Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pričujoče diplomsko delo obravnava kriminološke vidike odklonskega obnašanja, ki ga mednarodno pravo uvršča med vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost. Oboje vključuje kazniva dejanja kot so umor, mučenje, posilstvo in množično pobijanje ali pokole, ki so storjeni v kontekstu vojne in oboroženih spopadov. Za vojskovanje so vedno bile značilne zakonske ali konvencionalne meje, ki ločujejo bojevanje od kriminala. Vojna od posameznikov zahteva obnašanje, ki je v nasprotju z njihovimi lastnimi interesi oz. tveganje življenj za domovino ali njene cilje. Zaradi tega zahteva nekakšno legitimacijsko ideologijo. Vojni zločini so proizvod interakcije med individualno in organizacijsko odklonskostjo. Motivi voditeljev, ki ukazujejo ali dovoljujejo zločine so lahko precej različni od motivov neposrednih izvrševalcev, ki so pogosto tako emocionalni kot instrumentalni. Tako kot druge oblike organizirane kriminalitete, vojni zločini zahtevajo analizo na treh ravneh: strukturni ali družbeni, institucionalni in individualni. V tem oziru to lahko pomeni naslednje: upoštevanje konvencionalnih pravil se ne spodbuja, vojaški poveljniki sprejemajo kriminalno početje kot dejavnik strategije in posamezni bojevniki imajo motive za kršitev norm, ki pretehtajo razloge za njihovo upoštevanje. Poleg tradicionalnih vidikov, visoko tehnološka oborožitev v moderni družbi omogoča nove oblike odklonskosti v kontekstu vojne: ločevanje odločitve in dejanja ter pobijanje z razdalje z minimalnim tveganjem. Takšno depersonalizirano nasilje lahko povzroči uničevanje življenj in premoženja civilistov ogromnih razmer, ki se običajno zagovarja kot neizogibna sila, vojaška nujnost ali postranska škoda ter kot podobni evfemizmi. Množične poboje najdemo v večini vojn, od starodavnih do modernih, in ne samo kot ekscese ampak kot njihovo sestavno dimenzijo. Vendar se takšna oblika destrukcije včasih spremeni v blaznost. Izvajalci množičnih pobojev določajo le-tem specifične politične in strateške cilje. Ti cilji se lahko spremenijo s potekom akcije, mednarodnega konteksta, reakcije žrtev ali drugih spremenljivk. Razlikujemo dva osnovna tipa ciljev povezanih s procesom delnega ali celo popolnega uničenja neke skupnosti: podjarmljenje ali izkoreninjenje. Navadni ljudje, ki samo opravljajo svoje delo, brez posebne osebne sovražnosti, lahko postanejo posredniki v zastrašujoče destruktivnem procesu množičnega pobijanja. Storilci uporabljajo različne tehnike nevtralizacije in racionalizacije kot izgovor za kršitev moralnih norm in izključitev žrtev iz moralnih ozirov. Skupinski konformistični pritiski na posameznika ta proces dodatno okrepijo. Toda običajne razlage, kot so poslušnost avtoriteti in skupinski konformistični pritiski, ne upoštevajo dejavnika neutemeljene krutosti oziroma vneme, ki presega službeno dolžnost, ki jo izkazujejo številni udeleženci grozodejstev in množičnih pobojev. Vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost lahko opazujemo kot smrtonosno medsebojno delovanje racionalne politične odločitve ter iracionalnih ali emocionalnih procesov, ki jih takšna odločitev lahko sproži.
Ključne besede: kriminologija, vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, kriminaliteta države, vojaška kriminaliteta
Objavljeno v DKUM: 28.10.2010; Ogledov: 3258; Prenosov: 385
Celotno besedilo (493,18 KB)