Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pritožbeni postopek na delo policije je ključni mehanizem za zagotavljanje pravičnosti in korektnosti delovanja policijskih organov ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Državljanom omogoča, da izrazijo svoje pomisleke oziroma nestrinjanje z ravnanjem policije, kar je ključnega pomena za ohranjanje pravne države in zaupanja javnosti v delovanje policijskih sil. Določen je z zakonodajo, ki opisuje kako naj posamezniki vložijo pritožbo, kako se ta obravnava in kako se sprejemajo končne odločitve. Pritožbeni razlogi so različni in zajemajo različne vrste nepravilnosti, kot so neupravičena ali prekomerna uporaba sile, diskriminatorno obnašanje policistov, zloraba policijskih pooblastil ali druge oblike neustreznega ravnanja. Postopki pritožb se razlikujejo od države do države. V Sloveniji imamo na primer dvostopenjski postopek reševanja pritožb, tekom izdelave diplomske naloge pa smo predstavili še postopke drugih držav, med katerimi so nekateri podobni slovenskemu, nekateri pa se od našega sistema tudi precej razlikujejo. Diplomska naloga torej obravnava in primerja postopke reševanja pritožb na delo policije v Sloveniji in nekaterih drugih državah. Poleg tega opiše zgodovinski razvoj pritožbenega sistema v Sloveniji, od obdobja pred osamosvojitvijo do sodobne ureditve. Opiše trenutno ureditev pritožbenega postopka pri čemer opredeli vsebino in udeležence postopka, različne načine reševanja pritožbe in ukrepe zoper policiste, ter poda statistični pregled pritožb v zadnjih letih. Naloga izpostavlja pomen transparentnosti, neodvisnosti in nepristranskosti v pritožbenem postopku, ki so ključni za vzdrževanje pravne države in zaupanje javnosti v delovanje policijskih organov. Zaključno delo tako lahko služi kot podrobna analiza, ki lahko pripomore k boljšemu razumevanju pritožbenega postopka v Republiki Sloveniji in nekaterih drugih evropskih državah in razmišljanju o morebitnih izboljšavah v prihodnosti.
Ključne besede: policija, policijsko delo, pritožbeni postopek, varstvo človekovih pravic, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 26.06.2024; Ogledov: 164; Prenosov: 39
Celotno besedilo (1,47 MB)

Opis: Človekove pravice imajo naslednje temeljne lastnosti: so naravne, univerzalne, nedeljive, medsebojno odvisne in neodtujljive. Razvrščamo jih v naslednje generacije človekovih pravic: 1. generacijo sestavljajo državljanske in politične pravice, 2. generacijo ekonomske, socialne in kulturne pravice ter 3. generacijo solidarnostne in kolektivne pravice. Zametki človekovih pravic segajo daleč nazaj v zgodovino, od teženj starodavnih kultur in religij po enakopravnosti, pa vse do idej naravnega prava. Z vzponom fašizma in nacizma je prišlo med drugo svetovno vojno do sistematičnih kršitev človekovih pravic. To je mednarodni skupnosti dalo povod ustanoviti OZN in zapisati temeljne človekove pravice v splošnem mednarodnem dokumentu- Splošni deklaraciji človekovih pravic. OZN je najpomembnejša mednarodna organizacija, ki je bila ustanovljena 24. oktobra 1945, v San Franciscu. Glavni organi OZN so: Generalna skupščina, Varnostni svet, Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče in Sekretariat. OZN ima vodilno vlogo pri varovanju človekovih pravic v okviru mednarodnega prava. Že iz Ustanovne listine OZN izhaja, da je varstvo človekovih pravic eno izmed najpomembnejših ciljev OZN. OZN varuje človekove pravice na dva načina, in sicer s postavitvijo norm na področju človekovih pravic ter z nadzornimi mehanizmi, s katerimi nadzoruje uporabo teh norm. Najpomembnejši dokument, sprejet v sklopu OZN, na področju varstva človekovih pravic, je Splošna deklaracija človekovih pravic, s katero je bilo prvič mednarodno priznano, da se človekove pravice nanašajo na vsakogar, ne glede na spol, narodnost, etnično pripadnost, jezik ali vero. Ostali pomembni dokumenti, sprejeti v okviru OZN, na področju varstva človekovih pravic so: Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in številni drugi. V okviru OZN so vzpostavljeni mehanizmi za nadzor držav glede izpolnjevanja materialnih pravil na področju človekovih pravic. Ločimo med dvema vrstama mehanizmov: pogodbeno določenimi mehanizmi in mehanizmi, določenimi z resolucijami organov OZN. Pogodbeno določeni mehanizmi veljajo le za države podpisnice pogodb o človekovih pravicah. Za razliko od tega mehanizmi, ki so se razvili na podlagi Ustanovne listine OZN, veljajo za vse države članice OZN. Na podlagi resolucije organov OZN je bila ustanovljena Komisija za človekove pravice, ki se je v prvih 20. letih svojega nastanka ukvarjala predvsem z razvojem mednarodnih norm na področju človekovih pravic, kasneje pa je okrepila svoje delo na področju nadzora nad implementacijo človekovih pravic. Komisija se je v naslednjih letih srečevala s številnimi kritikami glede njene legitimnosti, saj so v Komisiji pogosto sedele grobe kršiteljice človekovih pravic. Vse to je privedlo do tega, da je bila leta 2006 Komisija za človekove pravice ukinjena in zamenjana s Svetom za človekove pravice. Svet za človekove pravice je temeljni organ za varstvo človekovih pravic. Njegova najpomembnejša naloga je spremljati razmere v svetu in takoj opozoriti na kršitve človekovih pravic. Svetu za človekove pravice so v pomoč pri njegovem delovanju naslednji mehanizmi: univerzalni periodični pregled, pritožbeni postopek, posebni postopki in Svetovalni odbor Sveta za človekove pravice. Poleg Sveta za človekove pravice so pomembni organi tudi Urad visokega komisarja za človekove pravice in Tretji odbor Generalne skupščine OZN. Na podlagi mednarodnih pogodb so bili ustanovljeni različni odbori strokovnjakov, ki nadzorujejo izvajanje norm posameznih pogodb. Odbore sestavljajo neodvisni strokovnjaki, ki obravnavajo periodična poročila držav, ki poročajo glede uspešnosti pri izpolnjevanju določb pogodb.
Ključne besede: človekove pravice, Organizacija združenih narodov, varstvo človekovih pravic, Splošna deklaracija človekovih pravic, Svet za človekove pravice
Objavljeno v DKUM: 12.12.2019; Ogledov: 3641; Prenosov: 323
Celotno besedilo (409,11 KB)

Opis: O otrocih radi govorimo, da predstavljajo našo bodočnost. Zaradi svoje fizične in psihične nedozorelosti spadajo v ranljivo skupino, ki ji je namenjena še prav posebna pozornost. Pravice otrok so skozi zgodovino pridobivale na pomenu in s sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 je otrok postal samostojni nosilec pravic. Slovenska ustava določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Družina je priznana kot osnovna celica družbe, primarno pravico in dolžnost, skrbeti za svoje otroke, imajo starši. V primeru, da starši za svoje otroke ne poskrbijo, to vlogo prevzame država. V slovenskem prostoru so na področju predstavljanja in uresničevanja otrokovih pravic zelo dejavne civilnodružbene organizacije, osrednja institucija za varstvo otrokovih pravic pa je Varuh človekovih pravic RS. V Sloveniji je leta 1994 začel veljati Zakon o varuhu človekovih pravic. Nimamo posebnega varuha otrokovih pravic, je pa bila leta 2001 v okviru strokovne službe Varuha človekovih pravic RS oblikovana posebna skupina za področje otrokovih pravic, pozneje je bil imenovan tudi varuhov namestnik za področje otrokovih pravic in socialnega varstva. Varuh človekovih pravic RS o svojem delu poroča z rednimi letnimi poročili in posebno poglavje o varstvu otrokovih pravic predstavlja vedno večji del varuhovega letnega poročila. Prizadeva si za večjo prepoznavnost med mladimi in v ta namen organizira različne aktivnosti, obiskuje šole, sodeluje na otroških parlamentih, okroglih mizah in podobnih dogodkih. Veliko dela na promociji otrokovih pravic, sodeluje z nevladnimi organizacijami v Sloveniji ter na mednarodni ravni. Prizadeva si za vzpostavitev ustrezne zakonske podlage, da bo dolžnost vseh, da se otroku prisluhne in se ga obravnava kot samostojnega nosilca pravic. To je še posebej pomembno v primerih, ko starši ne zmorejo ali ne morejo sodelovati v otrokovo korist. V ta namen se pri Varuhu človekovih pravic RS izvaja pilotni projekt Zagovornik – glas otroka. Iz Varuhovih letnih poročil je razvidno, da so se ukvarjali s kršitvami vseh pravic, ki jih določa Konvencija o otrokovih pravicah, največ pa s pravicami otrok v okviru družine, še posebej s pravico vzdrževanja stikov in neposredne zveze z obema staršema. Njegovo mnenje je, da je delo v zvezi z otrokovimi pravicami strokovno poglobil, kar ugotavlja tudi v rednih stikih z ombudsmani v tujini. Svoja mnenja in priporočila o zadevah, ki jih obravnava, podaja s podprtimi argumenti. Ocenil je, da niso uspeli primerno obdelati, kljub vsem prizadevanjem, področja sodelovanja otrok, ki ga določata 12. in 13. člen Konvencije o otrokovih pravicah. Večkrat je podal svojo oceno, da so otrokove pravice, ki jih določa Konvencija o otrokovih pravicah, v Sloveniji zagotovljene na zadovoljivi ravni in obenem opozoril, da to ne pomeni, da te ravni ni mogoče izboljšati. V svojih letnih poročilih nenehno opozarja na pogosto brezbrižnost organov, ki odločajo o otrokovih pravicah. V diplomskem delu sta postavljeni dve tezi: »V Republiki Sloveniji Varuh človekovih pravic s svojim delovanjem veliko prispeva k izboljšanju in zagotavljanju otrokovih pravic« in »število odprtih zadev na področju varstva otrokovih pravic pri Varuhu človekovih pravic narašča predvsem zaradi večje osveščenosti o otrokovih pravicah, ne pa zaradi večjega števila kršitev.« Menim, da glede na analizo varuhovega dela v letih 2010 – 2014 postavljenima tezama lahko popolnoma pritrdim.
Ključne besede: varstvo otrokovih pravic, varuh človekovih pravic, zgodovina otrokovih pravic, projekt Zagovornik – glas otroka, mednarodna zaščita otrokovih pravic
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2131; Prenosov: 177
Celotno besedilo (2,20 MB)

Opis: V diplomski nalogi so predstavljene podobnosti med osnutkom ZKP-1 in hrvaškim ZKP/08, ki si delita številne karakteristike. Oba predvidevata odpravo sodne preiskave, ter uvedbo državnega tožilca kot dominus litis predkazenskega postopka in spreminjata tip kazenskega postopka iz mešanega v adversarnega. S pomočjo preučevanja slovenske in hrvaške strokovne literature so opisani razlogi za odločitev zakonodajalca za uvedbo (oziroma poskus uvedbe) takšne reforme na kazensko procesne področju in glavni elementi obeh kazenskih postopkov. Velik poudarek v diplomskem delu je na predstavitvi in analizi sodne odločbe Ustavnega sodišča Republike Hrvaške, ki je razveljavila kar 43 členov ZKP/08, ki so bili v nasprotju z Ustavo RH in mednarodnimi pravnimi akti, predvsem z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pomembna pa še ker v svoji vsebini nalaga zakonodajalcu pozitivne ustavne obveznosti. Sodba Ustavnega sodišča Republike Hrvaške pa ni pomembna le za njihovo pravo, temveč lahko strokovnjaki pri pripravljanju novel, ali pa celotnega zakona, ki uvaja nove institute in se nagiba k adversarnemu tipu kazenskega postopka, uporabijo mnenje Ustavnega sodišča RH, ter s tem zagotovijo večjo stopnjo varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ključne besede: ZKP-1, ZKP/08, Zakon o kaznenom postupku, rešitev U-I-448/09 in druge, varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, adversarni tip kazenskega postopka
Objavljeno v DKUM: 19.12.2014; Ogledov: 2389; Prenosov: 106
Celotno besedilo (598,48 KB)

Opis: Zdravje, pravica vsakega posameznika, je ena izmed najpomembnejših vrednot, saj omogoča in zagotavlja kakovostno življenje in je temeljni vir razvoja vsake družbe. Najpomembnejše, kar pripomore k uspešnemu zdravljenju, so pristni odnosi med samimi pacienti in zdravstvenimi delavci oziroma sodelavci na posamezni zdravstveni ravni. Pacientove pravice in dolžnosti so od uveljavitve Zakona o pacientovih pravicah zbrane na enem mestu in dajejo osnovo za njihovo spoštovanje in upoštevanje v vsakdanjem življenju. Zakon o pacientovih pravicah predvideva dvostopenjski postopek reševanja sporov, ki je jasen in enostaven. Prva stopnja obravnave se izvede pri izvajalcu zdravstvenih storitev. V primeru, da stranki v postopku na prvi stopnji ne prideta do ustrezne rešitve spora, se zadeva preda v obravnavo Komisiji Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic, kjer je za rešitev spora predvideno več možnosti. Mednje sodi tudi izvensodna poravnava v obliki mediacije. Mediacija je postopek, v katerem tretja, nevtralna oseba (mediator) strankama, ki v tem postopku sodelujeta prostovoljno, pomaga poiskati mirno rešitev spora. Evropski kodeks etičnih načel za mediatorje vsebuje najpomembnejša načela za uspešnost in razvoj ter zaupanje v mediacijo. Pomembno vlogo na področju varovanja pacientovih pravic ima tudi Varuh človekovih pravic. Potrebe po mirnem reševanju sporov v zdravstvu naraščajo, zato sta se vodstvi Zdravstvenega doma Maribor in Univerzitetnega kliničnega centra Maribor odločili, da ustanovita skupno mediacijsko pisarno.
Ključne besede: pacientove pravice, Zakon o pacientovih pravicah, Komisija RS za varstvo pacientovih pravic, mediacija, Evropski kodeks etičnih načel za mediatorje, varuh človekovih pravic, mediacijska pisarna.
Objavljeno v DKUM: 09.05.2014; Ogledov: 2106; Prenosov: 316
Celotno besedilo (812,27 KB)