Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Cilj magistrske naloge je predstaviti področje kolektivnega pravnega varstva potrošnikov na ravni EU ter si odgovoriti na vprašanja, ki omogočajo njegovo razumevanje. Kolektivna pravna sredstva so procesni mehanizmi na podlagi katerih je zaradi ekonomičnosti postopka in/ali učinkovitosti izvrševanja mogoče več podobnih pravnih zahtevkov združiti v eno samo tožbo. Pojavljajo se v obliki opustitvene tožbe s katero se zahteva ustavitev oz. prepoved nezakonitega dejanja, ali odškodninske tožbe, katere cilj je pridobiti nadomestilo za utrpljeno škodo. V obeh oblikah tožb gre za civilni postopek, ki se odvija med osebami zasebnega prava, ne glede na to, da je ena izmed strank »kolektiv« oz. skupina tožnikov. Do nedavno so kolektivna pravna sredstva na ravni EU bila urejana v Direktivi 2009/22/ES, ki je urejala le opustitvene tožbe, možnost vložitve kolektivnih odškodninskih tožb pa je uvedena z novo Direktivo 2020/1828, ki je zapolnila to dolgoletno pravno praznino. Magistrska naloga ugotavlja, da se je ureditev področja kolektivnega pravnega varstva potrošnikov na ravni EU po sprejetju Direktive 2020/1828 bistveno izboljšala. Oškodovanim potrošnikom je omogočen lažji dostop do ustreznih pravnih sredstev, hkrati pa so se sodišča oz. upravni organi razbremenili velikega števila ločenih tožb, kar prispeva k boljšemu izvrševanju prava na sploh. Eden izmed pomembnejših ciljev nove ureditve je doseči transparentnost in enako obravnavo vseh zastopniških organov držav članic ter potrošnikov s pomočjo uvedbe različnih pravnih varovalk pred zlorabami postopka, kar se je vsaj na teoretični ravni tudi doseglo. Kot je ugotovljeno v magistrski nalogi je podoben namen zasledovalo tudi Priporočilo Komisije z dne 11. Junija 2013, ki je zaradi svoje nezavezujoče narave imelo zelo omejen učinek na pravne ureditve držav članic. Kljub temu pa je s svojimi načeli in priporočili državam članicam postavila smernice kako urediti obravnavano področje in zagotovila dober pravni temelj za sprejetje nove direktive.
Ključne besede: kolektivno pravno varstvo potrošnikov, Direktiva (EU) 2020/1828, kolektivni interesi, zastopniški organ, Nov dogovor za potrošnike, Priporočilo Komisije z dne 11. junija 2013, Dieselgate primer, Direktiva 2009/22/ES
Objavljeno v DKUM: 28.09.2021; Ogledov: 372; Prenosov: 78
Celotno besedilo (981,02 KB)

Opis: Uradni nadzori na področju varnosti živil so ena izmed strategij za preverjanje skladnosti izvedbe dejavnosti s predpisano zakonodajo na evropski in nacionalni ravni. Skozi zgodovino Evropske unije so se pojavljale posamezne situacije, ki so opozarjale na pomanjkljivosti praktičnih preverjanj glede ustreznosti hrane, torej zagotavljanje človekovemu zdravju neškodljive hrane. Zaradi takšnih primerov so se sprejeli zakonodajni akti, ki so zajemali še večje področje za zagotovitev varnih živil. Poleg tega so se ustanovile razne agencije, ki s svojim delom (t. j. analizami, zbiranjem informacij ipd.) vidno prispevajo k zagotavljanju varnosti živil. V prvem delu diplomskega projekta je kot uvod za predstavitev evropske in nacionalne zakonodaje za uradni nadzor nad varnostjo živil predstavljeno področje enotnega trga, politika varnosti potrošnikov in politika varnosti živil. Predstavljeni so tudi pristojni organi, ki prispevajo k učinkovitejšemu delovanju nadzora nad živili, in sicer Evropska agencija za varnost hrane, Generalni direktorat za varno in zdravo hrano (Directorate-General for Health and Food Safety), Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Posamezne objave o neustreznosti posameznih živil so nujne s strani pristojnih organov in se objavljajo na uradnih spletnih straneh. V Sloveniji so se v zadnjih nekaj letih v medijih pogosto pojavljale novice o neustreznosti živil, kar je povzročilo kar nekaj kritik na delovanje pristojnih organov glede samega nadzora na tem področju. Glede na to smo želeli v diplomskem projektu predstaviti konkreten primer izvedbe postopka inšpekcijskega nadzora, ki poteka na nacionalni ravni. Ta je predstavljen in opisan v empiričnem delu. Gre za primer inšpekcijskega nadzora, ki je potekal v mesnici in je bil izveden v okviru Območnega urada Murska Sobota – Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varnost živil. Na predstavljenem primeru je obrazložen sam potek inšpekcijskega pregleda obrata ter zakonodaja, ki je bila pri tem upoštevana.
