| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
Naloge, cilji in sodelovanje držav članic Nata v ISAF-u : diplomsko delo
Damir Jelenčić, 2011, diplomsko delo/naloga

Opis:
Ključne besede: NATO, članice, vojska, vojaške operacije, Afganistan, Slovenska vojska, diplomske naloge
Objavljeno: 21.11.2011; Ogledov: 1190; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (515,65 KB)

4.
PRISTOJNOSTI POLITIČNIH, VOJAŠKIH IN DRUGIH TELES NATO PRI ODLOČANJU IN IZVAJANJU VOJAŠKIH OPERACIJ - PRIMERI JUGOSLAVIJE, IRAKA, AFGANISTANA IN LIBIJE
Damijan Knez, 2012, diplomsko delo

Opis: PRISTOJNOSTI POLITIČNIH, VOJAŠKIH IN DRUGIH TELES NATO PRI ODLOČANJU IN IZVAJANJU VOJAŠKIH OPERACIJ – PRIMERI JUGOSLAVIJE, IRAKA, AFGANISTANA IN LIBIJE Organizacija Severnoatlantske pogodbe – NATO (North Atlantic Treaty Organization) je mednarodno vojaško-politična organizacija, ki predstavlja čezatlantsko vez – povezavo varnosti v Severni Ameriki z varnostjo v Evropi. Kolektivna prizadevanja članic so v podporo skupnim varnostnim interesom. Spreminjanje razmer v mednarodnem varnostnem okolju je narekovalo tudi prilagajanje zveze. Njen obstoj je povezan z njeno večnamenskostjo in prilagodljivostjo spremembam v okolju. Severnoatlantsko zavezništvo je bilo ustanovljeno 4. aprila 1949 z Washingtonsko pogodbo med 12 državami članicami, ki so k njej pristopile prostovoljno, na podlagi javne razprave in ustreznega parlamentarnega postopka. Leta 2012 je v zvezo NATO vključenih 28 držav članic. Pogodba podpira njihove individualne pravice ter mednarodne obveznosti v skladu z 51. členom Ustanovne listine Združenih narodov. Ključni členi Severnoatlantske pogodbe so: 4., 5. ter 6. člen. V času svojega obstajanja je Nato za svoje delovanje oblikoval in sprejel več strateških konceptov. Zadnji je bil sprejet novembra 2010. S spreminjanjem vloge Nata se spreminjajo in s tem širijo tudi njegove pristojnosti. V času hladne vojne in sovjetske nevarnosti je bila v ospredju vojaško-obrambna naravnanost. Po koncu hladne vojne in razširitvah pa je zavezništvo omogočilo mirnodobno sodelovanje med državami podpisnicami tako na vojaškem kot tudi na političnem, gospodarskem, znanstvenem, omejeno celo na kulturnem področju. Njegov namen je poleg zagotavljanja varnosti svojim članicam, prispevati k miru, stabilnosti, sodelovanju in demokratičnemu razvoju tudi na drugih celinah v evroatlantskem prostoru in s tem prispevati k svetovnemu miru. Dejavnosti Organizacije severnoatlantske pogodbe so podprte z zapleteno civilno in vojaško strukturo. Delovna telesa, ki se ustanavljajo in spreminjajo glede na obseg in potrebe, imajo določene pristojnosti in naloge. Slovenija je v Natu od leta 2004 ter sodeluje s predstavniki v delovnih telesih. Ima svoje obveznosti in pristojnosti. Slovenska vojska se vključuje v mednarodne operacije in misije Nata. Kot organizacija za kolektivno samoobrambo in varnostno sodelovanje deluje zveza NATO pod vodstvom Varnostnega sveta OZN ali vsaj usklajeno z njim. Pri različnih posegih v primeru kriz izven ozemlja zavezništva gre za naloge izven določil 5. člena Severnoatlantske pogodbe. Mirovne operacije obravnavajo v Natu kot del kriznega upravljanja. Ustanovili so sile za posredovanje, ki so v stalni visoki pripravljenosti. Posredovanja, ki so potekala izven območij držav članic zavezništva, so tudi posredovanja v Jugoslaviji, Iraku, Afganistanu in Libiji. Natovi posegi, ki niso povezani s kolektivno obrambo, niso nezakoniti, če so v skladu z odločitvami VS ZN. Problem legalnosti posega Nata pa se pojavi ob posredovanjih, ki nimajo jasnega mandata VS ZN za operacijo. Natovi vojaški napadi v Bosni in Hercegovini, Afganistanu in Libiji so bili izvedeni na podlagi resolucij VS ZN. Oborožena akcija zoper Zvezno republiko Jugoslavijo v zvezi s položajem na Kosovu ni imela mandata VS ZN. Pomoč Natovih sil Makedoniji pri razoroževanju Osvobodilne vojske Kosova in skupin albanskih skrajnežev prav tako ni imela podlage v mandatu ZN. Brez predhodne odobritve VS ZN je bila tudi invazija Amerike in Velike Britanije na Irak, pri kateri Nato kot organizacija ni imel nobene vloge pri odločitvi za izvedbo napada in nekatere članice zveze ga tudi niso podprle. Dodatne zaščite Turčiji pred morebitnimi zračnimi napadi Iraka ni odobril Severnoatlantski svet, ki je najvišje politično telo za odločanje in posvetovanje v zvezi Nato, ker so temu nasprotovale tri članice zavezništva. Sklep o ukrepih za zaščito Turčije je sprejel Komite za obrambno načrtovanje Nata. Slednje nakazuje problem znotraj zavezništva v zvezi z odločanjem ob posegu izven območja držav član
Ključne besede: NATO, NATOVA TELESA, NOVI STRATEŠKI KONCEPT (NSK), VOJAŠKE OPERACIJE, MIROVNE OPERACIJE, RESOLUCIJE VARNOSTNEGA SVETA ZDRUŽENIH NARODOV
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 929; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (610,34 KB)

5.
6.
Vojna na Hrvaškem 1990-1995
Miro Hribernik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Zadnje desetletje 20. stoletja je za Jugoslavijo prineslo velike spremembe. Kmalu po Titovi smrti so do tedaj prikrite napetosti izbruhnile na površje. V začetku osemdesetih let so izbruhnili nemiri Albancev v avtonomni pokrajini Kosovo, ki so pomagali oživiti srbski nacionalizem, ki ga je komunistični režim desetletja držal pod kontrolo. Leta 1986 so bili objavljeni odlomki Memoranduma SANU, v katerem je bil položaj srbskega naroda v Jugoslaviji prikazan kot katastrofalen. V Srbiji je prišlo konec osemdesetih let do množičnega gibanja, ki je izražalo hegemonistične težnje Srbov pod vodstvom Slobodana Miloševića. Na Hrvaškem je na prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni zmagala HDZ (Hrvatska demokratska zajednica) pod vodstvom Franja Tuđmana, ki je sprejela vrsto ukrepov, ki naj bi zmanjšali nesorazmerno vlogo srbske manjšine v javnem življenju na Hrvaškem in oživila stare hrvaške simbole iz časa NDH, kar je med hrvaškimi Srbi povzročilo veliko ogorčenje. Avgusta 1990 so krajinski Srbi v Kninu razglasili avtonomijo in blokirali prometne poti Dalmaciji. Upor se je širil tudi na druga območja na Hrvaškem, kjer so živeli Srbi. V začetku leta 1991 so nemiri že prerasli v oborožene spopade s hrvaško policijo v Pakracu, Plitvicah in Borovem Selu. Na obeh straneh so padle prve žrtve. Hrvaška je bila razorožena in soočena z močno JLA, v kateri so prevladovali Srbi. Konec julija 1991 se je vojna na Hrvaškem dokončno razplamtela. Do tedaj so srbski uporniki, ob pomoči JLA in paravojaških formacij, brez večjih oboroženih spopadov s hrvaško stranjo uspeli okupirati velik del Hrvaške. Boji so izbruhnili v širokem loku od Gospića na jugu in Karlovca na severu, ki je blizu Zagreba in južno od njega, preko Pakraca in Okučanov do Vukovarja v vzhodni Slavoniji. Armada se je na Hrvaškem bojevala izredno regionalizirano, na več samostojnih in popolnoma ločenih celotah. Tako se je izoblikovalo več bojišč, ki med sabo niso bila vojaško povezana, ampak le smiselno v uresničevanju projekta Velike Srbije. Najbolj srditi boji z največ žrtvami so potekali na vzhodnoslavonskem bojišču in so dosegli višek s srbskim zavzetjem Vukovarja. Intenzivnost bojev na zahodnoslavonskem bojišču je le malo zaostajala za ostrino vzhodnoslavonskih bojev. Bojišče na Baniji in Pokolpju ter karlovško in kordunsko bojišče sta predstavljali najbolj severozahodno bojišče v vojni na Hrvaškem, hkrati sta bili najbližje Sloveniji. V Liki in severni Dalmaciji so hoteli srbski uporniki ob pomoči JLA zasesti Zadar in si tako izboriti prehod na morje. Hrvaške sile so tukaj spretno obranile Šibenik. Južnodalmatinsko (dubrovniško) bojišče je skupaj s pomorskim bojiščem predstavljalo najbolj južno dogajanje v vojni na Hrvaškem. V začetku oktobra 1991 je JLA z morja, kopnega in iz zraka nepričakovano napadla Dubrovnik, vendar so branilci odbili vse napade. Konec leta 1991 se je razmerje moči začelo nagibati v korist Hrvaške. Hrvaška vojska je to izkoristila z ofenzivo za osvobajanje zahodne Slavonije, ki pa je bila zaključena samo deloma, ker je bilo v začetku leta 1992 v Sarajevu podpisano premirje. Marca 1992 se je na Hrvaškem pričela operacija Zaščitnih sil OZN, ki so se razmestile na tista območja na Hrvaškem, ki so jih zasedli uporni Srbi in JLA. Aprila istega leta je Hrvaška vojska poskušala s prodorom v Baranjo, ki pa ni bil uspešen. V začetku julija 1992 je Hrvaška vojska z vojaško operacijo osvobodila dubrovniško primorje. 21. junija 1992 so hrvaške sile začele akcijo na Miljevškem platoju in tako prisilile srbske sile na umik iz okolice Šibenika in Vodic. V začetku leta 1993 je Hrvaška vojska pričela z operacijo, s katero je potisnila Srbe s ključnih točk okrog Maslenice, letališča Zemunik in jezu hidroelektrarne Peruća. Ob hkratnih vojaških akcijah je hrvaška stran s srbsko sklenila tudi nekaj sporazumov. Septembra 1993 so hrvaške sile osvobodile Medaški žep pri Gospiću. Hrvaška vojska je aktivno sodelovala tudi v v
Ključne besede: vojna na Hrvaškem, hrvaški Srbi, nacionalizem, SFRJ, Hrvaška, vstaja hrvaških Srbov, JLA, Hrvaška vojska, Srbska vojska Krajine, Republika Srbska Krajina, agresija, vojaške operacije, bojišča v vojni na Hrvaškem, operacija »Blisk«, operacija »Nevihta«, 1990 - 1995, posledice vojne
Objavljeno: 21.05.2014; Ogledov: 5708; Prenosov: 629
.pdf Celotno besedilo (32,24 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici