1. Izvršitev sodne odločbe o stikih med staršem in otrokom : magistrsko deloIva Maček, 2024, magistrsko delo Opis: Ko med staršema razpade zunajzakonska ali zakonska zveza, morata starša urediti vprašanja glede varstva koristi otroka in torej določiti, komu se bo otrok zaupal v varstvo in vzgojo, določiti morata tudi stike z otrokom ter višino preživnine. Stiki otroka s staršema so izjemnega pomena za celosten razvoj otroka, saj zagotavljajo, da otrok ohrani občutek čustvene povezanosti in pripadnosti s staršem, s katerim ne živi in se z njimi zagotavljajo otrokove koristi, ki jo Družinski zakonik določa kot načelo. Pravica do stikov kot osebnostna in starševska pravica je urejena na ustavni ravni, podrobneje pa jo ureja temeljni zakon na področju družinskega prava – Družinski zakonik. Pravica do stikov je široko urejena tudi na mednarodnem področju, s pravnimi viri kot so Evropska Konvencija o človekovih pravicah, Konvencijo o otrokovih pravicah ter Konvencijo Sveta o otrokovih stikih in poudarjena skozi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Po sodni ureditvi stikov med staršem in otrokom, v praksi večkrat prihaja do primerov, ko se staršu, ki ima določene stike z otrokom, le-ti neupravičeno preprečujejo in onemogočajo. Otrok lahko začne pod bremenom pritiskov, manipulacij in drugih neprimernih ravnanj starša s katerim živi, hitro zavračati stike z drugim staršem, kar v določenih primerih označujemo kot starševsko odtujevanje. V kolikor se stiki med staršem in otrokom ne izvajajo, ali se jih preprečuje, mora v takšnih primerih v družino poseči država. Varovanje koristi otroka in upoštevanje njegovih največjih potreb in želj je tako za sodišče kot druge strokovne institucije, ki sodelujejo pri razveznem postopku, glavno vodilo. Ko so stiki med staršem in otrokom že sodno urejeni in določeni z izvršljivo sodno odločbo, ki izhaja iz družinskopravnega postopka, pravo posamezniku nudi varstvo na različnih področjih, in sicer primarno na področju družinskega prava, nato pa tudi na področju izvršilnega prava, kazenskega prava in civilnega prava. Magistrska naloga se ukvarja z ureditvijo materialnih in procesnih pravil, ki so na voljo za izvršitev sodne odločbe o stiki med staršem in otrokom.
Ključne besede: družina, načelo otrokove koristi, stiki otroka, izvršba, Družinski zakonik, starševsko odtujevanje, začasna odredba, izvršilni naslov, izvršitev stikov, mnenje otroka.
Objavljeno v DKUM: 30.05.2024; Ogledov: 305; Prenosov: 105
 Celotno besedilo (1,66 MB) |
2. Prost pretok začasnih ukrepov v civilnih zadevah v EU in njihovi učinki : doktorska disertacijaUrška Kupec, 2021, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko prostega pretoka začasnih ukrepov v civilnih zadevah znotraj meja EU in preučuje učinke začasnih ukrepov znotraj EU. Prost pretok začasnih ukrepov je pomemben, saj se tako zagotovi celovito varstvo upnika in njegove pravice do zasebne lastnine. Pomembno je tudi vprašanje učinkov, ki jih začasni ukrepi dosežejo v tujini, saj so učinki začasnih ukrepov za položaj upnika lahko odločilni.
Čeprav v EU velja načelo medsebojnega zaupanja, kar pomeni, da bi države članice EU morale zaupati v pravne sisteme drugih držav članic EU in odločitve njihovih sodnikov, je mogoče ugotoviti, da na področju prostega pretoka začasnih ukrepov na podlagi BU Ia še veljajo omejitve, ki v velikih primerih dejansko onemogočajo prost pretok teh začasnih ukrepov. Razlog za te omejitve je mogoče najti predvsem v tem, da so pri izdaji začasnih ukrepov določene temeljne pravice dolžnikov v civilnem postopku (denimo pravica do izjave) okrnjene in da obstaja določen dvom, da posamezne države članice EU niso zadostno oziroma sploh niso spoštovale temeljnih pravic posameznikov. Prav tako je potrebno upoštevati, da se pravni redi držav članic EU tudi bistveno razlikujejo glede trenutka, v katerem se lahko izda začasni ukrep (pred, med ali po zaključen postopku o glavni stvari), in glede pogojev za izdajo začasnega ukrepa (nujnost, nevarnost). Z namenom zagotovitve učinkovite in hitre zamrznitve sredstev na bančnih računih je bila sprejeta Uredba ENZBR, katere namen bi naj bil, da upnikom daje na voljo dodatno in neobvezno sredstvo, s katerim lahko upnik doseže zamrznitev dolžnikovih denarnih sredstev na bančnih računih v vseh državah članicah EU (razen Danske). Po pregledu vsebine Uredbe ENZBR je mogoče ugotoviti, da ta na področju zaščite interesov upnika, ki še ne razpolaga s pravnim naslovom, ni prinesla bistvenih prednosti. Tudi Uredba ENZBR v tem primeru zelo pogojuje izdajo naloga, zaradi česar obstaja nevarnost, da postopek po Uredbi ENZBR za upnike, ki še ne razpolagajo s pravnim naslovom, ne bo zanimiv. Na tem področju je sicer bilo sprejeto poročilo, ki vključuje predlog direktive za skupne minimalne standarde za civilni postopek v EU. Predmet direktive je tudi področje začasnih ukrepov, pri čemer v tej fazi še ni mogoče dajati ugotovitev glede praktičnega pomena oziroma vpliva predloga direktive na prost pretok začasnih ukrepov.
Z namenom prikaza razlike v nacionalnih pravnih sistemih smo glede začasnih ukrepov obravnavali nacionalna prava Nemčije in Hrvaške , pri čemer smo ugotovili, da se nacionalni pravni sistemi v marsikaterem vprašanju razlikujejo in da v tem lahko tiči razlog za nezaupanja med državami članicami EU.
Po opravljeni analizi smo zaključili, da je odločitev upnika glede uporabe oziroma izbire primernega ukrepa zavarovanja odvisna od učinkov, ki ga posamezni ukrep zagotavlja. Sprejeli smo tudi zaključek, da postopek priznanja in izvršitve po BU Ia ne prispeva h krepitvi načela medsebojnega zaupanja pri delovanju v EU in k dosegu cilja prostega pretoka sodnih odločb. Končno pa smo tudi ugotovili, da bi za učinkovitost prostega pretoka sodnih odločb bi bilo primerno sprejeti skupne minimalne standarde postopka.
Ključne besede: izvršba na bančni račun, premoženje v tujini, začasna odredba, priznanje in izvršitev začasne odredbe, realna zveza, kontradiktornost postopka, nalog za zamrznitev bančnih računov, podatki o bančnem računu, učinki začasnih ukrepov, element presenečenja
Objavljeno v DKUM: 23.09.2021; Ogledov: 1142; Prenosov: 236
Celotno besedilo (1,77 MB) |
3. Začasne odredbe v sporih glede neveljavnosti sklepov skupščineSara Mernik, 2018, magistrsko delo Opis: Dolgotrajni sodni spori povzročajo negotovost pri vsakodnevnem poslovanju gospodarskih družb. Slovenski pravni red zato določa sredstva zavarovanja, med njimi tudi začasno odredbo. V nalogi je podrobno predstavljen institut regulacijskih začasnih odredb. Slednje nimajo običajne zavarovalne narave temveč ureditveno. Z regulacijsko začasno odredbo se začasno uredijo pravna razmerja med udeleženci glavnega postopka. Temelj za uveljavitev takšnih začasnih odredb je pri nas postavilo Ustavno sodišče RS. Ustavno sodišče RS je ubralo glede regulacijskih začasnih odredb restriktiven pristop do pogojev, nujnih za uporabo regulacijske začasne odredbe. Ti so zakonsko in nezakonsko določeni, prvi zakonsko določeni je verjetnost, da terjatev obstaja ali da bo nastala, nato pa je potrebno izkazati še obstoj eno izmed treh alternativno določenih zakonskih predpostavk. Te so nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Zadnji pogoj, je pogoj reverzibilnosti, ki ga je postavilo Ustavno sodišče. Z regulacijskimi začasnimi odredbami se zavarujejo zahtevki delničarjev kadar je sklep skupščine domnevno neveljaven. Sklep skupščine je korporacijskopravni akt, s katerim skupščina ureja voljo družbe in njeno poslovanje. Sklep skupščine pa je zaradi kršitev zakonskih določb velikokrat ničen ali izpodbojen. Upniki lahko uveljavljajo ničnost ali izpodbijajo sklep skupščine le sodno. Vendar pa je zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov potrebno stanje do izida pravnomočne sodne odločbe začasno urediti. V takšnih primerih se lahko zgodi, da družba tudi več let posluje na podlagi neveljavnega sklepa skupščine. V izogib temu lahko sodišče izda regulacijsko začasno odredbo s katero dolžniku naloži opravo določenih ravnanj oziroma vzdržanje določenih ravnanj. S tem začasno zavaruje stanje, do pravnomočnosti sodne odločbe o glavni zadevi, na katero se začasna odredba nanaša.
Ključne besede: začasna odredba, regulacijska začasna odredba, sklep skupščine, neveljavnost sklepa skupščine, ničnost sklepa skupščine, izpodbojnost sklepa skupščine.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2018; Ogledov: 1777; Prenosov: 253
Celotno besedilo (612,79 KB) |
4. Zavrnitev unovčitve neodvisne bančne garancije - analiza slovenske sodne prakseFrane Krpina, 2018, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava institut neodvisne bančne garancije kot enega izmed novejših pravnih institutov na področju zavarovanja pogodbenih obveznosti. Posebnost neodvisne bančne garancije, znane tudi kot neakcesorna bančna garancija, bančna garancija na prvi poziv, bančna garancija brez ugovora ali stand-by akreditiv, je njena abstraktnost glede na temeljno razmerje med naročnikom in upravičencem iz bančne garancije. V pravni teoriji razmejitev med odvisno in neodvisno bančno garancijo ne povzroča večjih dvomov, problematika se pokaže šele ob vsakodnevni uporabi med pogodbenimi strankami.
V magistrskem delu je skozi obsežno sodno prakso slovenskih sodišč analizirano, kdaj je mogoče govoriti o neodvisni naravi in kdaj bančna garancija ohranja svojo neodvisnost kljub pogojem dokumentarne narave. Napačna, dvomljiva in površna vsebina bančne garancije lahko pri ugotavljanju privede sodišča do drugačnih zaključkov in tako do napačne opredelitve pravne narave. Institut bančne garancije bankam in drugim finančnim institucijam, kot izdajateljem, omogoča zavrnitve pri unovčitvah bančnih garancij. Zavrnitev unovčitve je možna v primeru neizpolnjevanja predpisanih pogojev ali zaradi zlorabe pravic. Iz sodnih odločb je mogoče ugotoviti, da je večina zahtevkov zavrnjena zaradi napačne ali pomanjkljive predložitve predpisanih pogojev. Če je zavrnitev zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev dokaj očitna in bankam naj ne bi povzročala težav, pa to ne velja glede zlorabe pravic. Pri ugotavljanju zlorab banke s težavo presojajo neupravičene zahtevke zaradi premalo relevantih podatkov, zato niso naklonjene zavrnitvam in jih večinoma izpolnijo. Iz navedenega sledi ugotovitev, da se z neupravičenimi zahtevki lažje spopadajo naročniki bančnih garancij s pomočjo izdanih začasnih odredb.
Ključne besede: neodvisna bančna garancija, naročnik bančne garancije, upravičenec bančne garancije, banka garant, dokumentarni pogoji, zavrnitev, unfair calling, zloraba bančne garancije, začasna odredba.
Objavljeno v DKUM: 24.09.2018; Ogledov: 2019; Prenosov: 370
Celotno besedilo (523,81 KB) |
5. Evropski nalog za zamrznitev bančnih računov kot sredstvo za poenostavljeno izterjavo čezmejnih denarnih terjatevSara Antić, 2018, magistrsko delo/naloga Opis: V magistrskem delu je obravnavan evropski nalog za zamrznitev bančnih računov. Gre za nov evropski institut, ki ga je v slovenski pravni red prinesla Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah, ki se je začela uporabljati 18. 1. 2017. Gre za ukrep, s pomočjo katerega lahko upniki dosežejo zamrznitev bančnih računov svojih dolžnikov v katerikoli izmed sodelujočih držav članic Evropske unije.
V uvodnem poglavju so predstavljeni teoretični vidiki naloga za zamrznitev, kot jih določa Uredba (EU) št. 655/2014, in analiza Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L) s poudarkom na dodanem 25. poglavju z naslovom »Čezmejna zamrznitev bančnih računov«, ki je bilo dodano, da bi omogočilo učinkovitejše izvajanje Uredbe (EU) št. 655/2014. V nadaljevanju se magistrsko delo ukvarja z ukrepi zavarovanja po prenovljeni Uredbi (EU) št. 1215/2012 in nacionalnima ukrepoma zavarovanja (začasna in predhodna odredba), pri čemer je poudarek na sodni praksi slovenskih sodišč. Zadnje poglavje je namenjeno primerjavi naloga za zamrznitev z že uveljavljenimi ukrepi zavarovanja po Uredbi (EU) št. 1215/2012 in ukrepi zavarovanja po Zakonu o izvršbi in zavarovanju.
Bralec tega dela lahko spozna pomen in namen naloga za zamrznitev, njegovo uporabnost v vsakdanji praksi ter razmerje z nacionalnimi ukrepi zavarovanja in njihovo čezmejno izvršitvijo pred sprejetjem Uredbe (EU) št. 655/2014.
Ključne besede: evropski nalog za zamrznitev bančnih računov, nalog za zamrznitev, blokada bančnega računa, začasna odredba, predhodna odredba, začasni ukrepi, ukrepi zavarovanja, postopek ex parte, čezmejni primer, izvršba
Objavljeno v DKUM: 20.07.2018; Ogledov: 1806; Prenosov: 351
Celotno besedilo (1,28 MB) |
6. RUBEŽ PRI ORGANIZACIJAH ZA PLAČILNI PROMETNatalija Borko, 2016, diplomsko delo Opis: Izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet se v praksi pojavlja kot eno izmed najpogosteje uporabljenih izvršilnih sredstev. K temu zagotovo napeljuje dejstvo, da je postopek izvršbe s tem izvršilnim sredstvom nekoliko enostavnejši in hitrejši, kar pritegne upnike, ki si želijo čimprejšnjega poplačila terjatve, hkrati upniku nastanejo tudi manjši začetni stroški, ki jih je sprva dolžan sam založiti.
Po fazi dovolitve izvršbe, ostane manj izvršilnih dejanj, ki so potrebna za izvršitev terjatve, izvršba se opravi z rubežem in prenosom terjatve v izterjavo, kar sodišče naloži organizaciji za plačilni promet le z enim sklepom. Poplačilo upnika je celo možno še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, seveda ob izpolnitvi določenih pogojev. V kolikor ima dolžnik na svojem računu rubljiva sredstva, je lahko upnik še najhitreje poplačan. Po drugi strani se postavlja vprašanje učinkovitosti tovrstne izvršbe, saj je le malo primerov, da bi se poplačilo upnika izvedlo takoj, bolj pogosto se pojavljajo primeri, da je dolžnik prezadolžen, da na račun ne prejema rubljivih sredstev, da organizacije za plačilni promet zapirajo račune.
V diplomskem delu tako predstavljam prednosti in slabosti oziroma pomanjkljivosti tovrstne izvršbe, probleme, s katerimi se upniki soočajo in hkrati nekatere morebitne rešitve. Posebej predstavljam rubež pri organizacijah za plačilni promet, predvsem z vidika pravic, ki se z njim upniku zagotavljajo.
Poudarek je tudi na vlogi organizacije za plačilni promet ter njeni odgovornosti. Nadalje predstavljam pojem zavarovanja upnikove terjatve pred njeno prisilno izterjavo ter možnosti zavarovanja upnika s predhodno in začasno odredbo.
Za zaključek diplomskega dela predstavljam nekatere možnosti varstva upnika, ki mu jih poleg nacionalne zakonodaje zagotavlja zakonodaja EU, in sicer Uredba UEIN in Uredba UEPN.
Ključne besede: izvršba, rubež, prenos, organizacija za plačilni promet, predhodna odredba, začasna odredba, evropski izvršilni naslov, evropski plačilni nalog
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 1923; Prenosov: 224
Celotno besedilo (514,16 KB) |
7. NEPOSREDNI ZAHTEVEK PODIZVAJALCA PO 631. ČLENU OZMateja Špes, 2014, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga po ločenih sklopih obravnava odprta vprašanja, ki so se pojavila ali pa bi se lahko pojavila, v zvezi s 631. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ki pri podjemni pogodbi ureja neposredni zahtevek podizvajalca v razmerju do glavnega naročnika. Največ odprtih vprašanj se v pravni teoriji in sodni praksi pojavlja v zvezi z razlago predpostavk neposrednega zahtevka podizvajalca v razmerju do glavnega naročnika in v zvezi z učinkom postopka insolventnosti nad izvajalcem na neposredni zahtevek podizvajalca. Ker glavni naročnik ni pogodbena stranka podizvajalca, je določba 631. člena OZ obravnavana tudi kot izjema od načela relativnosti pogodbenih razmerij. Posebne obravnave je v nalogi deležen še izraz »podizvajalec«, ki ga OZ ne uporablja, vendar je splošno uveljavljen tako v sodni in poslovni praksi kot tudi v pravni teoriji. Za primerjavo je predstavljeno, kako izraz »podizvajalec« uporabljata in urejajta Zakon o javnih naročilih (ZJN-2) in Mednarodna zveza svetovalnih inženirjev (FIDIC). V nalogi je analizirana tudi pravna narava pravice podizvajalca iz 631. člena OZ, glede katere v teoriji obstaja več različnih stališč. Predstavljena pa je tudi možnost podizvajalca, da neposredni zahtevek v razmerju do glavnega naročnika zavaruje z začasno odredbo na podlagi pravil Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).
Ključne besede: podjemna pogodba, podizvajalec, glavni naročnik, izvajalec, neposredni zahtevek podizvajalca v razmerju do glavnega naročnika, izjema od načela relativnosti pogodbenih razmerij, stečaj izvajalca, začasna odredba
Objavljeno v DKUM: 06.08.2014; Ogledov: 3727; Prenosov: 806
Celotno besedilo (1,22 MB) |
