| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
NEZDRUŽLJIVOST POSLANSKE FUNKCIJE Z DRUGIMI JAVNIMI FUNKCIJAMI
Andrej Hafner, 2009, diplomsko delo

Opis: Pričujoča diplomska naloga temeljito obravnava nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi javnimi funkcijami. Za razumevanje instituta nezdružljivosti je pomembno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki ga v nalogi podrobno predstavim. Diplomsko delo bralcu sistematično predstavi institut nezdružljivosti in ga osvetli z različnih zornih kotov. Tako so v uvodnih poglavjih navedene nekatere splošne značilnosti našega ustavnega sistema, opredelitev javnih funkcionarjev in nekatera teoretična ter zgodovinska izhodišča o nezdružljivosti funkcij. Nato so po posameznih poglavjih nazorno predstavljeni posamezni primeri nezdružljivosti, na koncu pa je predstavljen institut neizvoljvosti in nekatere druge omejitve za funkcionarje. Diplomska naloga podrobno obravnava nezdružljivost poslanske funkcije s funkcijo predsednika države, člana državnega sveta, predsednika vlade, ministra, sodnika ustavnega sodišča, sodnika, državnega tožilca itd. Eno izmed ključnih poglavij je zagotovo poglavje o nezdružljivosti funkcije poslanca s funkcijami v lokalni skupnosti. Predvsem je sporno, ker slovenska ustava in zakonodaja dopuščata, da ista oseba hkrati opravlja funkcijo poslanca in župana. Skozi nalogo ugotovimo, da pozitivna zakonodaja v Republiki Sloveniji dopušča poslancem hkratno opravljanje več (nezdružljivih) funkcij, kar je v nasprotju s pravno teorijo in primerjalno prakso. Zakonska in ustavna podlaga za nezdružljivost poslanske funkcije je pomanjkljiva in bi jo bilo potrebno dopolniti. Položaj poslanca je svoboden (avtonomen) in tudi to onemogoča, da bi se poslanca sankcioniralo. Funkcija poslanca in župana je nezdružljiva, zato bi bilo potrebno to področje urediti drugače.
Ključne besede: Institut nezdružljivosti, načelo delitve oblasti, javni funkcionarji, ustavno pravo, poslanec državnega zbora, župan, neizvoljivost, inkompatibilnost.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 451; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (415,73 KB)

2.
Razmerje med načeloma pravne in socialne države : diplomsko delo
Urška Germauc, 2021, magistrsko delo

Opis: Načeli pravne in socialne države v pravni teoriji nista novi načeli. Gre za dve temeljni ustavni načeli, ki sta se skozi zgodovino razvijali, prav tako se je spreminjal pogled na razmerje med njima. V teoriji je dolgo časa prevladovalo stališče, da navedeni načeli na ustavni ravni sploh nista združljivi. Skozi čas in številne diskusije se je nato razvil pojem socialne pravne države, ki je obe načeli povezal v logično celoto, v kateri se medsebojno prepletata in omejujeta. Danes prevladuje stališče, da sta načeli medsebojno povezani. Pri razmerju med obema načeloma torej ne gre za vprašanje nadvlade enega načela nad drugim, temveč gre za vzporeden in medsebojno povezan razvoj elementov obeh načel. Govorimo torej o socialni pravni državi, ki mora zagotavljati socialno, pravno in ekonomsko varnost vsakega posameznika in s tem udejanjati vrednote tako pravne, kakor tudi socialne države. Socialna država po mnenju teoretikov predstavlja predpostavko pravne države, v kateri je oblast omejena in nadzirana ter s svojimi ukrepi omogoča učinkovito uresničevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Elementi obeh načel so različni, vendar pa se nanašajo na enak sistem in sicer na socialno pravno državo. V slednji se elementi obeh načel prekrivajo in so medsebojno odvisni, njihov skupni namen pa je zaščita enakih vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda in enakost. Človekovo dostojanstvo predstavlja temeljno komponento temeljnih človekovih pravic in svoboščin, katerih priznanje in spoštovanje je v moderni državi izredno pomembno, kar izhaja ne samo iz nacionalne ureditve, temveč tudi z mednarodnega vidika. Do trenja med obema načeloma pride tudi na področju uporabe diskrecije pri odločanju državnih organov. Slednji imajo namreč v socialni državi široko polje proste presoje, kar pa povzroča napetosti v odnosu z načelom pravne države. Kljub temu je potrebno poudariti, da je diskrecija v socialni državi neizogibna, vse dokler bo slednja skrbela za distribucijo dobrin in storitev. Državni organi so pri uporabi diskrecijske pravice omejeni z Ustavo ter temeljnimi pravicami, v katerih ustavno zagotovljena jedra organi s svojimi ukrepi ne smejo posegati. Obravnavani načeli pa nista pomembni zgolj na nacionalnem ustavnem področju, temveč tudi na nadnacionalnem in mednarodnem področju. Načeli namreč med drugim predstavljata tudi temeljni vrednoti pravnega reda EU in temelj za priznanje in spoštovanje temeljnih človekovih pravic (med katere spadajo tudi socialne pravice) tudi na ravni EU.
Ključne besede: ustava, ustavno načelo, pravna država, socialna država, vladavina prava, država blaginje, človekove pravice, socialne pravice, socialna pravičnost, temeljne vrednote
Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 1129; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (1,21 MB)

3.
Načelo pravne države v sodni praksi ustavnega sodišča
Gianluca Holderjan, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sem pojasnil pojem pravne države, ustavnega sodišča, ter njegove pristojnosti, ustavo, kasneje skozi sodno prakso sem prikazal, kako je Ustavno sodišče RS s svojimi odločbami razvijalo načelo pravne države in vsa zelo pomembna pravna podnačela. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojimi odločbami odločilno vplivalo na potek razvoja slovenskega pravnega reda. Z ustavno določenim načelom pravne države je postavilo pravno določen okvir, katerega so se zakonodajalec, ter ostali državni organi primorani držati za zagotavljanje temeljnih ustavnih pravic. Načela sorazmernosti, prepovedi retroaktivnosti, pravne varnosti in jasnosti pravnih norm, varstva zaupanja v pravo ter zakonitosti delovanja državnih organov so načela, katera je Ustavno sodišče Republike Slovenije razvilo neposredno iz načela pravne države. Predstavljajo uresničevanje ter zagotavljanje pravne pravičnosti, enakega pravnega oziroma sodnega obravnavanja, zakonito in legitimno izvrševanje predpisov državnih oblasti in notranjo usklajenost pravnih aktov. Iz načela pravne države je Ustavno sodišče RS tako razvilo nekatera najpomembnejša ustavnopravna načela.
Ključne besede: Pravna država, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Ustava Republike Slovenije, načelo pravne države, odločbe ustavnega sodišča, 2. člen Ustave RS.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2017; Ogledov: 6567; Prenosov: 1192
.pdf Celotno besedilo (221,02 KB)

4.
Davčna izvršba na nepremično premoženje s poudarkom na ustavnem načelu sorazmernosti
Radomir Gicić, 2016, magistrsko delo

Opis: V zadnjih letih je na področju Slovenije vse pogosteje prisotna plačilna nedisciplina. Upniki so na poti do poplačila svojih terjatev tako pogosto prisiljeni uporabiti skrajne ukrepe in svoje terjatve izterjati s pomočjo izvršbe oziroma sodnega postopka. Izvršba na nepremičnino je le eden izmed sredstev s katerim je mogoče poplačilo tudi dejansko doseči, vendar je smiselno, da se slednjega poslužujemo v skrajnem primeru, ko so vsi ostali postopki izkoriščeni. A tukaj se najpogosteje pojavi težava. Upnik pogosto nima na voljo vseh podatkov o dolžnikovem premoženju, zemljiška knjiga pa je javni register, v katerem lahko vsakdo dobi podatke o lastniku nepremičnine. Obupani upniki, ki na vse načine skušajo dobiti poplačilo za svojo terjatev, se tako pogosto oprimejo edine rešilne bilke, za katero menijo, da je lahko dobro orožje, s pomočjo katerega bodo dosegli poplačilo. Namreč ni ga človeka, ki se ne bi boril za svojo nepremičnino oziroma lastnino. V kolikor je dolg dokaj nizek je lahko predlog izvršbe na nepremičnino zelo učinkovito sredstvo, ki prisili dolžnika, da najde sredstva za poplačilo svojega dolga. Predmet naše obravnave je upoštevanje načela sorazmernosti in njegova smiselnost pri izvršbi na nepremičnino. Magistrska naloga je nakazala nekatere pereče probleme s kateri se srečujejo dolžniki, hkrati pa tudi problematiko izkoriščanja zakonodaje in sprenevedanja pri samem poplačilu dolga. Sodišče je tisto, ki bi moralo dejansko proučiti vsak posamezni primer in določiti, kdo je tisti, ki dejansko ni zmožen poravnati svojega batagelnega dolga in kako v slednjem primeru ukrepati, ter kdo je tisti, ki izkorišča morebitne pomanjkljivosti ali slabosti zakonodaje. Vsekakor je analiza pokazala, da bi bilo smiselno ponovno uvesti spodnji znesek dolga pri katerem bi bila mogoča izvršba na nepremičnine. S spodnjim zneskom dolga bi lahko obvarovali tudi tiste najbolj ranljive in razbremenili sodtvo primerov, ko prihaja do izvršbe na nepremičnino za pičlih nekaj deset ali sto evrov. Naša naloga kaže, da se sodstvo zaveda pomanjkljivosti in da se vso znanje in izkušnje usmerjajo v to, da lahko v prihodnje pričakujemo konkretne izboljšave, ki bodo odločilno vplivale na samo izvršbo na nepremičnine, hkrati pa bo dobilo na veljavi tudi načelo sorazmernosti.
Ključne besede: davek, pravo, načelo sorazmernosti, izvršba, nepremično premoženje, nepremičnina, ustavno načelo
Objavljeno v DKUM: 07.03.2017; Ogledov: 1814; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

5.
Analiza celovitosti sistema sodnega varstva Sodišč EU
Katja Rojko, 2014, magistrsko delo

Opis: Zasnovani sistem varstva pravic prava EU je, kljub velikim spremembam na gospodarsko ekonomskem področju in tudi na socialnem področju, saj se je družba in posameznikov položaj v njej v tem času zelo spremenil, dolga leta deloval brezhibno. Odrekanje pravnega varstva oziroma pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva kot pomanjkljivost sistema ni bilo zaznano vse do zadeve Jégo-Quéré. Po opravljeni analizi pravnih sredstev, ki so v okvirih varstva pravic v zasebnem interesu, javnem interesu in v okviru ustavnega varstva pravic na voljo posamezniku, je zaključiti, da je za posameznika daleč najprimernejše varstvo pravic v zasebnem interesu. Direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena Pogodbe o delovanju EU pa je tisti institut varstva pravic EU, ki je za posameznika, če le izpolnjuje stroge legitimacijske pogoje, ki so po spremembi z Lizbonsko pogodbo upoštevaje interpretacijo pojma predpis, ki jo je Sodišče EU poudarilo v zadevi C-583/11 P, postali za posameznika, ki želi izpodbijani splošne akte, z izjemo zakonodajnih aktov, manj strogi, daleč najprimernejši. Kljub vsem možnostim varstva pravic, ki so posamezniku neposredno ali posredno na voljo, da bi lahko učinkovito zavaroval svoje pravic, ki izvirajo iz prava EU, se postavlja vprašanje ali se lahko vseeno znajde v situaciji, ko mu ustrezno oziroma učinkovito varstvo pravic (po načelu effet utile) ni zagotovljeno? Odgovor je pritrdilen. Varstvo pravic posameznika preko Sodišča EU je kljub namenu spremembe četrtega odstavka 263. člena PDEU, da se posameznikom omogoči, da pod manj strogimi pogoji vložijo ničnostno tožbo zoper predpise, omejeno in ni opaziti interesa, ne s strani Sodišča EU, kot tudi ne s strani držav članic (sodeč po Lizbonski pogodbi), da bi v prihodnje prišlo do širitve tega obsega na tak način, da bi posameznikom v okviru pojma predpis bila dana možnost izpodbijanja splošnih zakonodajnih aktov. Naloga je sestavljena iz treh poglavij. Prvo poglavje predstavlja kratek uvod v sisteme varstva pravic. V drugem poglavju sledi opis značilnosti posameznega sistem varstva pravic, s pregledom bistvenih lastnosti pravnih sredstev, znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic. Tretje poglavje je jedro magistrske naloge. V njem so najprej predstavljene možnosti, kako lahko posameznik zaščiti svoje pravice, ali se lahko odloči za uveljavljanje varstva pravic le znotraj enega sistema varstva pravic, na primer zasebnopravnega, ali pa lahko hkrati uporabi tudi pravna sredstva, ki mu jih nudi sistem javnega varstva pravic. Sledi analiza podobnosti in razlik ter medsebojne povezanosti posameznih pravnih sredstev, ki daje podlago za pregled prednosti in slabosti za posameznika, pri uveljavljanju varstva pravic. Magistrska naloga doseže svoj vrh pri presoji, ali je posamezniku, glede na novo ureditev po Lizbonski pogodbi in kljub pomanjkljivostim sistema varstva pravic, zagotovljeno učinkovito varstvo pravic prava EU. Temu pa sledijo še sklepne misli.
Ključne besede: Pravo EU, načelo primarnosti, načelo neposrednega učinka, sistem varstva pravic prava EU, varstvo pravic v zasebnem interesu, varstvo v javnem interesu, ustavno varstvo pravic, značilnosti posameznega sistem varstva pravic, pravna sredstva znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic, prednosti in slabosti za posameznika, učinkovito varstvo pravic prava EU, Lizbonska pogodba, direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena PDEU, strogi pogoji legitimacije pomanjkljivostim sistema
Objavljeno v DKUM: 28.05.2014; Ogledov: 3577; Prenosov: 1009
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

6.
VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V RAZMERJU DO POLITIKE NA PRIMERU IZBRISANIH
Martina Vrečko, 2013, diplomsko delo

Opis: Avtorica se ukvarja s problematiko t.i. izbrisanih, ki označuje osebe, katere je slovenska oblast zaradi arbitrarne razlage osamosvojitvene zakonodaje 26. februarja 1992 brez obvestila in zakonske podlage ter iz lastnega nagiba izbrisala iz registra stalnega prebivalstva ter jih prenesla v evidenco tujcev. S tem jim ni le samovoljno odvzela njihovega pravnega statusa, temveč jim je onemogočila dostop do cele vrste ekonomskih in socialnih pravic vezanih na ta status. Ker je takšen ukrep za razliko od ostalih tujcev s pravico do stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije prizadel le tiste, ki so prihajali iz drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2012 razsodil, da so bile te osebe obravnavane diskriminacijsko, obenem pa sta jim bili kršeni tudi pravica do zasebnega in družinskega življenja ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Te pravice zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravica vsem osebam na področju držav pogodbenic. Primer izbrisanih se obravnava iz vidika razmerja med politiko in pravom, natančneje pravom človekovih pravic. Pravo in politika sta samostojni področji, vendar vseeno medsebojno eksistenčno povezani, saj daje politika pravu materijo za urejanje, pravo pa ima nalogo ohranjati politiko znotraj določenih meja. V demokratični pravni državi mora biti med njima vzpostavljeno ravnotežje. To ravnotežje je porušeno, ko začnejo organi oblasti delovati na podlagi nedopustnih političnih interesov, in ko prekoračijo svoje z ustavo in zakonom določene pristojnosti. To lahko pripelje do kršitev temeljev ustavne ureditve, od načela pravne države in vseh njegovih izpeljav ter v končni fazi do kršitev človekovih pravic in svoboščin posameznikov. Konkreten primer je jasen indikator tega, kako obsežne posledica lahko ima delovanje politike izven okvirov prava, in kako pravne rešitve določenega problema izgubljajo svojo vrednost zaradi njihovega nespoštovanja in odsotnosti podpore v politični sferi.
Ključne besede: človekove pravice, politika, pravna država, načelo delitve oblasti, prepoved diskriminacije, pravica do zasebnosti in družinskega življenja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Evropsko sodišče za človekove pravice, ustavno sodišče, izbrisani
Objavljeno v DKUM: 24.04.2013; Ogledov: 2078; Prenosov: 314
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

Iskanje izvedeno v 0.32 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici