Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Predhodno vprašanje je v pravdnem postopku urejeno v 13. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta določa, da kadar je odločitev v glavni zadevi odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Odločanje o obstoju pravice ali pravnega razmerja predstavlja predhodno vprašanje le v primeru, ko je takšna odločitev v razmerju prejudicialnosti do odločitve v glavni stvari. Teorija prejudicialnost pojmuje kot odnos odvisnosti med dvema elementoma, v danem primeru med predmetom predhodnega vprašanja in odločitve o glavni stvari. Rešitev predhodnega vprašanja učinkuje zgolj v konkretni pravdi. Stranka postopka pa lahko z uveljavljanjem vmesnega ugotovitvenega zahtevka doseže, da ugotovitev o obstoju pravice ali pravnega razmerja postane pravnomočna. Sodišče pri reševanju predhodnih vprašanj ni povsem svobodno. Omejitve obstojijo zlasti na področju reševanja predhodnih vprašanj iz pristojnosti kazenskega sodišča. Ugotavljanje (ne)obstoja kaznivega dejanja v pravdnem postopku namreč predstavlja poseg v človekovo pravico posameznika do domneve nedolžnosti. Pri tem je potrebno poudariti, da mnenja sodne prakse in teorije glede dopustnosti obravnave tovrstnih predhodnih vprašanj niso enotna. Strogemu stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) glede absolutne prepovedi nasproti stojita slovenska sodna praksa in teorija, ki ugotavljanje (ne)obstoja kaznivega dejanja izjemoma le dopuščata. Institut predhodnega vprašanja je normativno urejen tudi v drugih pravno reguliranih postopkih, kot so: upravni, nepravdni, delovni in socialni spor ter kazenski postopek. V vseh je institut predhodnega vprašanja urejen primerljivo podobno. Razlike je denimo moč zaslediti prav na področju reševanja predhodnih vprašanj iz pristojnosti kazenskega sodišča. Za razliko od ostalih omenjenih postopkov (razen kazenskega) je v upravnem eksplicitno določena generalna prepoved in nadaljnja omejitev ugotavljanja (ne)obstoja kaznivega dejanja. Slednja ureditev se izkaže za korektno, glede na dejstvo ločenih stališč teorije in sodne prakse o omenjeni tematiki. Predhodno vprašanje se lahko pojavi tudi v arbitražnem postopku. Arbitražna postopkovna pravila ne vsebujejo pravil o institutu predhodnega vprašanja. Teorija navaja, da je v arbitražnem postopku dovoljena aplikacija pravil pravdnega postopka o predhodnem vprašanju, pri čemer so arbitražni tribunali v postopku odločanja v nekoliko drugačnem položaju kot sodišča.
Ključne besede: predhodno vprašanje, vmesni ugotovitveni zahtevek, ugotavljanje (ne)obstoja kaznivega dejanja v pravdi, arbitražni postopek, predhodno vprašanje v arbitražnem pravu
Objavljeno v DKUM: 16.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 82
Celotno besedilo (1,08 MB)

Opis: Temeljna obravnava zaključnega dela je predstavitev instituta kapitalskega posojila, namenjenega varstvu interesov upnikov v družbi z omejeno odgovornostjo. Družbeniki so pri izbiri načinov financiranja družbe načeloma prosti vse dokler družba ne zaide v finančno krizo, saj je nevarnost preračunljivih dejanj družbenikov ravno takrat najvišja. V kolikor družbeniki sprejmejo odločitev, da družbo sanirajo, tega ne smejo narediti na škodo upnikov. Odsotnost norminiranja instituta kapitalskega posojila bi v postopkih zaradi insolventnosti zmanjševala možnosti upnikov pri doseganju ustreznega poplačila terjatev, saj bi slednje konkurirale s terjatvami družbenikov iz naslova zagotovljenega posojila. Družbeniki bi se v času finančne krize družbe s financiranjem na dolžniški podlagi, v obliki posojil, namreč želeli izogniti tveganjem, ki bi jih za uspešno sanacijo družbe kot dobri gospodarstveniki morali prevzeti z zagotovitvijo lastnega kapitala. Zaradi priviligiranega položaja družbenikov v družbi in možnosti zlorabe notranjih informacij, se morajo interesi upnikov dodatno varovati, kar naj bi zagotavljala zakonska ureditev kapitalskega posojila in zavarovanja, določena v 498. in 499. členu ZGD-1. V skladu s slovensko sodno prakso se posojila družbenikov, zagotovljena v času finančne krize družbe, v postopkih zaradi insolventnosti prekvalificirajo v lastni kapital. Kljub temu, da je slovenski zakonodajalec institut kapitalskega posojila prevzel iz starejše nemške ureditve, pa njegovim kasnejšim spremembam in dopolnitvam ni sledil. V zaključnem delu bodo zato poudarjene določene kritike in dileme povezane z aktualno, vendar nekoliko zastarelo slovensko zakonsko ureditvijo. Slednja namreč ne omogoča zadostnega pravnega varstva v zvezi s konkretizacijo časovnega trenutka uporabe režima kapitalskega posojila. Za popolno ugotovitev ali je bilo posojilo zagotovljeno v času finančne krize družbe, je potrebna zahtevna in draga ex post facto analiza s strani izvedencev finančno-ekonomske ali druge ustrezne stroke, kar le podaljšuje že tako dolge postopke zaradi insolventnosti. Družbeniki se kot člani personalne strukture družbe prvi seznanijo s slabim finančnim položajem družbe. V njihovem interesu je zato tudi vračilo posojila pred začetkom postopkov zaradi insolventnosti, kjer tvegajo njegovo prekvalifikacijo v lastni kapital. Tem primerom so tudi v slovenski zakonodaji namenjeni določeni zahtevki, s katerimi lahko družba uveljavlja nadomestitev že vrnjenega posojila pod določenimi predpostavkami. Analiza se bo osredotočila na ureditev in učinkovitost najpomembnejših zahtevkov. Pri tem, po analogiji z odločitvami starejše nemške sodne prakse, pridejo v poštev tudi pravila o ohranjanju osnovnega kapitala, na podlagi katerih se družbi priznava korporacijski vračilni zahtevek. Pri razumevanju instituta kapitalskega posojila moramo izhajati iz pravil korporacijskega in insolvenčnega prava, s poudarkom na določenih poslovnofinančnih kategorijah. Pomanjkljivosti ureditve instituta kapitalskega posojila, prikazane skozi analizo zaključnega dela, se lahko odpravijo le z ustrezno spremembo aktualne zakonodaje, ki naj sledi nemški pravni ureditvi. Slednja namreč vse zahtevke iz naslova posojila družbenikov v postopkih zaradi insolventnosti obravnava kot podrejene, ne glede na to, ali je bilo posojilo zagotovljeno v času finančne krize ali ne. Poleg osrednje obravnave instituta kapitalskega posojila bo zaključno delo analiziralo tudi druge institute, ki so v vlogi (ne)posrednega varstva interesov upnikov, vse od ustanovitve d.o.o. pa do njenega prenehanja. Zaradi pomena obsega lastnega kapitala, ki vpliva na kapitalsko ustreznost družbe in preprečuje nastop finančne krize, pa bodo podrobneje predstavljeni določeni viri lastne
Ključne besede: lastni kapital, dolžniški kapital, kapitalska ustreznost družbe, pravna narava kapitalskega posojila, finančna kriza družbe, kreditna sposobnost družbe, izpodbojni zahtevek, korporacijska kondikcija.
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 433; Prenosov: 113
Celotno besedilo (1,60 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Neupravičena pridobitev kot samostojen vir obveznosti je neposlovno obligacijsko razmerje, katerega udeleženca sta neupravičeno obogatena oseba in neupravičeno prikrajšana oseba. Zakon določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Podobno kot nemško pravo, tudi slovensko pravo obveznosti iz naslova neupravičene pridobitve ureja enotno, tj. z generalno klavzulo, v pravni teoriji in sodni praksi pa je dodelana in uveljavljena delitev obogatitvenih obveznosti na kondikcije in verzije. Predpostavke, skupne vsem obogatitvenim obveznostim, so: prikrajšanje, obogatitev, vzročna zveza in neobstoj pravnega temelja. Pravni učinki prisilnih stvarnopravnih pravil o prirasti v povezavi z načelom povezanosti zemljišča in objekta povzročijo nastanek pravnega razmerja neupravičene pridobitve, ki je urejeno v Stvarnopravnem zakoniku, glede nekaterih vidikov pa se uporabijo splošna pravila iz Obligacijskega zakonika. Stvarnopravni zakonik ureja tri položaje neupravičene pridobitve, in sicer: povečanje vrednosti nepremičnine, prenehanje stavbne pravice in spojitev ter izdelavo nove premičnine. Obogatitveni zahtevek neupravičeno prikrajšane osebe napram neupravičeno obogateni osebi je verzijski zahtevek. Za razliko od prejšnje pravne ureditve, v skladu z veljavno zakonodajo, oseba, ki s soglasjem nepremičnine poveča njeno vrednost, ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bila obogatena, pri čemer se glede obsega verzijskega zahtevka uveljavi obogatitveno načelo in metoda tržne vrednosti nepremičnine, verzijski zahtevek pa začne teči od trenutka izgube posesti. Vlagatelj in lastnik nepremičnine se lahko dogovorita, da na nepremičnini, ki je predmet vlaganj, nastane solastnina. Vlaganja so lahko izvedena s soglasjem lastnika ali ob odsotnosti soglasja, pri čemer na nastanek stvarnopravnih posledic sam obstoj soglasja ne vpliva. Položaj vlagatelja v primeru odsotnosti soglasja glede vlaganj del pravne teorije približa položaju nedobrovernega posestnika, kar je predvsem pomembno z vidika obsega verzijskega zahtevka. Do položaja neupravičene pridobitve pride tudi v določenih primerih prenehanja stavbne pravice, in sicer v primerih, ko se imetnik stavbne pravice in lastnik zemljišča za primer prenehanja ne dogovorita, da imetniku stavbne pravice pripada nadomestilo (v višini povečanja vrednosti nepremičnine) oz. drug zakon tega ne določa. Stavbna pravica namreč zaradi uveljavitve načela povezanosti zemljišča in objekta ob njenem prenehanju ponovno priraste k zemljišču. Zaradi stvarnopravnih učinkov pravnih pravil, ki urejajo spojitev, pomešanje ter izdelavo nove premičnine, pride do pravnega položaja neupravičene pridobitve tudi na premičninskem področju, in sicer v primeru, ko prikrajšani izgubi lastninsko pravico na stvari (ki je ni mogoče šteti za glavno stvar), ki je s spojitvijo, pomešanjem ali izdelavo nove stvari, postala last nekoga drugega, pri čemer se glede obogatitvenega zahtevka smiselno uporabijo splošna pravila iz Obligacijskega zakonika.
Ključne besede: neupravičena obogatitev, obogatitveni zahtevek, verzija, verzijski zahtevek, obogatitveno načelo, vlaganje v tujo nepremičnino, načelo superficies solo cedit, prirast, prenehanje stavbne pravice
Objavljeno v DKUM: 17.10.2022; Ogledov: 829; Prenosov: 276
Celotno besedilo (16,64 MB)

Opis: Evropsko civilno procesno pravo je z razvojem prineslo veliko sprememb in izboljšav v ureditvi določenih procesnih pravil znotraj območja EU ter predvsem omogočilo enostavnejše, enotnejše in hitrejše postopke izvršbe v drugi državi članici z zagotovitvijo polnega načela prostega pretoka sodnih odločb med državami članicami. Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov je še posebej pomembna, saj je bil s slednjo uveden postopek evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke in hkrati odprava eksekvature, ki pomeni prosti pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin med državami članicami brez vmesnih postopkov. Odprava eksekvature torej pomeni ukinitev kakršnegakoli postopka v državi izvršbe, kjer bi se opravil preizkus ali sodba iz druge države izpolnjuje pogoje za učinkovanje v državi izvršbe in je močno povezana z načelom medsebojnega zaupanja med različnimi pravnimi redi držav članic. Glede na navedeno je potrebno dodati, da se postopek izdaje sodbe v celoti opravi skladno z nacionalnim pravnim redom države članice. Šele kasneje v primeru postopka za izdajo potrdila o evropskem izvršilnem naslovu se opravi presoja, ali postopek, ki je tekel po nacionalnih pravilih, ustreza vsem zahtevam Uredbe 805/2004. Slednja tako ne vzpostavlja enotnega postopka izvršbe za vse države članice EU in tudi ne pomeni obveznosti za države članice, da prilagodijo svojo nacionalno zakonodajo minimalnim postopkovnim standardom, ki jih določa. Pomeni le možnost za upnika, da lahko zoper dolžnika uveljavlja izvršbo za svojo terjatev v drugi državi članici na podlagi potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Obenem je potrebno poudariti, da morajo za izdajo le-tega biti izpolnjeni določeni pogoji skladno z Uredbo 805/2004. Posebna pozornost je namenjena pojmu nespornih zahtevkov, saj je v primeru, ko gre za pasivno nesporni zahtevek v nasprotju z aktivno nespornim zahtevkom, za katerega je toženec aktivno izrazil soglasje, potreben še preizkus skladnosti postopka z minimalnimi standardi za postopke o nespornih zahtevkih po Uredbi 805/2004. Minimalni standardi se nanašajo na vročanje listin dolžniku ali zastopnikom dolžnika, zagotovitev ustreznih informacij dolžniku o zahtevku in postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, popravek neskladnosti z minimalnimi standardi in pravno sredstvo v izjemnih primerih. Našteti minimalni standardi so pomembni predvsem z vidika zagotovitve obveščenosti dolžnika o postopkih, ki jih je sodišče uvedlo proti njemu ter zagotavljanju ustrezne procesne garancije v postopku.
Ključne besede: Uredba št. 805/2004, nesporni zahtevek, evropski nalog za izvršbo, minimalni standardi
Objavljeno v DKUM: 10.03.2021; Ogledov: 910; Prenosov: 87
Celotno besedilo (589,74 KB)

Opis: Področje varnosti in zdravja pri delu je področje, ki je podrobno urejeno tako na mednarodni ravni kot tudi na ravni prava Evropske Unije. S prenosom številnih direktiv v nacionalno pravo in pri upoštevanju še določenih konvencij z omenjenega področja imajo tako delodajalci kot tudi delavci določene obveznosti na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki jih morajo pri izvajanju svojega dela upoštevati. Predvsem jima je skupna obveznost, da morata poleg organizacije oziroma skrbnega opravljanja dela, skrbeti tudi za varnost in zdravje (drugih) delavcev v delovnem procesu, morebitne nevarnosti in pomanjkljivosti pa odpraviti oz. v primeru, da gre za delavca, jih mora ta nemudoma javiti svojemu nadrejenemu. Vendar v praksi prihaja do kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako s strani delodajalca kot tudi delavca. Inšpektorat Republike Slovenije za delo (IRSD) v svojih letnih poročilih ugotavlja številne kršitve na področju ustreznosti izjave o varnosti z oceno tveganja, ki je delodajalčev krovni interni akt za zagotavljanje varnih in zdravih delovnih razmer. Poleg teh so po ugotovitvah IRSD pogoste kršitve s strani delodajalca med drugimi še kršitve glede zdravstvenih pregledov delavcev. V sodni praksi pa je mogoče zaslediti številne sodbe, kjer odškodninsko odgovarja delodajalec za kršitve glede delovne in osebne varovalne opreme ter kršitve določb o prepovedi trpinčenja. Pri pregledu sodne prakse se kot pomembno kaže vprašanje, kdo odgovarja za nastalo škodo delavca v primeru, da gre za »izposojenega« delavca drugemu izvajalcu ali podizvajalcu del na gradbiščih. Za odgovor na to vprašanje je potrebno ugotoviti obstoj odgovornosti »dejanskega« delodajalca, možna pa je tudi kumulacija odgovornosti oz. solidarna odgovornost več oseb. V sodni praksi je najti tudi primere, v katerih sodišča upoštevajo pri nastanku škode tudi delavčev soprispevek, kadar ta ravna v neskladju s predpisi varnosti in zdravja pri delu. Pravila odškodninskega prava jasno določajo, da kdor je povzročil škodo, jo mora tudi povrniti. V teh primerih gre potemtakem za deljeno odgovornost delodajalca in delavca. Sodišča presojajo obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca kot tudi delavca po splošnih pravilih civilnega prava, torej na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativne predpostavke civilnega delikta, to so protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza ter krivda. V primeru, da gre za objektivno odgovornost, pa je podlaga za njen obstoj, da delodajalec opravlja nevarno dejavnost ali, da nevarnost izvira iz stvari same. Delodajalec se bo lahko razbremenil objektivne odgovornosti zgolj v primeru, da so podani elementi za višjo silo ter da je nastala škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe. V sodni praksi se uporaba določbe o razbremenitvi odškodninske odgovornosti uporablja restriktivno. Delodajalec ima tudi možnost, da svojo odgovornost, v primeru nastanka odškodninskih zahtevkov delavca, do določene višine tudi zavaruje. V primeru, da pa delodajalec krši predpise varnosti in zdravja pri delu, s tem ko ne zagotovi zadostnih varnostnih ukrepov ter zdravstvenih pregledov delavcev, bo lahko odškodninsko odgovoren tudi Zavodu za zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ta bosta imela zoper delodajalca regresni zahtevek oz. bolje rečeno personalno subrogacijo za povrnitev nastalih stroškov zavodoma.
Ključne besede: Varnost in zdravje pri delu, odškodninska odgovornost delodajalca, odškodnina, deljena odgovornost, regresni zahtevek.
Objavljeno v DKUM: 17.09.2019; Ogledov: 2303; Prenosov: 434
Celotno besedilo (1,27 MB)