SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 26
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
POSEBNOSTI UREJANJA DELOVNEGA RAZMERJA V VISOKEM ŠOLSTVU
Ksenija Bažon, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga prikazuje ureditev delovnega razmerja na podlagi obstoječe delovnopravne zakonodaje. Ob tem so ločeno poudarjene posebnosti urejanja delovnega razmerja v visokem šolstvu. V drugem poglavju je predstavljena splošna ureditev delovnega razmerja, ki velja za vse delavce v visokem šolstvu, tudi za strokovno-administrativne in upravno-tehnične delavce, po obstoječi zakonodaji, v naslednjem pa posebnosti v visokem šolstvu, ki se nanašajo le na visokošolske učitelje in sodelavce ter znanstvene delavce in raziskovalce. Slednje posebnosti se kažejo predvsem v izvolitvenih nazivih, ki so pogoj za zasedbo delovnega mesta, zaposlovanje s krajšim delovnim časom, ki je lahko v okviru polnega delovnega časa ali nad polnim delovnim časom ter delovni čas. V četrtem poglavju so predstavljene okvirne značilnosti visokega šolstva v državah Evropske unije, in sicer v Belgiji, na Irskem in na Poljskem
Ključne besede: Delovno razmerje, pogodba, delovni čas, pravice in obveznosti zaposlenih, Zakon o delovnih razmerjih.
Objavljeno: 09.03.2010; Ogledov: 1349; Prenosov: 259
.pdf Polno besedilo (653,13 KB)

4.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELAVCA IN JAVNEGA USLUŽBENCA
Sabina Kompolšek, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava odškodninsko odgovornost v delovnem razmerju po pravu Republike Slovenije. Opisane so temeljne značilnosti instituta odškodninske odgovornosti, ki je urejen v Zakonu o delovnih razmerjih, Zakonu o javnih uslužbencih in Obligacijskem zakoniku, ter njihova primerjava. Zakon o delovnih razmerjih je temeljni zakon, ki ureja individualna delovna razmerja, vključno z odškodninsko odgovornostjo. Zakon o javnih uslužbencih je posebno uredil odškodninsko odgovornost za javne uslužbence zaposlene v državnih organih in upravah samoupravnih interesnih skupnosti, vendar velja v celoti le za neposredne proračunske uporabnike, za ostale javne uslužbence pa veljajo določila omenjenega zakona le do 21. člena, v katerih ni določena odškodninska odgovornost. Zakona o delovnih razmerjih se v razmerju do Zakon o javnih uslužbencih uporablja subsidiarno in sicer za tista vprašanja, ki jih slednji ali pa drug poseben zakon za javne uslužbence ne urejata drugače. Primerjava navedenih zakonov pokaže, da je institut odškodninske odgovornosti zelo podobno urejen v obeh zakonih in da ne bi bilo treba posebej določati odškodninske odgovornosti v Zakonu o javnih uslužbencih. Določeni so enaki pogoji odškodninske odgovornosti in pavšalna odškodnina. Določenih razmerij odškodninske odgovornosti, kot so odgovornost večjega števila javnih uslužbencev in omejene odškodninske odgovornosti, Zakon o javnih uslužbencih ne ureja.
Ključne besede: delovno razmerje, delavec, javni uslužbenec, zakon o delovnih razmerjih, zakon o javnih uslužbencih, obligacijski zakonik, odškodninska odgovornost, pavšalna odškodnina
Objavljeno: 23.03.2010; Ogledov: 3832; Prenosov: 916
.pdf Polno besedilo (347,18 KB)

5.
UPRAVIČENE ODSOTNOSTI Z DELA V SKLADU Z ZAKONOM IN KOLEKTIVNO POGODBO
Renata Damiš, 2010, diplomsko delo

Opis: Upravičene odsotnosti z dela predstavljajo eno izmed temeljnih pravic delavca. Med druge upravičene odsotnosti z dela Zakon o delovnih razmerjih uvršča odsotnost, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, odsotnost z dela zaradi iskanja nove zaposlitve v času odpovednega roka, če odpove pogodbo o zaposlitvi delodajalec, odsotnost zaradi osebnih okoliščin, odsotnost zaradi praznovanja ob praznikih in dela prostih dnevih, odsotnost zaradi zdravstvenih razlogov, odsotnost z dela zaradi uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, odsotnost zaradi opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih zakonih, odsotnost zaradi izobraževanja, odsotnost zaradi izrabe starševskega dopusta, odsotnost z dela zaradi opravljanja sindikalne dejavnosti, ter odsotnost zaradi suspenza pogodbe o zaposlitvi. Delavec ima torej po Zakonu o delovnih razmerjih relativno široke možnosti zaradi katerih je lahko upravičeno odsoten z dela. Upravičene odsotnosti z dela urejajo akti različnih mednarodnih organizacij od Mednarodne organizacije dela do Evropske Unije, ki določajo minimalne standarde, ki jih morajo države podpisnice v svoji notranji zakonodaji upoštevati. Zakon o delovnih razmerjih sledi aktom mednarodnih organizacij in postavlja v svojih določbah minimalne standarde, pri tem pa dopušča možnost ugodnejšega urejanja pravic delavcev in s tem omenjenih institutov v kolektivnih pogodbah in pogodbah o zaposlitvi. Drugačno oz. ugodnejše urejanje upravičenih odsotnosti z dela je pomembno tako s stališča delavca, da regenerira svoje psihofizične sposobnosti in lažje usklajuje svoje poklicne interese z družinskim življenjem, kot s stališča delodajalca, da zagotovi organizacijo in nemoteno delovanje svojega delovnega procesa.
Ključne besede: upravičene odsotnosti z dela, Zakon o delovnih razmerjih, pravno varstvo, kolektivne pogodbe, ugodnejše urejanje v kolektivnih pogodbah.
Objavljeno: 02.07.2010; Ogledov: 3343; Prenosov: 364
.pdf Polno besedilo (466,69 KB)

6.
POLOŽAJ JAVNEGA USLUŽBENCA
Igor Stražišnik, 2010, diplomsko delo

Opis: V Sloveniji je v javnem sektorju delovno pravna zakonodaja urejena s posebnimi predpisi in se tako ločuje od delovno pravne zakonodaje v zasebne sektorju. Ta ločitev pa vendarle ni popolna, saj je krovni zakon v javnem sektorju (ZJU) v odnosu do krovnega zakona v zasebnem sektorju (ZDR) specialen zakon in za odnos med njima velja pravilo lex specialis derogat legi generali. ZJU javni sektor deli na neposredne proračunske uporabnike, za katere velja celoten zakon, in na posredne proračunske uporabnik,e za katere veljajo samo določbe do 22. člena. Glede na to, da se delovno pravna zakonodaja v obeh sektorjih razlikuje, je posledica tega različen položaj javnih uslužbencev in delavcev v zasebnem sektorju. Na drugačen položaj javnega uslužbenca vplivajo predvsem določbe ZJU o obsegu pravic javnih uslužbencev, o zaposlovanju javnih uslužbencev, organizacijske določbe v javnem sektorju in ureditev plačnega sistema v javnem sektorju. ZJU določa poseben postopek zaposlovanja javnih uslužbencev, ki poteka preko instituta javnega razpisa. Pomemben institut, ki vpliva na položaj javnega uslužbenca pa je tudi mobilnost javnih uslužbencev znotraj organov ali med organi v javnem sektorju. Za ta namen ZJU podrobno določa institut premestitve javnega uslužbenca. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi so določbe ZJU v veliki meri podobne ali enake ZDR oziroma se ZDR za nekatera področja subsidiarno uporablja, kljub temu pa ZJU vsebuje drugačna pravila glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in zaradi nesposobnosti javnega uslužbenca. ZJU v drugačen položaj javnega uslužbenca postavlja z uvajanjem nekaterih omejitev glede opravljanja drugih dejavnosti. ZJU tudi glede organizacije javnega sektorja postavlja posebna zelo podrobna pravila. To so zlasti pravila o sistemizaciji delovnih mest ter kadrovskih načrtih, ki neposredno vplivajo na položaj javnega uslužbenca. Za urejanje plačnega sistema v javnem sektorju je bil sprejet poseben zakon, ki celovito in pregledno ureja plačni sistem, razen povračil stroškov in drugih prejemkov, ki so urejeni v ZPSDP, delno pa se za ostale prejemke uporablja tudi ZDR. ZSPJS določa plačne razrede, kar predstavlja plačni razpon v javnem sektorju. Vrednost plačnih razredov pa določa KPJS. Namen posebnega urejanja plačnega sistema je, da so se s tem poenotila plačna razmerja v javnem sektorju, hkrati pa so ustrezna razmerja vzpostavljena tudi z zasebnim sektorjem. Posebna zakonodaja na delovno pravnem področju v javnem sektorju poleg interesa javnega uslužbenca varuje tudi javni interes, zaradi tega je položaj javnega uslužbenca primerno drugačen od položaja delavca v zasebnem mnenju.
Ključne besede: Zakon o javnih uslužbencih, Zakon o delovnih razmerjih, javni uslužbenec, javni sektor, zaposlovanje, organizacijske določbe, pravice, obveznosti, plačni sistem, položaj javnega uslužbenca.
Objavljeno: 29.10.2010; Ogledov: 4054; Prenosov: 746
.pdf Polno besedilo (1,25 MB)

7.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELAVCA
Anja Pezdirc, 2010, diplomsko delo

Opis: Delavec je odškodninsko odgovoren delodajalcu za škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom povzroči delodajalcu. V zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti delavca v okviru delovnega razmerja se uporabljajo pravila civilnega prava, kolikor Zakon o delovnih razmerjih ne določa posebnosti. Ena od teh posebnosti se nanaša na stopnjo krivde — delavec je dolžan povrniti delodajalcu škodo, ki jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči na delu ali v zvezi z delom, ne pa tudi škode, ki bi jo povzročil iz male malomarnosti. Če škodo povzroči več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren samo za tisti del škode, ki ga je sam povzročil, kadar pa se tega ne da ugotoviti, so vsi odgovorni po enakih deležih, ali če več delavcev povzroči škodo z naklepnim kaznivim dejanjem in so v tem primeru za škodo solidarno odgovorni. Zakon omogoča, da se s kolektivno pogodbo določijo pavšalni zneski odškodnine, kar pa ne velja za škodo, ki jo povzroči delodajalec delavcu zaradi kršitve pogodbe diskriminacije ali kršitve dolžnosti varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu, za katero dogovarja delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost javnih uslužbencev posebej ureja Zakon o javnih uslužbencih, ki v celoti velja samo za neposredne uporabnike državnega ali občinskih proračunov. Za ostale javne uslužbence pa pride v poštev Zakon o delovnih razmerjih, ki se v razmerju do Zakona o javnih uslužbencih uporablja subsidiarno. Ker je ureditev instituta odškodninske odgovornosti v obeh zakonih zelo podobna, kaže na morebitno nepotrebno podvajanje. Odškodninska odgovornost delodajalca za delavca je posebna oblika odgovornosti za ravnanje drugega. Ta primer je v celoti urejen v Obligacijskem zakoniku, ki določa, da delodajalec odgovarja za ravnanja delavca, razen, če dokaže, da je delavec ravnal tako, kot je bilo potrebno.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost, škoda, krivda, delovno razmerje, delavec, javni uslužbenec, Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o javnih uslužbencih, Obligacijski zakonik, pavšalna odškodnina.
Objavljeno: 12.10.2010; Ogledov: 5948; Prenosov: 790
.pdf Polno besedilo (938,32 KB)

8.
PRIMERJAVA ZAKONA O DELOVNIH RAZMERJIH RS Z DANSKO ZAKONODAJO
Edita Čoroli, 2011, diplomsko delo

Opis: Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo vključila v njen integracijski proces. Ta proces prinaša veliko sprememb, ne le političnih in ekonomskih, ki so najbolj izpostavljene, ampak tudi na drugih področjih. Diplomsko delo obravnava delovno področje in to v primerjanju dveh držav, Republike Slovenije in Kraljevine Danske. Skozi primerjavo teh dveh pravnih sistemov se ne moremo izogniti tudi Evropski uniji, saj je prav ona pripomogla k težnji po oblikovanju skupnih politik. Evropsko pravo vedno bolj oblikujejo nacionalna prava, tudi na področjih, ki so v domeni nacionalnih interesov.
Ključne besede: delovno pravo, delovno razmerje, pogodba o zaposlitvi, delovni čas, prenehanje pogodbe o zaposlitvi, Zakon o delovnih razmerjih, kolektivno delovno pravo
Objavljeno: 14.10.2011; Ogledov: 1718; Prenosov: 131
.pdf Polno besedilo (776,48 KB)

9.
OBVEZNOSTI DELAVCEV
Mateja Diemat, 2011, diplomsko delo

Opis: Obveznosti delavcev določa Zakon o delovnih razmerjih, urejajo pa jih tudi drugi predpisi, kolektivne pogodbe, splošni akti delodajalca in pogodba o zaposlitvi. ZDR nalaga nekatere obveznosti že kadidatu, to je delavcu, ki se pogaja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Kandidat je dolžan delodajalcu predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela in ga obvestiti o dejstvih in okoliščinah, ki so mu znane in so pomembne za delovno razmerje. Delavec mora osebno in vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena s pogodbo o zaposlitvi, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Kadar to zahtevajo nujne okoliščine, je delavec dolžan opravljati drugo delo, dodatno in nadurno delo. Delavec je dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca in se permanentno izobraževati, usposabljati in izpopolnjevati. V času trajanja delovnega razmerja je delavec dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti. Delavec ima dolžnost, da spoštuje in izvaja predpise o varnosti in zdravju pri delu in da delo opravlja pazljivo. Delavec ne sme škodovati poslovnim interesom delodajalca, zato se je dolžan vdržati ravnanj, ki delodajalcu materialno in moralno škodujejo in ravnaj, ki za delodajalca pomenijo ali bi lahko pomenile konkurenco. Delavec ščiti poslovne interese delodajalca tudi tako, da varuje njegove poslovne skrivnosti. ZDR omogoča, da delavec in delodajalec skleneta dogovor, na podlagi katerega se je delavec dolžan vzdržati opravljanja konkurečne dejavnosti tudi po prenehanju delovnega razmerja. Hrvaški zakonodajalec je obveznosti delavcev določil v Zakonu o radu. Med pravnima ureditvama ni bistvenih vsebinskih razlik.
Ključne besede: Delovno pravo, Zakon o delovnih razmerjih, obveznosti delavcev, Zakon o radu, opravljanje dela, navodila delodajalca, obveščanje delodajalca, poslovna skrivnost, prepoved konurence, izobraževanje.
Objavljeno: 14.09.2011; Ogledov: 3526; Prenosov: 324
.pdf Polno besedilo (468,29 KB)

10.
LETNI DOPUST IN DRUGE ODSOTNOSTI Z DELA
Rudi Antolin, 2011, diplomsko delo

Opis: Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – ZDR in 103/207 – ZDR-A), ki je bil sprejet na podlagi usklajevanja med socialnimi partnerji in večletnimi pripravami na novo delovno zakonodajo, ureja samo individualna delovna razmerja in ne več kolektivnih delovnih razmerij, sistem kolektivnih pogodb pa ureja Zakon o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/2006 - ZKoIP). Ker ZDR ravno na področju odsotnosti z dela prepušča največ pristojnosti kolektivnim pogodbam, v praksi prihaja do razlik, kjer so v prednosti predvsem delavci zaposleni v javnem sektorju. Drugo novost v delovnopravni zakonodajo pa predstavlja tudi Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 110/2006-UPB2 in 10/2008 - ZSVDP), ki je uvedel novost, t. j. očetovski dopust. V diplomskem delu sem se lotil obravnave letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela, ki tudi za Slovenijo predstavljajo vedno večji družbeni, organizacijski in pravni problem, ki ima tudi ekonomske posledice za delavce, delodajalce in narodno gospodarstvo. Predstavil sem tudi, kako je urejeno področje koriščenja letnega dopusta in drugih odsotnosti v Carinski upravi R Slovenije in kako se zoper določene vrste odsotnosti (predvsem zoper zdravstveni absentizem) borijo v Sloveniji in v drugih državah.
Ključne besede: Zakon o delovnih razmerjih, kolektivne pogodbe, Zakon o delavcih v državnih organih, letni dopust, odsotnost z dela, Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, starševsko varstvo, zdravstveni absentizem.
Objavljeno: 31.01.2012; Ogledov: 2442; Prenosov: 458
.pdf Polno besedilo (482,20 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici