| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vertikalni sporazumi v energetskem sektorju
Tim Mijailović, 2018, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z vertikalnimi sporazumi, ki se pojavljajo na različnih stopnjah dobave električne energije in zemeljskega plin. Vertikalni sporazumi so v energetskem sektorju pogosto uporabljen pogodbeni model. Že ime samo razkrije, da se tovrstne pogodbe aplicirajo zgolj na vertikalne tipe razmerij. Komisija in tudi evropski zakonodajalec že od nekdaj priznavate drugačne učinke sporazumov, glede na to ali so sklenjeni med konkurenti (horizontalno razmerje) ali pa med podjetji, ki delujeta vsaka na različni stopnji dobavne/distribucijske verige. Povedano drugače, glavna karakteristika vertikalnih razmerij je, da predstavlja produkt enega podjetja »input« drugega. To pomeni, da so dejavnosti pogodbenic sporazuma medsebojno dopolnjujoče, oz. komplementarne. V teoriji je na splošno priznan manjši negativni učinek, ki ga lahko ustvarijo vertikalni pogodbeni odnosi. Neposredno to priznava tudi Komisija, ko je s sprejetjem Uredbe 330/2010 vzpostavila t.i. varni pristan, ki varuje vertikalne sporazume, ki vsebujejo določene omejitve konkurence pred prepovedjo iz člena 101 (1) PDEU, vse dokler so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz uredbe. Dodana vrednost te uredbe je ravno v določitvi uporabe člena 101(3) PDEU za nekatere skupine vertikalnih sporazumov, ki sicer spadajo pod člen 101(1) PDEU. S tem je Komisija a priori opredelila skupino vertikalnih sporazumov, za katere je mogoče z zadostno gotovostjo zatrjevati, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) PDEU. Slednji odstavek je še vseeno zadnja možnost, da pogodbenici vertikalnega sporazuma dokažeta, da sporazum prinaša učinkovitosti za konkurenco do takšne mere, da pretehtajo nad protikonkurenčnimi učinki. Iz tega sledi, da je glavna konkurenčnopravna določba, ki ureja vertikalne sporazume ravno člen 101 PDEU. Vendar je ta določba zelo abstraktna, saj pokriva vse vrste ravnanj med dvema subjektoma, med drugim tudi vertikalne sporazume. Komisija je za voljo jasnejšega pregleda, predvsem pa v podporo podjetjem, ki se znajdejo v vertikalnem pogodbenem razmerju, sprejela poleg Uredbe 330/2010 tudi Smernice o vertikalnih sporazumih. S temi Smernicami je determinirala splošna načela za ocenjevanje vertikalnih sporazumov. Njena uporabnost je vsesplošna. Ne glede na to, da gre za t.i. mehko pravo (ang. soft law), vseeno podaja oprijemljive podatke, tako glede same uporabe in razlage člena 101 PDEU, kakor tudi spremljajočega sekundarnega prava EU in nasploh pristop k ocenjevanju vertikalnih sporazumov. Pogoj za uporabo člena 101 PDEU je, da vertikalni sporazumi lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, hkrati pa v zadostni meri preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Primarni cilj člena 101 je zagotoviti, da pogodbenici ne uporabljata sporazuma na način, ki bi škodoval potrošnikom. Poleg imperativa maksimiziranja potrošnikov koristi, pa je v energetskem sektorju ravno tako pomembna vzpostavitev integriranega notranjega energetskega trga. Zgolj enoten, povezan energetski trg omogoča krepitev konkurence na ravni EU. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do drastične spremembe v tržni strukturi sektorja energetike. Proces, imenovan liberalizacija, je poleg odprave monopolnih struktur uvedel tudi spremembe na področju pogodbenih relacij v vertikalnih razmerjih. Nezdružljivi s členom 101 (1) PDEU so tako vsi sporazumi, ki ponovno ustvarjajo ovire konkurenci in prispevajo k delitvi enotnega trga v meje držav članic. Evropska Komisija je že v začetku procesa liberalizacije zarisala metodologijo ocenjevanja vertikalnih sporazumov. Prvotno dojemanje in ocenjevanje vertikalnih omejitev je bilo deležno glasnih kritik, ki so letele na preveč formalističen pristop k uporabi člena 101 (1) PDEU, ki se je kazal kot zadržanost do sprejetja pozitivnih učinkov, ki jih lahko prinesejo nekatere vrste vertikalnih omejitev. Posledično je mnogo vertikalnih sporazumov nerazumljivo in po nepotrebnem zapadlo pod prepoved iz člena 101 (1)
Ključne besede: vertikalni sporazumi, energetski sektor, člen 101 PDEU, liberalizacija, konkurenčno pravo
Objavljeno: 17.10.2018; Ogledov: 924; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

2.
PARITETNA KLAVZULA V KONKURENČNEM PRAVU EU
Matic Nedog, 2016, magistrsko delo

Opis: Naloga celovito obravnava obligacijskopravne in konkurenčnopravne vidike uporabe paritetnih klavzul. Slednje so analizirane tudi s primerjalnega vidika konkurenčnega prava EU in konkurenčnega prava ZDA. Po uvodnem delu so predstavljena pravnoteoretična izhodišča pravnoposlovnih paritetnih klavzul, različne pojavne oblike paritetnih klavzul in njihova sistematična razvrstitev. Klasifikacija različnih oblik paritetnih klavzul je ponazorjena tudi shematsko in s praktičnimi primeri posameznih oblik paritetnih klavzul. Paritetne klavzule so analizirane v ločenih poglavjih glede na logično razmejitev posameznih oblik paritetnih klavzul. V posameznih poglavjih so analizirani potencialni protikonkurenčni učinki uporabe določene oblike paritetnih klavzul ob upoštevanju relevantne sodne prakse, prakse organov za varstvo konkurence, pravnoteoretičnih stališč ter logičnih izpeljav. Iz analize potencialnih protikonkurenčnih učinkov uporabe paritetnih klavzul izhaja, da lahko njihova uporaba negativno vpliva na konkurenco predvsem v tržnih okoljih, kjer jih uporabljajo podjetja, ki imajo znatno tržno moč vsaj na eni stopnji distribucijske verige in/ali je uporaba (istih ali podobnih) paritetnih klavzul na istem upoštevnem trgu množično razširjena. V nasprotnih primerih, kadar so paritetne klavzule uporabljene na fragmentiranih trgih in/ali jih na istem upoštevnem trgu ne uporablja večje število podjetij, pa lahko tovrstne klavzule ustvarjajo nekatere pozitivne učinke na konkurenco, saj omogočajo večjo transparentnost cen in vzpodbujajo podjetja k medsebojeni (cenovni in necenovni) konkurenci, posledica česar so nižje cene blaga ali storitev za končne potrošnike. V tem smislu naloga analizira tudi potencialne prokonkurenčne učinke uporabe paritetnih klavzul, ki utegnejo odtehtati protikonkurenčne učinke. Iz obravnavanih primerov iz sodne prakse in prakse organov za varstvo konkurence je razvidno, da so paritetne klavzule običajno vsebovane v vertikalnih sporazumih, sklenjenih med podjetji, ki poslujejo na različnih stopnjah proizvodne ali distribucijske verige. Paritetne klavzule so torej potencialno omejevalna določila v vertikalnih sporazumih, za katere velja v konkurenčnem pravu EU poseben pravni režim. V nalogi je analiziran pravni okvir za presojo paritetnih klavzul kot vertikalnih omejitev na podlagi pravil konkurenčnega prava EU. V tej zvezi naloga obravnava temeljne vidike presoje paritetnih klavzul kot vertikalnih omejitev za izvzetje iz področja uporabe člena 101(1) PDEU na podlagi skupinske izjeme za vertikalne sporazume. Naloga se zaključuje z ugotovitvijo, da so podjetja v evropskem prostoru v pravni negotovosti glede veljavnosti dogovorov, ki vsebujejo paritetne klavzule, saj so le-te v konkruenčnem pravu EU urejene pomanjkljivo. Dodatno antinomijo na tem področju povzročajo posamezni nacionalni zakonodajalci s sprejetjem ad hoc predpisov, ki predvidevajo (absolutno) prepoved uporabe paritetnih klavzul na določenih gospodarskih področjih. V zaključku so predstavljeni pričakovani normativni ukrepi s strani Evropske komisije na področju paritetnih klavzul. V sklepnem delu so prav tako izpeljani ključni elementi za presojo paritetnih klavzul v skladu s pravili konkurenčnega prava EU.
Ključne besede: Klavzula največjih ugodnosti, MFN klavzula, paritetna klavzula, platforma, dvostranski trgi, konkurenčno pravo EU, vertikalni sporazumi, vertikalne omejitve
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 1085; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (1,72 MB)

3.
PREPOVEDANE KLAVZULE V DISTRIBUCIJSKI POGODBI
Sedina Sarajlić, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo uvodoma na kratko opisuje distribucijsko pogodbo ter njeno pravno naravo. Ker pa je distribucijska pogodba neločljivo povezana s konkurenco nekega trga, je konkurenca v nadaljevanju tudi podrobneje opisana, prav tako razlogi za njeno varstvo. Tega nudi konkurenčno pravo že s temeljnim predpisom Evropske unije, in sicer s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU), na podlagi katere so bile sprejete še določene uredbe ter smernice. Ker konkurenčno pravo uvršča distribucijsko pogodbo med vertikalne sporazume, so na kratko opisani tudi slednji ter njihovo ocenjevanje v smislu vpliva na konkurenco. Kako bo vertikalni sporazum vplival na konkurenco pa je odvisno od omejitev strank vertikalnega sporazuma, ki se imenujejo vertikalne omejitve. Te namreč lahko imajo pozitivne ali negativne učinke. Če imajo negativne učinke, pomeni, da sporazum vsebuje eno ali več prepovedanih klavzul, ki so v zadnjem poglavju podrobno opisane, pri čemer so nekatere ponazorjene tudi z odločbami organov za varstvo konkurence.
Ključne besede: distribucijska pogodba, prepovedane klavzule, konkurenčno pravo, vertikalni sporazumi, vertikalne omejitve, 101. člen PDEU, Uredba o skupinskih izjemah, Smernice o vertikalnih omejitvah
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 1093; Prenosov: 247
.pdf Celotno besedilo (826,35 KB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici