| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 36
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravice potnika/izletnika ob odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika
Selmin Kičin, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava problematiko pravnega položaja potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. Potnik pri načrtovanju potovanja vstopa v različne pogodbene odnose kot šibkejša pogodbena stranka, ki je za razliko od velikih družb strokovno in informacijsko podhranjena. Slovenska zakonodaja v veliki meri sledi zakonodaji EU in ščiti potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. To se kaže v posameznih institutih, kot so različni sistemi zavarovanj, sistemi vračil kupnin, organiziranje alternativnih možnosti izvedbe leta, odgovornosti ponudnikov turistične dejavnosti, odgovornosti za izbiro tretjih oseb itd. Kljub temu pa še obstajajo nekatera področja, kjer bi bila potrebna večja zaščita potnika. Pravni položaj potnika ob odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika je odvisen od tega, na kakšen način in s kom potnik sklepa pravni posel, v katerega je vključena storitev letalskega prevoza. V osnovi poznamo tri načine oziroma možnosti nakupa letalske vozovnice. Potnik lahko vozovnico kupi neposredno od letalskega prevoznika. Če je nad letalskim prevoznikom začet stečajni postopek, je potrebno poleg ostalih možnosti, kot so takojšno vračilo kupnine ali organizacija nadomestnega leta, upoštevati še določbe insolvenčnega prava, ki ščitijo potnika kot upnika stečajnega postopka. Potnika pa se lahko odloči za sklenitev pogodbe o organiziranju potovanja, kjer organizator potovanja sklene pravni posel z letalskim prevoznikom, ki nastopa kot ponudnik storitve letalskega prevoza v pogodbi o organiziranju potovanja. Tukaj so pravila nekoliko drugačna, saj je pogosto breme odgovornosti za morebitno neizvedbo leta na organizatorju potovanja, saj je organizator tisti, ki organizira storitev letalskega prevoza in najde ustreznega prevoznika. Zato bo v tem primeru potnik lažje prišel do takojšnega vračila kupnine oziroma nadomestnega leta, kot v primerih, ko bo potnik sklenil pravni posel neposredno z letalskim prevoznikom, kjer bo najpogosteje svojo terjatev tj. kupnino prijavil v stečajni postopek v kolikor je nad njim uveden stečajni postopek. Insolvenčna zakonodaja ščiti potnika do te mere, da je pravni položaj vseh upnikov enak. Kar pomeni, da ni mogoče, da bi ostali upniki bili poplačani pred potnikom in v celoti, tako da bi le ta ostal brez poplačila oziroma bi bil poplačan kasneje. Velikokrat pa potnik ne pozna trenutnih razmer na trgu turističnih storitev, zato se odloči za sklenitev posredniške pogodbe o potovanju. Posrednik v imenu in na račun potnika sklene pravni posel z organizatorjem potovanja ali pa neposredno z letalskim prevoznikom. Pravna ureditev posredniku nalaga odgovornost za izbiro tretje osebe, kar pomeni zaščito potnika v primeru stečaja letalskega prevoznika, kadar posrednik pri izbiri ne ravna skrbno in ne preveri vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na izpolnitev pogodbe. Tudi v primeru, če potnik zahteva sklenitev pravnega posla z določenim letalskim prevoznikom, je posrednik dolžan potnika opozoriti na morebitne pomanjkljivosti oziroma okoliščine, ki bi lahko vplivale na samo izvedbo leta.
Ključne besede: odpoved leta, stečaj letalskega prevoznika, varstvo pravic potnikov, pogodba o prevozu oseb, pogodba o organiziranju potovanja, posredniška pogodba o potovanju, turistični paketi, odgovornost letalskega prevoznika, odgovornost organizatorja potovanja, odgovornost posrednika potovanja, potrdilo o potovanju.
Objavljeno: 11.11.2020; Ogledov: 422; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (576,97 KB)

