Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Avtorja obravnavata vprašanje vsebine pristojnosti delavskih predstavnikov v podjetju v zvezi z uporabo umetne inteligence v delovnih razmerjih. Pri tem se osredotočata na relevantne pravne vidike po slovenski pravni ureditvi in po pravu EU ter obravnavata obe vrsti delavskih predstavništev, ki v Sloveniji delujeta na ravni podjetja. Avtorja zaključujeta, da imajo delavski predstavniki pomembne pristojnosti v zvezi z uvajanjem/uporabo sistemov umetne inteligence v okviru delovnih razmerij. Te se nanašajo na splošno področje obveščanja in skupnega posvetovanja v okviru podjetja ter na področje varnosti in zdravja pri delu. Pri tem je sicer res, da besedilo zakonskih pristojnosti delavskih predstavnikov pojma »umetne inteligence« (algoritemskega upravljanja ipd.) ne omenja izrecno, kljub temu pa je treba uporabiti in ustrezno razlagati določena splošna (že obstoječa) pravila. Ob upoštevanju obravnavane ureditve na ravni EU avtorja predlagata določene možne zakonske izboljšave de lege ferenda.
Ključne besede: umetna inteligenca, delovno razmerje, delavski predstavniki, varstvo osebnih podatkov, varnost in zdravje pri delu, kolektivno dogovarjanje, sveti delavcev
Objavljeno v DKUM: 22.12.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 0
Celotno besedilo (508,29 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Tehnološko podprta arhitektura pametnega doma pretaka posameznikovo razumno pričakovano zasebnost ranljive domače intime v brezmejno okolje globalnega digitalnega oblaka velikega podatkovja. V naprave interneta stvari integrirano vseprisotno, pogosto nezaznavno zbiranje osebnih podatkov spodkopava učinkovitost vzpostavljenih temeljev varstva podatkov, ki v evropskem prostoru slonijo predvsem na Splošni uredbi o varstvu podatkov. Vrzeli v doslednem in učinkovitem uresničevanju načel omejitve namena, minimiziranja obsega zbiranja podatkov in informirane privolitve omogočajo bistveno podrobnejše oblikovanje profilov spremljanih posameznikov na podlagi neprekinjenega in celovitega zbiranja vedenjskih, kontekstualnih in biometričnih podatkov v okviru sistemu pametnega doma. V izrazitem nasprotju z naglim tehnološkim napredkom nevarno stagnira ozaveščenost posameznikov o preglednosti postopkov zbiranja in obdelave podatkov ter o naravi in razsežnostih digitalne vsepovezanosti, ki prinaša resna zasebnostna tveganja. Poglabljajo se neravnovesja moči med posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, in njihovimi upravljavci. Posledično narašča tveganje vzpostavitve prikritih in sistemskih oblik nadzora nad posameznikom, bodisi s strani državnih akterjev bodisi transnacionalnih tehnoloških korporacij. Uporabnik pametnega doma se pogosto znajde v paradoksalnem položaju, ko je obenem pasivni vir oziroma objekt zbiranja podatkov ter hkrati njihov posredni zbiralec in potencialni upravljavec. Formalno sicer upravlja pametni dom, vendar obseg njegovega dejanskega nadzora nad podatkovnimi tokovi pogosto ostaja skromen ali celo le navidezen. Za ohranitev tradicionalno visokega standarda varstva zasebnosti posameznikovega doma je potreben razmislek o premiku od pretežno deklarativnega nalaganja obveznosti upravljavcem velikega podatkovja pametnega doma k proaktivni in vsebinsko okrepljeni regulaciji zbiranja in obdelave podatkov.
Ključne besede: informacijska zasebnost, varstvo osebnih podatkov, SUVP, veliko podatkovje, profiliranje
Objavljeno v DKUM: 04.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 193
Celotno besedilo (1,56 MB)

Opis: Umetna inteligenca čedalje bolj posega v vse faze delovnega razmerja, od njegovega nastanka do prenehanja, pri čemer delodajalcem omogoča avtomatizirano dodeljevanje nalog, spremljanje dela, izvajanje nadzora nad delom in celo odločanje o napredovanjih ali odpuščanju delavcev. Takšna avtomatizacija prinaša številne prednosti, kot so večja učinkovitost, nižji stroški in optimizacija delovnih procesov, hkrati pa odpira številna tveganja, ki segajo na področje preprečevanja diskriminacije, varstva osebnih podatkov in zasebnosti delavcev, varnosti in zdravja pri delu in vprašanje odgovornosti za škodo. V magistrski nalogi sem si postavila vprašanje, ali trenutna pravna ureditev zagotavlja ustrezno zaščito delavcev pred tveganji, ki jih prinaša uporaba umetne inteligence v delovnem okolju. Analizirala sem mednarodne pravne vire (Okvirna konvencija o umetni inteligenci in človekovih pravicah, demokraciji in pravni državi), pravne vire EU (Akt o umetni inteligenci, Direktiva o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu, Direktiva o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v EU, GDPR in Listina EU o temeljnih pravicah) ter nacionalne pravne vire (URS, ZDR-1, ZVZD-1 in ZVOP-2), ki naslavljajo problematiko uporabe umetne inteligence v delovnem okolju. Ugotovila sem, da določene mehanizme, ki naslavljajo tveganja, povezana z uporabo umetne inteligence v delovnih razmerjih, lahko najdemo že v obstoječem pravnem okviru, vendar pa nobeden izmed naštetih pravnih virov problematike uporabe umetne inteligence v delovnem okolju ne ureja celovito. Trenutna pravna ureditev ne zagotavlja zadostne zaščite delavcev pred tveganji, povezanimi z uporabo umetne inteligence v delovnem okolju, zaradi česar je potrebna dopolnitev obstoječih predpisov oziroma sprejetje specialnih predpisov, ki bodo posebej naslovili tveganja, povezana z uporabo umetne inteligence v delovnem okolju. Umetna inteligenca bo namreč v prihodnosti igrala še pomembnejšo vlogo v delovnem pravu, zato je ključnega pomena, da se pravo pravočasno prilagodi novim izzivom, ki jih umetna inteligenca prinaša.
Ključne besede: umetna inteligenca, algoritemsko upravljanje, avtomatizacija delovnih procesov, diskriminacija, varstvo osebnih podatkov, varstvo zasebnosti, varnost in zdravje pri delu, odgovornost, zaščita delavcev, pravna ureditev
Objavljeno v DKUM: 16.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 146
Celotno besedilo (813,59 KB)

Opis: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Ključne besede: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 89; Prenosov: 207
Celotno besedilo (5,53 MB)

Opis: Zagotavljanje varnih delovnih razmer spada med eno temeljnih in najpomembnejših pravic in obveznosti, ki jih morata spoštovati tako delavec, kot tudi delodajalec. Z izbruhom SARS-CoV-2 oziroma COVID-19, je kot nalezljiva bolezen svetovnih razsežnosti pomembno zaznamovala ne zgolj družbene odnose, temveč tudi področje zagotavljanja varnih in zdravih delovnih razmer. Vzporedno s prvo razglašeno epidemijo COVID-19, je Republika Slovenija začela sprejemati tudi interventno zakonodajo za čim hitrejšo preprečitev in omejitev širjenja omenjene bolezni in odloke, ki so področno urejali posamezne preventivne ukrepe. Za preprečitev širjenja COVID-19 so delodajalci bili dolžni reorganizirati delovni proces, na novo analizirati oceno tveganja in le-to prilagoditi specifikam COVID-19. Poleg interventne zakonodaje, so tudi Odloki Vlade Republike Slovenije zapovedovali minimalne standarde za preprečevanje in širjenja COVID-19. Kljub izrednim razmeram, ki so vladale v času najvišje stopnje okuženosti oseb s COVID-19, stopnji umrljivosti in zasedenosti bolnišničnih kapacitet, to ne pomeni, da je s sprejemom interventne zakonodaje in sprejetimi odloki prenehala veljati veljavna nacionalna zakonodaja kot tudi dokumenti Organizacije združenih narodov, Mednarodne organizacije dela, Sveta Evrope in Evropske unije, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Zakonodaja sprejeta v času izrednih razmer ima zgolj možnost korigirati veljavno zakonodajo in jo prilagajati izrednim razmeram, vse z namenom čim večje omejitve razširjanja COVID-19. Spoštovanje prilagojenega delovnega procesa so morali sprejeti tudi delavci. Interventna zakonodaja je v dvoletnem obdobju spremenila navade delavcev, ki so morali sprejeti nošenje obveznih zaščitnih mask, držati zaščitno razdaljo pri opravljanju svojega dela, omogočiti dostop in obdelavo posebno občutljivih osebnih podatkov, do katerih je dostopal delodajalec z uveljavitvijo obveznosti izpolnjevanja pogoja testiranja, prebolevnosti in cepljenja. Zagotavljanje varnosti v času COVID-19 je pripeljalo do tega, da so se delodajalci na delovnih mestih kjer je to mogoče, enostransko odrejali opravljanje dela na domu, sklicujoč se na 169. člen Zakona o delovnih razmerjih. Omenjeni člen dopušča možnost spremembo opravljanja kraja dela zgolj v primerih, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ter v primeru naravnih in drugih nesreč oz. okoliščin.
Ključne besede: varne delovne razmere, COVID-19, zaščitni ukrepi, delo na domu, varstvo osebnih podatkov
Objavljeno v DKUM: 17.10.2022; Ogledov: 593; Prenosov: 142
Celotno besedilo (1,59 MB)