Ključne besede: inšpekcijski nadzor, zakonodaja živil EU, UVHVVR, politika varnosti živil, varstvo potrošnikov
Objavljeno v DKUM: 19.10.2020; Ogledov: 772; Prenosov: 81
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: Na ravni EU ne obstaja enotni pravni predpis, ki bi urejal splošni pravni okvir izvajanja dejavnosti javnih služb. Namesto krovne direktive je Evropska komisija predhodno pripravila Green paper on services of general interest, v katerem razpravlja o prednostih in problemih splošnega pravnega okvirja. Razmejitev med regulatorno pristojnostjo EU in držav članic je odvisna od narave dejavnosti, torej ali gre za gospodarsko ali negospodarsko dejavnost. EU ima pristojnost za normativno urejanje storitev z gospodarsko naravo. Glede na regulatorno pristojnost EU lahko storitve javnih služb v tri skupine: storitve gospodarskih javnih služb, ki jih izvajajo, na infrastrukturo vezane industrije, za katere je bilo sprejetih veliko predpisov s strani EU, druge storitve gospodarskih javnih služb, kot so ravnanje s komunalnimi odpadki, oskrba s pitno vodo, RTV- oddajanje so predmet notranje nacionalne ureditve. Za storitve negospodarskih javnih služb in storitve javnih služb, ki nimajo vpliva na trgovanje med državami članicami se ne uporabljajo posebna pravila EU, pravila o enotnem trgu in konkurenčna pravila. V sektorskih predpisih je določeno varstvo uporabnikov javni dobrin, kot pomembna obveznost javne službe v EU. V slovenski ureditvi predstavlja temelj varstva uporabnikov javnih dobrin Zakon o varstvu potrošnikov /ZVPot/, ki zraven splošnih določil, ki veljajo za vse dejavnosti vsebuje tudi posebna določila, ki nudijo potrošnikom posebno varstvo npr. opominjanje potrošnikov, ki so v zamudi s plačili. Varstvo potrošnikov se v Republiki Sloveniji zagotavlja v okviru Sektorja za varstvo potrošnikov in konkurence, potrošniških organizacij ter Tržnega inšpektorata, ki izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem Zakona o varstvu potrošnikov. Potrošniške organizacije izvajajo dejavnosti, kot so ozaveščanje, informiranje, izobraževanje, svetovanje potrošnikom. Država lahko zagotovi spoštovanje pravic uporabnikov javnih dobrin z različnimi instrumenti. V slovenski ureditvi sta uveljavljena institucionalno varstvo uporabnikov javnih dobrin in kontrahirna dolžnost izvajalca dejavnosti javne službe, ki prav tako spadata med posebne oblike varstva. 14. člen Zakona o gospodarskih javnih službah /ZGJS/ določa, da morajo država in lokalne skupnosti ustanoviti posebna telesa za varstvo uporabnikov javnih dobrin, sestavljena iz njihovih predstavnikov. V skladu z Zakonom o zavodih /ZZ/ sestavljajo svet zavoda ob predstavnikih uporabnika tudi predstavniki ustanovitelja in predstavniki delavcev, kar predstavlja tripartitno oz. po Zakonu o lekarniški dejavnosti štiripartitno sestavo sveta zavoda. Kontrahirna dolžnost pomeni, da so v primerih obveznih javnih služb, uporabniki javnih dobrin in izvajalci dejavnosti javne službe dolžni skleniti pogodbeno razmerje o zagotavljanju javne dobrine. Za področje varstva uporabnikov javnih dobrin je pomembna tudi odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri izvajanju javne službe, bodisi zaradi protipravnega ravnanja zaposlenih ali zaradi uporabe proizvoda, ki je predmet javne službe.
Ključne besede: varstvo potrošnikov, potrošniško pravo, javne službe, javne službe v EU, regulativna pristojnost, kontrahirna dolžnost, obvezna sklenitev pogodbe, institucionalno varstvo, tripartitna/ štiripartitna sestava sveta zavoda, odškodninska odgovornost izvajalca javne službe
Objavljeno v DKUM: 25.05.2018; Ogledov: 1108; Prenosov: 182
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: Spletna trgovina je v sodobnem gospodarstvu vse bolj razširjena oblika poslovanja in boj spletnih trgovcev za prevlado na spletu postaja vse ostrejši. Glede na hitro rast spletnega trgovanja v Evropi in tudi v Sloveniji, je nujno, da pravo regulira tudi to dejavnost. Velja namreč, da tam, kjer so ljudje, tam je pravo. Prav zaradi tega v zadnjih letih opažamo vse večjo regulacijo spletnih trgovin in njihovega delovanja. Največ pravnih pravil obravnava zaščita potrošnikov. Tukaj se največ sprememb dogaja tako v slovenski zakonodaji kot tudi v evropski. Spletni trgovec mora upoštevati tudi pravila Zakona o elektronskem poslovanju na trgu. Če na spletnem mestu zbira osebne podatke kupcev in obiskovalcev, mora imeti sistem, ki ustreza Zakonu o varstvu osebnih podatkov. Uporaba grafičnih elementov in fotografij na spletnem mestu poleg tega zahteva še ustrezno pogodbo po avtorskem pravu. Splošni pogoji in pogodbe, ki jih sklepa s kupci dobavitelji itd. so podvržene določbam Obligacijskega zakonika. Namen magistrskega dela je opredeliti vse pravne podlage, ki jih moramo ob delovanju spletne trgovine upoštevati. Magistrska naloga je lahko v pomoč vsem, ki bi se radi lotili spletnega trgovanja in se v obilici zakonadaje ne znajdejo. Ta magistrska naloga jim ponuja združeno vso zakonodajo na enem mestu.
Ključne besede: splet, spletno trgovanje, spletna trgovina, pravne podlage, sodna praksa, varstvo potrošnikov
Objavljeno v DKUM: 13.03.2017; Ogledov: 1339; Prenosov: 197
Celotno besedilo (1,38 MB)

Opis: Podjetja, ki želijo biti uspešna na dolgi rok, se morajo zavedati pomena poslovne etike. Ta pa je definirana kot pošten odnos do potrošnikov, dobaviteljev in drugih udeležencev na trgu. Predmet magistrskega dela je etika poslovanja z vidika potrošnika. Zanimalo nas je, kako potrošniki vidijo etično ravnanje prodajalca. Magistrsko delo smo razdelili na dva dela, in sicer na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu smo najprej definirali etiko, potem pa natančneje opredelili še poslovno etiko. Opisali smo proces osebne prodaje, v zadnjem poglavju pa smo prikazali etiko v osebni prodaji. Tu smo predstavili Evropski kodeks ravnanja v odnosu do potrošnikov na področju direktne prodaje in opisali varstvo potrošnikov. V empiričnem delu smo na podlagi teoretičnih izhodišč pripravili anketni vprašalnik zaprtega tipa. Ciljna skupina v anketnem vprašalniku so bili potrošniki podjetja AFP, d. o. o., na lokaciji Celje v obdobju od 25. 4. do 8. 5. 2016. Proučevano podjetje AFP, d.o.o., je bilo ustanovljeno leta 1990 in se ponaša s 40 let družinske tradicije podjetništva v tekstilni panogi. Maloprodajna mreža vključuje 12 lastnih prodajnih enot po Sloveniji, med katerimi je tudi proučevana poslovalnica v Celju.
Ključne besede: poslovna etika, osebna prodaja, prodajno osebje, kupec, potrošnik, varstvo potrošnikov, etični kodeks
Objavljeno v DKUM: 16.11.2016; Ogledov: 1244; Prenosov: 127
Celotno besedilo (757,92 KB)