Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Omejevalni ukrepi zavzemajo posebno mesto v kazenskem postopku, saj gre za posege v pravice in svoboščine obdolžencev že pred pravnomočno obsodilno sodbo, kar pomeni, da zanje še ni bilo ugotovljeno, če so sploh storili kaznivo dejanje. Ker pravnomočne obsodilne sodbe še ni, obdolženca varuje domneva nedolžnosti, zaradi česar so ti ukrepi lahko precej nevarni. Zavoljo tega mora biti za vsak tak poseg izpolnjen zakonsko določen pogoj, vključno z dokaznim standardom. Omejevalnih ukrepov nikoli ne smemo jemati za samoumevne, kot nujno posledico uvedbe kazenskega postopka po domnevno storjenem kaznivem dejanju. Ravno nasprotno, vselej so izjema in nikoli pravilo. Kljub temu pa ima država pravico, do uporabe prisilnih ukrepov, ki ji omogočajo izvedbo kazenskega postopka. V Sloveniji omejevalne ukrepe ločimo na osebne ali personalne, pri katerih država poseže v osebno svobodo posameznika ter stvarne ali realne, kjer se poseže v posameznikovo premoženje. Ne glede na vrsto, so ti namenjeni za odpravo nevarnosti ter zagotovitev učinkovite izvedbe kazenskega postopka. V diplomski nalogi se osredotočamo na stvarne omejevalne ukrepe, se pravi ukrepe, ki posežejo v premoženje obdolženca ali drugih oseb in se v praksi uporabljajo dokaj pogosto. Mednje spadajo začasni zaseg predmetov, začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka in začasno zavarovanje odvzema protipravne premoženjske koristi. Namenjeni pa so zagotoviti oziroma zavarovati uspešno izvedbo kazenskega postopka in izvršitev sodbe na koncu postopka. Stališče kazenskega prava je, da koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, nihče ne sme obdržati. Ravno zato morajo v kazenskem postopku odvzeti vse predmete, ki so bili uporabljeni, namenjeni ali pridobljeni s kaznivim dejanjem.
Ključne besede: stvarni omejevalni ukrepi, Zakon o kazenskem postopku, začasni zaseg predmetov, začasno zavarovanje premoženjskega zahtevka, začasno zavarovanje odvzema protipravne premoženjske koristi, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 08.12.2022; Ogledov: 637; Prenosov: 57
Celotno besedilo (1,21 MB)

Opis: Pristojnost arbitražnih tribunalov za odrejanje varščine za stroške je v zadnjih letih doživela veliko spremembo. V preteklosti je bila pristojnost za odločanje o začasnih ukrepih pridržana izključno nacionalnim sodiščem, medtem ko so danes takšna pooblastila priznana tudi arbitraži v večini nacionalnih zakonodaj in arbitražnih pravil. Pristojnost tribunala lahko izhaja iz arbitražnega sporazuma strank (in posredno iz institucionalnih arbitražnih pravil, na katera se tak sporazum nanaša) ali pa iz prava sedeža arbitraže – lex arbitri. Nesporno je, da je podelitev pristojnosti arbitražnim tribunalom za odrejanje začasnih ukrepov v veliko vidikih koristna za učinkovitost in doseganje namena arbitraže, vendar pa hkrati pomeni vzpostavitev vzporedne pristojnosti med tribunali in sodišči. V praksi sta glede razporeditve pristojnosti možna dva pristopa. Prvi je t.i. "sistem proste izbire foruma", kjer sta oba organa v prirejenem položaju in med njima velja popolnoma paralelna pristojnost. Drugi pristop pa temelji na subsidiarnosti sodne intervencije, oz. "sistem omejenega dostopa do sodišča", ki daje prednost pri sprejemanju začasnih ukrepov tribunalu, razen v primeru, ko le-ta še ni konstituiran oz. obstajajo druge primerne okoliščine. V skladu z načelom avtonomije volje pa imajo stranke v arbitraži še tretjo možnost, tj. sklenitev dogovora o izključni pristojnosti tribunala ali sodišča. Ko je pristojnost arbitražnega tribunala za odreditev varščine za stroške vzpostavljena, pa se pojavi drug problem. To je pomanjkanje uniformnega testa, ki bi postavil jasne in specifične kriterije za ta ukrep. Kljub temu, da mnogo nacionalnih zakonodaj in arbitražnih pravil pooblašča tribunal za izdajo začasnih ukrepov, pa skoraj nihče od njih ne daje točnih smernic oz. okoliščin, v katerih naj bodo ti ukrepi izdani. UNCITRAL Vzorčni zakon, s spremembami iz leta 2006, določa dva pogoja, vendar pa sta le-ta zelo splošna in ne najbolj ustrezna za tako specifičen ukrep, kot je varščina za stroške. Zaradi presplošnih določb, ki ne dajejo jasnih odgovorov, velja za dodatne pogoje za ukrep varščine za stroške preučiti mednarodno arbitražno prakso. Zaradi kompleksnega sistema obstoječih pravnih sistemov je težko, če ne celo nemogoče, ustvariti enoten test, ki bi bil uporaben v vseh raznolikih sistemih. Vendarle pa obstajajo okoliščine, ki jih tribunali redoma upoštevajo pri odločanju o predlogih za varščino. Med temi okoliščinami so finančno stanje tožnika (in toženčevo ravnanje kot vzrok slabega stanja) ter čas vložitve predloga za varščino. Državljanstvo oz. domicil stranke je danes popolnoma zastarel kriterij in velikokrat izrecno prepovedan, saj je v nasprotju s samim bistvo mednarodne trgovinske arbitraže.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, varščina za stroške, začasni ukrepi
Objavljeno v DKUM: 26.09.2017; Ogledov: 1505; Prenosov: 218
Celotno besedilo (314,03 KB)

Opis: Enkratnost Meddržavnega Sodišča v Haagu si je mogoče razlagati na več načinov. Bodisi v smeri, da je edino sodišče v svetu, ki ima moč odločati med državami kot subjekti mednarodnega prava, torej v sporih, kjer kot stranki nastopata državi bodisi po njegovi sestavi ali po izdajanju začasnih ukrepov. Meddržavno sodišče v Haagu ima torej moč sprejeti ter izdati kakršenkoli začasni ukrep, če meni, da bi se z njim zavarovale pravice ali interesi stranke ali da s sprejetjem le-tega ne bi poslabšali že nastale situacije ter preprečili nadaljnjo škodo. Vprašanje izdajanja začasnih ukrepov je tesno povezano z jurisdikcijo Meddržavnega sodišča v Haagu (pristojnost soditi v konkretnem primeru). Kadar je pred Meddržavnim sodiščem v Haagu vložena tožba s strani tožnika, v kateri tožnik tudi zahteva izdajo začasnih ukrepov, Meddržavno sodišče v Haagu zadevo začne obravnavati prednostno, ker z izdajo začasnega ukrepa ne sme odlašati, saj z vsakim zamujenim dnem eni izmed strank nastaja nepopravljiva škoda, ki bi jo naj preprečili z začasnim ukrepom, dokler ne bi bila izdana dokončna meritorna sodna odločba, ki stranki zavezuje k spoštovanju le-te. Kadar Meddržavno sodišče v Haagu dobi v odločanje zadevo, v kateri bi naj izdalo tudi začasne ukrepe, samo sebi ni dolžno zadostiti vsem strogim kriterijem, po katerih bi bilo pristojno o zadevi odločati meritorno, pač pa je dovolj, da pristojnost utemelji zgolj prima facie, torej na določenem temelju pristojnosti oziroma v pristojnosti na prvi pogled. Na podlagi prima facie pristojnosti, ki v bistvu sploh ni prava oblika pristojnosti, je Meddržavno sodišče v Haagu zaradi nujnosti vseeno pristojno izdati začasni ukrep. Skozi primere sodne prakse Meddržavnega sodišča v Haagu bo moč videti, da temu toženec največkrat ugovarja, torej da Sodišče ni pod nobenim pogojem pristojno izdati začasne ukrepe .
Ključne besede: Meddržavno sodišče, ICJ, jurisdikcija, pristojnost, ratione, začasni ukrepi, prima facie pristojnost.
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1320; Prenosov: 134
Celotno besedilo (289,70 KB)