| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Bistvene kršitve določb kazenskega postopka
Rima Salman, 2018, diplomsko delo

Opis: Kazenski postopek je sinonim za kazensko procesno pravo. pijem kazenskega procesnega prava na nek način enačimo, a vendar sta različna, saj je kazenski postopek objekt normiranja kazenskega procesnega prava. Kazensko procesno pravo je sistem pravnih norm, ki določa subjekte kazenskega prava, pravice, dolžnosti in procesna dejanja. namen tega je, da se ugotovi ali je določena oseba storilec kaznivega dejanja, ali je kazensko odgovorna in v primeru, da je odgovor pritrdilen, ureja tudi kakšne naj bodo kazenskopravne posledice. kazenski postopek je zelo zapleten in kompleksen proces, kjer pogosto prihaja do napak in s tem posledično do nepravilnih in nezakonitih sodb. pravilna uporaba kazenskih določb in popolno ugotovljeno dejansko stanje sta pot do zaupanja v sodstvo, saj je le tako mogoče izdati "neoporečno" sodbo in uživati obstoj verodostojnega in produktivnega sodstva. v diplomski nalogi bom predstavila značilnosti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, opisala bom tako absolutne kot tudi relativne bistvene kršitve, obrazložila obstoj vzročne zveze med kršitvijo določb kazenskega postopka in nezakonitostjo in nepravilnostjo sodbe. pozornost bom namenila tudi uveljavljanju bistvenih kršitev s pravnimi sredstvi.
Ključne besede: bistvene kršitve kazenskega postopka, absolutne bistvene kršitve, relativne bistvene kršitve, kazenski postopek, zakonita sodba, pravilna sodba, uveljavljanje bistvenih kršitev kazenskega postopka, pravna sredstva.
Objavljeno: 21.11.2018; Ogledov: 842; Prenosov: 238
.pdf Celotno besedilo (1015,10 KB)

2.
Odgovornost organov vodenja in nadzora po splošnih korporacijskih pravilih in odgovornost organov vodenja in nadzora odvisne družbe pri dejanskih koncernih
Žiga Cvetko, 2018, magistrsko delo

Opis: Odgovornost organov vodenja in nadzora je eno od ključnih vprašanj korporacijskega prava. V predmetnem delu se avtor ukvarja s splošno korporacijsko odgovornostjo organov vodenja in nadzora po 263. členu ZGD-1, ki jo obravnava na način, da predstavi pomen pravila podjetniške presoje po veljavni ureditvi. V tej zvezi se avtor ukvarja tudi z zahtevki zoper organe vodenja in nadzora ter s tem povezanimi stroški. V zvezi s tem ugotavlja, kakšen je vpliv na dejansko uveljavljanje takih zahtevkov v praksi ter kakšne so možne spremembe za njihovo lažje in bolj učinkovito uveljavljanje. Avtor predstavi tudi odgovornost organov odvisne družbe pri dejanskem koncernu po 548. členu ZGD-1, ki je del koncernskega prava in prvenstveno služi varovanju manjšinskih delničarjev, odvisne družbe in upnikov odvisne družbe. Avtor se opredeli do trenutno veljavne dikcije 548. člena ZGD-1 na način, da opredeli obveznosti in odgovornosti, ki jih imajo organi vodenja in nadzora odvisne družbe pri sestavi in pregledu poročila o odvisnosti. Odgovornost organov odvisne družbe pri dejanskem koncernu ne izpodriva splošne korporacijske odgovornosti organov vodenja in nadzora, zato je poznavanje splošne korporacijske odgovornosti organov vodenja in nadzora nujna za razumevanje odgovornosti organov odvisne družbe pri dejanskih koncernih. S celovito predstavitvijo obeh institutov se bralcu zagotavlja zaokrožen pregled nad odgovornostjo organov vodenja in nadzora, tako v primeru, ko je družba vključena v dejanski koncern, kot v primeru, da ni. Avtor se opredeli tudi do uveljavljanja zahtevkov manjšinskih delničarjev, odvisne družbe in upnikov. Glede slednjega pri dejanskem koncernu izpostavi tudi nujnost po analogni uporabi pravil o povrnitvi stroškov v zvezi s tožbo v imenu družbe na zahtevo manjšine po 328. členu ZGD-1, ki predvideva obveznost družbe, da založi predujem za kritje sodnih stroškov. Posebne obravnave so deležne tudi manjšinske pravice v zvezi s uveljavljanjem odgovornosti organov vodenja in nadzora. Na koncu dela avtor sistematično strne vse ugotovitve in se do njih opredeli ter poda svoje predloge za spremembe zakona.
Ključne besede: odgovornost organov vodenja in nadzora, dejanski koncern, odvisna družba, odgovornost organov odvisne družbe, uveljavljanje zahtevkov, actio pro socio, stroški
Objavljeno: 24.09.2018; Ogledov: 635; Prenosov: 160
.pdf Celotno besedilo (584,46 KB)

3.
Vpliv kulture, etike in verodostojnosti na uspešnost podjetja
Daša Lešnik, 2018, magistrsko delo

Opis: Kultura, etika in verodostojnost so dejavniki, ki so za podjetja vse pomembnejši. Vedno več podjetji se zaveda, da brez primerne kulture, etike in verodostojnosti, ne morejo uspešno poslovati in dosegati zastavljenih ciljev, zato je potreba po uveljavljanju teh dejavnikov v podjetjih vse večja. V magistrskem delu smo raziskali dejavnike uveljavljanja verodostojnosti v podjetju ter njihov vpliv na uspešnost podjetja. Podjetje, ki smo si ga izbrali za namen magistrske naloge, je podjetje Arhides, d. o. o. Gre za majhno podjetje, ki se ukvarja s postavitvijo računalniških omrežji ter servisiranjem in svetovanjem na področju računalniške opreme. V magistrski nalogi smo raziskali dejavnike uveljavljanja verodostojnosti in njihov vpliv na uspešnost podjetja Arhides, d. o. o. Dejavniki, ki smo jih preučili, so temeljne vrednote podjetja, tip kulture in tip klime podjetja, moč kulture ter neformalni in formalni dejavniki uveljavljanja verodostojnosti. Vpliv dejavnikov na uspešnost podjetja smo analizirali na osnovi izbranih ekonomskih in neekonomskih kazalnikov uspešnosti. Raziskavo dejavnikov uveljavljanja verodostojnosti v podjetju smo izvedli v treh sklopih. V prvem sklopu smo zbrali osnovne podatke o podjetju, raziskali prisotnost temeljnih vrednot podjetja z etično vsebino ter tip in moč kulture podjetja. V drugem sklopu smo ocenjevali etično klimo podjetja. V tretjem sklopu smo raziskali prisotnost neformalnih in formalnih ukrepov uresničevanja etike podjetja. Raziskavo smo, v vsakem izmed sklopov, izvedli v dveh različnih obdobjih – januarja 2016 in januarja 2018. V vsakem sklopu smo opisali izvedbo raziskave, predstavili rezultate ter podali predlog ukrepov za izboljšanje podjetja. Na koncu smo omenjene dejavnike med seboj primerjali ter ovrednotili njihov vpliv na uspešnost podjetja na osnovi izbranih ekonomskih in neekonomskih kazalnikov. Cilj magistrske naloge je bil proučiti vso potrebno literaturo, podati opis izbranega podjetja, proučiti dejavnike uveljavljanja verodostojnosti v podjetju, v letih 2016 in 2018, raziskati izbrane ekonomske in neekonomske kazalnike uspešnosti ter analizirati vpliv dejavnikov uveljavljanja verodostojnosti na uspešnost podjetja. Ugotovili smo, da se v podjetju Arhides, d. o. o,. dejavniki uveljavljana verodostojnosti v dveh letih niso bistveno spremenili. Prišli smo do ugotovitve, da je bil odnos do temeljnih vrednot v podjetju januarja 2018 skoraj enak kot januarja 2016. Prav tako se med seboj ne razlikujejo tip kulture podjetja, moč kulture podjeta in prisotnost etične klime v podjetju. Tudi ugotovitve o prisotnosti neformanih ukrepov uveljavljanja etike podjetja so za obe raziskovalni obdobji med seboj zelo skladne. Več neskladnosti smo odkrili pri raziskovanju prisotnosti formalnih ukrepov uresničevanja etike podjetja. Ugotovili smo, da omenjeni dejavniki uveljavljanja verodostojnosti pozitivno vplivajo na uspešnost poslovanja podjetja.
Ključne besede: kultura podjetja, etika podjetja, verodostojnost podjetja, uspešnost podjetja, uveljavljanje, vpliv.
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 879; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

4.
KAZENSKA ODGOVORNOST JAVNIH FUNKCIONARJEV
Eva Štromajer, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava odgovornost nosilcev javnih pooblastil, pri čemer se osredotočam predvsem na premiso med politično in kazensko odgovornostjo javnih funkcionarjev s posebnim ozirom na župane. Javni funkcionarji so voljeni ali imenovani ˝predstavniki ljudstva˝, ki svojo funkcijo opravljajo poklicno ali nepoklicno in predstavljajo osebe, če izhajamo iz zakonske opredelitve, ki jih na funkcijo volijo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, predsednik in člani predsedstva Republike Slovenije in delegati v zborih skupščin družbenopolitičnih skupnosti, kakor tudi funkcionarji pravosodnih organov, ki jih imenujejo skupščine družbenopolitičnih skupnosti, funkcionarji družbenega pravobranilca samoupravljanja, namestniki republiških sekretarjev ter generalni sekretarji Predsedstva Republike Slovenije, Skupščine Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije. V večini primerov za nastop funkcije in njeno opravljanje, posebni strokovni pogoji, ki bi jih funkcionarji morali izpolnjevati, niso potrebni. Pri opravljanju svojih funkcij so nosilci javnih pooblastil sicer do neke mere avtonomni, zakonodaja jih pa v določenem obsegu skuša omejevati. Kakršnokoli omejevanje pa ne doseže svojega namena in posledično temu učinka, saj ne glede na dejstvo, da so kazenskopravne, politične in civilne oziroma odškodninske sankcije zakonsko sicer opredeljene, je pojem odgovornosti javnega funkcionarja, iz prakse izhajajoč, nepopolno definiran in kot tak neoprijemljiv. Redki so primeri, ko funkcionarji za svoja ravnanja, ki so lahko kazenskopravno preganjana in imajo določene materialnopravne sankcije, dejansko odgovarjajo, ravno zaradi ohlapno urejene zakonodaje na tem področju. Če povzamemo, so funkcionarji moralno in etično odgovorni za dejanja, ki jih pri opravljanju svoje funkcije zagrešijo, pojem morale in etike pa lahko skorajda zatrdimo, je slovenskim funkcionarjem, v večini primerov, tuj. Ureditev odgovornosti funkcionarjev ima več podvrst, s skupno značilnostjo, ki se kaže v zahtevi, da mora kršitev nastati pri opravljanju funkcije. Drug problem, ki se kaže predvsem skozi prakso predstavlja dejstvo, da (pre)večkrat pride do zlorabe objektivne odgovornosti, v smislu prehajanja iz sfere pravne v objektivno politično odgovornost, o čemer govorimo v smislu odgovornosti poslancev, ministrov, tudi predsednika in drugih funkcionarjev. Šibkost ureditve pravne odgovornosti je predvsem posledica nenehne uporabe objektivne odgovornosti. Zato lahko govorimo o zlorabi objektivne odgovornosti, ker ne pride do ugotavljanja pravne odgovornosti, četudi za le-to obstajajo razlogi. Tudi v okviru objektivne politične odgovornosti pa, žal, opažamo, da do sankcij pravzaprav ne pride. Razlog je, kot ugotavljam v tem diplomskem delu, v zakonodaji, ki tega ne določa dovolj natančno in je določila, ki govorijo o sankcijah, mogoče obiti. Druga pomanjkljivost oziroma neprimernost sankcije se kaže v nesorazmernosti sankcije z izvedenim kaznivim dejanjem ali prekrškom, kar se tipično kaže v primeru kršitve 27. v povezavi z 28. členom ZIntPK, ki kot sankcijo določa nesorazmerno oglobitev posameznega funkcionarja. Glavni razlog je nepopolna zakonodaja v smislu razpršenosti določil v več zakonih, ki veljajo za nosilce javnih pooblastil. Zato potrebujemo zakon, ki bo enotno urejal oblike odgovornosti funkcionarjev in predvideval konkretne materialnopravne sankcije in predvsem potrebujemo institut, ki bo omogočal razrešitev županov, ki so po trenutno aktualni zakonodaji skorajda nedotakljivi. Diplomsko delo je v jedru razdeljeno na tri temeljne dele, od katerih v prvem podrobno opredeljujem pojem javnega funkcionarja in povzemam temeljne značilnosti in naloge posameznih. V drugem delu so izpostavljene oblike odgovornosti javnih funkcionarjev, od politične, do kazenske in nazadnje, odškodninske odgovornosti. V okviru odgovornosti obravnavam tudi institute za uveljavljanje le-te. Tretji del jedra diplomskega dela predstavlja obr
Ključne besede: javni funkcionar, nosilec javnih pooblastil, kazenska odgovornost, kazensko pravo, politična odgovornost, etika in morala, uveljavljanje odgovornosti, odškodninska odgovornost, instituti uveljavljanja odgovornosti, župan
Objavljeno: 23.08.2017; Ogledov: 1067; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

5.
POSLOVNO ORGANIZACIJSKI KONCEPT RAVNANJA Z OKOLJEM V MALEM STORITVENEM PODJETJU
Božidar Kastelic, 2016, magistrsko delo

Opis: Z obremenjevanjem naravnega okolja in s pomanjkanjem skrbi za okolje se srečujemo vsak dan, na vsakem koraku. Najhuje se posledice v zadnjem času kažejo v klimatskih spremembah. Vendar tudi druga področja, kot so onesnaženost tal, voda in zraka, ne zaostajajo veliko. Pomemben delež onesnaženja in pomanjkanje skrbi za okolje je moč pripisati podjetjem, tudi malim storitvenim podjetjem. Medtem ko večja podjetja upoštevajo zakonodajo in razvijajo prostovoljne pobude v skrbi za okolje, srednja ter mala podjetja zaradi omejenih virov temu vidiku ne namenjajo dovolj pozornosti. Poslovna podjetniška politika bo v prihodnosti morala vključevati širše dimenzije, kot je to veljalo v preteklosti. Ne samo zasledovanje ekonomskih, temveč tudi okoljskih in socialnih dimenzij. Poslovno organizacijski koncept ravnanja z okoljem v podjetniški praksi malih storitvenih podjetij naj bi bolj upošteval spoznanja, da je potrebno ob učinkovitosti bolj kot doslej upoštevati celovitost pristopa, znanje, okoljsko osveščenost, za ustvarjalnost spodbudne medosebne odnose, okoljsko odličnost poslovanja, podporni in skrben odnos do naravnega ter drugega okolja. Gre za celoviti več- in medstrokovni pristop, ki v malem podjetju predstavlja problem. Zaradi omejenih človeških virov sta vloga in pomen lastnika oziroma managerja na področju ravnanja z okoljem še toliko bolj izpostavljena. Predlagani managerski model z vključenim ravnanjem z okoljem izhaja iz Lipovec-Rozmanove teorije organizacije in dodanim Kraljevim pristopom k okoljski odličnosti. Poudarek temelji na planiranju, uveljavljanju in kontroli poslovanja ter planiranju, uveljavljanju in kontroli organizacije, ki v vseh korakih vključuje skrb za okolje v malem storitvenem podjetju. V raziskavi preučujemo posamezne sestavine ravnanja z okoljem v managerskem procesu, in sicer v poslovanju ter organiziranju, in kako se vključujejo v vsakodnevne podjetniške aktivnosti planiranja, izvajanja in kontroliranja v avtopralnicah. V zaključkih magistrske naloge smo lahko ugotovili, da smo z nalogo, izvedeno raziskavo in analizo raziskovalne ankete izpolnili nekatere cilje, ki smo si jih zastavili v nalogi. Glavno sporočilo naloge je, da stalno in nenehno prilagajanje podjetij za ohranjanje konkurenčnosti postavlja zahtevo o skrbi za okolje ter ravnanju z njim med prednostne cilje v poslovanju in tudi organiziranju podjetja. Med cilje poslovanja in organiziranja se tako kot nepogrešljiva stalnica uvrščajo tudi cilji ravnanja z okoljem. Vse tri hipoteze, ki smo jih postavili v uvodnem delu naloge in se nanašajo na poslovno organizacijski koncept ravnanja z okoljem v malem storitvenem podjetju, smo z analizo anketnega vprašalnika ter analizo dobljenih odgovorov ob ustreznem razmisleku in natančni primerjavi dikcije hipotez z dikcijo vprašanj na koncu uspešno potrdili.
Ključne besede: kontrola, management, malo storitveno podjetje, planiranje, ravnanje z okoljem, uveljavljanje
Objavljeno: 13.12.2016; Ogledov: 683; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (10,56 MB)

6.
ZASEBNO UVELJAVLJANJE PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA IN TEORIJA ZAŠČITNE CENE V EU IN ZDA
Tanja Maurin, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrska naloga se osredotoča na problem zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava kot pomembno dopolnitev javnopravnemu uveljavljanju, ki poteka preko organov za varstvo konkurence. Glavni namen zasebnopravnega uveljavljanja konkurence je predvsem, da se vsem oškodovanim zaradi kršitve konkurenčnih pravil povrne škoda in da se kršiteljem prepreči nedovoljeno ravnanje. V ZDA je takšen način uveljavljanja pravic zasebnikov že precej razvit, medtem ko se je v EU na podlagi aktivnosti Evropske komisije in sodne prakse Sodišča EU začel razvijati šele v zadnjih nekaj letih. K razvoju zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava je dosti pripomogla Evropska komisija, ki je sprejela kar nekaj aktov s tega področja. Kot prvo lahko omenimo Uredbo 1/2003, s katero je prišlo do reforme konkurenčnega prava, katere najpomembnejši doprinos je decentralizacija pristojnosti za presojo protikonkurenčnih dejanj ter neposredna uporaba takrat veljavnega člena 81(3) PES. Sledili sta Zelena in Bela knjiga o odškodninskih tožbah zaradi kršitev protimonopolnih pravil ES, sprejeti leta 2005 in 2008. Njun namen je bil spodbuditi odškodninske tožbe za škodo, ki je bila povzročena s kršitvijo konkurenčnih pravil. S podobnim ciljem je bila leta 2014 sprejeta tudi Direktiva 2014/10/EU. Magistrska naloga analizira številna vprašanja na področju zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava, poudarek pa je na razvoju teorije zaščitne cene oziroma teorije učinka dežnika v EU, ki se je prvič pojavila v sodni odločbi Sodišča EU leta 2014 v zadevi Kone AG in drugi. V okviru teorije zaščitne cene magistrska naloga izpostavlja naslednja vprašanja: ali je Sodišče EU z odločitvijo v zadevi Kone AG in drugi, kjer je priznalo teorijo zaščitne cene, spodbudilo zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurence, ali za odškodninsko odgovornost članov kartela zadošča že posredna vzročna zveza med nedovoljenim delovanjem in nastalo škodo, ali je vključitev teorije zaščitne cene oziroma učinka dežnika v civilno odgovornost udeležencev kartela v skladu s funkcijo odškodnine, ali se teorija zaščitne cene lahko pojavi tako v primeru kršitve člena 101 PDEU kot tudi kršitve člena 102 PDEU in ali bi morala teorijo zaščitne cene upoštevati tudi nacionalna sodišča pri odločanju v nacionalnih zadevah, ki nimajo vpliva na trgovino med državami članicami in druga. Problemi zasebnopravnega uveljavljanja pravil konkurenčnega prava v EU so z namenom primerjave dopolnjeni s sodno prakso sodišč ZDA na področju uveljavljanja odškodnin, ugotovitvami v zvezi z razvojem teorije zaščitne cene v ZDA in perspektivo njenega nadaljnjega razvoja na obeh kontinentih, tako v ZDA kot tudi v EU.
Ključne besede: konkurenčno pravo EU, javnopravnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava, zasebnopravno uveljavljanje pravil konkurenčnega prava, teorija zaščitne cene, odškodnina, vzročna zveza
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 780; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

7.
PRIMERJAVA SKUPINSKEGA UVELJAVLJANJA ZAHTEVKOV NA PODROČJU ANTITRUSTA V SLOVENIJI IN ZDRUŽENEM KRALJESTVU
Nataša Mlakar, 2016, diplomsko delo

Opis: Področje skupinskega uveljavljanja zahtevkov je pomembno z vidika varstva pravic kolektivnih interesov potrošnikov, saj jim je na ta način omogočeno varstvo njihovih pravic, ki jih drugače posamezno ne bi mogli doseči. Antitrust poleg tega, da prizadene konkurenco na notranjem trgu Evropske unije, povzroča škodo tudi potrošnikom. Posamezniku sicer povzroči majhno škodo, na koncu pa seštevek vseh posameznih škod predstavlja velik dobiček določenim gospodarskim subjektom. Skupinska tožba je tožba, ki jo več posameznikov naperi zoper enega ali več tožencev kot eno tožbo. Skupinsko tožbo pravno ureja Direktiva 2009/22/ES in Zakon o varstvu potrošnikov. Za področje zasebnega uveljavljanja konkurenčnega prava Evropske unije je pomembna Uredba št. 1/2003, ki omogoča posameznikom sklicevanje na protimonopolna pravila pred nacionalnimi sodišči. Vsebina diplomskega dela je osredotočena predvsem na področje skupinske tožbe, ki predstavlja odgovornost za posledice protimonopolnih ravnanj gospodarskih subjektov. Zaradi kršitev konkurenčnega prava je pomembna tudi Direktiva 2014/104/EU, ki ureja nacionalne ureditve odškodninskih tožb. Cilj Direktive je vzpostavitev učinkovitega sistema izvajanja kršitev konkurenčnega prava v zasebnem interesu.
Ključne besede: zloraba prevladujočega položaja, skupinsko uveljavljanje zahtevkov, kolektivna odškodninska tožba, skupinska tožba, varstvo potrošnikov, Direktiva 2009/22/ES, Direktiva 2014/104/EU, Uredba št.1/2003, notranji trg EU.
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 916; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (800,57 KB)

8.
ODGOVORNOST OBVLADUJOČE DRUŽBE PRI DEJANSKIH KONCERNIH – PRIMERJALNO
Žiga Cvetko, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljena odgovornost obvladujoče družbe v dejanskem koncernu. Celotna ureditev je v nalogi predstavljena primerjalno z nemško ureditvijo, ki ji slovenska tudi sledi. Posebna pozornost je posvečena noveli Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I), ki je prinesla spremembe na področje odgovornosti v dejanskem koncernu. Avtor tako obravnava ustreznost ureditve pred in po sprejemu novele ZGD-1I ter jo primerja z nemško ureditvijo, ki je urejena v nemškem Zakonu o delnicah. Avtor najprej predstavi dejanski koncern kot eno od oblik povezanih družb. V nadaljevanju obravnava vse institute, ki urejajo varstvo v dejanskem koncernu. Novost na tem področju so zlasti specialni instituti koncernskega prava, ki so bili pred novelo urejeni analogno, s splošnimi pravili korporacijskega prava. Na koncu prispevka se avtor opredeli do sprememb, ki jih prinaša nova ureditev, ter poda oceno nove ureditve napram ureditvi pred spremembo.
Ključne besede: dejanski koncern, odgovornost obvladujoče družbe, varstvo zunanjih delničarjev, varstvo upnikov, odškodninska odgovornost, uveljavljanje zahtevkov, posebna revizija, revizija, poročilo o odvisnosti
Objavljeno: 23.09.2016; Ogledov: 1022; Prenosov: 224
.pdf Celotno besedilo (721,52 KB)

9.
POMEN TEMELJNIH NAČEL DDV PRI PREPREČEVANJU SAMOVOLJNEGA POSTOPANJA DAVČNEGA ORGANA
David Harl, 2016, magistrsko delo

Opis: Dejstvo je, da mora Republika Slovenija kot demokratična država, ki temelji na vladavini prava, zagotavljati predvidljivo ravnanje nosilcev oblasti in nadzor nad njihovimi odločitvami. V času, ki ga zaznamuje vedno večja davčna kompleksnost in ko je že kolikokrat vprašljiva praktična uporaba davčne norme, je utemeljevanje pomena splošnih in temeljnih načel še bolj smiselno. Slednje je še toliko bolj pomembno na področju DDV. Zavedati se moramo, da je DDV v zadnjih letih najpomembnejši vir financiranja javne porabe. Vseskozi, tako v slovenskem kot tudi v evropskem merilu, se še vedno (prepogosto) dogaja, da morajo davčni zavezanci v postopkih pred državnimi organi, brezkompromisno zahtevati upoštevanje njihovih pravic, ki jim pripadajo ter preverjati zakonitost delovanja državnih organov v skladu s črko zakona. V modernih demokratičnih državah obstaja veliko mehanizmov nadzora, pa tudi pravnih sredstev, s katerimi se lahko spreminja delovanje, ravnanje in obnašanje državnih organov in njihovih uradnih oseb, le uporabiti jih je treba. Ker pa se zavedam, da imajo davčni zavezanci v davčnih postopkih nadzora večkrat občutek »majhnosti« in nemoči v razmerju do »samovoljnih« državnih organov, sem se odločil za obravnavo tematike, ki je pred vami. Tako kot velja za vsa druga pravna področja, obstajajo tudi pri postopanju davčnega organa na področju DDV nekatera temeljna izhodišča, osnove in načela, ki jih mora davčni organ pri odločanju o pravicah in obveznostih davčnih zavezancev upoštevati. Da lahko ustrezno presojamo zakonitost teh odločitev, pa je na strani davčnih zavezancev, da poznajo omejitve takšnega odločanja. Gre za vprašanje upoštevanja temeljnih načel DDV pri postopanju davčnega organa v postopkih nadzora DDV. V zapletenem in obsežnem davčnem okolju namreč obstaja več interpretacij pravnih norm, kar lahko privede do razhajanj tako med davčnimi zavezanci in davčnim organom, kot tudi do razhajanj med davčnimi zavezanci samimi. Medtem ko slednje ni problematično, je toliko bolj problematična interpretacija norm s strani davčnega organa, če slednji ne sledi temeljnim načelom DDV. Temeljna načela DDV, ki jih je oblikovalo SEU, lahko odigrajo pomembno vlogo pri enotni interpretaciji odločitev davčnega organa. Glede na to, da postopanje davčnega organa spada v okvir upravnega prava, ki ureja tudi delovanje izvršilne oblasti v primeru uresničevanja pravic in obveznosti davčnih zavezancev, je pomembno poznati ta načela, katerih skupni imenovalec je ta, da je njihovo upoštevanje in spoštovanje v vlogi omejevanja (državne) oblasti ob hkratnem zagotavljanju varstva pravic in obveznosti davčnih zavezancev. Z jasnimi opredelitvami, jasnimi načeli in jasnimi normami pa lahko skrčimo ali celo odpravimo razloge za morebitne pravdne postopke in s tem ustvarimo okolje pravne gotovosti in pravičnosti.
Ključne besede: temeljna načela, pomen temeljnih načel, DDV - davek na dodano vrednost, postopanje davčnega organa, samovoljno ravnanje, davčni nadzor, davčni zavezanec, kršitve temeljnih načel, direktiva sveta 2006/112/ES, nadzor nad postopanjem davčnega organa, uveljavljanje pravic in obveznosti davčnih zavezancev.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 828; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (1,48 MB)

10.
Roki za uveljavljanje neistovetnosti po dunajski konvenciji: analiza sodne prakse
Janez Rotman, 2016, magistrsko delo

Opis: Dunajska konvencija določa zahtevno sistematiko rokov za uveljavljanje neistovetnosti, ki od kupca zahteva aktivno in hitro postopanje na vsakem koraku. Na abstraktni ravni, je za vsak rok, tako za pregled, grajanje in uveljavljanje zahtevkov zaradi neistovetnosti blaga s pogodbo, določen standard primernega roka, pri čemer je interpretacija le tega odvisna od okoliščin konkretnega primera, ter od namena samega instituta. Naloga sodišč je tako, da zapolnijo te nedoločne pravne pojme z vsebino, ob upoštevanju mednarodnega značaja Dunajske konvencije in načela avtonomne razlage. Na podlagi analize sodne prakse ne moremo v primeru nobenega roka, govoriti o fiksaciji na točno določena časovna obdobja (razen v primeru prekluzivnega roka iz člena 39(2) CISG), saj je to v nasprotju z idejo prilagodljivosti določb Dunajske konvencije okoliščinam konkretnega primera, vseeno pa lahko, še posebej na področju grajanja neistovetnosti, zasledimo tendenco po vpeljevanju predvidljivosti v interpretacijo, še posebej pri odločitvah sodišč, ki prihajajo iz kontinentalnih pravnih sistemov. Noble month pristop, v skladu s katerim se kot povprečen rok za grajanje neistovetnosti, ob neobstoju okoliščin, ki bi narekovale njegovo podaljšanje ali skrajšanje, predlaga enomesečni rok, je pogosto citiran, še posebej v primeru sodb sodišč kontinentalnih pravnih sistemov. Pri odmeri rokov sodišča največkrat upoštevajo naravo blaga, predvsem njegovo pokvarljivost oz. obstojnost, dogovore med strankama, sezonsko naravo blaga, zahtevnost oz. kompleksnost (okoliščine so navedene primeroma), vendar problem marsikdaj predstavlja predvsem neobrazloženost vpliva teh okoliščin na trajanje rokov, kar onemogoča njihovo konkretizacijo, posledično pa vpliva tudi na predvidljivost sodnega odločanja.
Ključne besede: Dunajska konvencija, roki za uveljavljanje neistovetnosti, pregled, grajanje, odstop od pogodbe, popravilo blaga, zamenjava blaga, neskladnost, narava blaga, primerni rok.
Objavljeno: 30.06.2016; Ogledov: 1346; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (821,84 KB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici