Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Uvod: V zadnjem desetletju se je bolnikom z revmatoidnim artritisom z uporabo biološke terapije omogočilo dejavno in kakovostnejše življenje, kljub neprijetni diagnozi. Na temo zdravljenja z biološko terapijo obstaja veliko dilem, ki bolnike z revmatoidnim artritisom spravljajo v zadrego. Namen zaključnega dela je ugotoviti, kako zdravljenje z biološkimi zdravili vpliva na kakovost življenja bolnikov z revmatoidnim artritisom. Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela. Izvedli smo narativni pregled znanstvene in strokovne literature o obravnavani temi. Kot orodje za oceno kakovosti člankov smo uporabili piramido hierarhije dokazov in v tabelah predstavili značilnosti identificiranih študij. Na raziskovalno vprašanje smo odgovorili z metodo vsebinske analize in sinteze. Rezultati: Po vsebinski analizi devetih člankov ugotavljamo, da bolniki z revmatoidnim artritisom poudarjajo visoko zadovoljstvo z biološko terapijo. Izboljšave so prisotne tako na področju fizičnega kot čustvenega počutja. Vendar smo pri bolnikih prav tako ugotovili tudi pojav hude utrujenosti. Ta je prisotna kljub urejeni bolezni, kar pomeni, da biološka terapija ne zmanjša nujno vseh težav in je v nekaterih primerih sama vzrok za pojav zdravstvene težave kot neželenega učinka. Razprava in sklep: Kljub utrujenosti kot najpogostejšemu neželenemu učinku bioloških zdravil ugotavljamo ugoden vpliv biološke terapije na kakovost življenja bolnikov z revmatoidnim artritisom. Pomembno je, da so bolniki z revmatoidnim artritisom, ki so velikokrat tudi mladi ljudje, dobro seznanjeni z omejitvami in izboljšavami na področju kakovosti življenja. Le na ta način bodo lahko sprejeli pravilne odločitve o zdravljenju.
Ključne besede: revmatična bolezen, zdravljenje, biološka zdravila, vnetje
Objavljeno v DKUM: 24.12.2021; Ogledov: 1013; Prenosov: 134
Celotno besedilo (572,35 KB)

Opis: V magistrskem delu najprej predstavimo zgradbo in delovanje nuklearnega transkripcijskega faktorja kappa B (NF-κB), ki je izražen v skoraj vseh vrstah celic. Le-ta je ob odsotnosti specifičnih stimulov latenten in se v citoplazmi nahaja v kompleksu z inhibitorjem NF-κB (IκB). Aktivira se šele pod vplivom vezave različnih stimulov na receptorje na celici, nakar začne prehajati v jedro celice, kjer se veže na DNA. To vodi do povečanega izražanja specifičnih genov. V normalnem fiziološkem stanju NF-κB inducira gene, ki imajo pomembno vlogo v procesih vnetja in tiste, ki so pomembni pri razvoju in normalnem delovanju številnih tkiv, kot so kosti, koža, mlečne žleze in centralni živčni sistem. Nepravilno delovanje signalne poti NF-κB pa lahko vodi v vnetne in avtoimune bolezni, nastanek in širjenje raka ter v rezistenco rakavih celic na kemoterapevtike. V nalogi opišemo dve najbolj znani signalni poti, preko katerih se aktivira NF-κB – klasično (kanonično) signalno pot, ki je odgovorna za kontrolo prirojene imunosti in vnetja, ter alternativno (nekanonično) signalno pot, ki ima ključno vlogo pri kontroli razvoja, organizacije in funkcije sekundarnih limfatičnih organov ter v promociji zorenja in preživetja limfocitov B. Nadalje obravnavamo matematični model, ki omogoča podrobno analizo kinetike pomembnih molekul v kanonični signalni poti: kinaz IκB (IKK), NF-κB, proteinov A20, IκBα, njihovih kompleksov in transkriptov. Ugotovimo, da se ta model v veliki meri sklada z izmerjenimi vrednostmi in z rezultati drugih modelov ter, da ob različnih pogojih in vrednostih parametrov lahko reproducira različno dinamiko sistema – oscilirajočo ali dvofazno. Identificiramo tiste parametre in njihove vrednosti, ki posledično pomembno vplivajo na časovno dinamiko izražanja genov.
Ključne besede: nuklearni faktor NF-κB, signalne poti, izražanje genov, matematični model, vnetje.
Objavljeno v DKUM: 29.01.2020; Ogledov: 2127; Prenosov: 304
Celotno besedilo (1,58 MB)

Opis: Kronične rane predstavljajo velik socialno-ekonomski problem v zahodnem svetu. Eno najpomembnejših vrst kroničnih ran predstavlja kronična venozna razjeda, ki je odgovorna za okoli 80% vseh kroničnih razjed. Nova histo-patološka spoznanja so pokazala, de je lokalno, kronično vnetje v veliki meri odgovorno za patološke procese, ki vodijo do nastanka razjede kot tudi do upočasnjenega procesa celjenja. V tej študiji je predstavljen nov možen pristop k terapiji kronične venozne razjede, ki temelji na lokalnem dajanju potentne protivnetne zdravilne učinkovine, pentoksifilin (PTX). V ta namen so bile razvite ne-toksične polisaharidne večslojne medicinske obloge iz hitozana in alginata, ki zraven nadzorovanega sproščanja zdravilne učinkovine, že same pozitivno vplivajo na potek celjenja kroničnih ran. V okviru razvoja in optimizacije postopkov priprave omenjenih medicinskih oblog so bili pripravljeni in okarakterizirani najprej 2D modelni večslojni nosilni materiali, ter nato še obložena 3D alginatna koprena. S pomočjo različnih analiznih metod, smo dokazali uspešno pripravo večslojnih medicinskih oblog z dodanim PTX. Z analizo in vitro sproščanja je bilo pokazano, da tako pripravljene medicinske obloge omogočajo nadzorovano, dvo-stopenjsko sproščanje vodotopnega PTX. S pomočjo študij na humanih kožnih celicah smo pokazali biokompatibilnost večslojnih matric z dodatkom PTX. Za konec smo na osnovi eksperimenta na humanih monocitih potrdili tudi, da so pripravljene večslojne medicinske obloge preko delovanja PTX, uspešno zavrle sproščanje TNF-alfa, ki je ključen vnetni mediator pri kroničnih venoznih razjedah.
Ključne besede: Kronična venozna rana, vnetje, pentoksifilin, hitozan, alginat
Objavljeno v DKUM: 10.10.2018; Ogledov: 1733; Prenosov: 137
Celotno besedilo (3,59 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Parodontalna bolezen je vnetje obzobnih tkiv in če ni zdravljena vodi v izgubo zob. S skrbno ustno higieno napredovane paradontoze ne moremo pozdraviti, lahko pa preprečimo njeno napredovanje.V diplomskem delu smo se opredelili predvsem na problem vzdrževanja ustne higiene. Namreč veliko pacientov ne pozna pravilnih postopkov vzdrževanja ustne higiene in nimajo motivacije za njihovo izvajanje, ravno tako se ne zavedajo pomembnosti rednih obiskov zobozdravnika, zato jih je potrebno poučiti o pomembnosti le- tega že pred samim zdravljenjem, da bi lahko bilo njihovo zdravljenje uspešno. Tu ima pomembno vlogo zobozdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre. Namen: Z raziskavo smo želeli ugotoviti težave na področju vzdrževanja ustne higiene s parodontalno boleznijo in poznavanje vplivov in dejavnikov tveganja za nastanek paradontalne bolezni. Metodologija raziskovanja: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji z uporabo anketnega vprašalnika, ki je vseboval tako odprti kot zaprti tip vprašanj. Raziskovalni vzorec je zajemal 50 naključno izbranih pacientov s paradontalno boleznijo v eni izmed zobnih ambulant v Sloveniji. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da je vzdrževanje ustne higiene eden iz med glavnih dejavnikov tveganja, kjer pacienti nimajo dovolj znanja o pravilnih tehnikah ščetkanja in vzdrževanju ustne higiene. Ugotovili smo, da pacienti ne poznajo dovolj dejavnikov tveganja in vplivov za nastanek paradontalne bolezni. Rezultati nam dokazujejo potrebo po zobozdravstveno- vzgojnem delu medicinske sestre. Sklep: Zaradi ne znanja o pravilnem vzdrževanju ustne higiene in ne poznavanju dejavnikov tveganja je pomembno zdravstveno-vzgojno delo s strani zdravstvenih delavcev. Paciente je potrebno poučiti o pravilnem vzdrževanju ustne higiene in jih motivirati za izvajanje ustne higiene. Ravno tako je paciente potrebno poučiti o vplivih in dejavnikih tveganja za nastanek paradontalne bolezni.
Ključne besede: paradontalna bolezen, vnetje obzobnih tkiv, zobozdravstveno-vzgojno delo, medicinska sestra, dejavniki tveganja, ustna votlina, vzdrževanje ustne votline.
Objavljeno v DKUM: 27.09.2016; Ogledov: 1892; Prenosov: 280
Celotno besedilo (812,88 KB)

Opis: V teoretičnem delu diplomskega dela je podana osnovna anatomija in fiziologija slepega črevesa ter diagnostika akutnega vnetja slepiča in moţnosti oziroma načini zdravljenja. V tem delu je tudi opredeljen obseg dela medicinske sestre pri urgentnem pacientu z akutnim vnetjem slepiča ter opisane priprave in negovalne intervencije ob sprejemu pacienta na oddelek in pred in po operativnem posegu. V drugem delu diplomske naloge je predstavljena študija primera z moţnimi negovalnimi diagnozami. Večji pomen je dan ugotavljanju, merjenju in odpravljanju bolečine. Metodologija dela: V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno (opisno) metodo dela, pri kateri nam je bila v pomoč domača in tuja literatura in elektronski viri. Iskali smo jih s pomočjo podatkovnih baz COBISS in preko svetovnega spleta. Podatke smo analizirali in smiselno uredili. Podatke za raziskovalni del smo pridobili s pomočjo kvalitativne metodologije na podlagi študije primera. Sklep: Pristop medicinske sestre k pacientu je vedno individualen, kar pomeni, da upoštevaje standarde in normative, medicinska sestra mora sama opredeliti potrebe in način pristopa pacientu z ţeljo, da bi ji čim bolj zaupal in sodeloval. Torej se znova izpostavlja potreba po širokem znanju medicinske sestre na večjih področjih, od klinike do veščin komuniciranja in poznavanja in prepoznavanja različnih osebnosti pacienta. Sprememba miselnosti na področju zdravstvene nege, kjer je izpostavljena odgovornost in kakovost opravljenih storitev, kakor tudi obravnava pacienta, je eden od ključnih momentov razvoja kontinuirane, k pacientu naravnane, strokovne in učinkovite zdravstvene nege, ki za seboj potegne tudi zadovoljstvo pacienta.
Ključne besede: akutno vnetje slepiča, medicinska sestra, zdravstvena nega, kirurški pacient, negovalne diagnoze, PES
Objavljeno v DKUM: 30.06.2015; Ogledov: 3503; Prenosov: 585
Celotno besedilo (780,48 KB)