| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 41
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravna analiza prepovedane finančne asistence : magistrsko delo
Luka Kreitner, 2024, magistrsko delo

Opis: Prepovedana finančna asistenca je institut korporacijskega prava, katerega začetki segajo vse v drugo polovico 19. stoletja. Prvič je bila uzakonjena v britanskem pravu, kot odgovor na špekulativne prevzeme gospodarskih družb v obdobju po koncu prve svetovne vojne. Sledila je huda gospodarska kriza, ki je imela za posledico veliko število propadlih podjetij. Izkazalo se je, da lahko finančna asistenca privede do najhujših zlorab in izkrivljanj trga. Na pobudo Združenega kraljestva je prepoved finančne asistence uzakonila tudi Evropska skupnost leta 1976 v t.i. drugi kapitalski direktivi. Evropsko pravo je skozi sprejem nove zakonodaje dalo možnost državam članicam za omilitev prepovedi finančne asistence. Republika Slovenija te možnosti ni izkoristila in je finančno asistenco kot tako v slovenskem pravnem redu popolnoma prepovedala. V pravni teoriji in sodni praksi prihaja do razhajanj v stališčih, kakšen je namen instituta prepovedi finančne asistence. Konkretneje ali gre za varovalko, ki preprečuje zaobid pravil o pridobivanju lastnih delnic s strani družbe ali gre za povsem samostojen institut v korporacijskem pravu in bi ga kot takega morali obravnavati. V novejši literaturi in sodnih odločbah lahko zasledimo, da prevladuje slednje stališče. V korporacijskem pravu velja splošno načelo, da delniška družba praviloma ne more biti delničar lastne družbe. Slovenski zakonodajalec se je odločil, da kršitev določbe o prepovedi finančne asistence pomeni ničnost takšnih pravnih poslov. Določba je zastavljena zelo široko, tako da zajame prav vse posle, ki bi kakorkoli pomenili dajanje takšne finančne podpore, čemur pritrjuje tudi slovenska pravna teorija. V kolikor bi družba dala finančno asistenco v nasprotju z zakonom, ji ta priznava korporacijskopravni zahtevek, s katerim lahko družba od delničarja ali tretje osebe, kateremu je namenila finančno asistenco le-to zahteva nazaj. Korporacijskopravnemu zahtevku se priznava samostojna in posebna narava v korporacijskem pravu, kar pomeni, da je močnejši od vseh morebitnih zahtevkov, ki jih priznava obligacijsko pravo. V koncernskih povezavah družb veljajo zakonska pravila, za katere bi lahko sklepali, da lahko z njimi prepoved finančne asistence zaobidemo (npr. pravilo o t.i. »koncernskem privilegiju«). Slovenski zakonodajalec se je pri sprejemanju slovenskega zakona o gospodarskih družbah zgledoval po nemškem zakonu o gospodarskih družbah, kar pripelje do posledice, da sta si ureditvi dokaj podobni, ampak z nekaterimi velikimi razlikami. Medtem, ko nemško pravo dovoljuje finančno asistenco v pogodbenem koncernu, pa naša takšne možnosti ni predvidela. V slovenskem pravu ostaja finančna asistenca strogo prepovedana, kar pomeni, da prepovedi ne morejo zaobiti niti koncernske povezave družb.
Ključne besede: načelo ohranitve osnovnega kapitala, prepoved vračila vložka, vrnitev prepovedanih plačil, finančna asistenca, zaobidni posli, fiktivni posli, ničnost pravnega posla, koncernsko pravo, koncernski privilegij, korporacijski vrnitveni zahtevek, prevzemi, pridobivanje lastnih delnic, varstvo upnikov, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo
Objavljeno v DKUM: 24.04.2024; Ogledov: 100; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

2.
Varstvo upnikov v družbi z omejeno odgovornostjo s poudarkom na institutu kapitalskega posojila : magistrsko delo
Anamarie Potrč, 2023, magistrsko delo

Opis: Temeljna obravnava zaključnega dela je predstavitev instituta kapitalskega posojila, namenjenega varstvu interesov upnikov v družbi z omejeno odgovornostjo. Družbeniki so pri izbiri načinov financiranja družbe načeloma prosti vse dokler družba ne zaide v finančno krizo, saj je nevarnost preračunljivih dejanj družbenikov ravno takrat najvišja. V kolikor družbeniki sprejmejo odločitev, da družbo sanirajo, tega ne smejo narediti na škodo upnikov. Odsotnost norminiranja instituta kapitalskega posojila bi v postopkih zaradi insolventnosti zmanjševala možnosti upnikov pri doseganju ustreznega poplačila terjatev, saj bi slednje konkurirale s terjatvami družbenikov iz naslova zagotovljenega posojila. Družbeniki bi se v času finančne krize družbe s financiranjem na dolžniški podlagi, v obliki posojil, namreč želeli izogniti tveganjem, ki bi jih za uspešno sanacijo družbe kot dobri gospodarstveniki morali prevzeti z zagotovitvijo lastnega kapitala. Zaradi priviligiranega položaja družbenikov v družbi in možnosti zlorabe notranjih informacij, se morajo interesi upnikov dodatno varovati, kar naj bi zagotavljala zakonska ureditev kapitalskega posojila in zavarovanja, določena v 498. in 499. členu ZGD-1. V skladu s slovensko sodno prakso se posojila družbenikov, zagotovljena v času finančne krize družbe, v postopkih zaradi insolventnosti prekvalificirajo v lastni kapital. Kljub temu, da je slovenski zakonodajalec institut kapitalskega posojila prevzel iz starejše nemške ureditve, pa njegovim kasnejšim spremembam in dopolnitvam ni sledil. V zaključnem delu bodo zato poudarjene določene kritike in dileme povezane z aktualno, vendar nekoliko zastarelo slovensko zakonsko ureditvijo. Slednja namreč ne omogoča zadostnega pravnega varstva v zvezi s konkretizacijo časovnega trenutka uporabe režima kapitalskega posojila. Za popolno ugotovitev ali je bilo posojilo zagotovljeno v času finančne krize družbe, je potrebna zahtevna in draga ex post facto analiza s strani izvedencev finančno-ekonomske ali druge ustrezne stroke, kar le podaljšuje že tako dolge postopke zaradi insolventnosti. Družbeniki se kot člani personalne strukture družbe prvi seznanijo s slabim finančnim položajem družbe. V njihovem interesu je zato tudi vračilo posojila pred začetkom postopkov zaradi insolventnosti, kjer tvegajo njegovo prekvalifikacijo v lastni kapital. Tem primerom so tudi v slovenski zakonodaji namenjeni določeni zahtevki, s katerimi lahko družba uveljavlja nadomestitev že vrnjenega posojila pod določenimi predpostavkami. Analiza se bo osredotočila na ureditev in učinkovitost najpomembnejših zahtevkov. Pri tem, po analogiji z odločitvami starejše nemške sodne prakse, pridejo v poštev tudi pravila o ohranjanju osnovnega kapitala, na podlagi katerih se družbi priznava korporacijski vračilni zahtevek. Pri razumevanju instituta kapitalskega posojila moramo izhajati iz pravil korporacijskega in insolvenčnega prava, s poudarkom na določenih poslovnofinančnih kategorijah. Pomanjkljivosti ureditve instituta kapitalskega posojila, prikazane skozi analizo zaključnega dela, se lahko odpravijo le z ustrezno spremembo aktualne zakonodaje, ki naj sledi nemški pravni ureditvi. Slednja namreč vse zahtevke iz naslova posojila družbenikov v postopkih zaradi insolventnosti obravnava kot podrejene, ne glede na to, ali je bilo posojilo zagotovljeno v času finančne krize ali ne. Poleg osrednje obravnave instituta kapitalskega posojila bo zaključno delo analiziralo tudi druge institute, ki so v vlogi (ne)posrednega varstva interesov upnikov, vse od ustanovitve d.o.o. pa do njenega prenehanja. Zaradi pomena obsega lastnega kapitala, ki vpliva na kapitalsko ustreznost družbe in preprečuje nastop finančne krize, pa bodo podrobneje predstavljeni določeni viri lastne
Ključne besede: lastni kapital, dolžniški kapital, kapitalska ustreznost družbe, pravna narava kapitalskega posojila, finančna kriza družbe, kreditna sposobnost družbe, izpodbojni zahtevek, korporacijska kondikcija.
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 338; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (1,60 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Prisilna prodaja nepremičnin stečajnega dolžnika v osebnem stečaju in pravne značilnosti odpusta obveznosti : magistrsko delo
Janja Motaln, 2022, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je približati bralcem postopek prodaje nepremičnin stečajnega dolžnika ter institut odpusta obveznosti v osebnem stečaju. Vso premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik ob začetku postopka osebnega stečaja predstavlja stečajno maso in je namenjena poplačilu upnikovih terjatev ter stroškov stečajnega postopka. V stečajno maso spadajo tudi nepremičnine, ki so v lasti stečajnega dolžnika in se prodajo po postopkih določenih v zakonu. Postopek prodaje nepremičnine v okviru stečajnega postopka je razdeljen na pet faz, pri čemer vsaka faza pripomore k doseganju temeljnega cilja stečajnega postopka, to je poplačilo upnikove terjatve. V zgodnji fazi je treba oceniti vrednost nepremičnine in presoditi, kateri način prodaje je tisti, ki bo najugodnejši za poplačilo upnikov. Sama prodaja se začne s sklepom sodišča, s katerim tudi določi način prodaje, izklicno oziroma izhodiščno ceno ter višino varščine. Najpogostejši način prodaje nepremičnin je na javni dražbi in z javnim zbiranjem ponudb. Po končanem postopku prodaje se sklene prodajna pogodba z najugodnejšim ponudnikom, po plačilu dogovorjene kupnine pa se nanj prenese lastninska pravica ter ostale premoženjske pravice. Poseben položaj ima zakonec tistega, nad katerim se je začel postopek osebnega stečaja. Ta lahko zahteva delitev skupnega premoženja tako, da v treh mesecih po začetku stečajnega postopka prijavi izločitveno pravico. Če rok zamudi, nastopi fikcija, da je prijavil izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici. Izločitveno pravico je treba ločiti od ločitvene pravice, ki predstavlja pravico do prednostnega poplačila iz premoženja, ki je zavarovano s to pravico. Izločitveni upnik se ne poplača iz stečajne mase, vendar s prijavo take pravice zgolj obvesti stečajnega upravitelja, da določeno premoženje ne spada stečajnemu dolžniku in posledično ne more biti del stečajne mase. Ko stečajno sodišče prizna izločitveno pravico zakonca, izda sklep, s katerim ugotovi priznano izločitveno pravico ter lastninsko pravico izločitvenega upnika na določeni nepremičnini v deležu, ki je enak njegovemu deležu na skupnem premoženju. Fizične osebe podajo predlog za začetek postopka osebnega stečaja z namenom dosega odpusta obveznosti. Naveden institut je namenjen vestnemu in poštnemu dolžniku, ki ne zmore poravnati vseh obveznosti, ki jih ima ob začetku postopka osebnega stečaja ter omogoča vrnitev takih oseb v normalno premoženjsko stanje. Po vložitvi predloga, stečajno sodišče določi preizkusno obdobje, v katerem mora stečajni dolžnik izkazati angažiranost in trud za plačilo upnikov. S pravnomočnim sklepom o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati terjatve, na katere učinkuje odpust. Stečajni dolžnik lahko tudi zlorabi takšno pravico, zato zakon določa tudi ovire, skladno, s katerimi odpust obveznosti ni mogoč.
Ključne besede: stečajni postopek, osebni stečaj, prodaja nepremičnine, javna dražba, zavezujoče zbiranje ponudb, prodajna pogodba, izločitveni zahtevek, odpust obveznosti, pravno vrednotenje.
Objavljeno v DKUM: 19.10.2022; Ogledov: 835; Prenosov: 274
.pdf Celotno besedilo (745,19 KB)

4.
Obogatitvene obveznosti na področju stvarnega prava : magistrsko delo
Nataša Brunčič, 2022, magistrsko delo

Opis: Neupravičena pridobitev kot samostojen vir obveznosti je neposlovno obligacijsko razmerje, katerega udeleženca sta neupravičeno obogatena oseba in neupravičeno prikrajšana oseba. Zakon določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Podobno kot nemško pravo, tudi slovensko pravo obveznosti iz naslova neupravičene pridobitve ureja enotno, tj. z generalno klavzulo, v pravni teoriji in sodni praksi pa je dodelana in uveljavljena delitev obogatitvenih obveznosti na kondikcije in verzije. Predpostavke, skupne vsem obogatitvenim obveznostim, so: prikrajšanje, obogatitev, vzročna zveza in neobstoj pravnega temelja. Pravni učinki prisilnih stvarnopravnih pravil o prirasti v povezavi z načelom povezanosti zemljišča in objekta povzročijo nastanek pravnega razmerja neupravičene pridobitve, ki je urejeno v Stvarnopravnem zakoniku, glede nekaterih vidikov pa se uporabijo splošna pravila iz Obligacijskega zakonika. Stvarnopravni zakonik ureja tri položaje neupravičene pridobitve, in sicer: povečanje vrednosti nepremičnine, prenehanje stavbne pravice in spojitev ter izdelavo nove premičnine. Obogatitveni zahtevek neupravičeno prikrajšane osebe napram neupravičeno obogateni osebi je verzijski zahtevek. Za razliko od prejšnje pravne ureditve, v skladu z veljavno zakonodajo, oseba, ki s soglasjem nepremičnine poveča njeno vrednost, ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bila obogatena, pri čemer se glede obsega verzijskega zahtevka uveljavi obogatitveno načelo in metoda tržne vrednosti nepremičnine, verzijski zahtevek pa začne teči od trenutka izgube posesti. Vlagatelj in lastnik nepremičnine se lahko dogovorita, da na nepremičnini, ki je predmet vlaganj, nastane solastnina. Vlaganja so lahko izvedena s soglasjem lastnika ali ob odsotnosti soglasja, pri čemer na nastanek stvarnopravnih posledic sam obstoj soglasja ne vpliva. Položaj vlagatelja v primeru odsotnosti soglasja glede vlaganj del pravne teorije približa položaju nedobrovernega posestnika, kar je predvsem pomembno z vidika obsega verzijskega zahtevka. Do položaja neupravičene pridobitve pride tudi v določenih primerih prenehanja stavbne pravice, in sicer v primerih, ko se imetnik stavbne pravice in lastnik zemljišča za primer prenehanja ne dogovorita, da imetniku stavbne pravice pripada nadomestilo (v višini povečanja vrednosti nepremičnine) oz. drug zakon tega ne določa. Stavbna pravica namreč zaradi uveljavitve načela povezanosti zemljišča in objekta ob njenem prenehanju ponovno priraste k zemljišču. Zaradi stvarnopravnih učinkov pravnih pravil, ki urejajo spojitev, pomešanje ter izdelavo nove premičnine, pride do pravnega položaja neupravičene pridobitve tudi na premičninskem področju, in sicer v primeru, ko prikrajšani izgubi lastninsko pravico na stvari (ki je ni mogoče šteti za glavno stvar), ki je s spojitvijo, pomešanjem ali izdelavo nove stvari, postala last nekoga drugega, pri čemer se glede obogatitvenega zahtevka smiselno uporabijo splošna pravila iz Obligacijskega zakonika.
Ključne besede: neupravičena obogatitev, obogatitveni zahtevek, verzija, verzijski zahtevek, obogatitveno načelo, vlaganje v tujo nepremičnino, načelo superficies solo cedit, prirast, prenehanje stavbne pravice
Objavljeno v DKUM: 17.10.2022; Ogledov: 687; Prenosov: 204
.pdf Celotno besedilo (16,64 MB)

5.
Zahtevek in protokol za posredovanje podatkov državnega programa in registra zora
Tina Firanović, 2021, magistrsko delo

Opis: Tehnološki napredek in razvoj v zdravstvu se odražata na različne načine, tudi na področju zbirk, ki vsebujejo osebne podatke. Podatki posameznikov niso dostopni samo za potrebe zdravljenja, temveč tudi preventive. V Sloveniji so pomemben del preventive na področju rakavih bolezni presejalni programi za raka, poznani kot ZORA, DORA in SVIT. Za nemoteno delo Državnega programa ZORA (Državni program zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb materničnega vratu) je ključnega pomena Register ZORA, v katerem so osebni podatki žensk, vključenih v program. Zaposleni pri Državnem programu ZORA se pri svojem delu srečujejo s prošnjami za podatke, katerih posredovanje je zakonsko opredeljeno. Da bi omogočili čim večjo, varno uporabo podatkov Registra ZORA za upravičen namen ter, da bi ob tem čim manj dodatno obremenili zaposlene na programu ZORA, je bil namen magistrske naloge pripraviti protokol za posredovanje podatkov in zahtevek, ki bo omogočal hitrejše in učinkovitejše posredovanje podatkov, hkrati pa bo zagotavljal varstvo osebnih podatkov žensk, vključenih v program. Pregledu literature s področja varstva osebnih podatkov, relevantne zakonodaje, sorodnih protokolov v tujini ter s področja ocenjevanja tveganja pri posredovanju podatkov je sledila izvedba polstrukturiranih intervjujev z zaposlenimi v programih ZORA, DORA in SVIT ter z zaposlenimi pri Registru raka Republike Slovenije. Sintezi pridobljenih informacij je sledila testna izdelava zahtevka in protokola ter njuna fazna evalvacija s pravnega vidika, z vidika tistih, ki podatke posredujejo, ter z vidika tistih, ki za podatke prosijo. Trajalo bo nekaj časa, da bodo uporabniki popolnoma sprejeli zahtevek. Pri tem bodo v pomoč zaposleni pri Registru ZORA, ki bodo nudili podporo in pomoč pri njegovem izpolnjevanju.
Ključne besede: Državni program ZORA, Register ZORA, zahtevek za dostop do podatkov, varstvo osebnih podatkov
Objavljeno v DKUM: 23.11.2021; Ogledov: 849; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

6.
ANALIZA MINIMALNIH STANDARDOV ZA OBVEŠČENOST DOLŽNIKA O POSTOPKIH V NESPORNIH ZADEVAH PO UREDBI ŠT. 805/2004
Sara Žolger, 2021, magistrsko delo

Opis: Evropsko civilno procesno pravo je z razvojem prineslo veliko sprememb in izboljšav v ureditvi določenih procesnih pravil znotraj območja EU ter predvsem omogočilo enostavnejše, enotnejše in hitrejše postopke izvršbe v drugi državi članici z zagotovitvijo polnega načela prostega pretoka sodnih odločb med državami članicami. Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov je še posebej pomembna, saj je bil s slednjo uveden postopek evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke in hkrati odprava eksekvature, ki pomeni prosti pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin med državami članicami brez vmesnih postopkov. Odprava eksekvature torej pomeni ukinitev kakršnegakoli postopka v državi izvršbe, kjer bi se opravil preizkus ali sodba iz druge države izpolnjuje pogoje za učinkovanje v državi izvršbe in je močno povezana z načelom medsebojnega zaupanja med različnimi pravnimi redi držav članic. Glede na navedeno je potrebno dodati, da se postopek izdaje sodbe v celoti opravi skladno z nacionalnim pravnim redom države članice. Šele kasneje v primeru postopka za izdajo potrdila o evropskem izvršilnem naslovu se opravi presoja, ali postopek, ki je tekel po nacionalnih pravilih, ustreza vsem zahtevam Uredbe 805/2004. Slednja tako ne vzpostavlja enotnega postopka izvršbe za vse države članice EU in tudi ne pomeni obveznosti za države članice, da prilagodijo svojo nacionalno zakonodajo minimalnim postopkovnim standardom, ki jih določa. Pomeni le možnost za upnika, da lahko zoper dolžnika uveljavlja izvršbo za svojo terjatev v drugi državi članici na podlagi potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Obenem je potrebno poudariti, da morajo za izdajo le-tega biti izpolnjeni določeni pogoji skladno z Uredbo 805/2004. Posebna pozornost je namenjena pojmu nespornih zahtevkov, saj je v primeru, ko gre za pasivno nesporni zahtevek v nasprotju z aktivno nespornim zahtevkom, za katerega je toženec aktivno izrazil soglasje, potreben še preizkus skladnosti postopka z minimalnimi standardi za postopke o nespornih zahtevkih po Uredbi 805/2004. Minimalni standardi se nanašajo na vročanje listin dolžniku ali zastopnikom dolžnika, zagotovitev ustreznih informacij dolžniku o zahtevku in postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, popravek neskladnosti z minimalnimi standardi in pravno sredstvo v izjemnih primerih. Našteti minimalni standardi so pomembni predvsem z vidika zagotovitve obveščenosti dolžnika o postopkih, ki jih je sodišče uvedlo proti njemu ter zagotavljanju ustrezne procesne garancije v postopku.
Ključne besede: Uredba št. 805/2004, nesporni zahtevek, evropski nalog za izvršbo, minimalni standardi
Objavljeno v DKUM: 10.03.2021; Ogledov: 785; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (589,74 KB)

7.
Prelivanje premoženjskih kategorij zakoncev, zunajzakonskih partnerjev ter partnerjev v partnerski zvezi na podlagi aktualne sodne prakse : magistrsko delo
Staša Gjerek, 2019, magistrsko delo

Opis: Premoženjska razmerja med zakonci (v nadaljevanju z njimi izenačenimi zunajzakonskimi partnerji ter partnerji v partnerski zvezi) so kompleksne narave, saj v času trajanja partnerske skupnosti prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij, skupnega ter posebnega premoženja. Že na začetku je potrebno opozoriti, da skupno premoženje sestavljajo premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze, medtem ko posebno premoženje lahko opredelimo kot premoženje, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno med trajanjem zakonske zveze. Dandanes so mladi zaradi finančne negotovosti postavljeni v položaj, ko živijo doma ter tako vlagajo sredstva in delo v premoženje, ki je v lasti staršev ali tretjih oseb. Posledično prihaja do številnih prelivanj premoženjskih kategorij ter vlaganj, predvsem posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje, podjetniškega vlaganja ter drugih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev stvarnopravnih ter obligacijskih učinkov. Po pravilih obligacijskega prava ima zakonec, ki vlaga, splošni verzijski zahtevek, pravila stvarnega prava pa kot izhodišče napotujejo na uporabo pravil 48. člena SPZ, ki graditelju ne priznava lastninske pravice, temveč zahtevek za povrnitev tistega, za kar je bil lastnik obogaten. Ob tem se pojavljajo številna vprašanja v zvezi z zahtevkom, ki zakoncu pripada na podlagi vlaganj, za kar se je povečala vrednost nepremičnine. Gre predvsem za vprašanja, od koga lahko zakonec zahteva nazaj tisto, kar je vložil, v kakšnem času ter kakšnem obsegu. Med drugim pravila Družinskega zakonika glede premoženjskih razmerij med zakonci posegajo na področje vlaganj zakoncev, saj v primeru, če zakonec vlaga delo ali sredstva v nepremičnino, ki je posebno premoženje drugega zakonca, se lahko zakonca sporazumeta o obstoju in višini ter zavarovanju terjatve, ob upoštevanju pravil stvarnega prava ter zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Prav tako imata zakonca po novi ureditvi precej več možnosti v primeru izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega izmed njiju. S sprejetjem Družinskega zakonika je bil odpravljen kogentni, sicer veljavni zakoniti premoženjski režim in po novem imata zakonca možnost sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter svobodno ureditev premoženjskega režima. S sklenitvijo omenjene pogodbe, pa se pojavljajo številna vprašanja, predvsem glede publicitetnega učinka registra pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij ter dolžnosti in skrbnosti tretjih oseb o stanju vpisov, ki izhajajo iz registra, glede nadrejenosti ter podrejenosti premoženjskega statusa partnerjev. Ugotovimo lahko, kako pomembna je ureditev premoženjskega režima v času trajanja partnerske skupnosti, da kasneje, predvsem ob razvezi, ne prihaja do problemov ter s tem povezanimi postopki.
Ključne besede: Zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, partnerska zveza, skupno premoženje, posebno premoženje, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, vlaganje posebnega premoženja zakonca v posebno premoženje drugega zakonca, podjetniško premoženje zakoncev, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje, obogatitveni zahtevek, povečanje vrednosti nepremičnine, osebni stečaj zakonca.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1652; Prenosov: 343
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

8.
Odškodninska odgovornost delodajalca zaradi kršitve predpisov o varnosti in zdravju pri delu : magistrsko delo
Maja Vogrin, 2019, magistrsko delo

Opis: Področje varnosti in zdravja pri delu je področje, ki je podrobno urejeno tako na mednarodni ravni kot tudi na ravni prava Evropske Unije. S prenosom številnih direktiv v nacionalno pravo in pri upoštevanju še določenih konvencij z omenjenega področja imajo tako delodajalci kot tudi delavci določene obveznosti na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki jih morajo pri izvajanju svojega dela upoštevati. Predvsem jima je skupna obveznost, da morata poleg organizacije oziroma skrbnega opravljanja dela, skrbeti tudi za varnost in zdravje (drugih) delavcev v delovnem procesu, morebitne nevarnosti in pomanjkljivosti pa odpraviti oz. v primeru, da gre za delavca, jih mora ta nemudoma javiti svojemu nadrejenemu. Vendar v praksi prihaja do kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako s strani delodajalca kot tudi delavca. Inšpektorat Republike Slovenije za delo (IRSD) v svojih letnih poročilih ugotavlja številne kršitve na področju ustreznosti izjave o varnosti z oceno tveganja, ki je delodajalčev krovni interni akt za zagotavljanje varnih in zdravih delovnih razmer. Poleg teh so po ugotovitvah IRSD pogoste kršitve s strani delodajalca med drugimi še kršitve glede zdravstvenih pregledov delavcev. V sodni praksi pa je mogoče zaslediti številne sodbe, kjer odškodninsko odgovarja delodajalec za kršitve glede delovne in osebne varovalne opreme ter kršitve določb o prepovedi trpinčenja. Pri pregledu sodne prakse se kot pomembno kaže vprašanje, kdo odgovarja za nastalo škodo delavca v primeru, da gre za »izposojenega« delavca drugemu izvajalcu ali podizvajalcu del na gradbiščih. Za odgovor na to vprašanje je potrebno ugotoviti obstoj odgovornosti »dejanskega« delodajalca, možna pa je tudi kumulacija odgovornosti oz. solidarna odgovornost več oseb. V sodni praksi je najti tudi primere, v katerih sodišča upoštevajo pri nastanku škode tudi delavčev soprispevek, kadar ta ravna v neskladju s predpisi varnosti in zdravja pri delu. Pravila odškodninskega prava jasno določajo, da kdor je povzročil škodo, jo mora tudi povrniti. V teh primerih gre potemtakem za deljeno odgovornost delodajalca in delavca. Sodišča presojajo obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca kot tudi delavca po splošnih pravilih civilnega prava, torej na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativne predpostavke civilnega delikta, to so protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza ter krivda. V primeru, da gre za objektivno odgovornost, pa je podlaga za njen obstoj, da delodajalec opravlja nevarno dejavnost ali, da nevarnost izvira iz stvari same. Delodajalec se bo lahko razbremenil objektivne odgovornosti zgolj v primeru, da so podani elementi za višjo silo ter da je nastala škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe. V sodni praksi se uporaba določbe o razbremenitvi odškodninske odgovornosti uporablja restriktivno. Delodajalec ima tudi možnost, da svojo odgovornost, v primeru nastanka odškodninskih zahtevkov delavca, do določene višine tudi zavaruje. V primeru, da pa delodajalec krši predpise varnosti in zdravja pri delu, s tem ko ne zagotovi zadostnih varnostnih ukrepov ter zdravstvenih pregledov delavcev, bo lahko odškodninsko odgovoren tudi Zavodu za zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ta bosta imela zoper delodajalca regresni zahtevek oz. bolje rečeno personalno subrogacijo za povrnitev nastalih stroškov zavodoma.
Ključne besede: Varnost in zdravje pri delu, odškodninska odgovornost delodajalca, odškodnina, deljena odgovornost, regresni zahtevek.
Objavljeno v DKUM: 17.09.2019; Ogledov: 2107; Prenosov: 378
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

9.
Oblikovanje tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih
Nastja Leskovar, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavana tema oblikovanje tožbenih zahtevkov v delovnopravnem področju. Sistematično je zajeta delovnopravna zakonodaja, predvsem uporaba Zakona o delovnih razmerjih ob subsidiarni uporabi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter Zakona o pravdnem postopku. Vsebina magistrske naloge v celoti opredeljuje individualne delovne spore ter kolektivno tožbo. Predvsem se nanaša na oblikovanje tožbenih zahtevkov, ki so tako v praksi kot v teoriji jedro same tožbe ter opredeljuje različne možnosti delavca v predsodnem in sodnem postopku. S pomočjo sodne prakse različno stopenjskih sodišč, nacionalne zakonodaje ter raznih strokovnih člankov in knjig se spoznamo s primerno oblikovanimi tožbenimi zahtevki postavljenimi s strani pooblaščenca tožnika in navsezadnje z samim delovanjem slovenskega sodstva. S predmetnim magistrskim delom je prikazano celovito varstvo tožnika, ki zajema krajšo predstavitev dejanskega stanja, ki se nadaljuje z predstavijo različnih možnosti, ki jih ima delavec v predsodnem postopku ter zaključi z vložitvijo tožbe na pristojno delovno sodišče. Nadaljnje je kot novost predstavljen tudi Zakon o kolektivnih tožbah, za katerega lahko predvidevam, da bo na delovnopravno področje vpeljal veliko sprememb in novitet, vendar sodna praksa na to temo še ne obstaja. V magistrskem delu sem preučila zakonsko ureditev oblikovanja tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih ter med souporabo sodne prakse izpostavila najpomembnejša zakonska določila in ustrezno uporabo zakonskih predpisov.
Ključne besede: delovno pravo, delovno sodišče, delovno razmerje, pogodba o zaposlitvi, terjatev, tožba, tožbeni zahtevek, dokazno breme
Objavljeno v DKUM: 21.12.2018; Ogledov: 4188; Prenosov: 797
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

10.
Spori glede nepremičnin in oblikovanje tožbenih zahtevkov
Eva Goriup, 2018, magistrsko delo

Opis: Tožnik sproži pravdo s tožbo. V njej je postavljen tožbeni zahtevek, o katerem naj sodišče odloči. Bistveno sestavino v pravdnem postopku predstavlja določen tožbeni zahtevek. Določen mora biti tako subjektivno kot objektivno. Tožnik mora natančno opredeliti stranke postopka, ter varstvo, ki ga s tožbo zahteva. Navesti mora vsa relevantna dejstva, in jih podpreti z dokazi, ki bodo podprla zatrjevana dejstva in tožniku pomagala pri dosegu pravnega varstva, ki ga zahteva. Temeljno načelo pravdnega postopka, ki je izredno pomembno v povezavi s spori glede nepremičnin in oblikovanju tožbenih zahtevkov, je načelo dispozitivnosti. Pomeni, da je sodišče na zahtevke strank vezano in mora odločiti v okviru postavljenih zahtevkov. Sodišče ne mora prisoditi torej nič več in nič drugega, kot je tožnik zahteval v tožbenem zahtevku. Tožnik namreč s tožbenim zahtevkom opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, s tem pa posledično omeji sodni preizkus sodišča. Drugo pomembno načelo pravdnega postopka, povezano s spori glede nepremičnin in oblikovanj tožbenih zahtevkov, je razpravno načelo. Le stranke so tiste, ki preskrbijo procesno gradivo in sodišče ne more upoštevati procesnega gradiva, ki ga niso predložile stranke. V sodni praksi je veliko primerov, ko tožnik tožbenega zahtevka ne opredeli dovolj natančno in jasno, kar privede do problema, saj sodišča odločajo na podlagi in v mejah postavljenih zahtevkov. Količina nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov se lahko zmanjša z uporabo metode materialnega procesnega vodstva, ki sodišča pooblašča, da strankam pomagajo navesti vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za sodno odločbo. Pri tem pa ni začrtane jasne spodnje meje, kdaj sodišče mora poseči po metodi materialnega procesnega vodstva in zgornje meje, kdaj sodišče ni več upravičeno pomagati ter voditi stranko. V sodni praksi, je glede določenih tožbenih zahtevkov sodna praksa jasna in ustaljena. Pri nekaterih je pa še zmeraj sporno, kako točno morajo biti oblikovani tožbeni zahtevki. V nekaterih primerih je nejasno katere stranke je potrebno zajeti s tožbo, v drugih je sporno katero obliko tožbenega zahtevka mora tožnik v določeni tožbi uporabiti. Ugotavlja se, da se stranke še zmeraj ne zavedajo posledic nepravilno, oziroma pomanjkljivo oblikovanih tožbenih zahtevkov, ki privede do neuspešnega varstva njihovih pravic. Pravno varstvo je v zvezi s spori glede nepremičnin v slovenskem pravu zagotovljeno na različnih pravnih področjih z različnimi vrstami tožb, kar pa lahko stranke zmede, da posežejo po nepravilni obliki tožbenega zahtevka. Veliko tožb si je med seboj tudi zelo podobnih, zato je potrebno biti pozoren pri izbiri zahtevanega sodnega varstva in posledično pravilnemu oblikovanju tožbenega zahtevka. Stvarnopravni spori so pri nas zelo pogosti, zato obstaja potreba po enotni in natančni sodni praksi. Še zmeraj v teoriji kot v sodni praksi zasledimo razhajanja med mnenji glede vsebine pravilnih tožbenih zahtevkov, glede aktivne in pasivne legitimacije za vložitev tožbe ipd. Potrebno bi bilo zasledovati cilj po enotni ureditvi oblikovanja tožbenih zahtevkov v sporih glede nepremičnin, saj bi s tem pripomogli k hitrosti postopka, razbremenitvi sodišč ter znižanju stroškov strank.
Ključne besede: nepremičnina, spor, tožba, tožbeni zahtevek, določenost tožbenega zahtevka, načelo dispozitivnosti, razpravno načelo, meje materialnega procesnega vodstva, oblikovanje tožbenih zahtevkov. 
Objavljeno v DKUM: 16.10.2018; Ogledov: 2109; Prenosov: 413
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

Iskanje izvedeno v 5 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici