| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Proteomska analiza krvne plazme in ekstracelularnih veziklov iz krvne plazme z masno spektrometrijo : magistrsko delo
Eva Zajšek, 2025, magistrsko delo

Opis: Ekstracelularni vezikli (EV) so majhni membranski delci, ki jih celice sproščajo v zunajcelični prostor in so nosilci signalnih molekul. Zaradi svoje vloge pri medcelični komunikaciji in potenciala kot biooznačevalci so predmet številnih raziskav. Za njihovo poglobljeno karakterizacijo je ključna masna spektrometrija (MS), ki pa zahteva učinkovite izolacijske protokole, saj kompleksnost plazme pogosto zakrije njihove nizko zastopane proteine. V magistrskem delu smo razvili in optimizirali metodo za izolacijo EV iz človeške krvne plazme, ki omogoča zanesljivo proteomsko analizo z LC-MS/MS. Uspešnost izolacije smo ovrednotili s številom identificiranih proteinov v pripravkih EV v primerjavi s surovo in osiromašeno plazmo ter z detekcijo značilnih označevalcev EV v skladu s smernicami MISEV. Vzporedno smo primerjali pristope za zajem podatkov, klasično DDA in več različic sodobnejše DIA metode ter optimizirali kromatografske pogoje za čim širše zajetje proteoma. Prvi poskus izolacije z namizno centrifugo ni pokazal razlik med EV in plazmo, je pa omogočili optimizacijo kromatografije in potrdil, da DIA pristop omogoča več identifikacij kot DDA. Nadaljnja izolacija z ultracentrifugo na saharozni blazini je omogočila delno obogatitev EV, zato smo nadalje povečali vhodno količino plazme in protokol še dodatno izpopolnili. Kot optimalen se je izkazal postopek za izolacijo EV iz 2 mL krvne plazme z ultracentrifugiranjem na saharozni blazini v kombinaciji z analizo na LC-MS/MS pri 90-minutniem OptiStep gradientu in DIA zajemom podatkov s 24 zaporednimi MS2 okni. S tem protokolom smo v EV pripravkih identificirali tipične označevalce EV (CD9, CD81, CD82, TSG101, PDCD6IP, FLOT1/2) in skupno več kot 1 000 proteinov, medtem ko smo jih v plazmi pri enakih pogojih identificirali največ 300. Poleg ločenih analiz posameznih vzorcev smo preizkusili tudi možnost sočasnega zajema podatkov, kjer so bili hkrati analizirani EV, plazma in osiromašena plazma. Rezultati so pokazali, da ta pristop poveča informacijsko vrednost plazme, zaznali smo kar 56 % več proteinov kot pri samostojni analizi. Optimiziran pristop izolacije omogoča poglobljeno proteomsko analizo EV in odpira nove možnosti za odkrivanje biooznačevalcev. Pristop sočasne analize pa ponuja praktično rešitev za obravnavo večjega števila plazemskih vzorcev, saj ob le nekaj pripravkih EV omogoča bogatejši nabor podatkov iz plazme za biomedicinske in klinične raziskave.
Ključne besede: krvna plazma, ekstracelularni vezikli, proteomika, masna spektrometrija, DIA
Objavljeno v DKUM: 29.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (5,58 MB)

2.
Strukturne značilnosti celic alfa Langerhansovih otočkov miši
Mia Prosenica, 2018, magistrsko delo

Opis: V tej raziskavi je bil naš namen pregledati in primerjati ultrastrukturo celic alfa v Langerhansovih otočkih, v treh makroskopsko razdeljenih delih (spleničnem, gastričnem in duodenalnem delu) trebušne slinavke miši. Opazovali in primerjali smo velikosti glukagonskih veziklov in granul v tkivu, ki je bilo izpostavljeno različnim koncentracijam glukoze v različno dolgih časovnih intervalih. Vzorce tkiva smo analizirali s svetlobno mikroskopijo in presevno elektronsko mikroskopijo (TEM). Dobljene podatke smo statistično ovrednotili. Ugotovili smo, da je ultrastruktura organelov celic alfa v različnih delih trebušne slinavke in v tkivu, izpostavljenemu različnim koncentracijam glukoze, primerljiva. Statistično značilne razlike so bile opazne v premerih granul in veziklov ter v površini veziklov med tremi različnimi deli trebušne slinavke. Vzorci, izpostavljeni različnim koncentracijam glukoze v različno dolgih časovnih intervalih, so se statistično razlikovali v premerih granul in veziklov, v površini granul in veziklov ni bilo statističnih razlik. Med premeri in deleži površin granul in veziklov ob plazmalemi, ki so bili izpostavljeni različnim koncentracijam glukoze v različnem času, ni bilo statističnih razlik. Za nadaljnje raziskave bi bilo treba vključiti večje število Langerhansovih otočkov z vsebovanimi tipi celic, obravnavane tkivne rezine bi lahko bile izpostavljene še višjim koncentracijam glukoze in za daljše časovno obdobje.
Ključne besede: glukagon, glukoza, granule, miš, trebušna slinavka, ultrastruktura, vezikli
Objavljeno v DKUM: 20.11.2018; Ogledov: 1696; Prenosov: 110
.pdf Celotno besedilo (3,70 MB)

Iskanje izvedeno v 0.02 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici