| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Funkcionalni znaki palearktičnih voluharic (Arvicolinae)
Nuša Lesjak, 2023, magistrsko delo

Opis: V sklopu te naloge smo zbrali podatke o 32 funkcionalnih in ekoloških znakih 159 vrst in podvrst palearktičnih voluharic iz poddružine Arvicolinae. Zanimali so nas funkcionalni znaki: dolžina telesa, dolžina repa, dolžina zadnjega stopala, masa, dolžina lobanje, povprečno trajanje brejosti, povprečno število legel v letu, povprečno število mladičev v leglu. Spremljali smo tudi naslednje ekološke znake: habitat, čas aktivnosti v dnevu, socialna struktura, nadmorska višina areala, velikost območja pojavljanja, mikrohabitat in vrsta prehrane. Podatke smo uredili in izvedli frekvenčno analizo posameznih znakov. Tabela morfometričnih znakov je izpolnjena približno 80 - odstotno. Podatki o ekoloških znakih so pomanjkljivi, največ podatkov je na voljo o velikosti in nadmorski višini areala, najmanj pa o prehrani in habitatu. Porazdelitev morfometričnih znakov je blizu normalni, z dolgim repom na desni strani. Večina vrst je torej manjših, obstajajo pa izjeme z večjo telesno maso in velikostjo. Porazdelitev velikosti areala je nesimetrična, skoraj petina vrst je zelo razširjenih in ima območje pojavljanja večje od enega milijona kvadratnih kilometrov, endemičnih vrst z arealom manjšim od 1000 kvadratnih kilometrov je malo. Porazdelitev povprečne nadmorske višine areala je nagnjena levo, kar pomeni, da je večina vrst prisotna na nižjih nadmorskih višinah. Demonstrirali smo uporabo funkcionalnih znakov na realnih multifunkcionalnih analizah. Palearktis smo razdelili na ekoregije in glede na podatke o arealu vsako vrsto umestili v pripadajočo ekoregijo. Izračunali smo dve cenilki funkcionalne diverzitete: funkcionalno bogastvo in funkcionalno razpršenost. Funkcionalno bogastvo voluharic in postrušnikov je največje v vlažnem zmerno toplem pasu, najmanjše pa v polarnem, vlažnem subtropskem in zmerno hladnem pasu. Funkcionalna razpršenost je največja v polsušnem subtropskem pasu, najmanjša pa v sušnem tropskem in subtropskem pasu.
Ključne besede: Arvicolinae, funkcionalna pestrost, funkcionalni znaki, voluharice, biodiverziteta
Objavljeno v DKUM: 21.06.2023; Ogledov: 249; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (5,40 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Clostridioides difficile in bakterije iz skupine Bacillus cereus v iztrebkih voluharic
Ursulla Krautberger Balažić, 2023, magistrsko delo

Opis: Bacillus cereus je Gram-pozitivna aerobna sporogena bakterija. Različni sevi B. cereus so si tako fenotipsko, kot v sekvencah genomov precej podobni z nekaterimi drugimi vrstami rodu Bacillus, zato jih skupaj uvrščamo v skupino B. cereus. Zaradi širokega temperaturnega optimuma je vsesplošno razširjena v naravnem okolju in naseljuje različne ekološke niše. Primerno okolje za rast in razvoj predstavljajo tudi prebavila žuželk in sesalcev. B. cereus povzroča tudi okužbe pri ljudeh. Pri okužbah so pomembni sevi, ki imajo gene za emetični in/ali diarealni toksin. Bakterija Clostridioides difficile je Gram-pozitivna oportunistična anaerobna bakterija, ki povzroča bolezni tako pri ljudeh, kot živalih. Razširjena je po vsem svetu. Okužba s C. difficile povzroča vnetje debelega črevesa in drisko, vendar samo pri osebah s porušeno črevesno mikrobioto. Razen pri človeku, jo najdemo v prebavilih mnogih živalskih vrst, tudi pri glodavcih. Ker so glodavci in žužkojedi v bližini človeških bivališč precej pogosti, prebavila voluharic pa predstavljajo rezervoar bakterije B. cereus, smo v nalogi ugotavljali ali in v kolikšnem deležu so te bakterije prisotne v prebavilih voluharic, v naši geografski regiji. Ugotovili smo, da je pojavnost bakterije B. cereus visoka. Iz 20 pobranih vzorcev smo izolirali 54 bakterijskih sevov B. cereus. Od tega smo jih 41 identificirali kot B. cereus sensu lato in 13 kot B. cereus sensu stricto. Seve identificirane kot B. cereus in sorodne seve (skupine B. cereus) smo testirali na prisotnost diarealnega ali emetičnega toksina. V večini sevov (39 izmed 45 testiranih) je bil prisoten diarealni toksin, ki se je pojavil pri 38 izoliranih sevih, medtem, ko pri nobenem sevu nismo zaznali emetičnega toksina. Poleg tega smo iskali tudi bakterijo C. difficile, ki je bila v Sloveniji že opisana pri različnih živalih, prsti in v vodi, ne pa še pri glodavcih. Bakterijo C. difficile smo potrdili samo v enem izmed vzorcev fecesa.
Ključne besede: Clostridioides difficile, skupina Bacillus cereus, voluharice, prebavni trakt, spore, toksini
Objavljeno v DKUM: 13.04.2023; Ogledov: 332; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

3.
Časovna dinamika prehranjevanja male uharice (Asio otus) na območju Črenšovec in Melinec, v zimskem obdobju 2013/14
Janja Toernar, 2014, diplomsko delo

Opis: Namen naloge je bil raziskati časovno dinamiko prehranjevanja male uharice (Asio otus), v zimski sezoni 2013/14. Za raziskavo sem si izbrala, oziroma našla tri lokacije in sicer dve lokaciji v Črenšovcih, ena na domačiji, ena pri osnovni šoli, tretja lokacija pa je v kraju Melinci. Vse lokacije so si relativno blizu, kar sem tudi želela, saj je poudarek na časovni analizi in količini prehrane male uharice. V obdobju nabiranja izbljuvkov od 6. 12. 2013 do 11. 3. 2014 sem skupno nabrala 292 izbljuvkov, iz katerih sem izločila 323 osebkov. Največji delež prehrane predstavljajo mali sesalci, z 97,8 %, preostali del prehrane dopolnjujejo ptice. Med malimi sesalci največji delež prehrane zavzemajo voluharice s približno 74 %, sledijo jim miši z 24 % deležem celotne prehrane male uharice. Samo dvakrat v celotnem obdobju raziskovanja in sicer nekje na sredini decembra, natančneje 16. in 23. decembra 2013, je zabeležena porast miši v prehrani, v vsem ostalem obdobju raziskovanja prehrane prevladujejo voluharice. Največji, 93 % delež voluharic v prehrani je zabeležen 19. 2. 2014. Ptiči, iz reda Passeriformes so dosegli svoj vrh v prehrani malih uharic 10. 12. 2013, ko je njihov delež znašal 10 % celotne prehrane. Poljska voluharica (Microtus arvalis) iz družine Muridae, je najbolj zastopana vrsta v prehrani male uharice. Njen delež znaša 72,2 %, kar pomeni 234 poljskih voluharic. Zastopane so bile v vsaki analizirani časovni enoti, največje zabeleženo število uplenjenih voluharic pa je bilo 8. 2. 2014 in sicer 34 izločenih osebkov.
Ključne besede: časovna dinamika, mala uharica (Asio otus), prehrana, voluharice, miši, ptiči, zimsko obdobje 2013/14, Črenšovci, Melinci
Objavljeno v DKUM: 22.08.2014; Ogledov: 1614; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (4,12 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici