| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 17
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Vloga učitelja pri socialnem vključevanju učenca s posebnimi potrebami v razredno skuponost
Ines Nemec, 2020, magistrsko delo

Opis: Posamezniki s posebnimi potrebami so bili vso zgodovino odrinjeni na obrobje in bolj ali manj socialno izključeni. Nova paradigma ter ideje in gibanje integracije in nato inkluzije so prinesle mnoge spremembe, ki so jih usmerjali številni mednarodni dokumenti. S tem so se zmanjševale tudi možnosti za socialno izključevanje. Magistrsko delo je razdeljeno na dva dela; na teoretični in empirični del. V prvem delu so opredeljeni otroci s posebnimi potrebami, podrobneje je opisano inkluzivno izobraževanje. Predstavljena je tudi vloga učitelja pri vključevanju učenca s posebnimi potrebami v razred, sodelovanje in komunikacija učitelja ter odnosi v razredu. V empiričnem delu je predstavljena raziskava, v kateri so sodelovali učitelji razrednega in predmetnega pouka. Podatke smo zbirali s pomočjo anketnih vprašalnikov in jih obdelali v statističnem programu SPSS. Raziskava je pokazala, da je večina učiteljev pridobila znanje za delo z učenci s posebnimi potrebami z obiski seminarjev in dodatnih izobraževanj. Več kot polovica anketirancev je mnenja, da je potrebno učence s posebnimi potrebami vključevati v redne osnovne šole. Ugotovili smo, da učitelji razrednega pouka namenijo več pozornosti vključevanju učencev s posebnimi potrebami v razred kot učitelji predmetnega pouka. Prav tako smo ugotovili, da večina učiteljev poskuša izboljšati socialno sprejetost učencev s posebnimi potrebami s pogovorom.
Ključne besede: učenci s posebnimi potrebami, vloga učitelja, socialna sprejetost, odnosi v razredu, inkluzija
Objavljeno: 28.07.2020; Ogledov: 257; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

2.
Učiteljevo zaznavanje socialne sprejetosti učencev z dodatno strokovno pomočjo
Mojca Drofelnik, 2020, magistrsko delo

Opis: V današnji družbi drugačnost še vedno predstavlja velik dejavnik tveganja za zavračanje ali nesprejemanje pri vrstnikih. Mladostniki s posebnimi potrebami imajo pri medosebnih odnosih, navezovanju prijateljstev in sodelovanju z drugimi velikokrat več težav kot pa njihovi sovrstniki. Med mogočimi vzroki lahko omenimo specifičnost posebnih potreb ali pa druge morebitne dejavnike, kot so osebnostne lastnosti ali nerazumevanje položaja posameznega mladostnika med vrstniki. Teoretični del magistrskega dela zajema splošno opredelitev socialnih odnosov, medosebnih odnosov med mladostništvom in socialno sprejetost učencev s posebnimi potrebami. V empiričnem delu smo raziskali, kako učitelji zaznavajo socialno sprejetost otrok s posebnimi potrebami pri vrstnikih. Podatke smo pridobili s pomočjo polstrukturiranega intervjuja, v katerem je sodelovalo petnajst učiteljev predmetne stopnje s štirih različnih osnovnih šol. Vsak izmed učiteljev je poučeval vsaj enega učenca s posebnimi potrebami in dodatno strokovno pomočjo. Intervju je sestavljen iz enajstih vprašanj, ki se nanašajo na zaznavanje socialnih odnosov, zaznavanje socialne sprejetosti in na učiteljevo delo. Pri analizi intervjuja smo ugotovili, da učitelji pri normativnih učencih sprejemanje učencev s posebnimi potrebami ocenjujejo pozitivno. Poročali so, da imajo učenci s posebnimi potrebami dobre medosebne odnose z vrstniki, ti pa jih sprejemajo in jim pomagajo. Med pogoji za sklepanje prijateljstva so učitelji kot pomembne poudarili predvsem splošne osebnostne lastnosti učenca.
Ključne besede: medosebni odnosi, socialna sprejetost, učenci s posebnimi potrebami, vloga učitelja
Objavljeno: 09.06.2020; Ogledov: 321; Prenosov: 81
.pdf Celotno besedilo (823,70 KB)

3.
Vpliv zunanjih dejavnikov na razvitost elementarnih glasbenih sposobnosti 6–7 let starih otrok
Tina Kolarič, 2019, diplomsko delo

Opis: Teoretični del diplomskega dela zajema predstavitev elementarnih glasbenih sposobnosti pri 6–7 let starih otrocih. Podrobneje smo predstavili stopnje in razvoj glasbenih sposobnosti, teste, s katerimi lahko ta razvoj preverjamo, način priprave učitelja na glasbeno uro ter dejavnike, ki jih mora pri tem upoštevati. Na koncu smo opisali glasbene dejavnosti, s pomočjo katerih razvijamo elementarne glasbene sposobnosti. V empiričnem delu smo raziskovali vpliv različnih dejavnikov (spol, starost, splošna in glasbena izobrazba staršev ter otrokove šolske in obšolske glasbene dejavnosti) na razvitost melodičnega in ritmičnega posluha. Uporabili smo deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo. Podatke smo zbirali z anketnim vprašalnikom za starše in testi razvitosti elementarnih glasbenih sposobnosti. Raziskava je pokazala, da imajo višje razvite glasbene sposobnosti otroci, katerih starši imajo višjo izobrazbo.
Ključne besede: Melodični in ritmični posluh, razvitost glasbenih sposobnosti, vloga učitelja, glasbeni razvoj.
Objavljeno: 20.05.2019; Ogledov: 557; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (876,24 KB)

4.
ŠOLANJE NA DOMU
Anja Horvat, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravica do izobraževanja in pridobivanja (ne)formalnih veščin in spretnosti je temeljna človekova pravica in svoboščina. Dobra izobrazba človeka duhovno bogati, plemeniti in širi njegova obzorja. Šolanje oz. izobraževanje na domu je ena od možnosti za izvajanje izobraževanja na osnovnošolski ravni, ki ga v Republiki Sloveniji ureja Zakon o osnovni šoli (1996, 5. in 88. člen). Ta predpisuje obvezne učne vsebine in načine preverjanja znanja, od izvajalcev poučevanja na domu pa ne zahteva določene vrste ali stopnje izobrazbe. Šolanje na domu ni močno razširjena oblika izobraževanja otrok. Ker je šolanje na domu prilagojeno individualnim željam, potrebam in zahtevam otroka, je motiviranost otrok za učenje v tem primeru lažje dosegljiva. Otrok mora ob koncu vsakega šolskega leta opravljati obvezna preverjanja znanj na eni izmed javnih šol, na katero je uradno vpisan v času svojega šolanja na domu in tako dokazati, da dosega ustrezne standarde znanja. V zvezi s šolanjem na domu pa prihaja do raznih polemik. Nasprotniki šolanja na domu trdijo, da so tovrstni otroci deležni neprimerne socializacije, saj naj ne bi bili v zadostni interakciji z vrstniškimi skupinami in avtoritetami, država pa naj bi izvajala premalo strog nadzor nad to obliko izobraževanja. Zagovorniki šolanja na domu pa izpostavljajo predvsem nadaljevanje spontanega in naravnega učenja tako, kot najbolje ustreza posamezniku. Prilagajanje tempa pa vodi do tega, da je učenje učinkovitejše. Prav tako je po mnenju zagovornikov lažje vzpostaviti individualni pristop, kar vodi do boljše kvalitete pridobljenega znanja. Raziskava je pokazala, da se starši odločajo za šolanje na domu zlasti zato, ker je urnik fleksibilen, učne vsebine prilagojene potrebam, željam, zahtevam in zanimanjem otroka, temeljijo na doživljajskem pouku, so približane življenju, pouk pa poteka v okolju, ki stopnjuje otrokovo povezanost z družino. Glavna prednost šolanja na domu je individualno zasnovan vzgojno-izobraževalni proces, med slabostmi pa izstopa pomanjkanje timskega dela z vrstniško skupino. V Sloveniji je potrebno poskrbeti za boljšo informiranost staršev o možnostih šolanja otrok na domu, da ne bo prihajalo do zamenjav z alternativnimi oblikami šolanja in procesom unschooling-a.
Ključne besede: šolanje na domu, motivacija, učne metode, vloga učitelja, zakonodaja
Objavljeno: 09.11.2016; Ogledov: 2849; Prenosov: 416
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

5.
Analiza uporabe tehnik sproščanja na razredni stopnji osnovne šole
Minja Glazer, 2016, diplomsko delo

Opis: Celostni pristop k otroku je rdeča nit vseh sodobnih teorij o otroku. Bistveno je, da šola, učitelji in starši razumemo tako otrokovo intelektualno in umsko raven kakor tudi njegovo telesno, psihično in čustveno stanje. Nekoč so otroci v šoli le sedeli in mirno poslušali, danes je poudarek na celostnem pristopu k otroku, ki povezuje telesno z duševnim. Kompetentni in ustvarjalni učitelj bo v razred vpeljal sprostitev otroka s pomočjo različnih sprostitvenih tehnik, ki bodo v otroku sprostile njegovo umsko in telesno napetost ter ga spodbudile in motivirale za sodelovanje pri pouku. V diplomski nalogi z naslovom Analiza uporabe tehnik sproščanja na razredni stopnji v osnovni šoli bom predstavila sodobne teorije celostnega pristopa k otroku, prvine kompetentnega in ustvarjalnega učitelja ter pomen gibanja za otroka in sproščanje v šoli. Nadalje bom predstavila posamezne sprostitvene tehnike, katerih dejansko uporabo sem preverila s pomočjo anketnega vprašalnika v osnovni šoli in rezultate predstavila v empiričnem delu svoje diplomske naloge. Rezultati bodo dali odgovore na vprašanja: Kakšna je ozaveščenost in usposobljenost učiteljev glede vsebine sproščanja otrok v razredu in kakšna je uporaba tehnik sproščanja v razredu, kateri so vzroki in cilji sproščanja v razredu, katere so tehnike sproščanja v razredu, kakšni so pogoji za izvajanje sproščanja v razredu, kakšna je podpora vodstva in staršev za sproščanje v razredu ter kako so učenci motivirani za sodelovanje pri sproščanju pri pouku? Rezultati analize so pokazali, da učitelji že dokaj dobro poznajo področje sproščanja in posamezne sprostitvene tehnike, ki jih pri svojem vsakodnevnem pouku tudi že uporabljajo. Njihovo znanje o posameznih tehnikah je dokaj obširno. Najpogostejši vzroki za uporabo sprostitve so nemirni, nemotivirani in utrujeni otroci, ki jih učitelji s pomočjo sprostitve poskusijo ponovno motivirati in dvigniti njihovo koncentracijo za nadaljnje delo. Vodstvo načeloma to obliko dela podpira, vendar se kažejo potrebe po večjem investiranju tako v znanje učiteljev na tem področju kot v opremljenost učilnic in razpoložljivost delovnih sredstev za to vsebino. Tudi starši v veliki večini sproščanje otrok spodbujajo, vendar je zaznati, da tako vodstvo kot starši dajejo večji poudarek vsebini pouka in znanju, počutje otrok pa, predvidevam, da zaradi prenatrpanega urnika, učnih načrtov in obširne vsebine, postavijo na stranski tir. Učenci so za sodelovanje pri sprostitvenih tehnikah zelo motivirani in med najbolj priljubljenimi tehnikami so ravno tiste, ki aktivirajo njihovo desno hemisfero, torej njihovo naravno potrebo po gibanju in uporabi domišljije.
Ključne besede: gibanje in celostni pristop, vloga učitelja, sprostitev, posamezne sprostitvene tehnike, razredni pouk
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 1157; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

6.
Prilagoditve učnega okolja kot dejavnik uspešnosti učencev s posebnimi potrebami v inkluzivni šoli
Renata Štritof, 2015, magistrsko delo

Opis: Učitelj v inkluzivni šoli s soustvarjanjem učinkovitega učnega okolja in prilagajanjem pouka učenčevim posebnim vzgojno-izobraževalnim potrebam omogoča učencem s posebnimi potrebami uspešno učenje in optimalni razvoj njegovih potencialov. Učenci s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, se v skladu z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) prilagodi organizacija pouka in časa, izvajanje pouka in način preverjanja ter ocenjevanja. Namen magistrskega dela je preučiti prilagoditve učnega okolja kot dejavnik uspešnosti pri učencih s posebnimi potrebami. Zaradi pomembne in odgovorne vloge učitelja v inkluzivni šoli smo raziskovali soustvarjanje in prilagajanje učnega okolja pri učiteljih za učence s posebnimi potrebami ter ugotavljali stališča učiteljev do dejavnikov uspešnosti. Statistično so bili kontrolirani dodatna usposobljenost za delo z učenci s posebnimi potrebami, stopnja, na kateri učitelji poučujejo in delovne izkušnje na področju vzgoje in izobraževanja. Osredotočili smo se predvsem na dodatna znanja za delo z učenci s posebnimi potrebami, saj naj bi bil učitelj, ki ima ustrezna znanja in veščine za delo z učenci s posebnimi potrebami, pri delu z njimi uspešnejši (Kavkler, 2002). V raziskavi sta bili uporabljeni deskriptivna in kavzalno-neeksperimentalna metoda empiričnega pedagoškega raziskovanja. Podatki so bili zbrani s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika. Na vprašalnik je odgovorilo 280 učiteljev in učiteljic iz slovenskih osnovnih šol. Ugotavljamo, da predvsem učitelji z dodatnimi znanji za delo z učenci s posebnimi potrebami bolj prilagajajo pouk ter soustvarjajo učinkovito učno okolje. Rezultati raziskave pa tudi kažejo, da učitelji prilagoditvam pri organizaciji in pri izvajanju pouka, ki so pomemben del učinkovitega in spodbudnega učnega okolja, ne pripisujejo posebnega pomena za doseganje učne uspešnosti pri učencih s posebnimi potrebami.
Ključne besede: učenci s posebnimi potrebami, inkluzivna šola, vloga učitelja, učno okolje, soustvarjanje učinkovitega učnega okolja, prilagoditve, učna uspešnost
Objavljeno: 14.01.2016; Ogledov: 3049; Prenosov: 379
.pdf Celotno besedilo (731,89 KB)

7.
SAMOREGULACIJA UČENJA GEOGRAFIJE V OSNOVNI ŠOLI
Sara Knez, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo predstavlja značilnosti samoregulacijskega učenja s poudarkom na strategijah za samoregulacijsko učenje, načinih učenja geografije in vlogi učitelja geografije. Podatki za raziskavo so bili pridobljeni z anketiranjem osnovnošolcev ter z intervjuvanjem osnovnošolskih profesorjev geografije. Raziskava je pokazala razlike glede na starost in spol učencev v uporabi strategij za samoregulacijo učenja ter samem načinu učenja geografije. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je za izboljšanje samoregulacijskega učenja potrebno razvijati področja, ki zadevajo akademsko samopodobo učencev, iskanje pomoči pri kompetentnih osebah, samostojno iskanje informacij in uporabo virov, aktivne oblike učenja, strategije za učinkovito učenje ter načrtovanje in organizacijo učenja.
Ključne besede: samoregulacijsko učenje, dejavniki samoregulacijskega učenja, strategije za samoregulacijo učenja, kognitivne in metakognitivne strategije, načini učenja geografije, vloga učitelja
Objavljeno: 16.10.2015; Ogledov: 1669; Prenosov: 157
.pdf Celotno besedilo (814,11 KB)

8.
SOCIOLOŠKI VIDIKI VLOGE UČITELJA V PREPOZNAVANJU ZANEMARJANJA OTROK KOT OBLIKE NASILJA V DRUŽINI
Ana Borota, 2015, diplomsko delo

Opis: Tema diplomske naloge je zanemarjanje otrok kot ena od oblik nasilja v družini nad otroki. Opredeljujemo jo kot primanjkljaj skrbi in nege odraslih oseb do otroka, kar bistveno vpliva na njegov razvoj. Glede na statistične podatke o številu otrok, žrtev kaznivih dejanj, storjenih v družini, med leti 2000 in 2012 sklepamo na porast tega pojava tudi na Slovenskem. Pomembno vlogo pri odkrivanju suma na zanemarjanje otrok ima učitelj, ki v razredu pozorno spremlja vedenje otrok in se odziva na nekatere vidne pokazatelje, kot so zunanja neurejenost in higienska pomanjkljivost otroka, izostajanje od pouka in upad učnega uspeha, slaba podoba o sebi ter slaba slika splošnega zdravja. Na to temo smo izvedli raziskavo med strokovnimi delavci, ki delajo na nekaterih osnovnih šolah v Koprskem primorju. Ugotavljamo, da dobra polovica strokovnih delavcev na šoli vsaj enkrat v šolskem letu v razredu opazi zanemarjenega otroka. Ocenjujejo, da so učitelji tisti, ki na podlagi vsakodnevnih opazovanj najzanesljiveje prepoznajo tak pojav. Kljub temu da svoje zmožnosti za prepoznavanje in ravnanje z zanemarjenim otrokom ocenjujejo kot dobre, si na tem področju želijo več znanja in praktičnega izobraževanja. Učitelji si želijo, da bi bile strokovne službe zunaj šole v večji meri odzivne in učinkovite pri obravnavi primerov in pri vzpostavljanju stikov s šolo. Na osnovi rezultatov ugotavljamo potrebo po nadaljnjem profesionalnem razvoju strokovnih delavcev na šoli s področja žrtev otrok nasilja v družini. Ta tematika bi morala biti v večji meri vključena tudi v vsebine študijskih programov, ki izobražujejo za poklic učiteljev. Pričakujemo, da bo naša raziskava spodbudila podobne raziskave po Sloveniji.
Ključne besede: nasilje v družini, zanemarjen otrok, oblike zanemarjanja otrok, dejavniki zanemarjanja otrok, vloga učitelja
Objavljeno: 11.03.2015; Ogledov: 1259; Prenosov: 192
.pdf Celotno besedilo (777,36 KB)

9.
AKTIVNOST UČITELJA IN UČENCEV V FAZI LIKOVNEGA USTVARJANJA
Barbara Benko, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo v teoretičnem delu opisuje ustvarjalnost kot temelj likovne vzgoje. Le dobro poznavanje ustvarjalnosti in ustvarjalnega procesa nas pripelje do ustvarjalnega izražanja učencev pri urah likovne vzgoje. Predstavili smo pogoje, ki morajo biti pri tem izpolnjeni, saj je uspešnost učencev pri likovni dejavnosti odvisna predvsem od njihove izpolnitve. Nato pa smo opisali artikulacijo učne ure likovne vzgoje, pri kateri smo se osredotočili predvsem na njen osrednji del, torej na fazo ustvarjanja in njene značilnosti. Empirični del diplomskega dela zajema študijo primera, s katero smo želeli ugotoviti, kaj se dogaja v osrednjem delu ure likovne vzgoje, torej v fazi likovnega ustvarjanja. Z vpogledom v dogajanje in proučitvijo stanja smo želeli ugotoviti, kako učitelji opravljajo svoje naloge in kako učenci rešujejo nalogo, ki jim je bila dana v reševanje. Pri tem smo bili pozorni na težave, s katerimi se srečujejo učitelji in učenci v osrednjem delu ure likovne vzgoje, in kako uspešno jih odpravljajo. V raziskavi so sodelovali učenci prvega, drugega, tretjega, četrtega in petega razreda treh osnovnih šol in njihovi razredni učitelji. Podatke smo zbirali z neposrednim opazovanjem, snemanjem ur s kamero in fotografiranjem. Na podlagi transkripcije smo analizirali učne ure. Ugotovitve so pokazale, da imajo na uspešno likovno izražanje učencev velik vpliv uvodni del ure in pravilno izbrane in uporabljene učne metode in oblike dela. Ugotovitve pa prav tako kažejo, kako pomembno je učiteljevo poznavanje likovnih področij in likovnih pojmov, saj lahko njegovo neznanje močno zamaje temeljne cilje likovne vzgoje in njenih področij.
Ključne besede: ustvarjalnost, ustvarjalni proces, likovna ustvarjalnost, likovno izražanje, vloga učitelja, vloga učenca
Objavljeno: 02.01.2013; Ogledov: 1693; Prenosov: 277
.pdf Celotno besedilo (2,48 MB)

10.
DISLEKSIJA PRI POUKU SLOVENŠČINE
Adrijana Ciglar, 2012, diplomsko delo

Opis: Disleksija je izraz, ki označuje motnje branja in pisanja. V slovenskem prostoru se vedno bolj uveljavlja ter nadomešča izraz legastenija. Disleksija ne pomeni samo težav na področju branja in pisanja, temveč gre za niz simptomov, ki se pojavljajo pri približno desetih odstotkih otrok, ki so povprečno ali nadpovprečno inteligentni. Motnjam pri branju in pisanju so pridruženi pomanjkanje pozornosti, slaba jezikovna razvitost, motnje v doživljanju časa in prostora ter slabo pomnjenje zaporedij. Motnjo je včasih težko prepoznati, saj vsak dislektik nosi edinstven niz simptomov. Sposobnosti človeka z disleksijo, ki privedejo do motenj branja in pisanja, po drugi strani pomenijo nadarjenost. Lahko so nadarjeni športniki, so ustvarjalni in inovativni, nadarjenost pa se kaže tudi v odličnem vizualnem predstavljanju. Nekateri, na žalost, nikoli ne odkrijejo svojih talentov, ne vedo za svoje prednosti, zato svojih potencialov ne izkoristijo in imajo zato slabe izkušnje. Prav zaradi tega je izjemno pomembno, da otroka s takšnimi sposobnostmi pravočasno zaznamo, mu pomagamo pri usvajanju veščine branja in odpravljanju učnih primanjkljajev, hkrati pa spodbujamo njegove darove.
Ključne besede: disleksija, vloga učitelja, priprava gradiv, bralne strategije, zagotavljanje podpore.
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 2048; Prenosov: 424
.pdf Celotno besedilo (980,79 KB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici