljal zemljiški maksimum, saj kmet ni smel preseči, tudi z zakupom kmetijskih zemljišč ne. Predpisi so dajali prednost zakupa kmetijskih zemljišč družbenemu sektorju (kmetijskim organizacijam) pred kmeti (individualnimi kmetijskimi proizvajalce). Prehod v družbeno ekonomski sistem, ki je zagotovil lastninsko pravico, uredil vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah, ter odpravil zemljiški maksimum, je vplival na večjo aktualnost zakupa. Svoj delež so prispevala še aktualna gospodarska gibanja v kmetijstvu, ki obetajo preživetje le večjih kmetij in stagniranje ali celo propadanje manjših. Po odpravi zemljiškega maksimuma za posameznike in pravne osebe so vsa kmetijska gospodarstva, ne glede na pravno obliko (kmetje, podjetniki ali gospodarske družbe in druge pravne osebe), dobila možnost povečanja, in sicer z nakupom ali zakupom kmetijskih zemljišč. Kmetijska zemljišča so ob lastninskem preoblikovanju večinoma prešla v last države, ki je za gospodarjenje z njimi ustanovila Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, nekdanjim upravljalcem pa pod določenimi pogoji omogočila nadaljnjo uporabo kmetijskih zemljišč. Zakupno razmerje je na kmetijskem področju zelo pomembno obligacijsko razmerje, saj je omogoča odplačen prenos rabe kmetijskega zemljišča, ne da bi se prenašala lastninska pravica, kar je s kratkoročnega vidika za zakupnika cenejša rešitev kot nakup, poleg tega pa ne spreminja lastninskih razmerij, za kar stranke pogosto niso zainteresirane. O pomenu zakupa govori tudi dejstvo, da državni organi nadzorujejo sklepanje pogodb o zakupu, saj država zagotavlja posebno varstvo z usmerjanjem pravnega prometa s kmetijskimi zemljišči. Na podlagi primerjave zakonodaje na področju kmetijskega zakupa v Sloveniji in treh evropskih državah (Švici, Avstriji in Nemčiji) smo ugotovili, da kmetijska zemljiška zakonodaja v Sloveniji ureja le nekatera pomembnejša vprašanja zakupa kmetijskih zemljišč, vendar ne vseh. Določbe so zelo splošne, zaščita zakupnika pa bi bila lahko močnejša in učinkovitejša. Oddaja v zakup je dolgotrajen in zahteven postopek ter omejen le na predzakupne upravičence, ki sprejmejo zakupodajalčevo ponudbo in uživajo najboljši prednostni vrstni red. V veljavi je prosto dogovarjanje o višini zakupnine. Spori in nesporazumi se rešujejo le na rednih sodiščih, saj slovenska zakonodaja ne predvideva specializiranega organa, ki bi izvensodno reševal manjše nesporazume, kot so ugotavljanje stanja zakupljene stvari ob oddaji v zakup in ob vrnitvi, vlaganje v kmetijsko zemljišče v zakupu ipd. . Sodno varstvo zakupnika je zagotovljeno na rednih sodiščih, sodni postopki pa so povečini dolgotrajni. Alternativno reševanje sporov je mogoče na podlagi splošnih predpisov o mediaciji, arbitraži in drugih zunajsodnih postopkov, ki pa so v pra
Ključne besede: Ključne besede: kmetijstvo, kmetijska zemljišča, zakup, zakonodaja
Objavljeno v DKUM: 02.02.2011; Ogledov: 46204; Prenosov: 1101
Celotno besedilo (765,67 KB)