1.
Institut skupinske tožbeNastja Jurišič, 2016, diplomsko delo
Opis: Z diplomskim delom podrobneje predstavim institut skupinske tožbe. Kljub mnogim poskusom, da bi se ta institut v pravi obliki uveljavil v kontinentalnem pravnem sistemu, temu do sedaj še ni tako. Skupinsko tožbo v pravi obliki pozna anglosaški pravni sistem. ZDA so bile tiste, ki so razvile in prve prenesle v praktično uporabo institut skupinske tožbe.
Skupinska tožba je tožba, kjer na strani tožnikov nastopa več strank, ki so bile oškodovane zaradi enakih škodljivih posledic. Namen združevanja je v prvi vrsti ekonomski, saj imajo posamezni tožniki manjše zahtevke, s katerimi v pravdi ne bi uspeli proti ekonomsko veliko močnejšim podjetjem, na strani katerih je prišlo do prepovedane posledice. Ena izmed glavnih značilnosti skupinske tožb je prav ekonomska premoč tožene stranke.
Tožena stranka v postopku je podjetje, njeni zastopniki ali upravljalci. Bodisi obrat podjetja povzroča škodljive posledice okolju, njihovi izdelki na trgu vsebujejo prepovedane snovi, izvajajo pomankljivo storitev ali obljubljajo učinke, katerih se dejansko s proizvodom ne da doseči. Posledice se lahko kažejo na stvareh, v okolju ( Class action) ali na premoženju in zdravju ljudi (massive tort).
Tožnike v postopku zastopajo odvetniki. Ti vodijo vse stopnje tožbe, do samega zaključka - izdane sodbe ali sklenjene poravnave.
Zadeva se prične odkrivati s samo ugotovitvijo, da ima posamezna stvar ali storitev negativen vpliv ter da povzroča prepovedane posledice. Zagovorniki v tej fazi začnejo s preiskavo in zbiranjem dokazov. Ko so dejstva o negativnih vplivih dodobro raziskana in podprta z dokazi, se začne postopek odkrivanja potencialni oškodovancev, če niso znani že med postopkom preiskave. Obstajata dva različna sistema po katerih so tožniki vključeni v skupinsko tožbo. Po sistemu opt-in so vključeni samo posamezni oškodovanci, ki eksplicitno izjavijo, da želijo biti udeleženi v učinkih izdane sodbe oziroma sklenjene poravnave. Sistem opt-out pa predpostavlja avtomatsko vključitev vseh posameznikov, na katere se negativne posledice raztezajo.
Ko so razjasnjena dejstva primera, zagovorniki pripravijo osnutek tožbe, na podlagi katerega predsedujoči sodnik odloča o utemeljenosti skupinske tožbe (kvalifikacija tožbe). Sodišče ima v tej fazi možnost zaslišanja katerokoli od strank ter lahko zahteva predložitev vseh potrebnih dokazov. Sodnik ima na tem mestu možnost tožbo sprejeti ali zavrniti. Če je tožba sprejeta gre zadeva dalje v odločanje pred poroto. Kar 90% vseh primerov skupinskih tožb ne dočaka postopka pred poroto, saj stranki že v predhodni fazi skleneta poravnavo.
Poravnava je najznačilnejši element skupinske tožbe v ameriškem pravnem sistemu. Z njo se stranke pogodijo o višini odškodnine in ostalih stroških postopka. Ko pride do poravnave je zadeva zaključena. Če je primer takšnih razsežnosti, da so posledice vidne v večih zveznih državah govorimo o globalni poravnavi.
Problem nastane pri t.i. "izsiljenih poravnavah". Tožena stranka se želi čimhitreje poravnati, da se zadeva zaključi, zagovorniki pa prepogosto prehitro pristanejo na poravnave, s prenizkim zneskom odškodnine.
Lahko bi rekli, da je možnost zlorab v nekakšnem sorazmerju s pozitivnimi lastnostmi, ki ji prinaša skupinska tožba.
Ključne besede: Skupine, tožba, zahtevki, poravnava, zagovorniki, odškodnina, škodljive posledice.
Objavljeno v DKUM: 09.03.2017; Ogledov: 2593; Prenosov: 152
Celotno besedilo (360,75 KB)