2.
Varstvo otrok v času pandemije COVID-19
Vesna Drozg, 2020, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom Varstvo otrok v času pandemije COVID-19 obravnava otrokove pravice ter njihovo varstvo v času pandemije. V začetnem delu so navedeni temeljni pojmi, ki so pomembni za celotno razumevanje diplomskega dela, kot je razvoj otrokovih pravic, kaj so otrokove pravice, opredeljena pa je tudi definicija otroka iz različnih pravnih virov. Razložen je pojem pandemije in razlikovanje s pojmom epidemije ter opisana je koronavirusna bolezen COVID-19 in potek dogodkov, ki so pripeljali do razglasitve pandemije. Ker je največja posledica pandemije COVID-19 zaprtje izobraževalnih ustanov ter uvedba šolanja na daljavo, je osrednji del diplomskega dela usmerjen v pravice do izobraževanja otrok ter njihovo varstvo v primeru kršitev. V nadaljevanju dela je predstavljena pravica do izobrazbe in varstvu otrok v šoli, del pa je namenjen kršitvi teh pravic ter odgovornost za njihov nastanek. Varuh človekovih pravic je pomemben člen, ki varuje otrokove pravice, zato je del namenjen tudi predstavitvi njegovega dela, prav tako pa so na kratko omenjene tudi druge nevladne organizacije, ki se v največji meri posvečajo varstvu otrokovih pravic. Ker je pandemija izredno stanje, je opisano tudi izobraževanja v izrednem stanju na splošno. V osrednjem delu je največji del namenjen predstavitvi načina izobraževanja v času pandemije, težave, s katerimi so se srečevali učenci ter njihovi starši, ter katere pravice otrok so največkrat kršene. Predstavljene pa so tudi nekatere posledice zaprtja izobraževalnih ustanov, kot so motena prehrana otrok, problematika varstva zasebnosti otrok ter pomoč družine pri učenju od doma. V zaključku diplomske naloge bom navedla nekatera priporočila, ki jih naj upoštevajo države, v primeru ponovnega zaprtja šol, kajti virus se ni nehal širiti in lahko pride do ponovnega zaprtja celotne šole ali posameznega oddelka. V sklepu sem navedla svoje ugotovitve, ki sem jih spoznala med pisanjem diplomskega dela.
Ključne besede: otrokove pravice, varstvo otrokovih pravic, pandemija, COVID-19, izobraževanje, pravica do izobrazbe, izobraževanje v izrednih razmerah, zaprtje šol, izobraževanje na daljavo
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 801; Prenosov: 255
.pdf Celotno besedilo (1,81 MB)

3.
Varstvo človekovih pravic v okviru OZN
Maja Šušteršič, 2019, diplomsko delo

Opis: Človekove pravice imajo naslednje temeljne lastnosti: so naravne, univerzalne, nedeljive, medsebojno odvisne in neodtujljive. Razvrščamo jih v naslednje generacije človekovih pravic: 1. generacijo sestavljajo državljanske in politične pravice, 2. generacijo ekonomske, socialne in kulturne pravice ter 3. generacijo solidarnostne in kolektivne pravice. Zametki človekovih pravic segajo daleč nazaj v zgodovino, od teženj starodavnih kultur in religij po enakopravnosti, pa vse do idej naravnega prava. Z vzponom fašizma in nacizma je prišlo med drugo svetovno vojno do sistematičnih kršitev človekovih pravic. To je mednarodni skupnosti dalo povod ustanoviti OZN in zapisati temeljne človekove pravice v splošnem mednarodnem dokumentu- Splošni deklaraciji človekovih pravic. OZN je najpomembnejša mednarodna organizacija, ki je bila ustanovljena 24. oktobra 1945, v San Franciscu. Glavni organi OZN so: Generalna skupščina, Varnostni svet, Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče in Sekretariat. OZN ima vodilno vlogo pri varovanju človekovih pravic v okviru mednarodnega prava. Že iz Ustanovne listine OZN izhaja, da je varstvo človekovih pravic eno izmed najpomembnejših ciljev OZN. OZN varuje človekove pravice na dva načina, in sicer s postavitvijo norm na področju človekovih pravic ter z nadzornimi mehanizmi, s katerimi nadzoruje uporabo teh norm. Najpomembnejši dokument, sprejet v sklopu OZN, na področju varstva človekovih pravic, je Splošna deklaracija človekovih pravic, s katero je bilo prvič mednarodno priznano, da se človekove pravice nanašajo na vsakogar, ne glede na spol, narodnost, etnično pripadnost, jezik ali vero. Ostali pomembni dokumenti, sprejeti v okviru OZN, na področju varstva človekovih pravic so: Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in številni drugi. V okviru OZN so vzpostavljeni mehanizmi za nadzor držav glede izpolnjevanja materialnih pravil na področju človekovih pravic. Ločimo med dvema vrstama mehanizmov: pogodbeno določenimi mehanizmi in mehanizmi, določenimi z resolucijami organov OZN. Pogodbeno določeni mehanizmi veljajo le za države podpisnice pogodb o človekovih pravicah. Za razliko od tega mehanizmi, ki so se razvili na podlagi Ustanovne listine OZN, veljajo za vse države članice OZN. Na podlagi resolucije organov OZN je bila ustanovljena Komisija za človekove pravice, ki se je v prvih 20. letih svojega nastanka ukvarjala predvsem z razvojem mednarodnih norm na področju človekovih pravic, kasneje pa je okrepila svoje delo na področju nadzora nad implementacijo človekovih pravic. Komisija se je v naslednjih letih srečevala s številnimi kritikami glede njene legitimnosti, saj so v Komisiji pogosto sedele grobe kršiteljice človekovih pravic. Vse to je privedlo do tega, da je bila leta 2006 Komisija za človekove pravice ukinjena in zamenjana s Svetom za človekove pravice. Svet za človekove pravice je temeljni organ za varstvo človekovih pravic. Njegova najpomembnejša naloga je spremljati razmere v svetu in takoj opozoriti na kršitve človekovih pravic. Svetu za človekove pravice so v pomoč pri njegovem delovanju naslednji mehanizmi: univerzalni periodični pregled, pritožbeni postopek, posebni postopki in Svetovalni odbor Sveta za človekove pravice. Poleg Sveta za človekove pravice so pomembni organi tudi Urad visokega komisarja za človekove pravice in Tretji odbor Generalne skupščine OZN. Na podlagi mednarodnih pogodb so bili ustanovljeni različni odbori strokovnjakov, ki nadzorujejo izvajanje norm posameznih pogodb. Odbore sestavljajo neodvisni strokovnjaki, ki obravnavajo periodična poročila držav, ki poročajo glede uspešnosti pri izpolnjevanju določb pogodb.
Ključne besede: človekove pravice, Organizacija združenih narodov, varstvo človekovih pravic, Splošna deklaracija človekovih pravic, Svet za človekove pravice
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 681; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (409,11 KB)

4.
Zloraba procesnih pravic v civilnih postopkih z analizo sodne prakse
Monika Pušaver, 2018, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljena problematika zlorabe procesnih pravic v civilnih postopkih. Gre za problem, ki je po pregledu sodne prakse Višjih in Vrhovnega sodišča pri nas, na žalost dokaj pogost. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo vestnosti in poštenja, ki pravi, da lahko stranka izkoristi vse svoje procesne pravice z namenom varstva svojih interesov, hkrati pa v skladu z načeli morale nihče ne more izkoristiti svojih pravic samo zaradi tega, da bi nekomu drugemu škodoval. Omenjeno temeljno načelo vsebuje več ožjih pravil in načel, ki jih nekateri teoretiki obravnavajo tudi samostojno, in sicer sta to načeli resnicoljubnosti in popolnosti ter načelo prepovedi zlorabe pravic. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 11. členu določa, da mora sodišče onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku, hkrati pa določa tudi sankcije, v kolikor do zlorabe vseeno pride. V sklopu 11. člena ZPP so v diplomski nalogi podrobno predstavljeni primeri zlorabe procesnih pravic iz sodne prakse, in sicer: zloraba pravice do tožbe oz. sodnega varstva, kršitev načela resnicoljubnosti oz. materialne resnice, izkoriščanje procesnih pravic zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka ter konstruiranje pristojnosti. V sodni praksi se pojavljata še dva primera zlorabe procesnih pravic, ki ne sodita v 11. člen ZPP, to sta: nedovoljena razpolaganja strank in žalitve sodišča, strank ter drugih udeležencev. Posamezni primeri zlorabe so uprizorjeni tudi s primeri iz sodne prakse. Nato je na kratko opisana še vloga odvetnika pri zlorabi procesnih pravic, preventivni ukrepi zoper zlorabe procesnih pravic, ter sankcije za primer, da do zlorabe vendarle pride. 13. marca 2017 je začela veljati Novela ZPP-E, ki se uporablja od 14. septembra 2017. Čeprav je novela obširna, temeljnih izhodišč in strukture v ureditvi pravdnega postopka ne spreminja. Kljub temu pa se je z novelo nekoliko spremenil 11. člen ZPP, zato je v diplomski nalogi prikazana primerjava 11. člena ZPP pred in po uveljavitvi novele.
Ključne besede: ZPP, zloraba pravice, šikaniranje, sodno varstvo, pravdni postopek, nedovoljena razpolaganja, novela ZPP-E, sankcije za kršitev pravic.
Objavljeno: 26.11.2018; Ogledov: 2070; Prenosov: 230
.pdf Celotno besedilo (761,96 KB)

5.
Raba jezika v upravnih postopkih
Polonca Kovač, 2018, pregledni znanstveni članek

Opis: Jezik je pomembna prvina tudi za varstvo pravic strank, saj je že ustavno zagotovljeno posebno varstvo pripadnikov italijanske in madžarske manjšine, invalidov in tujcev oziroma vseh strank v upravnih razmerjih. Prispevek je osredotočen na študijo razsežnosti regulacije rabe jezika v upravnih postopkih kot temeljnem procesu dela v javni upravi. Rezultati analize upravne prakse po različnih virih (judikatura, analize Ministrstva za javno upravo /MJU/, portal Upravna svetovalnica in anketa med načelniki upravnih enot) kažejo, da pri izvajanju splošne (zlasti Zakon o splošnem upravnem postopku /ZUP/) in področne zakonodaje pretežno ne prihaja do težav, razen na področju tujcev. Zato za v prihodnje predlagam le nomotehnične izboljšave, v ostalem pa usmerjeno in sistemsko skrb za jezikovne pravice z ozaveščanjem uradnih oseb in splošne javnosti.
Ključne besede: upravni postopek, jezik, človekove pravice, jezik, varstvo pravic, procesno pravo, upravna praksa
Objavljeno: 11.10.2018; Ogledov: 387; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (483,92 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Izvajanje zdravstvenih storitev v Sloveniji
Dejan Mehle, 2017, diplomsko delo

Opis: Pravica do zdravstvenega varstva v Sloveniji je zagotovljena na podlagi 51. člena Ustave RS. Zdravstvena dejavnost se izvaja kot javna služba v okviru mreže javne zdravstvene službe. Slednja je sestavljena na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Na primarni ravni jo je dolžna zagotoviti občina, na sekundarni in terciarni ravni pa država. Obveznosti javne službe v zdravstvu lahko opredelimo kot obveznost zagotavljati: univerzalne storitve, trajnost, kakovost, dostopnost in varstvo pacientovih pravic. Univerzalnost storitev v zdravstvu je tesno povezana z obsegom zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje. Trajnost predstavlja obveznost izvajalca javne službe, da opravlja zdravstveno dejavnost trajno in nepretrgano. Kakovost v zdravstvu definiramo kot eno izmed ravni, ki pomagajo pri ocenjevanju uspešnosti sistema zdravstvenega varstva. Dostopnost pomeni obveznost izvajalca zdravstvene javne službe, da omogoči uživanje zdravstvenih storitev vsem po dostopni ceni. Varstvo pacientovih pravic določa pravice in obveznosti pacienta ter njegovo pravno varstvo v primeru spora.
Ključne besede: zdravstvena dejavnost, obvezno zdravstveno zavarovanje, javne službe, univerzalna storitev, trajnost, kakovost, dostopnost, varstvo pacientovih pravic
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 1181; Prenosov: 164
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

7.
Je pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah še možen?
Lina Burkelc Juras, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu bo obravnavano vprašanje pristopa EU k EKČP. Pravni temelj za pristop predstavlja člen 6 PEU, ki ga je predstavila Lizbonska pogodba. Vendar sama sprememba člena 6 ne zadošča, da bi EU postala pogodbenica EKČP. Za takšen rezultat mora EU izpogajati specifičen sporazum o pristopu s Svetom Evrope, katerega vsebina že dalj časa sproža velike polemike. Po napornih pogajanjih in usklajevanjih je bil leta 2013 oblikovan Osnutek sporazuma o pristopu EU k EKČP. Žal tudi vsebina Osnutka sporazuma sama po sebi ne zadošča za uradni pristop EU k EKČP, saj se pojavljajo številne procesne, institucionalne in vsebinske ovire, ki imajo pomemben vpliv na morebiten dokončen pristop EU k EKČP. Nanje je opozorilo Sodišče EU v Mnenju 2/13, v katerem je trudoma izpogajani Osnutek sporazuma označilo za nezdružljivega s pravom EU in opozorilo na več težavnih vprašanj, ki naj bi jih odpiral. V magistrskem delu so predstavljene načrtovana ureditev iz Osnutka sporazuma, stališča Sodišča EU iz problematičnega Mnenja 2/13 in analiza možnih odzivov na izpostavljene težave in predloge Sodišča EU. Zaradi večnih kritik EU in Mnenja 2/13 se postavlja vprašanje, ali je pristop EU k EKČP glede na predstavljeno dejansko stanje sploh še možen, če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pa tudi, če je pristop sploh še zaželjen (oz. koristen).
Ključne besede: Pristop EU k EKČP, Mnenje 2/13, varstvo človekovih pravic, odnos med Sodiščem EU in ESČP, težave pristopa, možni odzivi
Objavljeno: 27.09.2017; Ogledov: 1500; Prenosov: 409
.pdf Celotno besedilo (2,75 MB)

8.
Lepotna tekmovanja in varstvo otrokovih pravic
Špela Rajh, 2017, diplomsko delo

Opis: Temeljno načelo Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah in Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je načelo koristi otroka, ki je osnovno vodilo za ravnanje in postopanje staršev, institucij ter državnih organov, pri vseh dejavnostih, ki zadevajo otroka. Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. Prvi zajema pojem otroka in opis otrokovih pravic. Bistvena novost, ki jo prinaša KOP, je, da priznava otrokom tudi svoboščine. Svoboščine so posebna vrsta pravic do svobode govora, vere, združevanja, ki jih nekateri razlagalci KOP imenujejo »participativne pravice«. Kljub temu, da so svoboščine priznane vsakomur, jih vsi ne morejo udejanjiti. Udejanji jih lahko le nekdo, ki je kot umno bitje zmožen svobodne presoje in odločitev. KOP določa le, naj starši otroka pri uveljavljanju te pravice usmerjajo na način, prilagojen njegovim razvojnim zmožnostim. Ločeno poglavje je namenjeno opredelitvi in opisu lepotnih tekmovanj za otroke. Poglavje obravnava zgodovino in izvor otroških lepotnih tekmovanj. Prav tako predstavlja vse od samih priprav na lepotna tekmovanja do stroškov tekmovanja. Lepotna tekmovanja za otroke so obnorela svet, po drugi strani pa so sprožila še večji val zgražanja nad njimi, posledica česar je sprejetje zakona, ki v Franciji prepoveduje lepotna tekmovanja za otroke. »Law on real gender equality« je bil v Franciji sprejet 04. avgusta 2014, predstavlja pa do sedaj najpomembnejši mejnik na omenjenem področju. Številne države po svetu se po vzoru Francije sprašujejo, ali naj storijo enako.
Ključne besede: otrok, pravice otrok, pravno varstvo osebnostnih pravic otrok, lepotna tekmovanja, prepoved
Objavljeno: 20.09.2017; Ogledov: 739; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (492,37 KB)

9.
PRAVNA VARNOST IN VARSTVO PRIČAKOVANIH PRAVIC
Uršula Uršnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravno varnost, ki je ena izmed temeljnih pravnih vrednot s pomembno vlogo v pravni državi. Pravna varnost s svojo zahtevo po predvidljivem in zanesljivem pravu ter zahtevo po stabilni zakonodaji s trajno in stalno vsebino splošnih pravnih aktov, ustvarja zaupanje v pravo. Zahteva pravne varnosti po stabilni zakonodaji prihaja v konflikt z zahtevo pravne države po prilaganju prava spremembam družbenih razmerij. Diplomsko delo obravnava ta konflikt v zvezi z varstvom pričakovanih pravic pred arbitrarnim spreminjanjem zakonodaje.
Ključne besede: pravna varnost, pravne vrednote, pričakovane pravice, varstvo pričakovanih pravic, načelo pravne države
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1977; Prenosov: 282
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

10.
Nekonsistentnost varstva pravic potnikov po pravu EU
Katja Rakun, 2016, magistrsko delo

Opis: Ljudje že od nekdaj potujemo iz različnih vzrokov in razlogov. Sodobna prometna sredstva nam dandanes omogočajo, da v relativno kratkem času pridemo iz enega kraja v drugega, iz ene države v drugo, z ene celine na drugo. Ob tem je izrednega pomena prevozni sektor, ki v sodobnem času ni le sredstvo premoščanja fizičnih razdalj, temveč eden od najpomembnejših ekonomskih dejavnikov, kateri vpliva na številna druga gospodarska področja. Pri tem je pomembna tudi unifikacija prevoznega prava, ne samo zaradi pravne varnosti ali morda praktičnosti, temveč predvsem zaradi varnosti prevoza kot takšnega. Ti vidiki so izredno pomembni tudi za evropsko integracijo, ki prav posebno pozornost namenja zlasti varstvu potnikov. Celovita zaščita potnikov, njihovih ekonomskih in neekonomskih interesov po tem, ko vstopijo v pogodbeno razmerje za določeno vrsto prevoza, je pravzaprav ena od največjih značilnosti sodobnega transportnega prava EU. Pri tem pa gre za svojevrsten, vzajemen odnos med varstvom potnikov na eni in politiko varstva potrošnikov na drugi strani; zaščita potnikov je namreč rezultat, posledica politike varstva potrošnikov, hkrati pa je bila politika varstva potrošnikov močno razširjena ravno s specifikami varstva potnikov. EU si že od leta 1991 prizadeva zagotoviti enake osnovne pravice za vse potnike in razvija zakonodajo, ki bi se uporabljala v vseh državah EU. Po prvih uspehih na področju letalskih prevozov, sledijo ostali trije prevozni sektorji; železniški, ladijski in avtobusni. EU naj bi tako po besedah nekdanjega podpredsednika Evropske komisije Siima Kallasa postalo prvo območje na svetu, kjer potniki pri vseh vrstah prevoza uživajo celoten sklop pravic. Ne glede na to katere oblike prevoza se kot potniki poslužujemo, pri vsaki obliki prevoza lahko pride do zamude, odpovedi, izgube ali poškodovanja prtljage, poškodbe, tudi smrti potnika. Logično pričakovanje je, da so tudi pravice potnikov v teh primerih enake, torej ne glede na to ali je do zamude prišlo pri koriščenju letalskega ali pa železniškega prevoza. Upravičeno je pričakovanje, da so poenoteni vsaj ključni pojmi in kriteriji, denimo kaj se šteje kot zamuda, enak režim odgovornosti prevoznika, primerljiv sistem sankcij, odškodnin in podobno. Pa vendar tudi na tem mestu velja ugotovitev, da ni vse zlato, kar se sveti in tako tudi pri evropskem konceptu varstva potnikov ni vse popolno in idealno. Čeprav gre dejansko za zaokrožen sklop pravil, ki na ravni celotne EU na prvi pogled impresivno določajo enak sistem varstva pravic potnikov, pri podrobnejši primerjavi določb štirih uredb EU, ki za letalske, železniške, ladijske in avtobusne prevoze predvidijo enotno ureditev in varstvo pravic potnikov, zelo hitro ugotovimo, da le-te vsebinsko niso poenotene. Nekonsistentnost varstva potnikov, ki vpliva tudi na negotovost potnika, pa ni edina pomanjkljivost. Na določenih mestih so v uredbah tudi pravne praznine, glede katerih je moralo ključno vlogo odigrati Sodišče EU. 8 Varstvo pravic potnika je danes pomembno tudi iz gospodarskega vidika, čeprav se v praksi ugotavlja, da potniki svoje pravice kljub vsemu premalo poznajo. Poleg tega so razlike tudi med samimi prevoznimi sektorji; medtem ko je praksa Sodišča EU izredno bogata na področju letalskih prevozov, tega ne moremo trditi za ostale prevozne sektorje, kar pa težko razumemo na način, da je v ostalih oblikah prevoza ureditev toliko boljša ali učinkovitejša. Ob podrobnejšem pregledu in primerjavi evropske ureditve na področju varstva pravic potnikov, smo pri doseganju zastavljenega cilja, to je enotnega in učinkovitega varstva pravic potnikov v vseh štirih oblikah prevoza, tako šele nekje na pol poti.
Ključne besede: prevozno pravo, potrošniki, varstvo pravic potnikov, pravo EU, magistrske naloge
Objavljeno: 17.10.2016; Ogledov: 1926; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (2,30 MB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici