| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
MATERIALNA IN FORMALNA OBRAMBA OBDOLŽENCA
Maja Vornšek, 2015, diplomsko delo

Opis: Naš sodoben kazenski postopek v Republiki Sloveniji obdolžencu, kot domnevnemu storilcu kaznivega dejanja, zagotavlja številne pravice tako na ustavni kot mednarodnopravni ravni. V boju proti kriminaliteti, ki je v interesu vsake družbe, noben zakon ne omogoča toliko posegov v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine kot Zakon o kazenskem postopku. Večina načel je povzetih iz Ustave Republike Slovenije, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah. V slovenskem kazenskem postopku velja pravilo, da je oseba nedolžna, dokler ji krivda ni dokazana s pravnomočno odločbo sodišča. To je ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki se kot ovrgljiva domneva lahko ovrže na nepristranskem, objektivnem in z zakonom ustanovljenim sodiščem, ki ima pred seboj nalogo oziroma cilj presoditi ali je oseba, ki je v kazenskem postopku, nedolžna ali kriva, ter določiti kazensko sankcijo za storitev kaznivega dejanja. Sodišče, ki ima predvsem nalogo ločiti krive od nedolžnih, dejstva in posledično tudi sodbo, podkrepi z dokazi, ki so lahko v prid ali škodo obdolženca. V kazenskem postopku ima obdolženec pravico do zagovornika, ki si ga sam izbere, ali pa mu ga izbere sodišče, če je to določeno z zakonom. Prav tako obrambo obdolžencu omogoča tudi sodišče, državni tožilec in policija, tako da obramba z zagovornikom, ki omogoča da sta državni tožilec in obdolženec enakopravni strank, ni podana samo z strani obdolženca, ampak tudi iz nasprotne stranke in sodišča samega. Pred sodiščem vsak obdolženec, glede na njegovo naravo, težo kaznivega dejanja in mnenja odvetnika ubere svojo taktiko zagovora. Poznamo 3 temeljne strategije obrambe: zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje, zagovor, v katerem ga zanika in obrambo z molkom. Tekom kazenskega postopka lahko obdolženec svojo strategijo tudi zamenja. Obdolženec je subjekt kazenskega postopka, njegova izjava pa dokazno sredstvo na sodišču. Novela ZKP-K je prinesla sedanji kazenski postopek nove spremembe in sicer predobravnalni narok, na katerem se obdolženec izjavi o obtožbi, možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter odpoved določenim procesnim jamstvom.
Ključne besede: obdolženec, domneva nedolžnosti, zagovornik, obramba, molk, priznanje, zanikanje
Objavljeno: 10.06.2015; Ogledov: 1127; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (838,72 KB)

2.
PRIZNANJE KAZNIVEGA DEJANJA-KRIMINALISTIČNI IN PRAVNI VIDIKI
Gašper Tarman, 2012, diplomsko delo

Opis: Namen naloge je prikazati pojem priznanja z različnih vidikov in ugotoviti, kakšen vpliv ima na preiskovalce kaznivih dejanj in potek kazenskega postopka. Uvodno poglavje na kratko opisuje, kakšno vlogo ima priznanje v različnih fazah kazenskega postopka. Izpostavljeni so nekateri problemi, ki se lahko pojavljajo pri pridobivanju priznanja in vplivajo na nadaljnji potek postopka. V drugem poglavju je opredeljen pojem priznanja. Na kratko so opisane različne oblike priznanja in razlogi, zaradi katerih storilec prizna dejanje. Prikazan je pomen priznanja v predkazenskem in kasneje v kazenskem postopku. Tretje poglavje opisuje postopek zbiranja obvestil od oseb v informativnem pogovoru, ki je neformalne narave, in postopek zaslišanja, ki je natančno določen in predpisan v zakonu. Omenjeni so nekateri problemi in omejitve, s katerimi se soočajo preiskovalci pri pridobivanju priznanja od domnevnih storilcev. V nadaljevanju je opisano dokumentiranje izjav po koncu zbiranja obvestil ali zaslišanja in predstavljena pravna podlaga, ki omogoča organom pregona zbiranje informacij o kaznivem dejanju in storilcu. Na koncu poglavja je omenjena pravica do zagovornika, ki predstavlja eno izmed temeljnih pravic posameznika in ima pomembno funkcijo v kazenskem postopku. V četrtem poglavju so prikazani vzroki za spreminjanje izjav in preklic priznanja osumljenca ali obdolženca v kasnejšem postopku. Nakazane so možnosti, ki lahko zmanjšajo število spremenjenih izjav in kasnejših preklicev priznanj tako v predkazenskem kot v kazenskem postopku. Peto poglavje na začetku vsebuje splošen opis dokaznega postopka in pomen priznanja v njem. Predstavljeni so vplivi in posledice, ki jih ima priznanje na trajanje dokaznega postopka. V zaključku poglavja sta obravnavani dve pomembni novosti, ki ju prinaša zakonodaja in imata velik vpliv na trajanje in potek dokaznega postopka. Zadnje poglavje podaja sklepne ugotovitve in opisuje prednosti, ki jih prinaša sprememba zakonodaje.
Ključne besede: priznanje, informativni razgovor, zaslišanje, osumljenec, zagovornik, dokazni postopek, predobravnavni narok
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 414; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (510,08 KB)

3.
PRAVNO VARSTVO PREMOŽENJA MLADOLETNIH OTROK
Vesna Lukić, 2016, magistrsko delo

Opis: Otrokom je namenjeno posebno varstvo, saj so najšibkejša družbena skupina. Povsod po svetu so v ospredju največje koristi otrok, ki jih posamezne države z nacionalno zakonodajo v skladu z mednarodnimi pravili ustrezno varujejo, a kljub temu prihaja do zlorab otrokove osebnosti in pravic, oziroma njihovi interesi niso zadostno zaščiteni. Pravica do premoženja je le ena izmed pravic otroka, ki je prav tako pomembna. S tem, ko se skuša zaščititi interese in koristi otrok, se v določeni meri krši oziroma poseže v pravice staršev na drugi strani in ravno ločnica med tema je ključnega pomena. Za premoženje otrok skrbijo starši, a je to premoženje vseeno potrebno ustrezno zavarovati s strani državnih organov (sodišč in centra za socialno delo) z ustreznimi instituti. Tu se pa postavlja vprašanje, ali so te možnosti resnično učinkovite tudi v praksi, kajti potrebno je zavarovati premoženje otrok in hkrati poskrbeti, da so zadovoljene njihove potrebe. Tudi mladoletniki sklepajo pravne posle, a je veljavnost le-teh vezana na določene predpisane pogoje. Za določene posle je poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov potrebno, da dajo starši ali zakoniti zastopniki predhodno soglasje k sklepanju poslov, ali pa da jih starši naknadno odobrijo. Za pomembnejše pravne posle je potrebno še soglasje centra za socialno delo, zlasti kadar gre za odsvojitev ali obremenitev premoženja otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno ne daje odgovora na vprašanje, kateri posli so to, temveč je to potrebno izluščiti iz sodne prakse, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je le ta enotna. Po mnenju mnogih kritikov sta praksa sodišč in praksa centrov za socialno delo neenotni. Pomembna je analiza, koliko centri za socialno delo in sodišča dejansko upoštevajo okoliščine določenega primera, ko gre za odsvojitev in obremenitev premoženja oziroma sklepanja pravnih poslov na sploh in če preverjajo resničnost trditev staršev oziroma zakonitih zastopnikov v sodnih in upravnih postopkih in ali pri tem upoštevajo interese otrok. Ugotovitve kažejo, da odločajo o koristih otrok različni organi v različnih postopkih, toda ali je takšna ureditev smiselna oziroma ali koristi otrokom ter ali so pravice otrok s takšno ureditvijo zadostno zavarovane. V nalogi bodo med ostalim predstavljeni kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic in zagovornik otrok kot tudi drugi instituti, njihov pomen oziroma vpliv na dodatno varstvo premoženjskih koristi otrok. V nalogi bodo predstavljene predvsem pomanjkljivosti veljavne pravne ureditve, predlagane spremembe in možne rešitve, za katere menim, da bi bile ustrezne.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokove pravice, roditeljska pravica, ukrepi države za varovanje koristi otrok, premoženje otroka, sodno varstvo, upravni postopek, pravni posel, kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 899; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

4.
ANALIZA DELA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC NA PODROČJU VAROVANJA OTROKOVIH PRAVIC OD LETA 2010 DO 2014
Zlatka Puklavec Banjanin, 2016, diplomsko delo

Opis: O otrocih radi govorimo, da predstavljajo našo bodočnost. Zaradi svoje fizične in psihične nedozorelosti spadajo v ranljivo skupino, ki ji je namenjena še prav posebna pozornost. Pravice otrok so skozi zgodovino pridobivale na pomenu in s sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 je otrok postal samostojni nosilec pravic. Slovenska ustava določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Družina je priznana kot osnovna celica družbe, primarno pravico in dolžnost, skrbeti za svoje otroke, imajo starši. V primeru, da starši za svoje otroke ne poskrbijo, to vlogo prevzame država. V slovenskem prostoru so na področju predstavljanja in uresničevanja otrokovih pravic zelo dejavne civilnodružbene organizacije, osrednja institucija za varstvo otrokovih pravic pa je Varuh človekovih pravic RS. V Sloveniji je leta 1994 začel veljati Zakon o varuhu človekovih pravic. Nimamo posebnega varuha otrokovih pravic, je pa bila leta 2001 v okviru strokovne službe Varuha človekovih pravic RS oblikovana posebna skupina za področje otrokovih pravic, pozneje je bil imenovan tudi varuhov namestnik za področje otrokovih pravic in socialnega varstva. Varuh človekovih pravic RS o svojem delu poroča z rednimi letnimi poročili in posebno poglavje o varstvu otrokovih pravic predstavlja vedno večji del varuhovega letnega poročila. Prizadeva si za večjo prepoznavnost med mladimi in v ta namen organizira različne aktivnosti, obiskuje šole, sodeluje na otroških parlamentih, okroglih mizah in podobnih dogodkih. Veliko dela na promociji otrokovih pravic, sodeluje z nevladnimi organizacijami v Sloveniji ter na mednarodni ravni. Prizadeva si za vzpostavitev ustrezne zakonske podlage, da bo dolžnost vseh, da se otroku prisluhne in se ga obravnava kot samostojnega nosilca pravic. To je še posebej pomembno v primerih, ko starši ne zmorejo ali ne morejo sodelovati v otrokovo korist. V ta namen se pri Varuhu človekovih pravic RS izvaja pilotni projekt Zagovornik – glas otroka. Iz Varuhovih letnih poročil je razvidno, da so se ukvarjali s kršitvami vseh pravic, ki jih določa Konvencija o otrokovih pravicah, največ pa s pravicami otrok v okviru družine, še posebej s pravico vzdrževanja stikov in neposredne zveze z obema staršema. Njegovo mnenje je, da je delo v zvezi z otrokovimi pravicami strokovno poglobil, kar ugotavlja tudi v rednih stikih z ombudsmani v tujini. Svoja mnenja in priporočila o zadevah, ki jih obravnava, podaja s podprtimi argumenti. Ocenil je, da niso uspeli primerno obdelati, kljub vsem prizadevanjem, področja sodelovanja otrok, ki ga določata 12. in 13. člen Konvencije o otrokovih pravicah. Večkrat je podal svojo oceno, da so otrokove pravice, ki jih določa Konvencija o otrokovih pravicah, v Sloveniji zagotovljene na zadovoljivi ravni in obenem opozoril, da to ne pomeni, da te ravni ni mogoče izboljšati. V svojih letnih poročilih nenehno opozarja na pogosto brezbrižnost organov, ki odločajo o otrokovih pravicah. V diplomskem delu sta postavljeni dve tezi: »V Republiki Sloveniji Varuh človekovih pravic s svojim delovanjem veliko prispeva k izboljšanju in zagotavljanju otrokovih pravic« in »število odprtih zadev na področju varstva otrokovih pravic pri Varuhu človekovih pravic narašča predvsem zaradi večje osveščenosti o otrokovih pravicah, ne pa zaradi večjega števila kršitev.« Menim, da glede na analizo varuhovega dela v letih 2010 – 2014 postavljenima tezama lahko popolnoma pritrdim.
Ključne besede: varstvo otrokovih pravic, varuh človekovih pravic, zgodovina otrokovih pravic, projekt Zagovornik – glas otroka, mednarodna zaščita otrokovih pravic
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 910; Prenosov: 92
.pdf Celotno besedilo (2,20 MB)

5.
Sodobni pogledi na varstvo otrokovih pravic
Nastja Klein, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu z naslovom Sodobni pogledi na varstvo otrokovih pravic so predstavljene različne definicije pojmov. To so definicije pojma otrok, otroštvo in otrokove pravice. Te definicije pojmov so med seboj tesno povezane in so se skozi zgodovino tudi ves čas spreminjale. Ugotavljanje definicij teh pojmov, pa je tesno povezano s statusom in položajem otrok skozi zgodovino. Tako je v magistrski nalogi predstavljen tudi položaj otrok v posameznih družbah (v praskupnosti, Antiki, srednjem veku itd.). Da pa lahko razumemo področje otrokovih pravic, so v magistrski nalogi opredeljene definicije pojma otrok, otroštvo ter otrokove pravice, skozi različne poglede, tako slovenskih kot tujih avtorjev, kot tudi skozi zakonodajo. Tako v zgodovini, kot tudi danes, so otroci še vedno žrtve nasilja in otrokove pravice še zmeraj ostajajo odprta in aktualna tema. Otrokom, najšibkejšim družbenim bitjem, pa je seveda namenjeno posebno varstvo in skrb. Otroci imajo danes že status subjekta in ne le več samo objekta pravic. V skladu z njihovo zrelostjo in starostjo, jim pripadajo človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so opredeljene v številnih mednarodnih aktih, Ustavi Republike Slovenije ter zakonih. V magistrskem delu so podrobneje predstavljeni tudi nekateri pomembni mednarodni akti.
Ključne besede: Otrok, otroštvo, otrokove pravice, ukrepi države za varovanje koristi otrok, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno: 27.09.2017; Ogledov: 450; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (636,10 KB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici