| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
PRAVNA UREDITEV USTAVNE OBTOŽBE PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE
Miha Pozeb, 2010, diplomsko delo

Opis: S sprejetjem Ustave Republike Slovenije leta 1991 je bil v slovensko pravno ureditev uveden institut obtožbe najvišjih državnih funkcionarjev izvršne oblasti zaradi kršitve ustave in zakonov. Institut ustavne obtožbe (impeachmenta) je predviden za predsednika Republike Slovenije, predsednika vlade in ministre ter je namenjen ugotavljanju njihove odgovornosti za določena protipravna dejanja. Predmet raziskovanja v tej diplomskem delu je pravna ureditev ustavne obtožbe predsednika republike s posebnim poudarkom na analizi ugotavljanja njegove odgovornosti ter ustreznosti ustavne ureditve odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike. Cilj raziskovanja v tej nalogi je potrditi izhodiščni tezi: • da je veljavna ustavna ureditev odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem pomanjkljiva ter • da je veljavna zakonska ureditev postopka obtožbe in ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva. Na podlagi analize ustavnih določb, ki se nanašajo na odgovornost predsednika republike in drugih zakonskih določil (predvsem Zakona o ustavnem sodišču, Zakona o parlamentarni preiskavi, Poslovnika državnega zbora, Poslovnika ustavnega sodišča, Poslovnika o parlamentarni preiskavi in drugih), ugotavljam, da je sedanja ureditev odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva, saj pušča precej odprtih vprašanj, ki bi v primeru morebitne sprožitve ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomenila veliko oviro pri izpeljavi samega postopka odgovornosti oziroma njegove ustavne obtožbe. Pomanjkljiva ustavna, zakonska (in poslovniška) ureditev bi v postopku ustavne obtožbe predsednika republike sprožila vrsto vprašanj, katerih reševanje bi bilo v času izvedbe postopka močno politično obarvano in argumenti pravne stroke, v pogojih razgretih političnih strasti, bi bili premalo upoštevani. Zato je nujno postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike urediti v času stabilnih političnih razmer in izključno z argumenti pravne stroke. V nalogi je podan predlog za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike s procesnega in materialnega vidika, ki je primerljiva z rešitvami v sodobnih demokratičnih družbah in je hkrati najprimernejša za sedanjo stopnjo razvoja demokracije v Republiki Sloveniji. V nalogi je predstavljen institut šefa države in opravljen primerjalni prikaz ureditve položaja šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev oziroma organizacij državne oblasti. Za pravilno razumevanje današnjega položaja šefa države v Republiki Sloveniji je opravljen zgodovinski pregled razvoja te funkcije od leta 1941 do sprejema Ustave Republike Slovenije leta 1991. V nadaljevanju naloge je izvršena primerjava med funkcijo, položajem in pristojnostmi šefa države v Republiki Sloveniji z ustavno primerljivimi ureditvami nekaterih drugih držav (gre za države z uvedeno parlamentarno ustavno ureditvijo). V nadaljevanju so predstavljeni in kritično presojani položaj, funkcija, pristojnosti, predstavljanje, obveščanje, nezdružljivost funkcije, razmerje do drugih državnih organov, vloga, pravice in nadomeščanje šefa države v Republiki Sloveniji. Sledijo pregled, analiza in kritična presoja odgovornosti šefa države, primerjalni prikaz ureditve odgovornosti šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev, institut sopodpisa, politične in materialne odgovornosti, institut imunitete ter institut impeachmenta. Osrednje poglavje naloge predstavlja pregled sedanje ustavne in zakonske ureditve položaja in odgovornosti predsednika republike, postopek ustavne obtožbe predsednika republike, z zelo občutljivim predhodnim delom postopka, ki ga predstavlja morebitna uvedba parlamentarne preiskave, ter predstavitev in utemeljitev ugotovljenih pomanjkljivosti in predlogov za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike ter postopek ugotavljanja njegove odgovornosti pred ustavnim sodiščem. V tem diplomskem delu sta potrjeni uvod
Ključne besede: Državni zbor, Imuniteta, Impeachment, Obtožba predsednika republike, Odgovornost, Parlamentarna preiskava, Predsednik republike Slovenije, Šef države, Ustava, Ustavna obtožba, Ustavno sodišče.
Objavljeno: 22.01.2010; Ogledov: 3223; Prenosov: 447
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

2.
3.
4.
Pravice iz invalidskega zavarovanja - neskladnost 2. in 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 z Ustavo Republike Slovenije
Primož Bele, 2012, diplomsko delo

Opis: Republika Slovenija je socialna država, kar je navedeno v drugem členu Ustave Republike Slovenije1. Upoštevajoč navedeno, prvi odstavek 50. člena Ustave RS zagotavlja državljanom pravico do socialne varnosti, pod pogoji, ki jih določa zakon. Naveden člen Ustave RS obvezuje državo, da z zakonom uredi obvezna socialna zavarovanja, torej tudi invalidsko zavarovanje. Država je dolžna zagotoviti delovanje invalidskega zavarovanja, kar je storila z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1. Ustava prepušča zakonodajalcu, da v zakonu določi vsebino in obseg človekovih pravic. Vendar zakonodajalčeva normativna dejavnost ni neomejena. Ko gre za človekove pravice so le-te zaščitene z Ustavo RS. V diplomskem delu je prikazan nedopusten poseg v človekove pravice. ZPIZ-1 namreč nekaterim kategorijam zavarovancev odreka pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja v primeru nastanka invalidnosti III. kategorije, samo zaradi njihovega statusa.
Ključne besede: Ključne besede: socialna varnost, človekove pravice, Ustava RS, invalidsko zavarovanje, III. kategorija invalidnosti, samozaposleni, kmetje, brezposelne osebe, Ustavno sodišče, Mednarodna organizacija dela
Objavljeno: 17.12.2012; Ogledov: 2138; Prenosov: 676
.pdf Celotno besedilo (714,19 KB)

5.
VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V RAZMERJU DO POLITIKE NA PRIMERU IZBRISANIH
Martina Vrečko, 2013, diplomsko delo

Opis: Avtorica se ukvarja s problematiko t.i. izbrisanih, ki označuje osebe, katere je slovenska oblast zaradi arbitrarne razlage osamosvojitvene zakonodaje 26. februarja 1992 brez obvestila in zakonske podlage ter iz lastnega nagiba izbrisala iz registra stalnega prebivalstva ter jih prenesla v evidenco tujcev. S tem jim ni le samovoljno odvzela njihovega pravnega statusa, temveč jim je onemogočila dostop do cele vrste ekonomskih in socialnih pravic vezanih na ta status. Ker je takšen ukrep za razliko od ostalih tujcev s pravico do stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije prizadel le tiste, ki so prihajali iz drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2012 razsodil, da so bile te osebe obravnavane diskriminacijsko, obenem pa sta jim bili kršeni tudi pravica do zasebnega in družinskega življenja ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Te pravice zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravica vsem osebam na področju držav pogodbenic. Primer izbrisanih se obravnava iz vidika razmerja med politiko in pravom, natančneje pravom človekovih pravic. Pravo in politika sta samostojni področji, vendar vseeno medsebojno eksistenčno povezani, saj daje politika pravu materijo za urejanje, pravo pa ima nalogo ohranjati politiko znotraj določenih meja. V demokratični pravni državi mora biti med njima vzpostavljeno ravnotežje. To ravnotežje je porušeno, ko začnejo organi oblasti delovati na podlagi nedopustnih političnih interesov, in ko prekoračijo svoje z ustavo in zakonom določene pristojnosti. To lahko pripelje do kršitev temeljev ustavne ureditve, od načela pravne države in vseh njegovih izpeljav ter v končni fazi do kršitev človekovih pravic in svoboščin posameznikov. Konkreten primer je jasen indikator tega, kako obsežne posledica lahko ima delovanje politike izven okvirov prava, in kako pravne rešitve določenega problema izgubljajo svojo vrednost zaradi njihovega nespoštovanja in odsotnosti podpore v politični sferi.
Ključne besede: človekove pravice, politika, pravna država, načelo delitve oblasti, prepoved diskriminacije, pravica do zasebnosti in družinskega življenja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Evropsko sodišče za človekove pravice, ustavno sodišče, izbrisani
Objavljeno: 24.04.2013; Ogledov: 1079; Prenosov: 239
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

6.
KRŠITVE ČLOVEKOVIH PRAVIC V DAVČNIH POSTOPKIH
Branka Arzenšek, 2014, diplomsko delo

Opis: Človekove pravice so, kljub temu, da predstavljajo z Ustavo varovano področje, v različnih davčnih postopkih, v praksi pogosto kršene. Zato je za posameznika zelo pomembno, da se zaveda svojih možnosti, kadar sam postane žrtev takšne kršitve. Na voljo ima različna pravna sredstva, nenazadnje pa mu varstvo pred kršitvami človekovih pravic predstavljata tudi institut ustavne pritožbe in institut pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. O utemeljenosti slednjih v konkretnih zadevah presoja Ustavno sodišče, kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter varstvo človekovih pravic, čigar odločitve so zavezujoče. Pri tem pa je zaskrbljujoč podatek, da je kršitve človekovih pravic v davčnem postopku pred Ustavnim sodiščem zelo težko dokazati, kar izhaja tudi iz vsebine te naloge.
Ključne besede: kršitve človekovih pravic, davčni postopek, Ustavno sodišče, Davčna uprava Republike Slovenije, Evropsko sodišče za človekove pravice.
Objavljeno: 28.05.2014; Ogledov: 1168; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

7.
Pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študija
Kristina Zorko, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravico do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in ga je mogoče razdeliti v 6 vsebinskih sklopov. V uvodu je opredeljena preučevana tematika, zastavljeni so želeni cilji in delovne hipoteze. Navedene so tudi metode dela, ki so bile uporabljene. Sledi drugi del, v katerem je ugovor vesti opredeljen kot pojem, ki pomeni pravico posameznika, da v določenih okoliščinah ter pod določenimi pogoji deluje v skladu s svojo vestjo in s tem krši družbeno sprejete pravne norme. V sklopu tega poglavja so navedeni tudi mednarodni pravni akti v katerih je zastopana pravica do ugovora vesti. Ugotovili smo, da velika večina le-teh pravico do ugovora vesti prepozna v okviru pravice do svobode mišljenja, vesti in vere. V tretjem poglavju je preučena pravica do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije. Ustava ugovor vesti prepozna kot eno temeljnih človekovih pravic, ki jo splošno določi v 46. členu. Posebno pozornost nameni pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti v določbah 123. člena. Podrobnejšo ureditev, kdo, kdaj in pod katerimi pogoji se lahko sklicuje na to pravico, pa določajo zakoni. Edini področji, na katerih je ugovor vesti z zakonodajo dopusten, sta področji zdravstvene dejavnosti ter obvezne vojaške dolžnosti. Četrti del se osredotoči na Evropsko konvencijo človekovih pravic ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ugovor vesti je obravnavan na podlagi določb 9. člena ter b točke tretjega odstavka 4. člena Evropske konvencije. Predstavljene so odločitve sodišča s tega področja. Natančneje je opisan primer Bayatyan proti Armeniji, pri katerem je sodišče spremenilo dolgoletno prakso. Države članice, ki so imele prej glede prepoznavanja in urejanja svobode vesti popolnoma proste roke, morajo sedaj zadostiti določenim minimalnim standardom. Sledita primera odzivov dveh držav, Armenije in Turčije, ki sta bili že večkrat obsojeni pred Evropskim sodiščem. V razpravi je zapisano razmišljanje o pravici do ugovora vesti v zakonodaji Republike Slovenije ter odločitvah Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz primerov, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče, so izpostavljene posledice, ki lahko sledijo uveljavljanju pravice do ugovora vesti. Preverjene so na začetku raziskovanja postavljene hipoteze. Nazadnje so navedeni uporabljeni viri in literatura.
Ključne besede: ugovor vesti, ustavno pravo, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno: 27.10.2014; Ogledov: 3427; Prenosov: 477
.pdf Celotno besedilo (561,85 KB)

8.
PROBLEM IZBRISANIH IN NJIHOVE PRAVICE V LUČI MEDNARODNEGA JAVNEGA PRAVA
Miha Biderman, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi avtor proučuje problematiko izbrisa, razpada Jugoslavije in posledično nastanek Republike Slovenije. Slovenske oblasti so le nekaj mesecev po osamosvojitvi iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije samovoljno, brez pravne podlage izbrisale 25.671 oseb. Žrtve izbrisa so bili državljani bivših republik SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba. Za te osebe so tako začele veljati določbe Zakona o tujcih. Praktično čez noč so ti ljudje postali tujci na ozemlju države, v kateri so živeli in delali velik del svojega življenja. Nekateri so bili v Sloveniji celo rojeni. Izbrisani so kaj kmalu postali predmet politične manipulacije. Vladajoče elite so problem izbrisanih s skrajno primitivno metodo komuniciranja izkoriščale za doseganje lastnih političnih ciljev. Sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin jih niti malo ni zanimalo. Prvo resno opozorilo sta zakonodajna in izvršilna veja oblasti prejeli leta 1999, ko je Ustavno sodišče odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ugotovilo je, da je bil izbris nezakonito dejanje državnih oblasti. Ustavno sodišče je v tej odločbi zakonodajalcu naložilo obveznost, da popravi nastale krivice. To je vsaj navidezno skušalo storiti, a ukrep ni šel v pričakovano smer. Zato je Ustavno sodišče leta 2003 sprejelo v odločanje Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki ga je razglasilo za protiustavnega, saj državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. februarja 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ni priznala stalnega prebivanja. Od takrat naprej smo bili priča še intenzivnejšim diskreditacijam izbrisanih, politična elita pa je postala za reševanje njihovega problema praktično nema. Vse do leta 2010, ko je Ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom takratne ministrice začelo s postopki za implementacijo odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003. Sistematsko kršenje človekovih pravic ni moglo dolgo ostati skrito pred očmi mednarodne javnosti. Opozorila o kršenju pravic izbrisanim so prihajala praktično iz vseh uglednih mednarodnih institucij, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic. Čedalje bolj so bili glasni očitki, da je Republika Slovenija izbrisanim kršila mnoge človekove pravice, ki so priznane tudi s pravnimi akti mednarodnega prava. V ta namen tudi avtor daje velik poudarek mednarodnopravnemu varstvu človekovih pravic. Največji preboj, ki je tlakoval pot sistemski ureditvi problematike izbrisanih, zagotovo predstavlja sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Pritožnikom je s to sodbo bila priznana pravica do odškodnine zaradi izbrisa, ki je pred domačimi sodišči izbrisani verjetno ne bi nikoli dočakali. Poleg odškodnin je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi od Republike Slovenije zahtevalo vzpostavitev sistemske rešitve problema izbrisanih z vzpostavitvijo odškodninske sheme. Problem izbrisanih še vse do današnjih dni ni v celoti rešen. Mnogo izbrisanih še danes čaka na pravično odpravo krivic. Odgovornost Vlade Republike Slovenije, da izpere trdovraten madež naše osamosvojitve in državnosti, je ogromna. Treba bo storiti vse, da si Republika Slovenija s pravično rešitvijo vsaj malo povrne izgubljen ugled in kredibilnost v mednarodni skupnosti.
Ključne besede: izbrisani, človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji
Objavljeno: 03.11.2014; Ogledov: 886; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (539,16 KB)

9.
PRAVNI VIDIKI EVROPSKEGA MEHANIZMA STABILNOSTI
Mitja Lojen, 2014, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je predstaviti Evropski mehanizem stabilnosti in preučiti sodbi BVerG 1390/12 z dne 12.9.2012 in sodbo Sodišča Evropske unije, št. Rs.C-370/12 (Pringle), z dne 27.11.2012. V sklopu političnih rešitev, katerih namen je bil prebroditi dolžniško krizo v EU, je Evropski svet sprejel Sklep 2011/199, ki je predvideval spremembo PDEU. Sprememba je izrecno dovoljevala vzpostavitev mehanizma kot je EMS. Zaradi zanimivih pravnih vprašanj glede postopka in vsebine je podlaga EMS dvomljiva. Dejstvo je, da so bili sodniki pod pritiskom političnega konsenza v institucijah EU. Ob morebitni zavrnitvi spremembe ali skladnosti EMS s pravom EU bi se kriza poglobila. V sodbah zaradi tega sledimo niti argumentov, ki dajejo vtis, da so prikrojeni. Podrobno se spopadem s spornimi določbami PDEU in PEMS. Razložim argumentacijo in predstavim poglede strokovnjakov. Glavno vprašanje sodbe Pringle je razlaga člena 125 PDEU, ki govori o prepovedi pomoči. V sodbi nemškega sodišča je v ospredju proračunska odgovornost Bundestaga in nevarnost izgube suverenosti zaradi potencialno visokih denarnih obveznosti, ki bi lahko izhajale iz članstva Nemčije v EMS.
Ključne besede: Evropski mehanizem stabilnosti, EMS, Pringle, Nemško ustavno sodišče, pomoč EU, Pogodba o EMS, PDEU, 136 PDEU, sprememba PDEU, Evropski svet
Objavljeno: 02.12.2014; Ogledov: 584; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (659,17 KB)

10.
Načelo pravne države v sodni praksi ustavnega sodišča
Gianluca Holderjan, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem pojasnil pojem pravne države, ustavnega sodišča, ter njegove pristojnosti, ustavo, kasneje skozi sodno prakso sem prikazal, kako je Ustavno sodišče RS s svojimi odločbami razvijalo načelo pravne države in vsa zelo pomembna pravna podnačela. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojimi odločbami odločilno vplivalo na potek razvoja slovenskega pravnega reda. Z ustavno določenim načelom pravne države je postavilo pravno določen okvir, katerega so se zakonodajalec, ter ostali državni organi primorani držati za zagotavljanje temeljnih ustavnih pravic. Načela sorazmernosti, prepovedi retroaktivnosti, pravne varnosti in jasnosti pravnih norm, varstva zaupanja v pravo ter zakonitosti delovanja državnih organov so načela, katera je Ustavno sodišče Republike Slovenije razvilo neposredno iz načela pravne države. Predstavljajo uresničevanje ter zagotavljanje pravne pravičnosti, enakega pravnega oziroma sodnega obravnavanja, zakonito in legitimno izvrševanje predpisov državnih oblasti in notranjo usklajenost pravnih aktov. Iz načela pravne države je Ustavno sodišče RS tako razvilo nekatera najpomembnejša ustavnopravna načela.
Ključne besede: Pravna država, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Ustava Republike Slovenije, načelo pravne države, odločbe ustavnega sodišča, 2. člen Ustave RS.
Objavljeno: 20.09.2017; Ogledov: 2653; Prenosov: 462
.pdf Celotno besedilo (221,02 KB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici